Avtor: Slavko Žižek

Za uradni datum nastanka obveščevalne in varnostne službe OF, za katero se je spomladi 1942 uveljavil naziv Varnostno obveščevalna služba OF (VOS OF) in jo je ustanovil CK KPS, velja 15. avgust 1941. Pobudnik ustanovitve je bil Edvard Kardelj, ki je na ustanovnem sestanku naročil, da mora obveščevalna služba dobiti čim bolj popolno sliko o okupatorju in domači reakciji. S slednjim je komunistična partija označevala vse politične skupine in posameznike, ki se niso vključili v osvobodilno fronto, ampak so upor proti okupatorju poskušali organizirat izven le-te. Največkrat so jih oblatili z izrazi, da so denuncianti, izdajalci in petokolonaši (izraz peta kolona se prvič pojavi v Slovenskem poročevalcu 8. novembra 1941) in jih smatrali za notranjega sovražnika. Organiziranje te službe je bilo zaupano prekaljenima komunistoma Francu Ravbarju – Vitezu in Zdenki Kidrič – Marjeti. Kidričeva je poskrbela za obveščevalno, Ravbar pa za varnostno področje. Decembra 1941 se je obema pridružil še dr. Vito Kraigher – Marjan. Ti trije so pod nazivom kolegij VOS Slovenije vodili civilno obveščevalno službo in varnostne skupine. Aprila 1942 je Ravbarja zamenjal Edo Brajnik – Štefan. Kidričeva je imela neposreden stik s CK KP Slovenije in prevzela vodstvo celotne varnostno obveščevalne službe. Kadre so pridobivali ob stalni pomoči partijskega vodstva.
Specialna obveščevalna služba je zaživela v začetku leta 1942. Ta je s pomočjo svojih posebnih obveščevalcev, vrinjencev, ki so bili zelo uspešni, saj v redko kateri politični, upravni ali organizacijski strukturi niso imeli svojega človeka, seznanjala partijsko vodstvo o vsem, kar se je dogajalo in snovalo v taborih njenih političnih nasprotnikov.
Slovenski poročevalec je 5. decembra 1941 objavil Kidričev članek z naslovom »Boj proti peti koloni. Razširimo obveščevalno službo!« v katerem je rečeno, da je za uspešen boj proti peti koloni potrebno organizirati ob specialni tudi množično obveščevalno službo. OF je Ljubljano razdelil na rajone, rajon je bil razdeljen na kvarte, kvart na terene, teren pa je običajno zajemal nekaj ulic. Informacije so tako potovale od uličnega, preko terenskega, kvartnega in rajonskega obveščevalca do vodje množične obveščevalne službe ali »masovne«, kot so jo označevali v poročilih. To službo je od aprila 1942 do junija 1943 vodila Sonja Flajs – Ojča. Zbrani podatki so bili velikokrat čisto navadno opravljanje, ki pa je lahko za posledice imelo tudi smrt.



Prvi »varnostniki« so v Ljubljani delovali od jeseni 1941. Skrbeli so za izvedbo akcij in likvidacij. Njihovo število je v mesecu marcu 1942 naraslo na približno 50, septembra istega leta pa se zmanjšalo na 7, kot piše Zdenka Kidrič 24. septembra 1942 Edvardu Kardelju. Prvi komandant varnostnikov je bil Franc Ravbar – Vitez, od decembra 1941 dr. Marijan Dermastia – Urban, od aprila 1942 do maja 1943 pa Edo Brajnik – Štefan. Najožji sodelavci so bili Zvonimir Runko – Pavle, Štefan Babnik, Franc Stadler – Pepe, Majda Peruzzi – Urška in Milan Pogačnik – Tomaž. Edvard Kardelj je 29. marca 1942 pisal Titu, da varnostniki legitimirajo, aretirajo, zaslišujejo, opravljajo hišne preiskave, plenijo in požigajo in da skoraj dnevno padajo »denuncianti«. Glede slednjega je 2. avgusta 1942 pisal Kidričevi, da naj se ne likvidira preveč, nato pa 17. septembra 1942 zahteval, da se to počne kjerkoli in kadarkoli. In to so varnostniki tudi počeli. Tako so od jeseni 1941 do jeseni 1942 samo v Ljubljani umorili več deset Slovencev, vendar natančno število žrtev ni znano. Nekaterim je uspelo napad preživeti. Poročilo glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, ki je bilo 1. maja 1942 namenjeno vrhovnemu štabu, navaja, da je bilo v Ljubljani izvršenih 65 likvidacij, od katerih jih je eksekutiva (varnostniki VOS) izvršila 48, ostale pa narodna zaščita. Nato našteva nekatera imena umorjenih Slovencev. Na svoje politične nasprotnike so največkrat streljali, nekega Bradača pa v veži Kolizeja kar zadavili. Podatke o njihovem gibanju in načinu življenja so pridobili s pomočjo sledilcev. To so bili največkrat srednješolci in študentje, ki so žrtve dalj časa prikrito opazovali in jim sledili. Njihovo delo je od januarja do novembra 1942 vodil Stanislav Runko – Mišo.
Boris Kraigher je v poročilu CK KPJ decembra 1942 med drugim poročal, da »VOS dela ves čas samostojno pod neposrednim in izključnim vodstvom partije. Posebno dobro je organizirala svoje delo v sami Ljubljani. S svojo pravilno organizacijo v Ljubljani je izredno veliko pripomogel samemu poletu osvobodilnega gibanja in postal je ena izmed naših najmočnejših sil v boju proti okupatorju.« Teh okupatorjev je v Ljubljani padlo bore malo, čeprav jih je bilo polno mesto. Le nekaj vojakov, karabinjerjev in nižjih oficirjev. Kardelj se je celo razburjal zaradi »smrti nepomembne babe«, ker je VOS mimo volje partijskega vodstva v lokalu na Gosposvetski ulici z ročno bombo ubil tajnico fašistične organizacije za t. i. kmečke žene, Ariello Rea. Zakaj bi vendar po nepotrebnem izzivali Italijane in s tem oteževali lastno delovanje!
Po vojni se je član VOS na razstavi ob priliki 10. obletnice ustanovitve OF spominjal »/…/ svojega ‘Desetega brata’ – gostilne ‘Fortuna’ na Vodovodni cesti za Bežigradom. Tovarišica je za nas imela vedno odprte roke in prijazno besedo. Pri ‘Desetem bratu’ je VOS imel toliko sestankov, da bi jih lahko brez pretiravanja imenovali – permanentno zasedanje. Tu so se kovali načrti za akcije, javljali rezultati, če ni bilo dogovorjeno drugače, tu je bil operativni štab, ki je z napetostjo pričakoval poročilo o izvršenih akcijah. Tu si lahko srečal kateregakoli člana VOS-a. Tu se je zbirala oborožena pest Ljubljane, ki je na ukaz Partije bila pripravljena udariti sleherni čas! Tukaj smo navadno imeli partijske sestanke, semkaj so hodili tudi politični instruktorji VOS-a, ki so nam pomagali širiti politično obzorje in še bolj utrjevali v zavesti našo zmago. Hkrati pa dvigali svojo strokovno usposobljenost. Z nestrpnostjo smo vedno pričakovali partijske sestanke. Po izčrpnem dnevnem redu je naš ‘Korlek’ Karlo Destovnik – ‘Kajuh’ recitiral svoje najnovejše pesmi iz ciklusa ‘Markacije’. To je bila njegova najplodovitejša doba. S stisnjenimi pestmi smo ga poslušali in nekaterim se je solza predanosti zasvetila v očeh /…/«
Vodstvo ljubljanskega VOS je sredi maja 1943 zapustilo mesto. Organizacija pa je že pred tem poskrbela za začetke delovanja po ostalih delih okupiranega slovenskega ozemlja. Dokončno je bil VOS ukinjen 19. februarja 1944. Dotedanje obveščevalne naloge je prevzel odsek za notranje zadeve pri predsedstvu SNOS, varnostne naloge pa so prevzele brigade državne varnosti.
V prvih letih po vojni so nekateri varnostniki zapisali spomine na akcije, v katerih so sodelovali. Ti zapisi se nahajajo v arhivu VOS. Marsikaj pa je ostalo samo v ustnem izročilu ali bilo zamolčano. O nekaterih ubitih je revija Zaveza že pisala, večina žrtev pa še čaka na objektivno presojo zgodovinarjev, neobremenjenih s partijskim zgodovinopisjem.
Spomine varnostnikov na umore v Ljubljani iz časa od jeseni 1941 do jeseni 1942 navajam po časovnem zaporedju in brez bistvenih posegov v besedila. Na nekaterih dokumentih je na koncu besedila dodana opomba »Prepisano iz Nekaj podatkov k borbi Ljubljana 1941–1943«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Zdenka Kidrič - Marjeta in Franc Ravbar - Vitez

JOŽE ŠPICER in SVOJMIR RONER sta bila kot bivša aktivista obtožena izsiljevanja denarja v imenu OF, ki naj bi ga zadržala zase. Varnostniki VOS so 18. januarja 1942 v Trnovem nanju streljali. Špicer je umrl, Roner pa je bil težje ranjen. Bine (verjetno Albin Ravnikar – Bine, op. S. Ž.) je o akciji napisal krajše poročilo. Špicerjev priimek je včasih zapisan tudi Spitzer, v tem zapisu pa Spreizer. O času izvedene akcije se Bine verjetno moti.
Poročilo se glasi: »Meseca decembra 1941 sem bil poklican, da gremo na akcijo. Zbrali smo se pri trnovski cerkvi ob 19. uri in po dva in dva v skupinah odšli proti Koleziji v t. z. ‘Murgle’. Tam smo se razkropljeni sprehajali, nekaj jih je šlo pa naprej. Dobili smo vsak svoje stroge naloge za svoja mesta. V teku pol ure je bila akcija izvršena in sicer bila sta streljana dva izdajalca. ‘Spreizer, za drugega imena nisem vedel’. Vendar je enemu uspelo, da se je ranjen v temi umaknil in s tem rešil, medtem ko je drugi dobil zasluženo kazen. To smo zvedeli drugi dan. Torej prvi krst sem dobro brez posledic prestal.«
ZVONKO PLIVERIČ je bil s strani partije obdolžen, da je gestapovski agent. Avtor poročila, ki se je podpisal s T.P. (morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž.) je zapisal: »31. januarja do 1. februarja 1942 akcija na gestapovskega agenta Pliveriča, sina frizerja pri Slonu (Pliverič je sicer stanoval na Pražakovi ulici 8, op.S.Ž.). Akcija se je pričela v Kolodvorski ul., kamor ga je zvečer zvabila Mirkova prijateljica. Grupa VOS-a sestoječ se iz treh tovarišev, Tomaža P., Pastirčka (Anton Škrajnar – Pastirček, ustreljen 7. avgusta 1942 v Gramozni jami, op. S. Ž.) in Mirka V. (s svinčnikom pripisano Mirko Vrhovnik, op. S. Ž.), je gestapovca razorožila v sobi, ko je najmanj pričakoval, da bo dobil take vrste obisk. Pri njem je bil najden notes z obveščevalnimi podatki. Zasliševanje Pliveriča je trajalo vso noč. Na vprašanje zakaj dela za gestapo je odgovoril, ker mu dobro plačajo. Ponudil se je da bo delal za VOS. Vprašal je tovariše koliko so plačani. Ko je dobil odgovor se je zelo začudil, zakaj ne zahtevajo ničesar. Pripovedoval je, da ima gestapo natančno kartoteko o vodilnih ljudeh v Ljubljani. Zjutraj so mu tovariši rekli, da ga bodo peljali na višjo komando v Rožno dolino in da mu bodo zaradi konspiracije na prevozu z avtom zavezali oči. Tako se je tudi zgodilo. Z avtotaksijem je bil odpeljan na Večno pot, kjer je bil justificiran.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Albin Ravnikar - Bine, Anton Škrajnar - Pastirček, Štefan Babnik in Ludvik Pangerc

AVGUST PRAPROTNIK je bil od srede dvajsetih let prejšnjega stoletja med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem. Ob razmahu medvojnih vosovskih umorov je bil pobudnik za ustanovitev slovenske policije, ki bi naj le-te preprečevala. Komunistični partiji je bil ovira na poti pri uresničevanju njenih revolucionarnih ciljev, zato je njeno vodstvo sklenilo, da ga je potrebno umoriti. Od januarja 1942 so mu intenzivno sledili. V brošuri Revolucionarna leta 1941–1945 na terenu Dušana Turka – Duleta v Ljubljani, ki jo je v počastitev 10. obletnice ustanovitve Zveze borcev NOB Jugoslavije izdal odbor Zveze borcev NOB na terenu Dušan Turk – Dule v Ljubljani, je potek atentata zapisan takole: »/…/ Justifikacijo so opravili člani VOS dne 20. februarja 1942, v trenutku ko se je mudil v bifeju Drufovke v Tavčarjevi ulici št. 4. Tovariši, ki so prevzeli to nalogo, so se pred bife pripeljali z avtomobilom, ki je prišel iz mehanične delavnice Jurkoviča Ivana – Nika na Titovi cesti št. 36. Avto je vozil Ludvik Pangerc. Ko so Praprotnika podrli streli iz pištole, so vosovci poskakali v avto in odbrzeli. Italijani, ki so bili v neposredni bližini, so začeli divje streljati v avto, da bi prestrelili gume in tako zaustavili vozilo. To jim sicer ni uspelo, pač pa so njihovi streli ranili enega izmed tovarišev v avtomobilu, ki je kljub zdravniški pomoči kasneje podlegel rani (Štefan Babnik je za posledicami ran umrl 21. februarja 1942). Avto, ki je vozil pripadnike VOS, je obstal v neki zakotni šišenski ulici, od koder ga je Martin Snoj pripeljal zvečer v Jurkovičevo delavnico na Titovo cesto. Tu so odstranili krvave madeže ter prestreljene dele na avtu čez noč zavarili in avto prepleskali, da so do zjutraj odstranili vse sledove akcije. /…/«


BREDA HVALE je bila umorjena 5. aprila 1942. Komunisti so Hvaletovi očitali predvsem intimna druženja z Italijani in nekaj manjših prekrškov, ki za prizadete niso imeli večjih posledic. Na italijanskega oficirja, ki je bil v času umora v njeni družbi, so streljali le zato, ker je ta izvlekel pištolo, sicer pa ni bil tarča. Poročilo o dogodku je po vojni napisal Ladislav Vidrajs – Pezdorko. Pravi takole: »Na velikonočno nedeljo meseca aprila 1942 je dobila naša grupa od obveščevalne službe na ljubljanskem gradu – Verbič Petra – obvestilo, da se trenutno nahaja na gradu Hvale Breda v družbi komandirja grajske straže. Hvale Breda je imela stanovanje na gradu, vendar se je pred našo uspelo akcijo največ zadrževala ter tudi prenočevala v Poljanski kasarni. Bila je strah vseh grajskih prebivalcev. Trenutek, ki se nam je nudil, se nam je zdel ugoden in smo sklenili, da ga brez pomisleka izkoristimo. Čakati na kakršno koli odobrenje za likvidacijo ni bilo časa in tako smo tov. Šuštar (Crni), Djidji (verjetno Silvo Hrast – Džidži, op. S. Ž.), Ros (morda Ros Matija – Miklavž, op. S. Ž.) in jaz napravili načrt za likvidacijo brez predhodnega odobrenja vodstva VOS-a. Treba se je bilo takoj odločiti. Tov. Djidji, ki je prevzel vodstvo akcije, nam je dal takoj potrebna navodila, nato pa smo takoj odšli proti gradu. Na gradu nas je že pričakoval tov. Verbič Peter, ki nam je dal še zadnje podatke o Hvaletovi, ki je bila tisti trenutek na pročeljni strani gradu v družbi komandirja grajske straže, nekega Italijana. Prostor, kjer sta bila, se nam ni zdel primeren za akcijo. Ura je bila šele ena popoldne, zato smo se odločili, da počakamo na ugodnejši trenutek, ker smo pričakovali, da bosta odšla na ljubimkanje na kako drugo, bolj ugodno mesto. Ob treh popoldne sta res odšla, na naše presenečenje pa sta zavila v grad, namesto v gozd, kakor smo pričakovali. Zdelo se nam je že, da bo akcija izpodletela, vendar pa upanja še nismo izgubili. Čakali smo še naprej in naša potrpežljivost je bila kronana z uspehom. Ob pol petih sta se zopet prikazala v grajskem parku. Šla sta po vozni poti mimo okopov, nato po poti mimo prostora, kjer so pozneje pokopavali domobranci svoje mrtve iz Kočevja ter na ovinku neke stezice sedla na klop. Prostor in čas se nam je zdel ugoden. Ker nas je bilo za izvedbo akcije preveč, je predlagal Djidji, da bi šli samo trije, ostala dva pa naj bi bila za stražo. Na akcijo smo odšli: tov. Crni, Djidji in jaz. Z običajnim korakom, kakor da se sprehajamo, smo prišli do njiju. Komaj nekaj metrov smo bili oddaljeni od njiju, ko je Djidji zavpil: ‘Roke v vis!’ in v tem so že padli streli. Hvaletova se je takoj zgrudila mrtva, komandir pa je hotel še nekaj zavpiti, pa je tudi on dobil svojo porcijo. Smrtno zadet sicer ni bil, imel pa je še toliko moči, da se je vrgel s klopi za drevo v bližini, potegnil samokres ter oddal nekaj strelov za nami, vendar ni nikogar zadel, ker smo bili takrat že precej daleč. Poudariti moram še to, da ni bil naš namen likvidirati komandirja, toda zaradi lastne varnosti pri umiku smo ga morali onemogočiti, da nam ne bi pozneje kakorkoli škodoval. Po akciji smo se morali čim preje umakniti. Na naše strele so postali pozorni Italijani na samem gradu in tudi tisti, ki so prihajali na grad. S precejšnjim tempom smo se premikali proti Streliški ulici. Nasproti nam je prišla grupa Italijanov, katerim smo se umaknili v smeri Ljudskega doma. Na poti smo preskočili precej visoko živo ograjo, tekli po nekem travniku ter čez neko dvorišče in se znašli za Ljudskim domom. Tu so nas opazili neki študenti in vpili za nami: ›Vidiš jih, vidiš, barabe, spet so naredili enega hudiča!‹. Nismo se ozirali za njimi, temveč smo gledali, da se čim preje in čim dalje umaknemo. Pri Mestnem domu smo skočili na tramvaj, ki je baš tisti trenutek pripeljal mimo, nato pa smo se razšli po svojih domovih, da spremenimo svojo zunanjost. Ob sedmih zvečer smo se zopet zbrali pri tov. Djidjiju, kjer smo podrobno analizirali uspeh naše akcije.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Ladislav Vidrajs - Pezdorko, Silvo hrast - Džidži, Milan Pogačnik - Tomaž in Kamilo Kratochwill - Mile

V istem mesecu so streljali še na Bredinega očeta, ki je bil zaposlen v Tobačni tovarni in po podatkih VOS zaupnik Dopolavora, delavstvu namenjene organizacije pod vodstvom fašistične stranke, v katero je okupator silil vpisovati delodajalce in njihove delavce. Kratko poročilo o akciji je podpisano s »T«, kjer piše: » V aprilu je Tomaž P. (morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž.) izvedel akcijo na italijanskega denuncianta Hvaleta iz Tobačne tovarne. Ko se je po peti uri popoldan vračal iz dela, ga je Tomaž P. počakal pred srednjo tehnično šolo. Hvaletu se je Tomaž zdel sumljiv, ker ga je že parkrat prej videl tam okoli. Ko je v njegovih rokah zagledal revolver je v momentu skočil vstran. Pričel se je lov po cesti sem in tja. Po nekaj strelih sta Tomažu odpovedala oba revolverja, Hvale pa se je zgrudil pri zgradbi Tehničnega inštituta. Kasneje se je ugotovilo, da je bil samo obstreljen.«
LAMBERT EHRLICH je bil ustreljen 26. maja 1942 v Streliški ulici, ko je odhajal iz Cirilovega študentskega doma proti stolnemu župnišču. Škof Rožman je Ehrilichu poveril skrb za študirajočo mladino. S svojim delom ji je kazal pot v samostojno slovensko državo in jo pripravljal na prevzem odgovornih funkcij v družbenem življenju. Bil je duhovni vodja študentskega kluba Straža. S svojim pogledom na reševanje slovenskega narodnega vprašanja in svojim odnosom do boljševizma je bil trn v peti komunistom. Pred nasilno smrtjo ga ni rešilo niti to, da je pred drugo svetovno vojno na Dunaju rešil iz zapora komunističnega študenta Borisa Kidriča. Z njim je bolj kot ne po pomoti bil ubit tudi študent Viktor Rojic. V prvem komunikeju, ki so ga komunisti izdali takoj po atentatu, se namesto Rojica pojavi ime Cirila Žebota, ki je bil tudi tarča, saj se je običajno pojavljal kot Ehrlichov jutranji spremljevalec. Še isti dan so napako v osebi popravili in Rojicu pridali oznako narodnega izdajalca. Streljala sta Franc Stadler – Pepe in Kamilo Kratochwill – Mile. Slednji je o dogodku zapisal: »Bilo je pomladi leta 1942, ko so pobesneli fašisti in njihovi hlapci, domači izdajalci mučili prebivalstvo Ljubljane, center narodno osvobodilnega gibanja misleč, da bodo s tem zatrli vsenarodni upor, ki ga je začel slovenski narod skupno z ostalimi narodi Jugoslavije za svojo osvoboditev. Takrat sem bil član ljubljanskega VOS-a in ko sem nekega jutra prišel na sestanek s tov. Pepetom pred Batovo palačo, mi je ta v nekaj besedah povedal, da se pripravlja akcija proti duhovnemu vodji izdajalske ‘Straže’, duhovniku Ehrlichu in njegovim pajdašem, ki so pod krinko zaščite vere sejali razdor med boreči se slovenski narod, hoteč razbiti in uničiti njegovo enotnost in ga prepustiti krempljem podivjanih fašistov. Pepe mi je na ponovnem sestanku obrazložil načrt akcije v kateri naj bi jaz sodeloval le kot stražar pri mestnem domu, do čim bi akcijo izvršila Pepe in Koki. Ker sem želel, da bi šel s Pepetom na akcijo jaz, ker sem mu neizmerno zaupal, sem to svojo misel izrazil njemu samemu in ga prosil naj načrt akcije spremeni. Pepe se je malo začudil, mi krepko stisnil roko in dejal: ‘Če Koki pristane, boš šel pa ti z menoj’. Ker sva s Kokijem stanovala v isti hiši, sem ga takoj zvečer prosil naj mi stori to uslugo, da zamenjava vlogi, s čemer se je on strinjal. Nekaj dni kasneje mi je Ehrlicha pokazala tov. Liza (verjetno Lidija Dermastia – Liza, op. S. Ž.) na Streliški ulici in mi povedala, da hodi tu vsak dan zjutraj, ko odhaja iz Ljudske kuhinje, kjer imajo svoje zbirališče Stražarji, katerim vsak dan mašuje in jih vzgaja za vnete borce – izdajalce proti osvobodilnemu gibanju. Ko so bile vse priprave na akcijo izvršene in načrt točno preštudiran, sem doma še pozno v noč premišljeval o akciji v kateri bom sodeloval prihodnji dan. Naslednjega dne že nekaj minut pred sedmo sta k meni prišla Pepe in Sabina. Pepe si je nadel umetne brke in tudi meni, ki sem se ravno oblačil pomagal pri maskiranju. Vsi trije smo okoli pol osme zjutraj odšli proti Ljudski kuhinji, kjer smo si izbrali kraj za izvršitev smrtne obsodbe. Bil sem precej vznemirjen, čeprav tega nisem hotel pokazati in občudoval sem Pepeta, ki je bil veder in nasmejan, kot bi šel na svoje običajno vsakdanje službeno mesto. To me je pomirilo a občudoval sem ga, ker sem v njem videl lik pravega borca, neustrašenega komunista, kakršen sem hotel biti tudi jaz. Pred Ljudsko kuhinjo sva se ločila od Sabine, ki je odšla proti otroški kliniki, da bi tam stražila, videla pa sva tudi Džura (verjetno Džuro Frelih – Džordže), ki je čakal na vogalu Strossmajerjeve ulice v avtomobilu. Odšla sva proti kraju, kjer sva imela pregled nad izhodom iz Ljudske kuhinje. Ura v stolnici je odbila osem, ko so začeli iz hiše prihajati ljudje. Čakala sva še nekaj minut – in tedaj sta iz veže stopila dva moška… S Pepetom sva se spogledala in razumela. On je… Nasmehnila sva se in pospešila korake. Ko sva bila nekaj metrov pred njima, mi je Pepe mirno dejal: ‘Zdaj’. Naglo sva se obrnila – počili so streli najinih pištol – duhovnik, izdajalec je padel, dočim pa se je ranjeni pajdaš Rojic pognal proti meni. Še nikoli nisem bil tako miren kot tisti trenutek. Odskočil sem korak nazaj – ponoven strel, in tudi ta je prejel zasluženo kazen. S Pepetom sva pohitela do avtomobila, v katerem je nestrpno čakal Džuro poleg prestrašenega šoferja – taksija. Motor je zagrmel, mi pa smo se zadovoljno spogledali in nasmehnili. Ko smo brzeli mimo otroške bolnice, smo skozi okna avtomobila zagledali Sabino, ki je odhajala v mesto in nas z očmi pozdravljala. Na Št. Jakobskem trgu je Pepe izstopil in mirno odšel v službo kot vsak dan. Ko sem se vračal domov, sem v sebi občutil ponos, da sem sodeloval uspešno v akciji, ki je sovražnikom slovenskega ljudstva zadala težak udarec, kar je potrjevalo tudi pisanje v časopisih in okupatorjevo divjanje.«

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Džuro Frelih - Džordže, Stana Brezar - Seka, Mirko Pleško - Franci in Slobodan Šumenjak - Feks

AKCIJA NA MESTNEM TRGU je naslov zapisa, ki ga je podpisal Mile (verjetno Kamilo Kratochwill – Mile, op. S. Ž.), vendar iz njega ni moč razbrati, koga so tokrat umorili. Zgodilo se je spomladi 1942. Navodila za akcijo je dal Franc Stadler – Pepe. Zapisano je takole: »/…/ Izdajalca katerega smo imeli kaznovati, nam je pokazala iz gostilne Kolovrat tov. Seka (verjetno Stana Brezar – Seka, op. S. Ž.). Na dan določen za izvršitev smo se malo pred poldnem sestali pred Magistratom. Sam sem imel za seboj že nekaj akcij in sem bil dokaj miren in zbran, ravno tako tudi Marko (morda Miloš Rems – Marko, op. S. Ž.), do čim pa je bil Pleško (verjetno Mirko Pleško – Franci, op. S. Ž.), ki je bil sedaj prvi krat na akciji precej nervozen in vznemirjen. Za zavarovanje je za Ljubljanico skrbel tov. Feks (verjetno Slobodan Šumenjak – Feks, op. S. Ž.), v avtomobilu-taksiju pa je pri šoferju sedela tov. Urška (verjetno Majda Peruzzi – Urška, op. S. Ž.), ki ni poznala strahu. Nekaj minut pred 12. uro smo zagledali človeka, kateremu smo morali plačati dolg za njegovo izdajalsko delo proti svojemu narodu. Spogledali smo se in se razumeli – akcija mora uspeti. Ko se je on približal, smo se malo pomaknili v ulico pri trgovini Samec na Mestnem trgu. Že smo zaslišali korake odpadnika – še hip že se je prikazal pred nami. Bliskovito sem izvlekel pištolo in sprožil. Videl sem kako se je izdajalčev obraz skremžil in ploskoma je padel na okrvavljeni pločnik. Približal sem se mu skupno s tovarišem ter mu dal ponovno strel v glavo. Tudi Marko je izstrelil nekaj strelov, dočim pa je Pleško precej nervozno oddal v izdajalca več strelov. /…/«
Atentatorji so se za Ljubljanico umaknili do taksija in se odpeljali do pivovarne Union, kjer so se razšli.
MARJAN STERNIŠA, žandarmerijski poročnik, ki se je v Ljubljani med vojno ukvarjal z obveščevalnim delom izven OF, je bil 20. avgusta 1942 napaden s strani varnostnikov VOS in pri tem lažje ranjen v glavo. V Sterniševem krogu je delovala vrinjenka Melita Nedog – Pepelka, obveščevalka VOS v specialni obveščevalni službi, ki je pomagala pri zbiranju potrebnih informacij za izvedbo atentata. Drago Pauko – Peter je o akciji zapisal: »/…/ Stvar je bila sledeča: Staro jugoslovanski žandarski oficir in takratni voditelj ‘plavih’ Marjan Sterniša je radi svojega protinarodnega delovanja in izdajstva bil obsojen na likvidacijo. Načrt pa je določil, da se Sterniša likvidira na svojem stanovanju v Pražakovi ul. št. 12/II. Sterniša je običajno ob pol treh popoldan šel v mesto in ob 3. uri bil običajno nazaj. Torej načrt je bil, da se v tem času, ko gre on ven, mi vtihotapimo v njegovo stanovanje in ga do 3. ure počakamo ter ga z mrzlim predmetom likvidiramo, nakar se umaknemo.
Določeni smo bili 4 tovariši jaz (Peter), Djordje (verjetno Džuro Frelih – Djordje, op. S. Ž.), Copa (Mlinar) in še neki tovariš iz Rožne doline. Po načrtu smo se vtihotapili v hišo in čakali. Moram pripomniti, da je bila spodaj pred hišo italijanska straža (dva miličnika).
V stanovanju sta nam delala preglavice lastnik stanovanja Sferza Anton in njegova žena, ki smo ju spravili v eno sobo in zaklenili oz. zastražili. Sferza je špekuliral, da bi prišel do sprednje sobe in poklical na pomoč spodaj stražo. Vedno je imel zahteve, da ima nekaj prinesti iz sprednje sobe, pustil sem ga, seveda sem ga sledil, tako da mu ni uspel njegov načrt.
Stvar se je zavlekla in Sterniša ni bilo nazaj po načrtu. Prešla je ena ura, dve, tri in mi smo še vedno čakali. Ob 6. uri zvečer pa nas je napustil Djordje z izgovorom, da gre vprašat kaj naj storimo, ali ga čakamo še naprej, ali se umaknemo. Bližala se je 9 ura zvečer t.j. bližala se je policijska ura, a nazaj ni bilo niti Sterniša, niti našega Djordje. Moram opozoriti, da sem tistega tovariša, ki je bil iz Rožne doline poslal domov, zato ker je bil poročen in je imel majhnega otroka, na njegovo mesto pa je prišel tov. Dušan (morda Dušan Frank – Duško ali pa Dušan Burja – Peter). Razdelili smo si mesta: Dušan je stražil v sobi Sferza in ženo, Copa (Franc Copič, študent iz Maribora, op. S. Ž.) je stal na vratih, namreč on bi moral, ko pride Sterniša noter izvršiti likvidacijo, jaz (Peter) pa sem stal za drugim vogalom vrat.
Bila je ura 9 in 10 minut, ko je Sterniša pozvonil, vrata smo pustili nezaklenjena in je vstopil. Jaz sem stopil izza vogala in hitro zaprl s hrbtom vrata, držeč v roki pištolo sem zaklical ‘Roke v vis’. Pištolo sem imel zaprto, ker je bilo naročeno, da se ne sme streljati, Copa se ni mogel znajti. Sterniša je hotel zbežati nazaj, zato je navalil name, ki sem mu zastavil pot (s hrbtom sem tiščal vrata). Nazadnje sem zavpil na Copa, kaj čaka, takrat je Cop reagiral in ga je s kladivom malo oplazil po glavi. Takrat se je Sterniša vrgel name in se začel na vse grlo dreti na pomoč. V hiši, katera je V. nadstropna je začelo vse leteti skupaj. Copa je zbežal iz stopnic misleč, da se umakne na podstrešje, toda vrata so bila zaklenjena. Tam so ga karabinjerji dobili in potem mislim drugi dan ustrelili (ustreljen je bil na Tomačevski cesti, op. S. Ž.).
Dušan je imel drugo srečo: čim je začelo vpitje, se je Sferza vrgel proti njemu, Dušan se je s stolom izmaknil, tako da je Sferza padel po parketu. Dušan se je umaknil, zaklenivši sobo za seboj niz stopnišče, čez dvorišče in streho proti kolegiju na varno. Ostal sem poslednji, ko je Sterniša začel vpiti. Kljub temu, da ne smem streljati, sem imel namen streljati; bilo pa je nemogoče, ker sem imel pištolo zaprto. Nazadnje mi je roko, v kateri sem imel pištolo tako zvil, da mi jo je zlomil in mi je pištola padla iz rok. Podvojil sem moč in sem Sterniša vrgel v kot in se umaknil po stopnicah navzdol. /…/«
Pauko se je vso noč skrival po bližnjih strehah in dvoriščih, zlezel nazadnje v klet Delavske zbornice in se zjutraj rešil na varno, Marjan Sterniša pa je bil kasneje, jeseni leta 1943 na zloglasnem Kočevskem procesu usmrčen.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Melita Nedog - Pepelka, Rudi Janhuba - Vaso, Anton Kovič - Sine in Majda Peruzzi - Urška

FORTUNAT MAJDIČ je nasledil v maju 1942 ubitega poveljnika Slovenske legije Iva Peršuha. Bil je uradnik na banovini in upravnik Rokodelskega doma, kjer je VOS 25. avgusta nanj izvršil atentat. VOS je s pomočjo sledilcev dolgo opazoval Majdiča, ki je imel v svoji bližini še tri vosovske vrinjence. To so bili: Slava Demšar, Rudi Kurnik in Franc Slamič. Tem je Rudi Janhuba – Vaso, v Ljubljani je bil od aprila do junija 1942 varnostnik VOS, nato je do junija 1943 vodil specialno obveščevalno službo, preko Jožeta Šiške naročil, kako se morajo vesti po Merčunovi (Fortunat Majdič – Merčun, op. S. Ž.) smrti, da morajo smrt globoko obžalovati in se udeležiti pogreba. Svetoval je tudi, naj se trenutno zaradi Majdičeve smrti ustavi sledenje ostalih oseb (npr. Stareta). Marjeta (Zdenka Kidrič) je v poročilu Kardelju 24. septembra 1942 zapisala, da »…direktive, ki nam jih daješ glede razbijanja bega, smo mi nekako že doumeli iz smernic, ki si nam jih nakazal v zadnjem pismu in je bila naša zadnja justifikacija bega Majdiča.«
Poročilo o tem atentatu je po vojni najverjetneje napisal Anton Kovič – Sine. Njegovo ime je na poročilu dodano s svinčnikom. Napisano je tako: »Majdič Fortunat je bil eden od organizatorjev be-ga v času okupacije. V letih 1941–1942 in radi njegovega delovanja v korist okupatorja, organiziranja be-ga je OF donesla odločbo s katero je bil obsojen na smrt. Izvršenje justifikacije je bilo poverjeno organom VOS-a in kot član te ilegalne organizacije sem prejel nalogo, da justificiram Majdiča.
Na dan 12.8.1942 je bil ilegalni sestanek članov VOS-a pri Rižarni, na katerem je bil detalno pretresen načrt izvrševanja te akcije. Majdič Fortunat je imel svoj sedež v tedanjem ‘Rokodelskem domu’ na Sv. Petra c. št. 12, kjer je bilo zbirališče, pravzaprav nekak štab be-ga. Izvršenje same akcije je bilo povezano s težkočami, kajti v neposredni bližini Rokodelskega doma v učiteljišču se je nahajala italijanska posadka, katera je bila številčno precej močna, a poleg tega so se nahajali be-ga v samem Rokodelskem domu in čas izvršenja akcije je bil določen za 12 uro. Ko sem razgledal Rokodelski dom in njegovo okolico ter preučil možnost umika, sem na dan 12. 8. 1942 skupno s tov. Urško (verjetno Majda Peruzzi – Urška, op. S. Ž.) odšel v Rokodelski dom z namenom, da izvršim poverjeno mi nalogo. Na hodniku, ko sem pregledoval seznam stanovalcev Rokodelskega doma, me je zaustavil neki moški, za kogar sem smatral po osebnem opisu, da je to Majdič. Vendar nisem bil siguren v to in sem Rokodelski dom napustil. Na nasipu Sv. Petra se je nahajala tov. Lidija (verjetno Lidija Dermastia – Liza, op. S. Ž.), katera je Majdiča dobro poznala in ona mi je potrdila, da je oseba s katero sem govoril v hodniku Rokodelskega doma iskani Majdič. Ponovno sva se z Urško vrnila v Rokodelski dom, odšla v II. nadstropje, kjer je Majdič imel svoje pisarne in zapazila sva Majdiča na hodniku. Urška je imela neko pismo, katero je morala predati Majdiču, a pismo samo nam je pa služilo kot prevara, da bi jaz pridobil na času in izkoristil ugodno priliko, da bi lahko streljal. Ko je tov. Urška predajala pismo Majdiču, sem pričel streljati na njega in po prvem strelu se je takoj zrušil. Streljala je prav tako tudi Urška in ob tej priliki sem bil ranjen od Majdiča, ki je streljal skozi desni žep. Ko sem se prepričal, da je Majdič mrtev (zadet je bil v desno sence in v trebuh in ranjen prepeljan v Leonišče, kjer je pred 17. uro popoldan umrl, op. S. Ž.), sva z Urško pohitela z umikom. Morala sva priti v pritličje in od tu si izsiliti umik. Z ozirom na to, da je bila akcija izvršena ob 12.30 in da so bili be-ga kateri so bili uniformirani in oboroženi, ravno pri obedu, je bila situacija za naju z Urško precej kritična. Nekoliko be-ga je poizkušalo, da nama prepreči umik in so nama zaprli glavna vrata t.j. izhod na Komenskega ulico. Ker pa je imela ta hiša dva izhoda, sva z Urško koristila drugi izhod, ki nama je še ostal prost in je vodil na dvorišče. Be-ga so pričeli kričati na pomoč in vpiti, da se nahajajo v hiši morilci ter je nastalo beganje in iskanje nas dvojice. To zmešnjavo, katera je nastala, sva izkoristila z Urško, prišla na dvorišče in znašla sva se pred ograjo, ki je mejila na sosednje dvorišče in jo je bilo treba preskočiti. Kljub ranjeni desni roki sem s težavo vendar le uspel, da pomagam Urški preskočiti ograjo. Bil pa je tudi že zadnji čas, kajti be-ga so pričeli prihajati na dvorišče. Ko sva preskočila prvo ograjo, sva se znašla na vrtu sosednje hiše, kateri je bil prav tako ograjen in to je bila za naju dva nova prepreka. Srečno sva preskočila tudi to ograjo, znašla se na dvorišču tretje hiše, kjer sem opazil, da so stanovalci te hiše zbegani, kajti verjetno so slišali strele, a glavna zapreka se nam je pojavila v dvojici italijanskih karabinjerjev, katera sta stala na dvorišču in se razgovarjala. Videč, da ni drugega izhoda, kakor samo naprej, sem potegnil pištolo in tako prisil karabinjerje, da sta nama napravila prosto pot. Karabinjerja sta bila prav tako preplašena, ko sta videla, da jima grozim z orožjem in pa, ker sta me videla krvavega. Z Urško sva prišla na cesto Sv. Petra, šla v neko hišo, katera je imela izhod na Sv. Petra nasip in tako sva bila rešena zasledovalcev. Tu sem Urški predal pištole, sam pa sem s tov. Lidijo, katera je tu čakala na izid akcije, odšel v stolno cerkev, kjer me je ona obvezala, nato pa sva odšla na Bleiweisovo cesto v stanovanje Zorke« (morda Zorka Kravos, op. S. Ž.).
FRANC ROTER je bil obdolžen ovajanja oz. denunciantstva, s čimer so komunisti označili vsakega svojega ideološkega nasprotnika. Akcije se je spominjal Drago Pauko – Peter: »V začetku avgusta meseca 1942 sem jaz (Peter) in Majda (verjetno Majda Peruzzi, op. S. Ž.) dobili nalogo likvidirati v Kolodvorski ul. 11 ljudskega izdajalca Roterja, kateri je bil policijski agent in je bil radi svojih kvizlinških dejanj obsojen na smrt. Načrt je bil, da si prvi dan ogledamo položaj. Ponavadi je Roter šel v službo ob ¹⁄₂ 9 uri do ³⁄₄ na 9, na ogledu je potekalo vse v redu. Prišli smo drugi dan in smo čakali zastonj, tretji in četrti dan pa smo čakali od pol devete do devete ure in smo jaz in Majda že bili sigurni, da ga ne bo, ko pa je nenadoma tov. Mija, katera je bila določena, da da znak, da gredo, dala znak. Po cesti od mestne kopalnice proti nam so se bližali proti nam eden od Italijanov z leve strani, na desni pri Štruklju pa so stražili z brzostrelkami dva karabinjerja, mi pa v sredi. Vprašanje je bilo ali izvršiti akcijo ali pa jo opustiti. Odločili smo se v brzini za akcijo. V tisti nepripravljenosti in radi bližajočih se Italijanov, smo bili raztreseni. Srečali smo se z Roterjem ravno na vrtnih vratih, katera so bila ena polovica odprta, druga pa zaprta. Majda je v naglici stopila pred mene in mi zakrila cilj, streljala je prva, a je zgrešila, ker je Roter predčasno zagledal pištolo in se v tistem hipu počepnil tako, da je metek promašil. Misleči, da ga je zadela, je stekla naprej. Ustrelil sem še jaz, a sem ga zadel previsoko nad srcem. Mislil sem, da sem ga zadel in sem stopil še jaz naprej. Ko se obrnem, vidim, da še leze, ker pa se je držal z rokami za glavo, sem oddal še en strel, kateri je /zletel/ skoz roko in glavo. Strel je zadel dva centimetra prenizko, tako, da je Roter s pokvarjenim očesom čez nekaj tednov okreval. /…/«
KAZIMIR KUKOVIČ je bil že pred drugo svetovno vojno policijski uradnik, med vojno pa je prav tako delal na ljubljanski policiji. Sodeloval je tudi z obveščevalnim uradom pri štabu majorja Karla Novaka. VOS je dvakrat streljal nanj, prvič 26. septembra 1942 in drugič 8. oktobra 1942. Pri zbiranju podatkov o Kukuviču je sodeloval vodilni uslužbenec ljubljanske policije Vladimir Kante s tajnim imenom Lija. Kukovič je za posledicami drugega atentata umrl. Kratko poročilo o akciji je napisal Sine (verjetno Anton Kovič – Sine, op. S. Ž). Besedilo je bilo z nekaj slovničnimi in vsebinskimi popravki objavljeno 8. junija 1952 v Informatorju št. 2, ki pravi takole: » /…/ Ena od težjih akcij jeseni 1942 je bilo kaznovanje rodnega izdajalca – policijskega komisarja na italijanski kvesturi v Ljubljani, Kazimirja Kukovič-a. Naša obveščevalna služba je odkrila njegovo tesno povezavo z izdajalsko Sterniševo obveščevalno službo. Podatke Sterniševe obv. službe o pripadnikih OF, članih partije itn. je Kukovič dostavljal zelo vestno fašistični kvesturi v postopek. Prizadeval se je, da bi plavogardisti uspeli z organizacijo svojih likvidatorskih grup, ki naj bi ubijale funkcionarje OF. Tudi na policiji je organiziral OS za odkrivanje pristašev OF in članov Partije. Kvestorju je izdelal podroben načrt za čim hujše represalije proti OF. Kukovič je bil od sodišča OF zaradi izdajstva obsojen na smrt.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Drago Pauko - Peter in Jože Šiška - Luka

V drugi polovici septembra je bil pod Štefanovim (verjetno Edo Brajnik – Štefan, op. S. Ž) vodstvom izdelan načrt za akcijo. Izdajalec se je zavedal kaj mu preti in zato ni šel nikamor brez agenta, ki ga je stražil. Iz svojega stanovanja v Medvedovi ulici pri Šišenskem kolodvoru je odhajal na kvesturo vedno po drugih ulicah in ga je skupina članov VS nekaj dni zaman pričakovala. 26. septembra 1942 so bili na akciji: Tomaž (morda Milan Pogačnik – Tomaž, op. S. Ž), Gusar (morda Urbančič Franc – Gusar, op. S. Ž.) in Luka (morda Jože Šiška – Luka, op. S. Ž.) v zaščiti. Tomaž in Gusar sta v Šiški po naključju trčila v Kukoviča, ko sta se pomikala proti Medvedovi ulici. Tomaž se je takoj znašel in onesposobil agenta, toda Gusar je nekoliko okleval in se je Kukoviču posrečilo pobegniti za vogal ulice. Italijansko patrolo, ki je pritekla iz bližine, ko je zaslišala strele je Luka razgnal s streli iz ‘Mauser’ pištole tako, da je bil vsem omogočen hiter umik. Sedaj je bilo Kukoviču lahko dokončno jasno, kaj ga čaka. Postal je skrajno oprezen. Zaradi verjetnosti, da nam bo fašistična policija postavila zasede, smo akcijo preložili na teden dni in podvzeli obveščevalne mere.
8. oktobra 1942 so se na poti za Cekinovim gradom sestali: Tomaž, Luka in Sine. Acko (Franjo Kroupa – Acko je s triciklom kasneje v istem mesecu sodeloval še pri atentatu na bana Natlačena, op. S. Ž.) je s triciklom (vožnja z bicikli je bila tedaj prepovedana) pripeljal orožje: 2 veliki ‘Mauser’ pištoli in več revolverjev. Načrt za izvedbo je bil napravljen že prejšnje dni po proučitvi glavnih možnosti, ki so prihajale v poštev. Luka in Sine sta se podala v gostilno, ki je stala skoro vis a vis Kukovičevega stanovanja v Medvedovi ulici. Čakala sta, kdaj se bo z agentom zjutraj odpravil v službo. Tomaž, ki je imel nalogo kriti umik in v slučaju potrebe posredovati, se je postavil na prvi ulični vogal v šišenski smeri. Približeval se je čas, ko je Kukovič navadno odhajal z doma na policijo. Okrog pol osmih zjutraj je njegov agent prišel pred poslopje, kjer je Kukovič stanoval in si ogledal okolico, če je situacija ‘čista’. Ker na ulici ni bilo nobene sumljive osebe, je šel po Kukoviča. Čez nekaj trenutkov sta se prikazala na vratih. Sine in Luka sta brž pohitela k izhodu iz gostilne in odprla ogenj iz obeh ‘Mauser’ pištol na izdajalca Kukoviča, ki je bil oddaljen 15 – 20 metrov in je napravil le nekaj korakov od hišnih vrat. Oddala sta po vrsti 5 – 6 strelov in Kukovič se je zgrudil. Njegov agent je skočil par korakov vstran in pričel streljati. Na umiku je Sinetu prestrelil površnik. Z agentom ni bilo časa obračunavati, ker je bila takoj na nogah vsa italijanska straža na sosednjem šišenskem kolodvoru in drugod. Tomaž je uspešno kril umik. Vsa trojica je prešla Celovško cesto ter po poti za Cekinovim gradom dospela v Tivoli. Od tam je Luka odnesel orožje v ‘založbo’, kakor so VOS-ovci imenovali Narodni muzej, kjer je bilo centralno skladišče VOS-ovskega orožja. Tako je izdajalec Kukovič sprejel zasluženo plačilo.«
Prebrano nam naj bo v opomin in ne v obsodbo tistih, ki jih je slepa vera v totalitarno ideologijo napravila za morilce, njihova po večini mlada življenja pa obremenila s smrtnim grehom bratomora. V marsikom od njih se je čez čas prebudila vest in mu noč spremenila v dan, ko spomin na storjeno ni dovolil mirnega spanca. Naj se ti časi nikoli več ne ponovijo, želja po resnični narodni spravi pa naj premaga ideološke predsodke, da bo pot do zgodovinske resnice končno prosta.