Avtor: Urška Eniko

V zadnji Zavezi smo povedali, kaj so učenci v osnovni šoli smeli izvedeti o domobrancih v šolskih učbenikih, izdanih od konca vojne do osamosvojitve Slovenije. Nekaj naših ugotovitev ponavljamo zato, da bomo lažje primerjali, kako našo tematiko obravnavajo učbeniki, ki so bili izdani po osamosvojitvi Slovenije.
Prav veliko nismo imeli napisati, saj je bilo o naši temi zelo malo napisanega, v večini učbenikov le odstavek ali dva. Prvi učbenik, ki je beli gardi in domobrancem posvetil celo nekaj več kot dve strani teksta in dodal še štiri fotografije, je bil iz leta 1988. Fotografije so bile seveda take, ki so kazale domobrance v slabi luči: prva je prikazovala belogardiste iz postojanke v Trebnjem na Dolenjskem, ki peljejo skupaj z Italijani partizana na morišče, druga domobransko prisego, tretja spomenik žrtvam belogardističnega nasilja na Svetem Urhu – tak je bil podnapis – in četrta letak OF z opozorilom na pomen domobranske prisege in posledice narodne izdaje. Omenjene slike so se pojavile še v nekaterih učbenikih, v treh pa smo lahko uzrli še porušen Turjak. Kakšnega drugega slikovnega gradiva o beli gardi ali domobrancih nam učbeniki niso privoščili.
Tisto malo, kar je bilo napisanega o beli gardi in domobrancih, smo našli pod naslovi in podnaslovi: delovanje domačih izdajalcev, kolaboracionizem na Slovenskem, okupatorjevi sodelavci, narodni izdajalci, vloga izdajalske buržoazije, okupatorjevi pomočniki in podobno. Včasih pa se je celo zgodilo, da je bil naslov samo »kontrarevolucija na Slovenskem« ali »nastanek bele garde«. Če je bilo to tako, so nas v podnaslovu poučili, da gre v tekstu za nastanek narodnih izdajalcev.
Rekli smo že, da je bilo o beli gardi in domobrancih napisano zelo malo. Celo o uničenju bele garde na Turjaku niso poročali vsi učbeniki. O vaških stražarjih pa ni bilo nikjer ne duha ne sluha.
Kako malo je bilo zapisanega o naši temi, naj vas kot primer spomnimo na učbenik iz leta 1976. Temi narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je bilo v učbeniku namenjenih 54 strani (to je kar tretjina učbenika, ki je namenjen svetovni zgodovini 20. stoletja), od tega slovenski NOB več kot 40, beli gardi pa samo ena sama stran. Domobranci pa niso bili omenjeni niti z besedo.
V navedenih učbenikih nismo našli za belogardiste in domobrance niti ene besede, ki bi pokazala, kaj so zares bili. Poimenovani so bili le z žaljivkami in neresničnimi opisi, kot so domači izdajalci, belogardistični zločinci, skrivači, okupatorjevi hlapci, zakrknjeni belogardisti, organizatorji tolp, nekakšna vojska, klerofašisti, okupatorjevi pomočniki in kolaboracionalisti. Kaj se je z domobranci zgodilo po koncu vojne, nam je namignil en sam učbenik, in sicer tisti iz leta 1958, kjer so avtorji ugotovili le to, da se slovenska buržoazija ni mogla sprijazniti z resnico, da bo njena usoda, če zmaga NOB, enkrat za vselej zapečatena.
Kako pa je danes? Kaj današnji učbeniki pišejo o domobrancih?
V samostojni Sloveniji so bili izdani štirje učbeniki, ki obravnavajo dvajseto stoletje in so namenjeni učencem osmega oziroma devetega razreda osnovne šole. Nekateri imajo več ponatisov, ki pa jih nismo pregledovali, zato dopuščamo možnost, da smo kakšno informacijo tudi spregledali. Pregledali smo različne učbenike, izdane leta 1997, 2005, 2007 in 2008.
Ker je v vseh učbenikih, ki jih tokrat pregledujemo, o naši temi napisano po nekaj strani, ne moremo in niti nismo usposobljeni analizirati vsakega stavka. Iz vseh učbenikov bomo tako izbrali samo nekaj izbranih trditev, ki se nam zdijo posebej zanimive in so vredne našega razmisleka.
V obdobje samostojne Slovenije sodi tudi učbenik, izdan leta 1991, delo Branka Božiča in Tomaža Webra, ki pa je le ponatis učbenika iz leta 1958, o katerem smo že pisali. A vseeno nas čudi, da učbenik, izdan leta 1991, nosi naslova Okupatorjevi pomočniki in Okupatorjevi sodelavci, za domobrance pa uporabi besedo izdajalci in organizatorji tolp. Prav tako čudna je ugotovitev, da je domobranska policija zapirala na tisoče zavednih Slovencev in da je strah in trepet sejala domobranska črna roka, ki je pobijala ljudi na domovih.
Je pa omenjen učbenik prvi, ki zapiše kratico MVAC: »S podporo generala Leona Rupnika in voditeljev slovenskih meščanskih strank so Nemci kmalu ustanovili slovensko domobranstvo, nadomestek poražene MVAC – prostovoljne protikomunistične milice ali bele garde.« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1991, stran 106)

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Kočevski Rog 2009 - Govori Marko Mehle Andrej Zgonc

Če upoštevamo, da je omenjeni učbenik samo ponatis prejšnjih, čeprav je izšel leta 1991, lahko za prvega, ki je izšel v samostojni Sloveniji, smatramo tistega iz leta 1997 (5. ponatis), avtorjev Branimirja Nešovića in dr. Janka Prunka. Tematika, ki nas zanima, je prikazana pod naslovi Delitev plena, V partizane, »Rdeči« in »beli«, Nastanek federacije, Z belimi konji v belo Ljubljano in Obsodba fašizma. Avtor vseh tem razen zadnje je dr. Prunk.
Naslov Z belimi konji v belo Ljubljano se nam zdi prav posrečen, tudi zato, ker malo prej preberemo »Rdeči« in »beli« in se nam za hip, ko preberemo naslov, celo porodi vprašanje, kdo je vkorakal v belo Ljubljano.
Veseli nas, da podnaslovi niso podobni prejšnjim učbenikom, kjer so domobranci označeni za kolaborante in sodelavce okupatorjev, ampak so naslovi zgolj Slovenska zaveza, Protikomunistična milica, Vojaški poraz četnikov in vaških straž, Slovensko domobranstvo in Obračun z domobranci. Domobranci niso nikjer označeni za izdajalce, kar pa se ponovno zgodi, to moramo posebej poudariti, v naslednjih učbenikih.
Druga svetovna vojna na Slovenskem je v učbeniku prikazana na 39 straneh, naša tematika približno na petih straneh. Dodanih je še sedem slik, letak podpisan z Združeni Slovenci, Papeževa beseda o komunizmu, razglas Leona Rupnika ob imenovanju in del domobranske prisege.
Začudi nas izbor in postavitev slik na strani 140, kjer ena ob drugi stojijo tri slike: na prvi domobranska in nemška zastava, na drugi obešanje partizana in na tretji domobranska prisega na stadionu. Ob taki kombinaciji takoj pomislimo, kot potem lahko preberemo še v tekstu, ki se navezuje na sliko, da so domobranci ubili veliko partizanov, aktivistov in njihovih simpatizerjev. Ta izbor nas začudi tudi zato, ker nikjer ne najdemo nobene slike partizanskega nasilja.
Ponujamo vam še nekaj zanimivih citatov iz učbenika. Na strani 127 lahko preberemo, kdo so bili Stražarji in Mladci: »Strpnost do OF je sprva pokazala Sokolska legija, ki je novembra v posebni izjavi zapisala, da se ne namerava boriti proti nobeni protiosno usmerjeni osvobodilni akciji. To je bil tudi odgovor Stražarjem in Mladcem iz katoliškega tabora Slovenske ljudske stranke, ki so propagirali fašistične ideje in boj proti komunizmu. Obe skupini sta urili ilegalne oborožene trojke, katerih člani so bili zelo disciplinirani in so kasneje predstavljali jedro protikomunističnih enot. Borbene katoliške skupine so se povezale v Katoliško akcijo.«
Nenavadno se nam zdi tudi, da o porazu vaških stražarjev na Turjaku izvemo le nekaj stavkov: »Katoliško usmerjene vaške straže, ki pa so bile bolj številne, štele so nad 3000 mož, so se umaknile v nemško varstvo v Kostanjevico iz Novega mesta in v Ljubljano. Velika skupina, nad 700, se jih je utrdila na gradu Turjak, kjer so jih partizanske brigade 15. septembra obkolile in po nekaj dneh bojev premagale.« Kaj se je zgodilo potem, nam ni dano prebrati.
O tem, kaj se je zgodilo z domobranci po vojni, izvemo v podpoglavju Obračun z domobranci, ki je del poglavja Obsodba fašizma, avtor pa je Branimir Nešović. Marsikdo bi, ko bi zagledal kar nekaj stavkov o poboju domobrancev, vzkliknil od veselja (ali pa jeze). Mi pa vemo, da tudi če bi bil napisan cel učbenik o njihovi usodi, bi bilo premalo. Takole piše na strani 153: »Pred jugoslovansko armado se je večina domobranske vojske z mnogimi civilisti umaknila na avstrijsko Koroško, kjer so se predali britanskim enotam, del pa v Italijo. Tam se je zbralo okoli 11 tisoč domobrancev, 2400 srbskih kvizlingov in okoli 18 tisoč hrvaških ustašev in domobranov. Zadnje dni maja 1945 so te ljudi vrnili v Jugoslavijo, podobno kot so vračali pripadnike različnih kvizlinških enot iz drugih držav. Med vrnjenimi naj bi bilo okoli 10500 slovenskih domobrancev, ki so jih zaprli na Teharjah pri Celju, v Šentvidu nad Ljubljano, Škofji Loki in Kranju. Del domobrancev, predvsem tiste, ki še niso dopolnili 18 let, so izpustili, večino drugih pa so v zgodnjem poletju 1945 usmrtili. Množični poboji so bili v Kočevskem Rogu, na Teharjah, v okolici Škofje Loke in Hrastnika. Po nepopolnih podatkih so po končani vojni usmrtili sedem do osem tisoč domobrancev. Pobili so tudi hrvaške in srbske ujetnike.«
Ne vem, kateri učitelj zgodovine bi bil zadovoljen, če bi od svojih dijakov dobival odgovore kot so nekje, nekdo, nekoč … Po analizi tega sestavka pa je pravilen odgovor na vprašanje, kdo je pomoril domobrance, kar nekdo oziroma oni.
Drugi učbenik, ki smo ga pregledali, ima naslov Raziskujem preteklost 9 in je delo Jelke Razpotnik in Damjana Snoja. V rokah smo imeli izdajo iz leta 2005. Obdobje druge svetovne vojne na Slovenske je predstavljeno na 15 straneh. Nas je predvsem zanimalo poglavje Državljanska vojna – spopad med Slovenci in poglavje iz obdobja po drugi svetovni vojni z naslovom Junakom borbe naj slede junaki dela. Naša tematika zajema približno štiri strani, osem slik in nekaj citatov. Posebej nas veseli, da so med slikami tudi tiste s kolonami slovenskih beguncev, ki se umikajo na Koroško, vrnjenih domobrancev in grobišča v Rogu. In kar moramo še posebej zapisati, prvič in zadnjič v učbeniku preberemo Titove besede iz govora v Ljubljani 26. maja 1945: »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.«
Začeli bomo na strani 95, kjer pod sliko Marka Natlačena med drugim piše tudi tole: »Za KPS je bil moteč, zato je VOS nanj izvedla atentat.« Moramo reči, da pri taki povedi takoj razumemo in začutimo, da je bilo popolnoma normalno, da ga ubijejo. In tako se nam zdi prav. Niti pomislimo ne, da bi bilo lahko kako drugače. Tako naravno se nam zdi, ko če bi rekli: »Dva dni nismo ničesar jedli, zato smo bili lačni.«
Zakaj so se Slovenci spopadli med seboj, lahko zelo nazorno preberemo na strani 103: »Oba tabora sta želela voditi Slovenijo med okupacijo. Tabora sta bila na različnih straneh tudi zaradi različnih stališč do okupatorja. Komunistična stranka se je odločila za oborožen upor in s somišljeniki ustanovila OF. Meščanski tabor se je odločil za lojalnost do okupatorja. V svoji politiki čakanja je postajal vse bolj nestrpen do OF in komunistov, ki so med Slovenci dobivali vse več podpore. Nestrpnost med taboroma je spodbujala močna propaganda na obeh straneh …«
O porazu vaških straž pri Turjaku je tokrat na strani 104 zapisano, da so pripadniki vaških straž z oboroženim sodelovanjem z okupatorjem zašli v kolaboracijo oziroma izdajstvo. Posledic svojih dejanj so se vse bolj zavedali, vendar situacije niso zmogli rešiti. Partizani so pripadnike vaških straž (imenovali so jih belogardisti) premagali pri Turjaku. Ujetim belogardistom so sodili na kočevskem procesu. Večino so obsodili na smrt. Pobili pa so tudi večino tistih, ki jim sploh niso sodili. Avtorja sta priložila še sliko zajetih vaških stražarjev in zraven vprašanje za dijake: »Kako bi opisal razpoloženje zajetih mož?« Glede na to, da vemo, kaj se je zgodilo s temi možmi, je najmanj, kar lahko zapišemo, da je tako vprašanje neokusno in žaljivo.

Avtor slike: Andrej Zgonc

Opis slike: Šola na Rogu Andrej Zgonc

Poleg omenjene slike pritegne našo pozornost še druga slika z vaškimi stražarji, ki nosi takle podnapis: »Pripadniki vaških straž so bili predvsem kmetje, veliko je bilo tudi članov predvojnih klerikalnih dijaških in študentskih organizacij. V poslednjem boju na Turjaku je bil med borci tudi pesnik France Balantič.« Vsaj prvi del opisa dogodkov pri Turjaku bi lahko uvrstili v učbenike takoj po letu 1945, tole z Balantičem pa upamo, da je samo tiskarski škrat.
Našo pozornost je pritegnil še podnaslov Kdo se ni veselil zmage partizanov. Izvemo, da so se partizanske osvoboditve Ljubljane in Slovenije razveselili Slovenci, vendar ne vsi. Razveselili se niso tisti, ki so sodelovali z okupatorjem, podpirali politiko čakanja meščanskega tabora in odklanjali sodelovanje z OF. Med njimi se je namreč širil strah pred prihodnostjo, komunistično revolucijo in novo oblastjo.
O dogodkih maja 1945 se poroča podobno kot v prejšnjem učbeniku, s tem da smo seznanjeni tudi s podatkom, da so po navodilih jugoslovanskega vodstva poboje zagrešili vojska, policija in tajna služba, imenovana OZNA. Mislili smo že, da bomo lahko napisali nekaj pohvalnih besed o poročilu o dogodkih ob koncu vojne, pa smo uzrli tudi stavka na strani 151: »Ker so bili postopki opravljeni brez sodnega postopka, pomenijo krvav madež na slovenski komunistični preteklosti« in na strani 153: »Procesi proti bivšim okupatorjem in izdajalcem so potekali proti zajetim okupatorjem in domačin izdajalcem (na primer proti Leonu Rupniku, škofu dr. Gregoriju Rožmanu, članom vaških straž). Veliko obsojencev je bilo obsojeno na smrt.«
Naslednji učbenik v naši obravnavi je delo Ane Nuše Kern, dr. Dušana Nećaka in dr. Boža Repeta z naslovom Naše stoletje, Zgodovina za deveti razred osnovne šole. Pregledali smo osmo izdajo iz leta 2007.
Druga svetovna vojna je prikazana na tridesetih straneh, ki so razdeljene na naslednja poglavja: Aprilska vojna, Slovenci pod različnimi okupatorji, Razmere po okupaciji, Začetek oboroženega odpora, Leto 1942, 1943, 1944, Vojni vsakdanjik in Osvoboditev. Ko smo iskali, kaj lahko preberemo o vaških stražah in domobrancih, smo našteli približno štiri strani teksta s slikami vred.
Vsaj tri slike se nam zdijo vredne omembe. Prva je tista na strani 132, kjer zagledamo sliko zajetih partizanov, pod katero piše: »Italijani in vaške straže vodijo zajete partizane«, druga na strani 136, kjer pod sliko zajetih vaških stražarjev pri Turjaku beremo: »Na Turjaku zajeti pripadniki vaških straž«.
Se vam zdita napisa po svojem sporočilu enakovredna? Mislimo, da ne. Izvemo namreč, da so Italijani in vaški stražarji tisti, ki vodijo partizane, ne izvemo pa, kdo je zajel vaške stražarje. Zelo prefinjeno, moramo priznati.
Tretja slika, ki jo omenjamo, pa je na strani 131 z vaškimi stražarji v naselju Krka in nosi naslednji podnapis: »Vaške straže so ustanovili duhovniki, ki so bili nasprotniki komunizma. Njihovi pogledi so se oblikovali že pred vojno; leta 1937 se je papež izrekel proti komunizmu in ga označil kot najhujše zlo, kot nekaj bistveno slabega, zato prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Ne moremo drugače razumeti, kot da so ne samo vaško stražo v Krki, ampak vse vaške straže organizirali duhovniki.
Preberimo še nekaj biserov iz učbenika. Na strani 136 imamo poročilo o porazu vaških straž pri Turjaku: »Po kapitulaciji Italije se je pričel obračun med partizansko vojsko na eni strani in četniško vojsko (plavo gardo) ter vaškimi stražami (belo gardo) na drugi. Ti dve sta bili namreč odvisni od italijanske pomoči. Četniki so se hoteli umakniti do Kvarnerja, a so jih partizanske enote prestregle v Grčaricah na Dolenjskem. V tem spopadu so bili četniki na Slovenskem dokončno poraženi. Mnogo številnejša vojska vaških straž se je zaprla na grad Turjak. Tam se je po enotedenskem partizanskem obleganju morala vdati. Veliko pripadnikov vaških straž so partizani pobili, nekaj jih je vstopilo v partizanske vrste, večina preživelih pa se je kmalu pridružila domobrancem. K zmagi partizanske vojske so pripomogle udarnost, učinkovita organizacija in izkušenost v bojevanju.«
Da je Slovenska zaveza kolaborirala, OF pa se upirala, nam je jasno, ko preberemo sestavek na strani 140: »Nezadovoljstvo zaradi predvojnih razmer v Jugoslaviji, zlasti zaradi nerešenega narodnega vprašanja in socialnih razmer, je vplivalo na programe posameznih političnih skupin med vojno. OF ni bila edina, ki je zahtevala združitev slovenskega ozemlja in samostojnost slovenskega naroda. To so bile tudi zahteve Slovenske zaveze in nekaterih skupin, ki se niso pridružile niti Zavezi niti OF, a so oblikovale svoj narodni program. OF je bila edina, ki je združitev slovenskih pokrajin načrtovala in izvajala kot del boja proti okupatorjem. Slovenska zaveza je upala, da bo svoj program uresničila ob pomoči zavezniških sil ob koncu vojne. Strah pred komunistično prevlado jo je silil v kolaboracijo z okupatorji, zato je leta 1944 tudo podprla delovanje domobranske vojske.«
O dogodkih ob koncu vojne ne izvemo nič novega, česar nismo brali že v prejšnjih učbenikih. Tole trditev na strani 186 je pa vseeno treba omeniti: »Slovenijo je vojna močno prizadela. Od približno 1,5 milijona Slovencev je bilo med vojno in v obračunu neposredno po njej 95 tisoč žrtev; od vsega tega po 15. maju 1945 14 500 (vštete so tudi osebe, ki so zaradi posledic vojne umrle do konca leta 1945).« Zanima nas, katere kategorije prebivalcev so vštete pod osebe, ki so umrle zaradi posledic vojne in kakšen delež od navedenih 14 500 predstavljajo. Vprašali bi tudi, zakaj ne preberemo, da so bili domobranci neposredno po vojni pobiti, ampak so bili žrtve obračuna. Vemo, da se to lepše sliši, a ne verjamemo, da so avtorje vodile samo lepotne smernice. Da ne bomo predolgo pri teh ugotovitvah, nas zanima samo še, zakaj se žrtve »obračuna« vodijo v kategoriji, kjer so »druge« žrtve vojne. Ali niso to žrtve revolucije?
Zadnja knjiga, ki smo jo imeli v analizi, je učbenik z naslovom Koraki v času, 20. stoletje, avtorjev Ervina Dolenca, Aleša Gabriča in Marjana Rodeta, izdan leta 2008.
Druga svetovna vojna je obravnavana na 17 straneh, naša tematika je zajeta na poldrugi strani pod naslovom Slovenec proti Slovencu. Priloženo je še nekaj slik in besedilo domobranske prisege, ki je v tekstu na strani 99 takole razložena: »Domobranci so 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, prisegli, da se bodo skupaj z nemško vojsko borili proti komunistom in njihovim zaveznikom in si tudi s to potezo prislužili oznako, da gre za nesprejemljivo sodelovanje z okupatorjem«. Poleg tega, da avtorji komentirajo samo en del prisege, je zanimivo, da je prisega omenjena kot ena od potez, s katerimi so si po njihovo domobranci zaslužili oznako sodelavcev okupatorja. Katere so druge poteze, ne izvemo.
Mimogrede naj omenimo, da eno podpoglavje nosi naslov OF prevzame pobudo. Mogoče smo bili malo nerodni, ker se nismo poglabljali v vsebino in vam ne moremo postreči z verjetno zanimivimi izsledki.
Lahko pa vam povemo, kaj je revolucija (očitno samo v očeh katoličanov), saj smo to prebrali na strani 96. »V pričakovanju hitrega konca vojne so nekateri komunistični voditelji že mislili na revolucijo in ubijali tudi politično nevarne civiliste, predvsem iz katoliških vrst (npr. Marka Natlačena). To so katoliški voditelji ocenjevali za revolucijo, kar jih je utrdilo v prepričanju, da so komunisti večja nevarnost kot okupatorji.«
Na isti strani sledi še kratko in jedrnato poročilo o Turjaku: »Septembra 1943 so partizani pri Grčaricah na Kočevskem zajeli odred slovenskih četnikov in premagali vaške stražarje, ki so se utrdili na gradu Turjak. Del vaških stražarjev pa se je premaknil proti prodirajočim nemškim enotam in v njih našel novega zaščitnika.«
Že na naslednji strani nas čaka presenečenje, saj zagledamo naslovnici knjig Črne bukve in Fašistično domobransko nasilje s pripadajočim tekstom: »V knjižici Črne bukve so leta 1944 opisali partizansko nasilje, partizansko vodstvo pa je odgovorilo s knjižico Fašistično domobransko nasilje.«
Presenečenje pravimo zato, ker se verjetno zdi mnogim, tako kot moji kolegici, ki je kar žarela, ko je zagledala omenjeni naslovnici in radostno pripomnila, da so vendarle pokazali obe strani. Pa je vendarle jasno, da je to samo še en trik, s katerim se želi pokazati, da so bili vsi enaki, črni in beli. Ker je vendarle treba pokazati na partizansko nasilje, se to naredi tako, da se ga izenači z domobranskim. Naslovnici enake velikosti namreč stojita ena ob drugi, tako da bralec takoj dobi vtis, da gre za enakovredno stvar. Tako to gre.
O dogodkih ob koncu vojne dobimo le poročilo v desetih vrsticah, kjer ne izvemo nič drugega, kar nam niso ponudili že prejšnji učbeniki.
Opazili smo, da so v učbeniku nekateri stavki, predvidevamo, da tisti, ki se jih mora učenec posebej zapomniti, natisnjeni s poudarjeno pisavo. Noben stavek, ki govori o pobojih, si ne zasluži take časti, je pa poudarjen stavek, da je protirevolucionarni tabor prestopil prag dopustnega sodelovanja z okupatorji. Zanimivo, se vam ne zdi?

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ali na take čaka zgodovina? Mirko Kambič

Če poskušamo strniti naše ugotovitve in primerjati, kako so predstavljeni protirevolucionarji v učbenikih, ki so bili izdani do leta 1990, in v tistih, ki so izšli v samostojni Sloveniji, seveda lahko zaznamo napredek, ki pa še zdaleč ni takšen, da bi lahko rekli, da je zgodovina prikazana objektivno. Res je, da je o domobrancih zapisano količinsko več kot pred dvajsetimi leti, a še vedno tudi do desetkrat manj kot o revolucionarjih. Pri vsakem učbeniku smo vam navedli razmerje, da lahko malo preračunavate, če vas je volja.
Res je tudi, da v novejših učbenikih izvemo nekatere podatke, za katere prej ni bilo volje, da bi se zapisali. Iz besedila so umaknjene najgrše žaljivke in dodane nekatere slike, sicer nič kaj izvirne, razen tiste z Balantičem pred Turjakom. Če pisci učbenikov ne razpolagajo s slikami, razen s takimi, ki smo se jih že nagledali, bo Nova slovenska zaveza verjetno rade volje kakšno odstopila.
Pa je to, kar smo ugotovili, res napredek? Naj hvalimo sodobne učbenike, kjer smo zaznali nekaj izboljšav, a je nasilje revolucionarjev med vojno in po vojni opisano samo v nekaj stavkih? Naj ploskamo učbenikom, ki nam postrežejo s prefinjenimi stavki, ki so samo na prvi pogled manj žaljivi kot tisti, kjer so domobranci zakrknjeni belogardisti, organizatorji tolp in podobno?
Moramo se strinjati, da so nam darilo zavili v lep papir z rdečo pentljo.
Ob koncu nas zanima, čeprav je še mnogo odprtih vprašanj, ali bo kakšen zgodovinar preklical neresnice, ki so zapisane v starejših (in tudi sodobnih) učbenikih.
Na tem mestu se ne želimo spuščati v vprašanja o izdajstvu, ki so še danes na repertoarju v kakšnem učbeniku, zato zastavljamo bolj »nedolžno« vprašanje, ki naj služi samo kot primer, saj je takih vprašanj brez konca in kraja. Ali bo kdo od piscev preklical kleveto, ki smo jo prebrali v nekem učbeniku, da so bili domobranci organizatorji tolp? Če so res bili, bi jih morali tudi danes tako imenovati, saj v zgodovini velja pravilo, da je treba organizacije poimenovati tako, kot so se same poimenovale.
Odgovor na zadnje današnje vprašanje nam je vsem dobro poznan.