Avtor: Renato Podbersič ml.
Pripoved o Mariji Škvarč je žalostna in v vsaki vojni je veliko takšnih zgodb. Še danes lahko slutimo zaukazani molk in prikrivanje, ki je doletelo sorodnike in prijatelje posameznikov, pobitih na protipartizanski strani med drugo svetovno vojno na Slovenskem, tudi na Primorskem. Še vedno se jih drži obsodba na »partijski pekel«, to je na odstranitev oziroma »likvidacijo«, ki ji sledi še izbris iz javnega spomina. Praktično ni kraja na Primorskem, ki ne pozna takšnega ali drugačnega seznama žrtev komunistične revolucije.
Marija Škvarč, po domače Gerljevičeva, je bila rojena 26. junija 1913 na Colu nad Ajdovščino. Po podatkih iz matičnih knjig župnije Col ji je mati Elizabeta umrla že leta 1914, oče Gregor pa je padel med prvo svetovno vojno leta 1916. Torej je bila Marija sirota, živela je pri teti, ki je služila v Trstu. Starejši domačini na Colu vedo povedati, da je bila zelo prijazno, nadarjeno in lepo dekle, znala je tudi tuje jezike. Ko je prihajala poleti na Col, se je rada sprehajala bosa in vedno je prinesla kakšna darila za vaške otroke. Po domače so ji rekli »Meri«.
Zgodbo o Mariji v zrelejših letih mi je pripovedoval S. S., rojen leta 1919, iz Orehovelj pri Mirnu. Čeprav je v življenju doživel in videl že marsikaj, mu je zgodba o Mariji Škvarč ostala globoko v spominu. »Še danes jo vidim pred sabo, kako lepo dekle…« Sredi tridesetih let je Marija služila v Biljah na Goriškem, pri Egiziu (Egidiju) Vollatu (1893–1937), ki je bil goreč fašist. Omenjeni gospod Vollat je premoženje podedoval od svojega očeta Giacoma, bankirja, ki je del bogastva pridobil v Egiptu. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Matildo, ki je v Egiptu služila kot aleksandrinka. Egizio Vollat ni bil poročen, veljal je za velikega ženskarja, uživača in strastnega lovca. Imel je enega prvih avtomobilov v Biljah in celo igrišče za tenis, kamor je vabil svoje prijatelje iz Gorice. Po pripovedovanju domačinov je zbolel za neko spolno boleznijo, najverjetneje sifilisom. Dne 13. marca 1937 se je oblekel v fašistično uniformo in se ustrelil. Svoje premoženje je zapustil fašistom. Šlo je za samomor, to je v matičnih knjigah zapisal tudi tedanji biljenski župnik Ciril Zamar. Danes na nekdanji blišč rodbine Vollat priča le še velik nagrobni spomenik na biljenskem pokopališču.
Po smrti gospodarja Egizia Vollata se je Marija vrnila služit v Trst. Tam se je družila s dvojčicama Ano in Emo Silič, rojenima leta 1911, doma iz Orehovelj na Goriškem. Vas je v tistem času štela dobrih 350 prebivalcev, od bližnjega Mirna jo je ločila reka Vipava, zato so bili Orehovci takrat upravno in cerkveno bolj vezani na Bilje.
V prostem času, predvsem ob nedeljah popoldne, so omenjena dekleta v Trstu skupaj zahajala v Marijin dom. Marija je prihajala v Orehovlje na počitnice, kjer se je pri družini Silič počutila zelo domače. Njihova hiša je stala le streljaj od cerkve sv. Avguština, tedaj podružnice župnije Bilje. Dvojčici sta imeli brata Ivana Siliča, rojenega leta 1922. Leta 1932 se je Ivan odločil za vstop v goriško malo semenišče. Vse prej omenjene gospe so ga gmotno in z molitvijo podpirale.
Nad Evropo so se kmalu začeli zbirati nevihtni oblaki. Ko je Ivan leta 1941 končal semenišče in ni vstopil v bogoslovje, je moral takoj v italijansko vojsko. Britanci so ga zajeli med boji v Severni Afriki, po kapitulaciji Italije se je Ivan vključil v prekomorske brigade in je sodeloval v bojih za osvoboditev domovine. Veljal je za zelo dobrega borca. Po končni vojni se je vrnil v Gorico, ki je tedaj sodila v cono A pod zavezniško vojaško upravo. Opravil je učiteljski tečaj in začel poučevati v Nabrežini. V domačo vas skorajda ni zahajal, kajti nekateri vaški prenapeteži so mu grozili, tudi s smrtjo. Ob priključitvi in razmejitvi leta 1947 se je izselil v Argentino, njegovo dekle Valerija iz Dornberka pa v Kanado. Čez nekaj let se ji je Ivan pridružil v Kanadi, kjer sta se poročila. Čeprav izobražen, je bil zaposlen kot navaden delavec v kanadski podružnici tovarne avtomobilov Chrysler.
Vrnimo se spet k zgodbi Marije Škvarč. Kot pravi ljudski glas, je med vojno precej hodila po Primorskem. Politični nasprotniki so jo obtoževali, da naj bi razširjala protipartizansko literaturo ter opravljala kurirske posle za protirevolucionarno stran v državljanski vojni. Morda je med službovanjem v Trstu prišla v stik s pripadniki Slovenskega narodnega varnostnega zbora oziroma primorskimi domobranci, ki so tam delovali od jeseni 1943. Še vedno je pogosto prihajala v Orehovlje, tudi starejši domačini pravijo: »Preveč je vandrala okoli in si s tem nakopala sum.« S kolesom naj bi zahajala celo v Ljubljano.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Spominska plošča na Colu
Marijo so prvič partizanski »obveščevalci« ugrabili že v zimi 1943⁄44 in jo hoteli odpeljati na zaslišanje. Iz Orehovelj so jo vodili proti potoku Vrtojbica, kjer jim je pobegnila. Tam so namreč imeli Nemci svoja skladišča goriva in »obveščevalci« si niso upali posredovati. Pokojna Karolina Silič, roj. Masten (1893–1944), iz Orehovelj, soseda družine Silič, kamor je Marija prihajala na počitnice, jo je v tem obdobju večkrat posvarila, naj ne zahaja v vas in naj ostane v Trstu, toda dekle je ni poslušalo.
Drugič so jo aretirali ob koncu zime, konec februarja ali v začetku marca 1944. To je izvedla t. i. biljenska skupina, šlo je za pripadnike t. i. sabotažne skupine »mirenskega okraja«. Te sabotažne skupine so začele nastajati jeseni 1943 na pobudo načelnika VOS za Primorsko Mira Perca – Maksa. Na Goriškem je bila »dejavna« zlasti prej omenjena pod poveljstvom Ivana Suliča – Carja. Pripadniki te skupine so se največ zadrževali v Biljah in okoliških vaseh, zato so jim pravili tudi »biljenska grupa«. Od tod so imeli blizu do Gorice, kamor so pogosto odhajali v akcije. Veljali so za pogumne in (pre)drzne partizane, ki so radi izzivali Nemce. Med pripadniki te skupine so bili še: Branko Stepančič – Slovenko, Rozin Beč – Lojze, Kamilo Stepančič, Darko Silič – Igor in Robert Srebrič – Svarun. V spominu domačinov, ki po vojni niso uživali privilegijev »svobode«, so ostali kot »hajduška« skupina, ki je poleg boja proti okupatorju rada ustrahovala ljudi in dobro živela ter se zabavala. Pogosto so tudi poravnavali stare račune z domačini. Prej omenjeni Ivan Sulič – Car je v začetku novembra 1943 ustanovil še novo t. i. vrtojbensko skupino, ki pa se je v akcijah leta 1944 pogosto združevala s prej omenjeno biljensko grupo.
Marijo Škvarč je omenjena »biljenska grupa« ugrabila v Orehovljah, odpeljali so jo z izgovorom, da se morajo nekaj pogovoriti. Z njo je šla domačinka Lojzka Silič, poročena Mozetič. Sredi orehovsko-biljenskega polja so Lojzko poslali nazaj domov, češ »ti, tovarišica pojdi domov, s tabo nimamo nič«. Marijo so odpeljali proti Biljam, zasliševali pa v Renčah, kjer so se nad njo tudi izživljali. Pred smrtjo naj bi pokleknila in molila za svoje morilce. Pokončali naj bi jo z revolverjem. Vse to je mojemu pričevalcu S. S. potrdil mladenič iz Renč, s katerim sta se srečala jeseni 1945. Marijo naj bi pokončali nekje v Renčah, verjetno pod Krasom. Tam so še danes številna nepopisana in neraziskana grobišča dejanskih in namišljenih nasprotnikov komunistične revolucije na Primorskem, ki jih je VOS za Goriško pobijala med drugo svetovno vojno. Pri tem početju je sodeloval tudi pokojni visoki vosovec Zdenko Zavadlav, ki je zaenkrat eden redkih komunističnih revolucionarjev na Slovenskem, ki si je upal spregovoriti o svojem krvavem delovanju med revolucijo. Tudi na Goriškem. Kot zanimivost naj dodam, da se nad temi morišči pod kraškim robom danes bohoti obnovljeni kamniti napis TITO. Groteskna podoba rdečega boga, ki »čuva« svoje žrtve…
Protikomunistični časnik Slovenski Primorec, ki je izhajal v Gorici, je jeseni 1948 objavil prvi, sicer nepopolni, seznam žrtev revolucije na Primorskem. Na njem najdemo tudi »Marijo Škvarčevo, z bodalom zabodeno v Orehovljah«. (Slovenski Primorec, št. 44. 3. november 1948). Družinska knjiga (Status animarum) župnije Col pa hrani podatek o Mariji Škvarč, ki ga je zapisal medvojni colski župnik Jože Petrič (1914–1999): »Ubita od partizanov!« Tam piše, da naj bi Marija umrla februarja 1944, kar se zdi zelo verjetno. V času njene smrti je namreč omenjena Karolina Silič še živela. Dne 18. marca 1944 so zavezniška letala izvedla napad na mirensko letališče, bombardiranje Mirna in okolice je zahtevalo nad 150 človeških življenj, ranjenih pa je bilo okrog 300 domačinov. Tistega dne je umrlo in bilo ranjenih več delavcev na letališču med Mirnom in Gorico, povečini nasilno mobiliziranih Furlanov v nemško delovno organizacijo Todt, ki je gradila nasipe in bunkerje v bližini letališča. Med nedolžnimi žrtvami se je znašla tudi Karolina Silič, ki je tega dne prala perilo ob reki Vipavi. Prav ona je opozarjala Marijo, naj raje ostane v Trstu.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Spominska plošča na Colu z napisano Marijo Škvarč
Po demokratičnih spremembah leta 1990 je napočil čas za obuditev spomina na žrtve revolucije. Na Colu so poskrbeli za pozitivno presenečenje, eno izmed redkih te vrste na Slovenskem. Postavili so namreč skupen spomenik vsem žrtvam druge svetovne vojne na Colu in v okoliških vaseh, ki spadajo pod župnijo in krajevno skupnost Col. Na njem je rubrika Ostale žrtve vojne, kjer med štirinajstimi žrtvami najdemo tudi Marijo Škvarč. Spomin na mlado žensko, ki še danes nima svojega groba, niti ne vemo točnega datuma njene smrti, se tako ohranja na rojstnem Colu. Začetni zapis o izbrisu iz javnega spomina tako vsaj v primeru Marije ne velja več.
Avtor slike: Neoznaceni avtor
Opis slike: Pogled proti Krasu nad Renčami. Tam so številni neoznačeni gobovi medvojnih žrtev revolucije. Desno zgoraj se vidi obnovljeni napis TITO. MI GORE, ONI DOLE!