Avtor: Feliks Karelin

Uvod

Solženicinovo »Postno pismo« ruskemu patriarhu nazorno kaže, kako Solženicin izpolnjuje pisateljski poklic, kakor se njemu razodeva. Ta dokument je še vedno kvas, ki učinkovito deluje v Ruski pravoslavni cerkvi. Odgovor nanj je napisal duhovnik oče Sergius Želudkov, ki v svojem pismu z dokaj močnimi in prepričljivimi besedami podaja »uradno« stališče. Toda na zahodu smo pred kratkim dobili pomemben dokument, kjer ruski pravoslavni laik, Feliks Karelin, v odgovor Želudkovu razgrinja pred nami stvari, ki jih ima »za temeljne neresnice, ki danes paralizirajo Rusko cerkev«. »Odprto pismo«, ki ga Karelin jemlje v misel, sta 1966 napisala bivšemu patriarhu Aleksiju dva moskovska duhovnika, Gleb Jakunin in Nikolaj Ješliman. Podoba je, da je Karelin njun prijatelj. Sem pa tja omenja tudi osebno preteklost Želudkova, na primer njegovo zanimanje za protestantizem. V naslednjem podajamo bistvene vsebine pisma.

Naslov3

Oče Sergius,
Pred sabo imam Solženicinovo »Postno pismo« vseruskemu patriarhu Pimenu in pismo duhovnika Sergija Želudkova Solženicinu, za katerega trdite, da je »mišljeno kot odgovor« Solženicinovemu pismu patriarhu.
Ni treba posebej dokazovati samoumevne resnice, da pomeni pisati odgovor na pismo, ki je bilo osebno naslovljeno na patriarha, če človek nima za to posebnega pooblastila, že izjemno nespoštovanje do patriarha, kakor da sam ne bi imel svoje misli in svoje volje. Ko se je Solženicin s pismom obrnil na patriarha, ni segel po neki zgolj literarni obliki, ki je primerna za razmišljanje o cerkvenih in družbenih zadevah, ampak je hotel, da njegov glas doseže prav srce patriarha, njegov čut za vero in cerkev, njegovo pastirsko vest. Nikakor ne more biti dvoma, da odgovor na tako pismo lahko napiše samo Njegova svetost patriarh. Vi in jaz lahko prispevava le komentar, tako od strani.
Ko človek primerja Solženicinovo stališče do Cerkve z vašim, ne more mimo spoznanja, da za vajinim različnim odnosom do praktične cerkvene politike tiči razlika v svetovnem nazoru. Solženicin je v popolnem soglasju s krščanskim svetovnim nazorom, ko trdi, da je človeški duh, podprt od božje milosti, močnejši kot kakršnekoli zunanje razmere, duhovnik Sergius Želudkov pa je v popolnem soglasju s socialističnim svetovnim nazorom, ko izjavlja, da so družbene razmere močnejše kot človeški duh in da vplivajo nanj z določujočo silo.
Ko imenujem vaš nazor »socialističen«, vas očitno ne uvrščam v nobeno določeno politično stranko niti nimam v mislih kake določene socialistične teorije, ki jih je bilo, kakor nas uči zgodovina, že mnogo. O socializmu govorim tu v najsplošnejšem smislu kot o nekem načinu gledanja na svet, in sicer v tistem smislu, v katerem je ta nauk postal znan v Rusiji že za Belinskega in Hercena in katerega središčna teza je bil znameniti nauk o človeku kot »predmetu svojega okolja«, nauk, ki je imel tak uspeh v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. To nerazumevanje bistva krščanstva in ta gluhost, nenavadna za pravoslavnega duhovnika, za bistvo vesele novice o Kristusovi zmagi nad svetom sta usodno in do take mere izmaličili vaš odnos do cerkve, da sedaj, ko ste vzeli nase vlogo nepristranskega zagovornika cele resnice, ne le niste opravili te naloge, ampak ste, paradoksno pač, postali skoraj klasični eksponent temeljne neresnice v sodobnem življenju Cerkve. Solženicinu očitate, da je »pred svetovno javnostjo obtožil človeka«, ki po vašem mnenju nima nikakršne možnosti, da bi odgovoril, in da je s tem dejanjem »podvojil moralno zablodo« piscev Odprtega pisma. Ne vem natanko, kakšen odgovor bo patriarh Pimen dal Solženicinu in če bo sploh odgovoril. Toda ne bo težko izračunati, da ima patriarh enake možnosti za odgovor, kot jih je imel Solženicin, ko je pisal pismo, saj oba živita v isti državi.
Patriarh Aleksius ni molčal, kot je znano. Poslal je odgovor, v katerem se ni omejil na cerkveni suspenz obeh piscev. Dne 6. julija 1966 je patriarh Aleksij, ki se je tedaj mudil v Uspenskem samostanu v Odesi, v odgovor na cerkveno-kanonično vlogo očetov Gleba in Nikolaja poslal vsem škofom Ruske pravoslavne cerkve posebno »Poslanico«, v kateri je bilo poleg mnogih drugih stvari, tikajočih se obeh piscev Odprtega pisma, tudi naslednje: »…v njunih obtožbah nadalje lahko vidimo tudi poskus žaliti državne organe. Poskusi posameznikov, da kot neuradni sodniki dajejo izjave o višji cerkveni oblasti, in njihov namen, da blatijo državne organe, ne služijo interesom Cerkve in hočejo razrušiti odnose med državnimi organi in Cerkvijo, ki si jih tako želimo. …v zvezi z dosedaj povedanim predlagam škofom, da si postavite za nujno nalogo, da z nepopustljivim izvajanjem svoje škofovske oblasti preprečite vsak za Cerkev tako poguben poskus posameznikov, da bi motili mir v Cerkvi in jemali ugled višji cerkveni oblasti pri kleru in laikih.
Odločno se je treba postaviti proti kakršnemukoli širjenju ‘Odprtega pisma’ in članka. Dolžnost, da za to poskrbite, spada med vaše škofovske obveznosti.«
Vaši duhovniški vesti prepuščam, kako bo komentirala besede, ki sem jih pravkar navedel.
Spričo mnogoletne izkušnje le predobro vem, kako težko je kaj dopovedati branilcem »užaljenega patriarha«. In mislim, da ni vzrok njihova velika ljubezen do pokojnika, pač pa dejstvo, da, ko branijo patriarha, branijo hkrati svoje duhovno, včasih tudi neduhovno udobje. Celo ko bodo prebrali te vrstice, bodo sramežljivo povesili oči in rekli: »Da, zares, hudo je, da je patriarh tako krivično obtožil svoje lastne duhovne otroke, toda rešil je Cerkev!«
Pustimo to. Ali morete vi, ki verujete v Boga, resno trditi, da Rusko cerkev ohranjajo grehi njenih patriarhov?
Po vašem mnenju je »cela resnica«, ki je pisci »Odprtega pisma« in Solženicin niso mogli ali se je niso upali izreči, v tem, »da legalna cerkvena organizacija ne more biti otok svobode sredi naše neprodušno in enotno organizirane družbe, vodene iz enega samega centra.« Takole pišete: »Imamo zaprt in enotno voden sistem in sredi njega popolnoma nepričakovano ohranjeno telo, ki mu je povsem tuje, Rusko pravoslavno cerkev. Ta živi v izredno ostro začrtanih mejah. Cerkvena vzgoja otrok in celo odraslih je prepovedana in toliko drugega, kar je za pristno življenje Cerkve nepogrešljivo, nam je odvzeto. Eno samo stvar smemo: opravljati obrede v cerkvah. In še to dovoljenje sloni na predpostavki, da to delamo v korist umirajoče generacije. Kaj naj v takem položaju storimo? Naj rečemo, da hočemo vse ali nič? Naj poskusimo iti v ilegalo, stvar, ki se je ni mogoče zamisliti v danem družbenem sistemu? Ali pa naj skušamo poiskati v sistemu prostor zase in za enkrat čim bolje izkoristimo možnosti, ki so nam dane? Rusko cerkveno vodstvo se je odločilo za to drugo možnost.«
»Iz te odločitve raste vse zlo, o katerem ste vi (Solženicin) upravičeno pisali, in vse zlo, o katerem niste pisali. Sklicujete se na katoličane na Poljskem; čast in slava jim, toda oni imajo povsem drugačno zgodovino. Upravičeno pišete o sramoti, ki ni padlo na krščanstvo v dveh tisočletjih njegove zgodovine. Toda nikoli doslej ni zgodovina ustvarila tako povsem edinstvenih pogojev človeškemu bivanju.« Takšna je po vašem mnenju »cela resnica«.
Nikakor si ne domišljam, da je kdorkoli, ki je pisal o sedanjem stanju Ruske cerkve, povedal celo resnico. Za celo resnico ve samo Bog, človek jo lahko izrazi le toliko, kolikor mu je Bog da videti. Toda eno stvar le lahko trdim: to, čemur vi pravite cela resnica, sploh ni resnica. To, čemur vi pravite cela resnica, je prav za prav le zmes dveh temeljnih neresnic, ki danes paralizirata Rusko cerkev, prva zadeva Cerkev in nauk o Cerkvi, druga pa njeno mesto v naši družbi. Bistvo prve neresnice je dejansko nevera v duhovno moč Cerkve (medtem ko je pisano: »Po meri vaše vere se vam bo dajalo«!); bistvo druge neresnice pa je v zavesti družbene brezpravnosti, ki se je zajedla v zavest domala vsega ruskega klera.

Svoje pismo ste imenovali »Velikonočno poslanico«. Pomislite za trenutek, kakšno ekleziologijo izvajate iz dejstva velikonočne zmage: »Kristus je vstal in zate je Cerkev šibkejša kot ta svet.« Kateri zli duh vam je posmehljivo svetoval, da imenujte svoje žalostne pismo Velikonočno poslanico? »…Legalna cerkvena organizacija ne more biti otok svobode…« Oprostite mi, toda Kristus je ustanovil svojo Cerkev prav zato, da bi postala otok svobode v svetu, ki je suženj grehu.

In še pišete: »Imamo zaprt in enotno voden sistem in sredi njega popolno nepričakovane ohranjeno telo, ki mu je povsem tuje, Rusko pravoslavno Cerkev.« Kaj mislite s to besedo »tuj«? Če ji dajete kakršenkoli političen pomen, potem seveda ni na mestu. Nobenega dvoma ne more biti, da so pripadniki Ruske pravoslavne cerkve v ogromni večini zvesti državljani Sovjetske države in iskreno vdani svoji tisoč let stari domovini. Toda če rabite besede »tuj« v duhovnem smislu (in jaz mislim, da jo), potem je še bolj jasno, da je Cerkev tuja ne samo našemu »zaprtemu in enotno vodenemu sistemu«, kakor mu vi pravite, ampak vsaki svetni družbi, pa naj bo taka ali taka. Cerkev je v polnem pomenu besede tuj red, drugačen od ostalega človeštva, »izvoljen red, kraljevo duhovstvo, svet narod, božje ljudstvo« (1 Pet 9–10). Cerkev je prav zato, ker je duhovno postavljena nad svet in ontološko ni od tega sveta, neosvojljivo kraljestvo, trdnjava, ki je peklenska vrata ne bodo zmagala, mogočna sila, ki osvaja in preobraža svet. Nadalje pišete, da se je Ruska cerkev ohranila »popolnoma nepričakovano«. Ko bi se Cerkev ohranila po računih tega sveta, kaj bi bilo čudnega v tem? Toda če se je Cerkev ohranila na zares presenetljiv način, kakor se je dejansko ohranjevala skozi vekove svojega bivanja, in če smo mi, skupaj s preteklimi rodovi kristjanov, priče čudeža, ali ne sledi iz tega, da bi vse naše življenje moralo biti polno tega čudeža in ga vredno? Še tole. Ko valite vso krivdo za nesrečno stanje Cerkve na zunanje razmere, ali se vam ne zdi, da si s tem jemljete ne samo možnost, da bi jo branili, ampak ji tudi jemljete višino, na katero Jo je postavil Kristus, in Jo postavljate na kvalitetno nižjo raven bivanja? Po besedah starca Sivana: »Suženj išče izgovore, sin prizna svojo krivdo.«

»Velikonočno poslanico« končujete s temi besedami: »Usoda Ruske cerkve je neločljivo povezana z usodo ljudstva. Če je pred nami sploh kaka prihodnost, potem bo nujno nastopila prenova ruskega krščanstva.« (Kakor da bi življenje Cerkve ne bila samostojna resničnost, ampak le senca, ki jo meče življenje tega sveta!) Pod te besede vas ni bilo strah postaviti zmagoviti velikonočni pozdrav: Kristus je vstal. In če tiste prihodnosti, o kateri pišete »ni pred nami«, kaj pa potem? Ali je Kristus vstal ali ni? …Samo iz Kristusovih rok bo Cerkev prejela svobodo, zakaj samo Kristus ima tisto svobodo, ki jo Cerkev išče. Pot do prenove krščanstva ne pelje preko družbenih sprememb, treba si je pridobiti oživljajočih darov Sv. Duha. To načelo, ki so ga postavili cerkveni očetje in ga je v verski zavesti Rusije znova uveljavil veliki starec iz Sarova, Sv. Serafim, odpira danes pred ruskimi kristjani široko polje notranjega in zunanjega dela – »Glej, odprl sem pred tabo vrata in nihče jih ne bo mogel zapreti« (Raz 3,8) – ohranitev čistega srca, predano iskanje Boga, trdnost hierarhije in zvestobe kanonični avtentičnosti, občestveno vztrajanje v resnici, ustvarjalno odkrivanje bogastva teologije, pogum prerokov in neutrudno oznanjevanje evangelija neverujočim bratom, javna udeležba pri obrednem dejanju in ustvarjalnem delu z obrazom, ki iz njega sije večna lepota, in končno nenehna praktična dobra dela. Vse te stvari lahko milostno vplivajo prav na korenine naravnega in družbenega življenja. Ne obdaja nas brezoblična masa, ampak svet živih duš, čeprav duš, ki jih ni razsvetlila Kristusova luč, in če je naša dolžnost oznanjati evangelij neverujočim bratom, tedaj mi povejte, katere dokaze naj uporabim, da bom prepričal ateista, da je Cerkev občestvo vsemogočnega Boga, če mi sami mislimo, da je Cerkev duhovno šibkejša kot družba tega sveta?

Neresnica o Cerkvi v naši družbi

Če se potrudite in naredite nekaj korakov stran od glavnih ulic, potem celo v Moskvi naletite na tako presenetljivo raznolikost življenja, da ga ni mogoče stlačiti v en sam sociološki predal. Sovjetski ljudje še daleč niso mravlje ali čebele. To so ravno takšni iščoči in nemirni otroci Adama kot vsi drugi ljudje. Glede tega, glede splošnega stanja Cerkve v družbi mislim, bi rad spregovoril ne samo z vami ampak tudi s piscem »Postnega pisma«. Po moji pameti je Solženicinova grenka misel: »Izgubljamo zadnje znake in poteze krščanskega ljudstva,« malce zastarela. Ta misel ne odseva toliko sedanjega stanja stvari kot tisto kritično točko v duhovnem razvoju Rusije, ki je sedaj že preteklost.
Pravilno trdite, da ruska cerkvena organizacija »živi v ostro začrtanih mejah«. Toda kdo je pravzaprav tisti, ki te meje določa? Očitno državni zakoni. Mar niste tedaj opazili, da nobena od stvari, ki so jih Solženicin in pisca »Odprtega pisma« očitali ruski cerkveni hierarhiji, ne bi mogla povzročiti spora s temi zakoni? Saj je vendar jasno, da noben zakon sovjetske države ne prepoveduje moskovskemu patriarhu govoriti pravoslavnemu ljudstvu, ki živi v mejah naše domovine, in mu klicati, naj vzgaja svoje otroke v duhu ljubezni in vdanosti sveti Cerkvi. Ali je kje kak sovjetski zakon, ki zahteva, da je treba prijaviti podeljevanje cerkvenih zakramentov, ki prepoveduje zvonjenje po cerkvah, ki nasprotuje temu, da bi imeli spominska opravila na pokopališčih ali službo božje v zasebnih hišah, ki omejuje udeleževanje otrok in mladine pri zakramentalnem in liturgičnem življenju, ki preprečuje škofom, ki uživajo polne državljanske pravice v sovjetski državi, da bi se potegovali za obnovo zaprtih samostanov in semenišč, da bi pridružili svoj glas prošnjam vernih, da se zaprte cerkve znova odprejo? Prav tako je znano, da noben zakon sovjetske države ne prepoveduje, da bi bili duhovniki predsedniki svojih župnijskih svetov ali da bi v skladu s cerkvenim zakonom prevzemali odgovornost za upravno in finančno življenje svojih župnij, da noben zakon ne omejuje članstva v verskih družbah na dvajset. In niso krivi državni zakoni, ampak globoko zgrešene odločitve škofovske konference iz leta 1966, odločitve, ki jih je cerkveni koncil (tisti, ki je izvolil novega patriarha) nedavno znova potrdil, da je bila ruski pravoslavni cerkvi vsiljena razdrobljena organizacija, ki ne nasprotuje samo kanonom ekumenskih koncilov, ampak tudi dogmatični resnici o naravi Cerkve, zakaj jasno je, da v apostolski Cerkvi ne more biti nobene organizacije, ki bi živela neodvisno od posvečene apostolske oblasti.

(Iz angleščine prevedel Justin Stanovnik)