Avtor: Justin Stanovnik

Naslov3

Česa odgovoren slovenski človek danes ne bi smel prezreti, če bi se zavedal, da njegova odgovornost ne velja kakršnikoli Sloveniji, ampak tej, ki dejansko obstaja, razumljena v širši zgodovini? Ni daleč misel, da bi jo bilo treba videti v tisti podobi, ki so ji jo dale evropske silnice – v podobi, ki jo je dobila zato, ker je geografsko in duhovno v Evropi in ne morda v Aziji ali Afriki; drugič pa v podobi, v katero jo je v okviru teh silnic oblikoval genij njenih ljudi, njihovo razumevanje vsakokratnega zgodovinskega časa, predvsem pa razumevanje samih sebe. Za to dvojno podobo bi si moral prizadevati človek, ki bi čutil, da mora narodu ne samo pripadati, ampak, po močeh, s katerimi razpolaga, tudi vplivati na njegovo vsakršno usodo – človek, ki bi imel to v sebi, da bi ga skrbelo.

1 Razsvetljenska Evropa

Najprej Evropa. Če postavimo Evropo v njen svojski okvir, kar lahko storimo le tako, da ji priznamo status civilizacije, potem bomo, če upoštevamo genezo te civilizacije in vlogo njenih vrednostnih kriterijev, lahko rekli, da smo se v sedanjosti znašli v neki točki, za katero bi lahko upravičeno rekli, da je prelomna. Končal se je deloma, deloma pa je v zaključni fazi, neki proces – ne kulturnih, ampak civilizacijskih razsežnosti – ki je hotel antično-krščansko Evropo postaviti na aksiome, ki bi ji dali novo identiteto. Klasično-krščanska sinteza, na kateri je stala Evropa od svojih začetkov, ki segajo v tako imenovani »osni čas«, v dobo med leti 800 in 500 pred Kr., pa do časa, ki se je z različnimi prameni in različno hitrostjo začel stekati v renesanso, ta Evropa se je soočila s silami, ki so jo bolj ali manj zavedno hotele spremeniti v celoti. Temeljni aksiom modernega časa, ali kar moderne, je bil razum. Civilizacija, ki je temeljila na dvožariščnem konceptu vere in razuma, je zagledala v zgolj razumu možnost novega, boljšega in višjega obstajanja. Začela se je uresničevati duhovna ambicija, ki je videla svoj cilj v postavitvi enožariščne civilizacije. Njena ideologija je nosila ime Aufklärung ali razsvetljenstvo, če besedo povzamemo s slovensko, pojmovno nekoliko šibkejšo oznako.




Kaj je razsvetljenstvo? Obrnimo se h Kantovi razpravi iz druge polovice 18. stoletja, ki ima v naslovu prav to vprašanje: Was ist Aufklärung? Tam daje Kant tole koncizno definicijo: Aufklärung je človekov izhod iz nedoletnosti, v kateri se je znašel po svoji lastni krivdi. Nedoletnost je človekova nesposobnost, uporabljati svoj razum brez vodstva koga drugega. Po človeku samem pa je ta nedoletnost zakrivljena zato, ker njen vzrok ni pomanjkanje razuma, ampak pomanjkanje poguma in odločenosti. Sapere aude! Drzni se vedeti! To je Kantov boljni klic, Horacov prevod grškega Tólma eidénai: Zberi pogum in prizadevaj si vedeti. Program razsvetljenstva in s tem cele moderne je postal »Selbstbefreiung durch das Wissen! Človekova osvoboditev s pomočjo védenja!« Ta semantična kolekcija: vedeti, misliti, razumeti je začela tako svojo kariero, se radikalizirala v emancipacijo (ohne Leitung eines anderen – brez vodstva drugega) in v našem času dosegla triumf z izgonom krščanstva (ki pa predvideva vodstvo drugega) iz evropske Konstitucije. A o tem pozneje. Prej še nekaj besed o tem, kakšen pohod je novi razum naredil skozi revolucionarno Francijo 18. stoletja. To moramo narediti zato, ker se je tu beseda misliti spremenila v mobilizacijsko jedro nekih sil, ki so ji dale pomen, ki ga prej nikoli ni imela. Ni bila več ime za neko človekovo zmožnost, ampak sredstvo in prostor – arena, bolje rečeno – v kateri je človek izvedel svoj upor proti Bogu in vsemu, kar ta beseda pomeni.

2 Evropa – rojstni kraj jakobinizma in boljševizma

To moramo storiti tudi zato, ker je ta novi, v prometejstvu uresničeni človek preko vseruske leninske boljševiške partije našel tudi v Sloveniji toliko odmeva, da je med drugo svetovno vojno tudi pri nas lahko uresničil svoj vstajniški projekt. Kako se mu je to posrečilo? Potem ko na to vprašanje ne najdemo zadovoljivega odgovora, naše vprašanje ne more drugega, kot da se intenzivira v drugo vprašanje: Kaj je to boljševizem? Ko namreč zasledujemo njegovo strategijo in zato, kljub vsemu, o njem polagoma vemo več, nas vedno pogosteje in vztrajneje obiskuje misel, da v analih civilizacije ne najdemo ničesar analognega. Čeprav smo navajeni na francosko modrost, da je zgodovina, kljub nenehnemu spreminjanju, nazadnje le »la même chose«! Tu pa se ne moremo ubraniti vtisa, da je boljševizem, z vsem, kar je bil – nekakšen zgodovinski hápaks legómenon, to, kar se je kot ideja pojavilo samo enkrat. Ta edinstveni izbruh genija iz globin spodnjega sveta je bil boljševizem.

Hannah Arendt je v začetku šestdesetih let prišla v Jeruzalem preteklega stoletja, da bi za ameriško časopisje poročala s procesa proti Adolfu Eichmannu, ki so ga izraelski agenti aretirali v Argentini in ga doma izročili sodišču. Svoja opazovanja je pozneje opisala v knjigi Eichmann v Jeruzalemu. Proces je trajal več kot pol leta in Arendtova je vsak sodni dan presedela v razpravni dvorani, kjer je Eichmann v stekleni kletki odgovarjal na vprašanja sodnikov. In kar je pisateljica, vrhunska strokovnjakinja za izvore totalitarizma, sedaj pa poročevalka z nekega sodnega procesa, tu doživljala, je bilo spoznanje, na katero dolgo ni mogla pristati, končno pa se mu je le morala vdati: Adolf Eichmann, ki je organiziral transport 450.000 madžarskih Judov v nemška koncentracijska taborišča, kjer so jih potem uničevali – zločin, ki njegove razsežnosti presegajo vse človeške izkušnje – je dajal vtis, da misli, da je delal prav. Tako brez vsake moralne resonance je bila njegova notranjost. Poročevalka je nazadnje morala priznati, da mu mora verjeti. V tem stanju se ji je zdelo, da mora svoji knjigi dati podnaslov Poročilo o banalnosti zla. Groza, ki je izhajala od Eichmanna, je bila ta, da tam ne sedi človek, ampak stroj, imenovan pruski uradnik.


Ljudje, ki so se zapisali boljševizmu in potem uprizarjali dejanja duhovnega in fizičnega zla, ki so prebijala vse meje doseženega, pa niso učinkovali kot stroji. Videlo se jim je in niso skrivali, da jih poganja duh nekih temnih besedil, da so agenti neke ideje, da so ji zapisani. A vseeno. Bormanov sin, smo slišali, je spričo očetovih dejanj mislil, da mora nekaj storiti in je postal jezuit. Toda ali ste že kdaj slišali, da bi kak boljševiški adept poiskal način in pokazal, da mu je žal in da bi se rad rešil; ali ste že slišali za koga, da bi zabredel med ljudi in govoril: Ljudje božji, oprostite, če morete! Za uprizoritev tisočerih posamičnih umorov in desetin in desetin množičnih umorov je bilo potrebnih veliko ljudi, toda ali ste že slišali za koga reči, da mu je žal – žal tako, kakor po takih dejanjih človeku mora biti žal?
Boljševizem je ključna tema slovenske zgodovinske zavesti. Ključna je zato, ker ne samo slovenski slehernik, ampak tudi elita tega naroda nima apercepcijskega aparata za sprejemanje fenomenov, kot je boljševizem. Ljudje sedanjega časa, ki so veliko hodili v šolo, in tisti, ki so v šolo hodili malo ali nič, v grškem gledališču – ali pa v elizabetinskem, če hočete – ne bi imeli česa iskati. Tragični kontrapunkti, ki jih igrajo orkestri zgodovine tega naroda, za sodobnega Slovenca niso vznemirljiva muzika. Toda če v boljševizmu ne bomo zagledali velikega problema, ne bomo vedeli, kdo smo – ne tisti, ki smo se mu uprli in ne tisti, ki so se mu vdali ali z njim kolaborirali. Zgolj z registriranjem do njega – do njegove notranjosti – ne bomo prišli.

3 Neznani izvori jakobinizma in boljševizma

Stopimo še enkrat v francosko 18. stoletje – v jakobinsko Francijo. Celo stoletje so po deželi vznikala »društva za mišljenje«. Vse, kar je hotelo kaj biti, se je udeleževalo njihovih predstav. Razviti svojo osebo v parametrih prostorov, ki jih je ustvarjala drzna, svobodna in avtonomna misel, je bilo razumljeno kot človeški privilegij. »Misliti« je postala magična beseda. Ker je bila svoboda, ki jo je mišljenje obljubljalo in ustvarjalo, absolutna, so začele izginjati vse podedovane vnaprejšnje norme. Človek je začel dobivati nov status, ki je bil najprej podoben, potem pa enakovreden statusu, ki ga je nekoč imel Bog. Tisti, ki so bili take čudi, da so pri srečanju z novim veselim oznanilom mogli izjavljati To sem jaz, so začeli o sebi misliti kot o bogovih. A ker so bili, razumljivo, bogovi samo v izhodišču, v razumevanju samega sebe, ne pa v moči nad svetom – si niso mogli zagotoviti na božanski način njegove ubogljivosti – so se nujno, ker so hoteli ostati bogovi, spremenili v manipulatorje. In ker so bili svobodni absolutno – ker so bili bogovi – njihove manipulacije niso omejevali nobeni kriteriji – bila je brezmejna po obsegu in po domiselnosti. Manipulacija je postala življenje njihovega življenja – slava in beda vseh tistih, ki so se prijavili za traserje te tradicije.

Manipulacija, ki smo jo tu v dveh besedah nakazali, pa ni vse, kar človeka vznemirja tako pri jakobincih kakor tudi pri boljševikih – tu še zlasti. Manipulacija je nekaj zunanjega; v njihovi notranjosti, v njihovi sredini, pa je še nekaj mnogo bolj neoprijemljivega in izmuzljivega, nekaj kar izvorno določa njihov duhovni, moralni in politični éthos. To je nekaj, o čemer samo nedoločno sklepamo, do česar pa ne moremo in ostaja zunaj nas kot vznemirljiva skrivnost.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov

Če hočemo povedati, kaj s tem mislimo, nimamo boljše možnosti, kakor da pokažemo na neko pismo Alexisa Tockquevilla iz leta 1858. Ko je ta znameniti politik in zgodovinar ob študiju francoske revolucije zašel v hude interpretacijske težave, je v pismu prijatelju o njih spregovoril takole:
»Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije; toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih minulih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmeraj smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga prekriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča, bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.« (Francois Furet, Misliti francosko revolucijo, str. 188, prevedel Braco Rotar)




Ko ta, v taki stiski napisani odlomek preberemo, pomislimo, razsvetljeni od temne svetlobe, ki izhaja iz njega, in si povemo neizogibno misel, ki je ob njem nastala v nas: V kaj so se razvili tisti Kantovi stavki iz njegovega programskega spisa Kaj je razsvetljenstvo: Sapere aude! Razum, brez vodstva kakega drugega! Samoosvoboditev z vedenjem! Ali je Kant slutil, kakšen monstrum lahko nastane iz teh ognjevitih stavkov? Človek še pomisli: kako zapleteno je življenje in kako zelo je treba biti pri sebi ali priseben. Kaj je imelo večji vpliv, njegova proklamacija razuma, ki ni podrejen ničemur razen sebi, ali pa morda tista dva stavka iz Kritike praktičnega uma (Riga 1788), ki govorita o tem, kar ga najbolj od vsega prevzame: »Zvezdnato nebo nad mano in moralni zakon v meni«.


Novo razumevanje razuma je imelo tudi to posledico, da je človeka prepustilo sebi. Človek, ki se je identificiral s to interpretacijo, se ni imel na nikogar obrniti razen nase. To je bila res svoboda, a je bila kaotična in ni imela nobenih varovalk in garancij. Le da tisti, ki so jo vzeli za svojo, tega niso vedeli. Mislili so, tako jim je emancipirani um govoril, da bodo postavili vek svobode, ki bo zlasti trajal. Ki bo od vsega imel predvsem to v sebi, da bo trajal. A se je zgradba, ki so jo zgradili, presenetljivo kmalu sesula – potem ko so za to, da so jo zgradili in vzdrževali, povzročili ljudem dobesedno neizmerljivo količino bolečine in opustošili duše celih narodov.


Novo videnje razuma je imelo tudi to v sebi, da je ostro ločilo duhove. Ljudje so se ob njem delili v velikem slogu: eni so bili odločno za, drugi odločno proti. Ni čudno, šlo je za novega človeka. Slovenci: Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič itn. itn. so rekli, ko so prebrali nekaj besedil, To sem jaz. (Vse je šlo ne samo v velikem slogu, ampak tudi zelo hitro!) In potem, ko so bili to, kar so rekli, da so, so počeli stvari, ki so prinesle nad slovenski narod neizmerljivo gorje in mu morda pustile smrtne rane.

Drugi pa so bili bolj prisebni. Ko sem nedavno listal po Deutsches Lesebuch, ki ga je za stoletje 1750 do 1850 sestavil Hugo von Hofmannsthal, svetovno znani avstrijski katoliški pesnik in dramatik, sem naletel tudi na pismo, ki ga je aprila 1793 pisal iz Pariza naravoslovec Georg Forster, Nemec škotskega izvora. Gnan od duha 18. stoletja je skupaj z očetom hodil na znanstvena potovanja in se udeleževal organiziranih odprav. Končno se je ustalil v Nemčiji in se tam, zlasti med bivanjem v Mainzu, srečal z »idejami časa«. Ni se jim takoj vdal, končno pa se je le priključil »stranki prevrata«, 1792 postal član jakobinske vlade v mestu in leto kasneje kot član rensko-nemškega konventa obiskal Pariz.

Kaj je tam videl in kako je to nanj vplivalo, je povedal v omenjenem pismu:
Pismo iz Pariza – leto ¹⁷⁹³⁄₁₃. april
Čim bolj je človek posvečen v skrivnosti tukajšnjih intrig, ali bolje, čim bolj je človek seznanjen z odvratnim labirintom, v katerem se tukaj vse vrti in obrača, tem bolj začutiš potrebo po hladni filozofiji, če nočeš zdvomiti nad vsem, kar se ima za vrlino in če hočeš še verjeti, da bo pravičnost neba poskrbela za dober konec. Manjkalo je torej samo še to, da mi je, po vsem, kar sem v zadnjem času prestal, bilo prepričljivo dokazano, da sem svoje zadnje moči žrtvoval za veliko norost in s pošteno vnemo delal za stvar, o kateri sicer nihče resno ne govori in ki ni drugega kot plašč za pokrivanje podivjanih strasti. Torej je le res, da danes nesebičnost in ljubezen do svobode ni drugega kot otročje napletanje in nesmiselno besedičenje in varljivo občutje v ustih tistih, ki sedaj uravnavajo usodo narodov. Torej je le res, da tam, kjer je človek upal, da ne bo srečal drugega kot samožrtvovanje, zgolj egoizem žene svojo igro; res, da med tistimi, ki varajo, in tistimi, ki so varani, ni najti nič tretjega, česar bi se človek lahko oprijel, čemur bi se človek lahko pridružil. Res, pogum je potreben, če hočeš prenesti to spoznanje, ki tu nastopa s tako prepričljivostjo. In potem skrito, v svoji notranjosti, še verjeti v človeštvo in resnico.
(Hugo von Hofmannsthal, Deutsches Lesebuch 1750–1850, erster Teil, str. 333.)
Pisec je čez eno leto, v tujem mestu in v zavesti, da je nad njim prezir domovine, umrl. »Še preden ga je dosegla giljotina«, kot pripominja Hofmannsthal.

4 Nadomestni genij manipulacije

Rekli smo že, da so zaradi specifičnega samorazumetja že francoski jakobinci uvideli, da bodo izjemnosti vloge, ki so jo vzeli za svojo, mogli biti kos le tako, da bodo v svetu videli prostor absolutne razpoložljivosti. Ob tem uvidu se je dejavnost, ki ji že od Grčije dalje pravimo politika, spremenila v manipulacijo. V tem duhu je Bakunin postavil geslo, da je »strast po uničevanju tudi ustvarjalna strast«. Ker je anarhistični vložek sprejel v svoj projekt tudi Lenin, je zaplemba sveta in njegova manipulativna obdelava postala tudi program slovenskih boljševikov. Slovenija je tako postala poligon za njihovo mračno ideologijo. Vse, kar so slovenski boljševiki kadarkoli naredili, od proklamiranja revolucije za osvobodilno rezistenco do krute igre, ki so jo uprizarjali s sopotniki, z liberalci in levimi katoličani, do šale s samoupravnimi interesi, vse to – pa tudi vse drugo – je bila ena sam virtuozno izpeljana manipulacija, za katero je jakobinsko-boljševiška naveza samo sebe prepričevala, da ji je poverilnice zanjo izdala zgodovina sama.
Seveda bi bila zgodba o manipulaciji s slovenskim narodom torzo, če ne bi omenili tiste, s katero so si zagotovili svojo bleščečo pozgodovino. Mogoče se bo kdaj v prihodnosti pojavil novinar, ki bo nosil v sebi toliko sočutja do svojega naroda, da bo poiskal dokumente, jih razporedil v logično-vzročni niz in z njim opisal to premeteno potegavščino. Če bodo seveda to dovolili tisti, ki so si jo zamislili, in tisti, ki so jo dovolili (in ji včasih tudi ploskali).
Eden od namenov tega dolgega in nekoliko cikcakastega uvoda je bil tudi ta – ali predvsem ta – da pokažemo na onemoglost postboljševiških političnih akterjev, ki so sedaj na oblasti; ne samo pokažemo, naša ambicija je bila večja; hoteli smo to nemoč utemeljiti in ji odvzeti oznako slučajnosti in naključnosti. Hoteli smo, da bi jo bralci razumeli tako rekoč zgodovinsko. Onemoglost sedanjih postboljševikov izhaja iz dejstva, da so se znašli pred vzvodi, za ravnanje s katerimi nobena manipulacija ne zadošča. Ti vzvodi imajo namreč zvezo z avtonomno bitjo, ki lahko, kakor skala dr. Johnsona, brcne nazaj, če ni vešče in z dolžnim rešpektom tretirana. Umetnost, ki je potrebna za upravljanje s to sfero, ni manipulacija, ampak politika.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov

Če hočemo nekoliko bolje razumeti vso bedo prostora, v katerem bi namesto manipulacije morala gospodariti politika, se pomudimo nekoliko pri tem, kaj se pravi voditi ali biti odgovoren za kaj. (Nekateri od njih so slutili, da ta posel ni zanje. Spomnite se samo, kako milo je aktualni predsednik vlade prosil, naj ga ne rinejo v te zadeve. A ni nič pomagalo.)

5 Politična sterilnost boljševikov

Politika je umetnost vodenja. Voditeljskih talentov je malo; v svetu, v kakršnega se razvija sedanjost, pa jih bo verjetno vedno manj. (Spomnite se Dostojevskega: »Kakšen stotnik pa sem, če ni Boga.«) Humus, ki dela kakšno naravo voditeljsko, mora biti takšen, da iz njega poganja zavest o avtonomnosti sveta in skrb za ta svet. Pravi voditelj se zaveda, da ni gospodar sveta, ampak, kot je bilo že nekje rečeno, njegov skrbnik ali, malo bolj povzdignjeno, pastir. V intuiciji izučenega boljševika pa je drugačna predstava: tu je absolutni razpolagalec vserazpoložljive biti. V njem je neka primarna aroganca, ki ne dopušča rešpekta pred ničemer, kar ni on sam. Za boljševika je svet projektna resničnost, projekcija, v kateri je vse mogoče. Zato boljševiki, ko izstopijo iz faze revolucije, ki je bila v skladu z njihovo intuicijo in so v njej blesteli, ko se neha čas »metanja kamenja« in se začne »čas pobiranja kamenja«, ko nastopi čas, za katerega nimajo talentov (ker so jim bili ob podpisu začetne ideološke pogodbe odvzeti), tedaj se morajo boljševiki soočiti s poraznim spoznanjem, da zgodovina z njimi ni mislila resno, da se je z njimi samo pošalila.
Boljševiški genij je politično sterilen. Zelo važno je, da to vemo; zelo važno je, da državljan politeje, ki se hoče preobraziti iz totalitarne v demokratično, to dobro ve. Ali ne vidite, da na celotnem poligonu tega boja prihaja kar najprej do tragičnih zamenjav? To je zato, ker državljanom – novim nosilcem politike – ni jasno, da je na tržišču elit tudi ena, ki je za politiko že vnaprej izgubljena, in da je, če po pomoti doseže politično oblast, v najboljšem primeru dejavnik družbene retardacije. Ne zato samo, ker ta elita ne bi imela formalnega znanja in formalne usposobljenosti. Gre za nekaj mnogo globljega, gre za primarno naklonjenost do sveta, ki je tej eliti zaradi neke začetne zapisanosti bila odvzeta. Praktično to pomeni, da vsakokrat, kadar sile, ki fungirajo kot postboljševiške politične elite, v demokratični proceduri dobijo v roke papirje, ki jih upravičujejo, da sestavijo vlado, takrat država – ki je država slovenskega naroda – stopi na pot, ki se bo, če ne pride do streznitve, končala v bankrotu. To je misel, ki jo narekuje zgodovinska prisebnost in bi morala postati permanentna sestavina sodobne demokratične zavesti.

Ko smo pred nedavnim prisostvovali raznim konvencijam pomladnih politikov, ki so se spominjali Demosovih časov, so se vsi več ali manj strinjali, da se je ta politična skupina razšla, potem ko je postavila državo in s tem opravila svoje delo. Ko smo to slišali, smo si domišljali, da se imamo pravico čuditi. Ti ljudje, častivredni in zaslužni vsi po vrsti, se nedvomno lahko izkažejo s papirji, ki jim dajejo pravico, da so takrat – leta 1990 – tako mislili. Danes pa je en dan pozornosti slovenskemu javnemu življenju – političnemu, gospodarskemu, medijskemu – dovolj, da povprečen opazovalec vidi, da se s tem, kar je bilo takrat narejeno, prehod k evropski normalnosti še prav začel ni. Danes bi morali vsi vedeti, da smo pred dvajsetimi leti bili vsi – politiki pa morda ne bi bili smeli biti – žrtve nedopustne iluzije. Ta iluzija – ki še traja, – ima svoje ime. Glasi se: vera, da bo mogoče preiti iz totalitarizma v demokracijo brez tranzicije.

6 Liberalizem proti zasnovi Evrope

A boljševizem ni edina reč, o kateri moramo končno priti na jasno. Druga stvar, ki jo moramo najprej razumeti, ji nato dati pravo podobo in potem z njo seznaniti slovenski svet, je liberalno ali razsvetljensko razumetje sveta. Toda čeprav bi za bralca, ki bi prebiral te vrstice brez predsodkov, ta distinkcija izhajala sama od sebe, mislim, da jo je, ker je temeljna, treba izrecno navesti. Boljševizem je zunaj civilizacije in proti civilizaciji, nekaj nedopustnega in nedovoljenega, nekaj, kar je proti osnovnim normam človekovega individualnega in kolektivnega obstajanja. Liberalizem pa je, za razliko od boljševizma, legitimna komponenta ali, bolje, legitimni pol tistih ambicij, v katere se je Evropa tudi vedno znova razraščala. Legitimnost liberalizma raste iz legitimnosti kritike, ki je instrument razuma. Nevarnost liberalizma raste iz samoumevnosti, iz polaščanja: iz tega, da se je izneveril sebi, da kaže vedno močnejše tendence, da bi se odtegnil temu, kar je – začasnosti, preizkusu, kritiki.

Kakor se je boljševizem kot možnost in nuce rodil v jakobinski Franciji in potem na valovih sovjetske ideološke ekspanzije prišel tudi v Slovenijo, tako je liberalizem, če lahko sedaj rabim to krovno besedo, izvorno anglosaška pridobitev, ki je potem preko različnih filozofskih in estetskih in umetnostnih žarišč na kontinentu prišel tudi v Slovenijo. Vedeti pa je treba pri tem, da se je tudi liberalizem končno utemeljil na manifestu, ki ga je razumu napisal Kant; ki v tej liniji ni povzročil jakobinskega civilizacijskega upora, je pa, tudi tu, ločil religijo od znanosti, ki je sedaj obljubljala v celoti reševati človekove zadeve. Razum, ki je, kakor pravi Kolakowski, postajal vedno bolj ravnodušen do »God question«, se je vedno bolj spreminjal v priznano možnost, da si z njim človek pridobi kontrolo nad naravnimi pojavi. Toda, kakor še pravi Kolakowski, če hočeš »izgnati Boga s sveta«, moraš »zamenjati znanost z znanstvenim racionalizmom. Ta kriterij – v glavnem trditev, da je resnica, vsaka resnica, dosežena samo s pravilno uporabo znanstvenih pravil – je bil postavljen prav zato, da bi religiozno prepričanje postalo brez vrednosti«. Toda, nadaljuje Kolakowski, »to je zgolj arbitrarna epistemološka doktrina, zgolj arbitrarna deklaracija filozofov.« Prav. Toda razum, scientistično pojmovan ali ne, je začel svojo zmagovito pot in domala dosegel sekularizacijo zahodne civilizacije.

7 Evropska intervencija Benedikta XVI

S tem svetom, tako postavljenim, se je spopadel Benedikt XVI. Če se hoče človek zelo na kratko poučiti, kaj je papež postavil nasproti preambicioznemu razumu, si mora ogledati njegova poglavitna besedila. To so zlasti njegove okrožnice, potem pa še njegov Nagovor iz Subiaca (2005) in Nagovor iz Regensburga (2006). Pred dvema letoma pa je poleg tega izšla knjiga Ratzinger’s Faith avstralske pisateljice Tracey Rowland, ki daje odličen pregled čez vse, kar je papež napisal o tem, pa tudi o drugih vprašanjih.

Avtor slike: Marjetka Dolinar

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov Marjetka Dolinar

Zelo, zelo na kratko bi bilo mogoče o papeževi – vseeno moramo reči – mogočni intervenciji povedati naslednje:
V moderni in postmoderni vidi papež predvsem razkroj klasično–teistične sinteze. Ostali so tako le prosto plavajoči koncepti, ki ne prinašajo več pravega pomena, ker so ločeni od celote. Benedikt poudarja bistveno komplementarnost razuma in vere. Med njima obstaja nujna korelacija, ker sta tu zato, da se medsebojno čistita in zdravita. Drug drugega potrebujeta in si to potrebo medsebojno priznavata. V tej luči pomeni Lutrov Bibel allein in Kantov Vernunft allein izključenost, ki je krščanstvo oropala njegovih dinamičnih življenjskih sil.


Nasproti lahkotnemu razsvetljenskemu optimizmu postavlja papež naslednjo tezo: zakon ni nasprotje svobode, ampak njen pogoj; v nasprotju z vsemi utopičnimi projekti je treba vedeti, da v okviru človeške zgodovine ne bo nikoli nobenega idealnega stanja, ker ni mogoče izkoreniniti izvirnega greha in njegovih posledic. Voditelje zahodnega sveta opozarja, da se morajo posloviti od absolutno avtonomnega razuma in njegove samozadostnosti.
Glede demokracije posebej misli Benedikt, da mora imeti, če hoče delovati, grško-krščanski kulturni temelj; da mora temeljiti ne na volji ljudstva, ampak na logosu, ki je inherenten celotnemu stvarstvu. Zato pa je, še enkrat, potrebna sinteza talentov grške in hebrejske kulture. To dvoje ločiti bi bil neke vrste kulturni samomor. Zakaj če bi se to dvoje do konca ločilo, bi nastala bistvena sprememba v pojmovanju narave in dostojanstva človeka.
Človekovim pravicam Benedikt XVI. priznava, da so zadnja prvina tradicije naravnega prava, ki še deluje v liberalnih političnih kulturah, in pri tem predlaga, da bi bilo treba nauk o človekovih pravicah dopolniti z naukom o človekovih dolžnostih in človekovih mejah.
Za konec se mi zdi primerno, da navedem še maksimo, ki jo papež postavlja pred katoličane: Ljubezen do vseh pod nedvoumnimi merili križa, in če bo potrebno, preganjanje in mučeništvo.
Na koncu se mi zdi prav, da še nekoliko pregledamo svojo človeško snov, če je tako narejena ali sestavljena, da bo hotela in zmogla revitalizirati slovensko krščansko, pa tudi politično kulturo. Nobeno samopovzdigovanje ni to, ampak eno samo nalaganje bremen na negotova ramena, če izrečem misel, ki se nam po vsakem razmisleku o naši človeški in narodovi usodi začne oblikovati v naši zavesti, da smo katoličani zaradi svoje specifične zgodovine, pa tudi zaradi svoje specifične krščanske obveščenosti med najpomembnejšimi silami, če ne kar edina sila, ki je ne samo poklicana, ampak tudi zmožna – zaradi posebne duhovne opremljenosti, kakor smo rekli – da pripeljemo sebe in svoj narod k sebi. Da bomo mislili, živeli in se odzivali avtentično.

8 Senzibilizacija za odličnost

Veliko naslovov se mi ponuja za govore na duhovnih vajah, ki bi nas uvajale v to visoko službo, a bom ostal pri treh, ker bi želel, da bi nam ostali v spominu. Eden bi lahko bil ali celo moral biti Senzibilizacija za odličnost.

Ali ste že slišali, da po naših šolah dajejo enak pomen Prešernu, Murnu, Pavčku, Menartu in Mili Kačič? Nikogar ne izključujem, a odličnosti vsekakor niso vsa ta imena deležna v enaki meri. Včasih se zgodi, mar ne, da preberemo verz ali stavek, ki nas tako zadene, da ne moremo stran. Ko na primer pravi Leopardi: Kaj je življenje ubogega pastirja? Ali ko pravi Vergil: Skozi takšne stiske in preizkušnje potujemo v svoj Lacilj. Ali ko Hölderlin na začetek Patmosa postavi besede: Blizu je Bog in težko je do njega; a kjer je nevarnost, tam je že tudi rešitev. Ali ko v uvodu h Krstu pri Savici pravi Prešeren: Dan jasni, dan oblačni v noči mine. Ali ko Balantič zaključi svojo kratko pesem o pokopališču na griču: Pri meni noč je in mi sveti. In tako dalje in tako dalje. Ali ko gledamo sliko, ki jo je naredil Fra Angelico, ali ko na Akropoli ne moremo stran od božanske geometrije dorskega stebra. In tako dalje in tako dalje.







Ko sem pred leti ponovno prebiral Bese pisatelja Fjodora Mihajloviča Dostojevskega, me je eden od stavkov v knjigi, ki je izšla leta 1872, a se mi še vedno zdi najboljša knjiga o boljševizmu, tako prizadel, da sem ga sklenil uporabiti v katerem od Zavezinih besedil. Zgodba je naslednja: Ko šef policije nekega podeželskega mesta izve, da gori predmestje, se priključi množici, ki skuša požar pogasiti. Toda med gašenjem se mu nenadoma odkrije, da je ogenj podtaknil Verhovenski, vodja skupine prevratnih avanturistov, ki so že nekaj časa rovarili po mestu, pri čemer so se udomačili tudi v njegovi hiši, tako da jih je poznal in nekoliko vedel, kaj so in kaj hočejo. Ko se mu, ko stoji med množico z vedrom v roki, odpre, da vidi in razume vse, postavi vedro na tla in zavpije: »Nehajte gasiti. Požar je v glavah!« Ko sem, kot sem rekel, ta stavek prvič zares zagledal, nisem vedel, kaj naj od veselja naredim. Obšlo me je, da je v tem stavku, Požar je v glavah, tristo let evropske zgodovine. Noben od bralcev mi potem ni sporočil, da bi kaj takega videl.

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov

Ko ob nedeljah v cerkvi poslušam berila, psalme in evangelije, se tudi kdaj zgodi, da se ob kaki besedi ali stavku ustavim in potem čakam, ali ga je videl tudi pridigar. A kar hočem tu povedati, je to, da kristjani potrebujemo novo pajdejo za izostritev svojega gledanja in razumetja.

9 Kočevski Rog

Drugi naslov, ki bi ga želel predlagati, pa zadeva naš zgodovinski spomin. Vidite, preživeli smo 20. stoletje, čas, v katerem smo takratni ljudje šli skozi zadnje skrajnosti. In vendar – čudno, čudno! – ta čas ali to stoletje ostaja bistveno nereflektirano, ni se ga še dotaknila naša preiskujoča občutljivost. Razlog, da tega dela narodovega življenja Slovenci še nismo premislili, je predvsem v tem, da je naš spomin razdeljen, kaj razdeljen, naš spomin je v vojni! A vendar! Ta govor na tistih obnovitvenih duhovnih vajah bi lahko imel naslov Kočevski Rog. Naj povem, kaj sem o tem pred meseci pisal znancu:

Avtor slike: Neoznaceni avtor

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov

Kočevski Rog ima v sebi duhovne energije, potrebne za obnovo. Zakaj ga Cerkev ne aktivira? Zakaj se ga boji? Kočevski Rog je silna reč. Ali ga bodo katoličani pozabili? Saj ne more biti tako, da ga ne bi razumeli? Kočevski Rog je ključ za veliko razumetje. Če bomo zagledali pomen Roga, bomo mogoče zagledali pomen človekovega obstoja na svetu. Razumeli, kot sem že večkrat rekel. Ko bo vdor velike luči prekinil naraščanje nihilistične vsevednosti. Z dogajanjem v tisti človeški skrajnosti, ki jo metaforično poimenujemo Kočevski Rog, prehajam na zadnji del pisma. V njem bom z nekaterimi primeri poizkusil izraziti svoje začudenje nad tem, da nismo pripravljeni globlje razumeti stvari, ki smo jih slovenski katoličani doživeli na poti skozi Kočevski Rog in jih investirali v svoj boj z evropsko moderno za krščansko Evropo. Obeti samorazumetja, ki smo jih na tej poti zaslutili, nas za ta boj tako opremljajo, da si ne moremo zamisliti ničesar boljšega. Zakaj nismo bolj hvaležni, zakaj večkrat ne hodimo tja, fizično in duhovno? Ali še nismo opazili, ali nam še nihče ni povedal, da nam je Kočevski Rog dal možnost, da postanemo posebni ljudje? Koliko narodov je bilo deležnih takega obiskanja? Ali bomo sporočilo, ki nam je bilo z njim poslano, zavrgli? Ali nimamo v sebi občutka, da bi zaradi tega lahko nastala zamera – v nekih prostorih, ki so zato tu, da registrirajo tako nehvaležnost – ali tako nepazljivost!
Nekateri prizori iz življenja imajo zagotovljen moralni odziv. Hans Jonas v svoji knjigi Načelo odgovornosti (ki jo je napisal zato, da bi bila odgovor knjigi Ernesta Blocha Načelo upanja) takole preoblikuje neki prizor v etični argument. Če zagledaš ob stezi čez zarastlo gmajno ležati nebogljenega dojenčka, ne moreš mimo – v nobenem primeru ne moreš mimo – ne da bi kaj ukrenil. To je tako res, kakor je tudi res, da potem, ko si razumel, kaj je Kočevski Rog, tvoje življenje ne more biti več takšno, kakor je bilo prej. Toliko manj, če je takih, ki so to doživeli, več. Če se je to dogodilo s celo kulturo! Kočevski Rog je lahko plemenita prvina za izdelavo nove slovenske pajdeje.

Avtor slike: Vinko Hlebš

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov Vinko Hlebš

10 In hvaležni bodite

Tretjič pa tole. Ena od reči, ki bi človeku lahko veliko pomagala pri tem, da bi prišel k sebi – da bi bil eno s seboj, da bi bil to, kar je, da bi bil sebi sorazmeren – je hvaležnost. Ne hvaležnost za kako konkretno reč, ampak hvaležnost sploh, kakor jo kdaj zaslišimo iz kakega stavka, v katerem od Pavlovih pisem, ko nam na vsem lepem in brez zveze tako rekoč da nasvet: In hvaležni bodite! Ker smo po navadi res hvaležni za kaj, kar smo dobili, ali za kaj, kar se nam je zgodilo, ne moremo, da se ne bi vprašali, kaj je apostol Pavel mislil s svojim priporočilom. Nazadnje, ko ne moremo več naprej, si pravimo: verjetno nič drugega kot to, naj bomo veseli, da so stvari tako, kakor so, ali preprosteje, da smo. Da nam Sv. Pavel ne priporoča, naj bomo veseli, ampak hvaležni, v tem vidimo nemajhno razliko. Ta razlika je nabita s pomenom. Mogoče tudi zato, ker smo hvaležni lahko komu ali čemu.

Danes vam ljudje ne bodo več svetovali, da bodite hvaležni. Če boste s kom (iz katerihkoli razlogov) dlje časa skupaj, boste v nekem trenutku zelo verjetno slišali nekaj drugega: Človek mora pozitivno misliti. Le da sta biti hvaležen in pozitivno misliti dve zelo različni stvari. Kdor se je naučil biti hvaležen, v Pavlovi režiji, bo poleg sebe zagledal tudi drugega. To pa je tisto, kar iščemo, mar ne?
Bralec je gotovo opazil, da smo z besedili, ki smo mu jih ponudili, skušali nekoliko razumeti čas, ki nam ga je bilo ukazano živeti. Na površini je to dokaj normalen čas, v resnici pa je nevaren in protisloven. Kdo od tistih, ki so ga zagledali, se ga ne bi hotel usmiliti. Usmiljenje pa pomeni tu samo eno stvar: iskanje rešitve.

11 Matrica za evropsko-krščansko civilizacijo

Pred kratkim je škotski pisatelj John Burnside napisal roman, v katerem tudi govori o svojem, se pravi, o našem času. Romana še nisem utegnil prebrati, poznam ga le po ocenah in poročilih, a se to takoj opazi. V njem ni prave zgodbe, je samo prikaz nekega stanja, ob katerem se kmalu zavemo, da smo sredi propadanja, ki zadeva vse. Pisatelj nam brez velikih kretenj sporoči, da gre za propad civilizacije. Kemična tovarna, ki je nekoč obratovala za mestom in dajala ljudem delo, stoji. Kakšen pomen je imela, se vidi iz tega, da sedaj ni nastopila samo brezposelnost, ampak se je svet tudi sicer spremenil: degeneracija je zajela ne samo ljudi, ampak tudi naravo, živali in rastline. Prihaja tudi do drugih nenavadnosti. Na dan čarovnic izgine v gozdu mladenič iz mesta, in ko ga gre iskat mestni policist, doživi tam nekaj tako čudnega, da si ne upa o tem z nikomer spregovoriti. Vse te anomalije ljudje prenašajo in pri tem čutijo, da niso nepovezane z njihovo preteklostjo. Njihov spomin spregovori na način vesti »o grehih opustitve; o grehih, ker niso videli, kar se je dogajalo pred njihovim nosom; o grehih, ker niso hoteli videti; o grehih vse vedeti in nič storiti proti temu; o grehih, nekaj vedeti na papirju in ne sprejeti v srcu.« Iz tega vidimo, da je to roman o kazni, milosti in odpuščanju.

Avtor slike: Vinko Hlebš

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov Vinko Hlebš

Čeprav roman ni nikakršna zgodba, ima svojega pripovedovalca. To je petnajstletni deček, povsem navaden deček, razen tega, da marsikaj vidi in razume; predvsem pa to, da sklene, da ostane. Ob tem zaslutimo, zakaj se je pisatelj odločil, dati romanu naslov Svetlikanje. (Od daleč nas ta beseda spominja na Heideggrove Lichtungen – jase.) Človek pričakuje, da se bo roman prevesil v krščanski konec. A ne, deček Leonard se je preprosto odločil živeti. Kljub vsemu! Krščanska odločitev v nekrščanskem kozmosu, bi lahko rekli. Ali je to mogoče, se vprašamo. Ali je to izvedljivo, pomislimo, poučeni od mnogih izkušenj s človekom. Tudi s seboj.


Neke nedelje v oktobru ali novembru so nam v cerkvi prebrali neko starozavezno berilo o preroku Eliju – iz Tretje knjige kraljev, kakor sem pozneje našel. Naj ga navedem:
Ko je prišel v Bersabo Judovo, je pustil ondi svojega služabnika. Sam pa je šel dalje v puščavo dan hoda. In ko je prišel tja, je sédel pod bodičevje in si želel smrti: Dejal je: »Dovolj mi je; zdaj Gospod, vzemi moje življenje! Kajti nisem boljši ko moji očetje.« Potem je legel in zaspal pod bodičevjem. In glej, angel se ga je dotaknil in mu rekel: »Vstani in jej!« Ozrl se je in glej, ob njegovi glavi je bil podpepelnik in vrč vode. Jedel je in pil pa zopet zaspal. Angel Gospodov pa je še drugič prišel, se ga dotaknil in rekel: »Vstani in jej! Sicer je pot zate predolga.« Vstal je, jedel in pil ter potoval v moči tiste jedi štirideset dni in štirideset noči do božje gore Horeb.

Avtor slike: Vinko Hlebš

Opis slike: Huda Jama - Barbarin rov Vinko Hlebš

Ko sem pozneje zvedel za roman pisatelja Burnsida, sem pomislil, da bi v tem besedilu bilo mogoče najti rešitev za Leonarda. Zelo me je namreč to besedilo prevzelo. Zazdelo se mi je, da ga je mogoče imeti za matrico antično-krščanske civilizacije. Moderna namreč ni naredila drugega, kot da je odrinila tisto posodo, ki jo je doslej prijazno dostavljal angel.