Avtor: Justin Stanovnik

Razumetje za spoznanje in razumetje za moč

Vsi si domišljamo, da vemo, kaj pomeni beseda razumeti. Toda če bi nas kdo prijel za besedo in zahteval, da mu pomen te besede razložimo tako, da bo vedel tudi ta, ki ne ve, bi se znašli v nemajhni zadregi. Mi se bomo tej nalogi – ki bi lahko bila tudi velika ambicija – odpovedali, ne morda zaradi njene težavnosti, ampak zato, ker nas na razumetju že nekaj časa vznemirja nekaj drugega; nekaj, kar mogoče ni v samem jedru tega pojma, tako da bi ga – tehnično tako rekoč – določalo, ampak razumetju daje zunanjo podobo, nekakšno oblačilo, stkano iz drugih energij, ki pa vpliva nazaj na značaj razumetja samega, v skladu z nekim slovenskim pregovorom, ki vzpostavlja zvezo med obleko in človekom. Ni torej vseeno, s kakšnimi plašči ogrinjamo svoja razumetja. Saj nihče ne bi hotel tvegati in reči, da pisanost narodnih noš po žegnanjih ali pa sakoji in krinoline po salonih niso imele nikakšnega vpliva na kulturo časa. Če bi sedaj hoteli stopiti v sredo tega, kar želimo povedati, potem bi rekli, da razumetje lahko doživljamo na dva načina: ali tako, da se začne in konča z veseljem in zadovoljstvom nad razumljeno stvarjo ali razumljenem stanjem, ali pa se razumljena stvar ali razumljeno stanje nemudoma preslika v vzvod, ki človeku obeta povečanje njegove moči v svetu. (Morda je tudi res, da se vsi ljudje vedno ne odzivamo enako, toda ali ni že stari Heraklit rekel, da »posebna človekova narava vsakomur vlada kot bog«.)
Mogoče še nobeni ljudje niso imeli toliko možnosti videti, kako je s temi rečmi, kakor ljudje sedanjega in polpreteklega časa: kako se je ne samo vsako razumetje ali dognanje investiralo v večanje moči, ampak so se tudi vse energije, ki bi se lahko izšle v nova razumetja in nova védenja, zavestno in načrtno usmerjala v področja, kjer se je slutilo, da se rojevata moč in oblast. Kako so najdrznejši šli še dlje (tudi za to je bilo potrebno neko začetno razumetje): kako so v pokrajinah duha in kulture, kakor so se oblikovale v zgodovini, ne samo iskali možnosti za uveljavljanje svoje moči, ampak so take pokrajine z vsakovrstnimi prerokbami – ideologijami – tudi sami ustvarjali tako, da so jim že vnaprej jamčile moč in oblast. To so bili protagonisti ideje moči in so svojo stvar gnali s tako prvinsko voljo in doslednostjo – pa tudi s takim uspehom – da je mamljivost ideje moči začela obhajati tudi množice tistih ljudi, ki bi lahko vedeli, da nimajo nobenih možnosti, da bi se kdaj sami dokopali do moči. Moč je postala gonilna sila časa. In hoc signo… V tem znamenju…
Druga vrsta razumetja – tako se je razumetje razdelilo, ko smo ga gledali pred seboj – pa je takšno in se rojeva iz takih ambicij, da nima nobenih ciljev razen samega sebe. Télos tega razumetja je v tem, da se zgodi. S tem razumetjem se v svetu ne poveča količina moči, poveča pa se količina svetlobe in luči. Kakor razumetje kot svetloba in luč tudi rojstvo razumetja kot pridobitev nove moči sproža nekakšno srečo, a je med njima velika razlika: Sreča ob prihodu novega spoznanja je čista, sreča ob prihodu nove moči pa ni čista. Čista ni predvsem zato, ker ni cela ali polna; môči že sami po sebi – po definiciji, nujno in neizogibno – vedno nekaj manjka. Razumetje za moč je vezano na realizacijo, sreča razumetja za večanje spoznanja pa je v celoti v tem, da se je zgodilo; da je in da sveti.
Razlika med močjo in spoznanjem je tudi ta, da vsaka moč premine – da koncepti, v okviru katerih se organizira moč, ne jamčijo trajanja; da môči torej vedno ne samo nekaj manjka, ampak tudi ni obstojna. Velja celo, da je tem manj obstojna, čim bolj je mogoče zanjo reči, da se je uveljavila na podlagi besedila, ki je že na začetku prinašalo ironično in zavratno sporočilo, ki je bilo v resnici eno samo pohujšanje.
Razumetje za spoznanje – razumetje, ki je spoznanje – pa je nasprotno presenetljivo obstojno. Tako obstojno, da se nam celo zdi, da ne smemo reči, da ni večno. Ko je Evklid v petem aksiomu svojega sistema povedal, da je skozi točko zunaj premice mogoče potegniti eno samo vzporednico, čutimo, da je to tako res, da ne vidimo razloga, da ne bi bilo zmeraj tako. Ali ko preberemo 107. Heraklitov fragment, da so »oči in ušesa ljudi slabe priče, če je za njimi barbarska duša«, že vemo, da bo vedno tako, da se ne bo pametno zanašati na tako pričevanje. Ali ko izvemo za peto od zapovedi, ki so bile dane na Sinaju, in jo razumemo, vemo tudi, da nikoli nobena družba ne bo obstojna, če bi bilo v njej dovoljeno, kar ta zapoved prepoveduje. Ali ko vam v Eliotovi drami Umor v katedrali Thomas a` Beckett z odra pove, da je to »največja izdaja, delati pravo stvar iz napačnega razloga«, že veste – in boste vedno vedeli – da morate, če se znajdete v takem stanju, nujno nekaj ukreniti. In ko pri branju Pascalovih misli pridemo do tiste, ki pravi »Vkrcani smo«, že tudi vemo, ko stvar malo bolj natanko premislimo, da ljudje do konca časov ne bodo povsem varni, če iz tega dejstva ne bodo izpeljali določenih konsekvenc.


Včasih sem v kaki družbi že povedal mladostni spomin iz domače hiše. Kadar je bilo ali doma ali pa v dolini kaj narobe, je oče imel navado hoditi po hiši gor in dol in govoriti: »Nobene pameti ni. Nobene pameti ni.« To se je dogajalo že nekoč davno, a šele mnogo pozneje, v resnici šele na spodbudo novejše zgodovine, se mi je razkril polnejši pomen tistega miselnega rituala iz neke neznane kmečke hiše. Če namreč upoštevamo, da ima beseda »pamet« ozko zvezo z besedo »spomin«, potem se v tistih besedah izpiše sporočilo, ki bi ga kazalo premisliti.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomlad pride otroško veselo Mirko Kambič

Dvajseto stoletje se je tako začelo, zlasti pa tako nadaljevalo, da se je nekdaj enotna kultura že drugič delila. Na prvo delitev, ki jo je izvedel vdor razsvetljenstva, se je začela nanašati – torej že na deloma zarisane ločnice – nova: delitev med tradicionalnim klasično-krščanskim spektrom in novim evropskim mitom, ki ga je tako jedrnato in zgoščeno izrazil naslov knjige Der Wille zur Macht – Volja do moči, ki je snov zanjo v osnovnih potezah še pred smrtjo priskrbel Friedrich Nietzsche, izšla pa je v prvih letih novega stoletja. tako da sedaj, ko je tudi tega stoletja konec, ni mogoče povsem zanesljivo trditi, ali je k temu, čemur pravimo sekularizacija ali umik krščanstva v zasebnost, bistveno pripomogel prosvetljenski racionalizem, ki je bil že nekaj časa pospešeno prevzemal pozicije v javnosti, ali pa dejstvo, da je volja do moči vedno bolj osvajala duha evropskega človeka, njegovo misel in njegovo domišljijo. K tej negotovosti je nemalo pripomogla okoliščina, da se je napredovanje sekularizacije dogajalo samo v Zahodni Evropi, ne pa v Severni Ameriki, ki jo je prav tako obvladal razsvetljenski racionalizem kot temeljno kulturo in družbeno izhodišče.

V odsotnosti spomina

Principu moči, kot osnovni družbeni postavki, je, na zelo posreden način, a zato mogoče še bolj učinkovito, pomagal s svojo družbeno in kulturno teorijo, v času, v katerem govorimo, že nekoliko pozabljeni filozof Jean-Jacques Rousseau. Ko je nekega jesenskega popoldneva leta 1749, kot pripovedujejo, šel na obisk v Vincennes k Diderotu, ga je nenadoma preblisknil navdih, ki je ga je razsvetlil in mu sporočil, kakšen bo odslej njegov življenjski cilj: oznanjati idejo, da človekove tegobe in težave družbe izvirajo iz umetne in pokvarjene civilizacije. Če bi se človek mogel vrniti k naravi in sledil svojim od božanstva navdihnjenim instinktom, ki so v njegovem srcu, bi bilo spet vse v redu. (Ch. Dawson, The Gods of revolution, str. 35) V čem je bila ta, na videz idilična ideja tako usodna? V radikalnem in temeljnem dualizmu med človekovimi rečmi: med kulturo in naravo. Narava je obveljala za izvor vsega pozitivnega, kultura pa za izvor vsega negativnega. Bistveno pa je pri tem to, da je bil s kulturo obsojen tudi spomin – zgodovinski spomin, ki se v času preoddaja preko ustanov, ki jih postavlja civilizacija, potem pa tudi naravni človekov ali antropološki spomin. (Narava sama živi v večnem ponavljanju v sedanjosti in ne potrebuje spomina.)

Stvar s spominom je bila videti nedolžna, v resnici pa je imela, kot se je pokazalo, usodne posledice. Vsi prizori 20. stoletja, ki so tako ponižujoči, presunljivi, sramotni in neznosni, če jih pogledamo nazaj, so se odigravali v odsotnosti spomina. Ko bi bil spomin »živ«, se ne bi bili mogli. Ali bi v prisotnosti spomina moglo leta 1938 dva milijona Dunajčanov tako frenetično pozdravljati Adolfa Hitlerja? Ali bi slovenski boljševiki mogli pred platnom nacionalnega spomina med vojno izvesti agresijo na lastni narod? Ali spomin na človekovo bolečino, če bi ga nosili v sebi, partizanom ne bi branil v enem mesecu v razvratnih orgijah pomoriti 160 Ciganov – skoraj izključno žena in otrok? Ali bi Winston Churchill, če bi se spominjal, kako so Britanci leta 1915 Italijane plačevali s slovensko zemljo, ali bi leta 1944, če bi se tega spomnil, prepustil Slovenijo boljševiški totalitarni diktaturi? Ali, če bi se spominjal, kako je leta 1945 na Jalti spuščal Sovjete v Srednjo Evropo, ali bi si marca 1946 v Fultonu v Missouriju upal hinavsko jadikovati nad železno zaveso, ki da se je »spustila nad Evropo«? Spomin na koga pa so izgubili nemški nacisti, da so mogli v svojih lagerjih industrijsko pokončevati na milijone ljudi? In katerega spomina niso več nosili v sebi partizani – slovenski partizani – da so v Barbarin rov zakopavali na tisoče ljudi? Vsi ti ljudje so izgubili spomin na sebe – spomin na človeka. V kaj so se pa spremenili, če so izgubili spomin, da so ljudje? Kaj so pa postali? Zveri niso mogli postati. V kaj so se torej spremenili? Nekaj človeštvu še neznanega so morali postati, da so mogli za plačilo pol stoletja sprejemati pokojnino v odebeljenih kuvertah in na svečanostih sedati na častna mesta. V kaj so se torej spremenili in kakšen je postal svet, da jih je tja posedal? Spomin, če bi ga imeli, jim tega ne bi dovolil.

Ljubezen – spoznavni vzgon

Razlikovanje, do katerega nas je pripeljalo začetno zanimanje za pojem razumetja, nam je omogočilo, da smo, ne kar na slepo ali zaradi slučajnega vtisa, ampak na širšem razponu najdene stvarnosti registrirali nekatera najpomembnejša znamenja sedanjega in polpreteklega časa. Videli smo, da se razumetje ne dogaja v praznem prostoru, ampak je v odnosu do vzgona, ki omogoča, da do razumetja pride. Ta vzgon – čeprav je Aristotel postavil trditev, da narava žene vse ljudi k védenju – ta vzgon, ki se napaja iz nekih primarnejših energij, pa je različen. V tistem vzgonu, ki žene k čistemu razumetju, kakor smo stvar postavili mi, v tistem vzgonu so že Grki videli ljubezen. Zato so prizadevanju za razumetje rekli filo-zofija – ljubezen do modrosti. Tako imamo sedaj dve besedi: najprej razumeti ali vedeti ali videti in potem še imeti rad ali ljubiti. Potem ko slišimo – na Jezusovo vprašanje, kaj hoče, da mu stori – slepčevo prošnjo »Gospod, da bi videl«, si pravimo, da je to mogoče eden najbolj pretresljivih stavkov v Evangeliju. V konkretnem primeru slepec seveda želi, da bi imel zdrave oči, v kontekstu človekove usode, pa stavek lahko pomeni željo, da bi to usodo tudi razumel – da »bi videl«.


Grki so nam tako sporočili, da iskanje modrosti ni karkoli, ampak vedenje; potem pa so nam še sporočili, da je v srži tega vzgona ljubezen. Spopolnitev tega razumevanja pa smo kristjani zaslutili v Pavlovem stavku: Če nimam ljubezni, nisem nič. Mislim, da se nam stvari tako izidejo. Primarna je naša želja po videnju, po vedenju, po razumetju. Če pa to željo nosijo energije ljubezni, je to vedenje ali to videnje razumetje samo in nima drugih ciljev razen sebe. Ali, z drugo besedo, resnica. Resnica izhaja iz ljubezni, resnica je otrok ljubezni.

Narod – njegov avguštinski kriterij

Ali velja to samo za posameznike ali tudi za narode? Kaj je to narod?
V svojem veledelu O božji državi je Avrelij Avguštin podal (knjiga XIX, pogl. 24) izhodiščno definicijo o tem, kaj je narod, v kateri bomo našli tudi primerne iztočnice za naše razmišljanje. »Narod je združba razumne množice, ki jo združuje soglasna ali splošna udeležba na stvareh, ki jih ljubi. Za presojo posameznega naroda je torej pomembna ugotovitev, kaj je tisto, kar ljubi. V kolikor boljših rečeh se sklada, toliko boljši je, in v kolikor slabših, toliko slabši.«

Čeprav nikakor ni enostavno identificirati reči, ki jih narod ljubi, je vendar ena orientacijska točka bolje kakor nič. Zlasti pa je vsaj za kako konkretno odločitev, za katero je mogoče reči, da jo je postavil narod, mogoče s precejšnjo zanesljivostjo reči, ali je dobra in razumna ali ne. Če je narod v tolikšni meri »razumna množica«, da upošteva norme, ki jih postavlja jezik, potem je to mogoče tudi dokazati.
Če še enkrat pogledamo zgornjo poizkusno definicijo – zlasti njene nosilne elemente: »racionalna množica« in »soglasnost v stvareh, ki jih ljubi« – potem bi lahko položili na mizo tehtne razloge, ki našega statusa naroda – na katerega Slovenci sicer računamo – ne ukinjajo, kažejo pa njegovo okrnjenost. Nikakor ne bi pristali na to, da smo »pecora« (ovce), ki jih Avguštin postavlja za nasprotje »racionalni množici«, a razne narodove manifestacije – kulturne, splošno družbene in politične – bi nam delale velike težave, če bi kdo od nas zahteval da jim priznamo ali celo dokažemo nekvalificirano »racionalnost« ali »soglasnost«.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Prinese delo in veselje Mirko Kambič

Narod – racionalna in neracionalna množica

Iz bližnje preteklosti – iz časa, v katerem z nekaj pravice trdimo, da smo se Slovenci odločali kot narod – naj izpostavimo dve dejanji ali dve odločitvi, v zvezi s katerima bi bilo mogoče govoriti o »racionalnosti« ali »neracionalnosti«.
Ko smo se ob koncu prve svetovne vojne odločili za odhod iz Avstrije in za vstop v državo južnoslovanskih narodov, smo s tem naredili korak, ki je rešil naš nacionalni obstoj. Z njim smo izmaknili glavo izpod giljotine avstrijskega nemštva, ki bi se sprožila na nas že v naslednjem desetletju. To je bila vsekakor zelo racionalna odločitev. (A je že zanjo treba reči, da so jo koroški Slovenci ignorirali in da zato ni mogoče reči, da je bila vseslovenska ali »soglasna«.)
Ko pa je čez dve desetletji nastopila nova svetovna vojna, so Slovenci dovolili, da so določene sile v narodu v protislovnih mednarodnih razmerah izvedle boljševiško revolucijo, ki je bila aracionalna do te mere, da je mogoče usodno prizadela narodove življenjske sile (kar je bilo mogoče videti vnaprej). Ko se je po pol stoletja dvignil boljševiški totalitarni pokrov in smo se Slovenci spet pogledali, kakšni smo videti, smo se ponovno in ponovno morali vprašati, ali se še obnašamo »racionalno« in ali je sploh še kaj, kar bi »ljubili v složni skupnosti«. To se pravi, ali smo sploh še narod. S holocidnim pokolom slovenske narodne vojske in z množičnim eksilom tradicionalne narodove elite na eni strani, na drugi pa s splošno vdajo narodovih sil, oslabljenih s kolaboracijo v boljševiškem angažmaju, smo se končno znašli na tem, da je postalo vprašljivo, ne glede na formalne evropske in atlantske povezave, ali nam bo uspelo obdržati narodovo duhovno, kulturno in politično bit v normativnem svetu Evrope. Predvsem pa, ali sploh še bomo. Z naraščajočo tesnobo si postavljamo to vprašanje.
Stanje, ki smo mu tu in sedaj priča, bi težko komentirali bolj učinkovito – vsekakor pa ne s toliko avtoriteto – kot tako, da z nekaj stavki nadaljujemo citirano Avguštinovo mesto: »Po tej definiciji je tudi rimski narod narod in celota njegovih zadev rimska država. Kaj pa je v svojih začetnih časih in tistih, ki so jim sledili, ta narod ljubil in katere navade so ga pripeljale do krvavih vstaj, do družbenih in državljanskih vojn, kako je z vsem tem torej prizadel in zapravil svojo slogo, ki je nekakšno jamstvo narodove blaginje – o vsem tem priča zgodovina«.
Tudi Slovenci imamo, poleg zlagane, tudi nekaj resnične zgodovine, ki o tem »priča«.
Kar hoče Sv. Avguštin sporočiti z navedenim odlomkom – v resnici pa s celotnim delom O božji državi – je misel, da v državi in narodu ni »resnice in pravičnosti«, če se ne upoštevajo božje norme. Avguštin izdeluje svoje stavke v visoko intoniranem filozofskem jeziku, ki mu današnja kultura mogoče ne izkazuje začetne naklonjenosti. Civilizacijska dilema, pred katero stoji današnji svet, pa je enaka. Mogoče je problem sedanjega sveta prav v tem, da ni v stanju izdelati jezika, ki bi pred njegove prebivalce z neizogibno nujnostjo postavil usodnost te izbire ali te di-lemme. Nihče ne more – v zavesti celotne zapletenosti problema – trditi, da je mogoče zgraditi svet brez božje podmene. Ne samo gosposki svet, ki ga je – kljub vsemu – postavila Evropa, ampak katerikoli svet. Noben Žižek, ne slovenski ne evropski, ne more tega trditi. To tezo bi lahko potrdil samo eksperiment zgodovinskih razsežnosti, ki bi bile sorazmerne s trajanjem Evrope. Toda ali ne bi bil ta preizkus nedopustno tveganje? Ali se vsi tisti, ki potiskajo Evropo v območje tega preizkusa, zavedajo, kako nevarno igro igrajo?


Toda Slovenci smo v sklopu širših civilizacijskih dilem skupaj s Srednjo in Vzhodno Evropo vpleteni še v en proces, ki ga ponavadi povzemamo z besedo tranzicija in pomeni ponovno pridobitev protoevropskih duhovnih, kulturnih in političnih norm. Ta proces, ki traja na odprti sceni že dvajset let – če pri tem ne upoštevamo vseh mnogih osvobodilnih dejanj posameznikov in skupin in celih narodov iz obdobja pred tem – to dvajsetletno obdobje nas je dodobra poučilo, da bo ta proces – to vračanje k sebi – bolj mučno, bolj zapleteno, bolj zahtevno, kot smo si kdaj mislili. Izkazalo se je, da se nekaterih važnih reči, preden smo se jih lotili, nismo zavedali. Nismo vedeli predvsem tega, da so boljševiki iz posebne snovi, da bi, ko bi bili bolj zvesti opazovalci, lahko to vsaj slutili, saj nam ni bilo v celoti skrito, s kom imamo opraviti. V boju za golo duhovno preživetje tudi nismo opazili, kaj se z nami dogaja, v kaj se spreminjamo. Spremenili pa smo se v tistem petdesetletju v nekaj, za kar človek premišlja, ali mu je sploh dovoljeno izreči. A vendar! Še ko smo se jim upirali, smo jim bili podrejeni. In še ni konec. Še ko se jim upiramo, smo jim podrejeni! Takšna je moč suverene laži, ki je nad nami. Kaj takega res še ni bilo: da je premalo reči, da človek laže, ko je treba reči, da je človek postal laž. To pa je nekaj, za kar sicer mislimo, da moramo povedati, ne da bi prav razumeli, kaj je. Samo vemo, da je nad nami.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Z zlatim regratom krasi dolino, višino z belim snegom Mirko Kambič

Skratka, boljševiška okupacija, ne glede na to, ali je prišla z močjo tujega orožja ali pa jo je uvedla izprevrženost domačega, ni potekala tako, kakor se je na začetku velikega boljševiškega pohoda na Zahod dalo sklepati po besedah takratnega predsednika finske vlade Rista Rytija. Ko je namreč Sovjetska zveza že drugi dan nenapovedane vojne s Finsko 30. novembra 1939 objavila vest, da je ustanovila »demokratično vlado Finske« pod vodstvom komunističnega emigranta Kuusinena, je finski predsednik takole komentiral to vest: »Oblast gospoda Kuusinena ne bo na Finskem segla niti palec dlje kot bajoneti Rdeče armade in ne bo niti minute dlje trajala, kot bo trajala podpora teh bajonetov.« Boljševiška okupacija pa je bila takšne narave, da se morajo narodi ubadati z njo še dvajset let po odhodu sovjetskih bajonetov in še dvajset let po tem, če upoštevamo slovenske razmere, ko so se slovenski boljševiki odpovedali zaščiti bajonetov JLA.

Romunizacija Slovenije

Ko tako na splošno govorimo o nekdanji boljševiški okupaciji Srednje in Vzhodne Evrope, dajemo mogoče napačen vtis enakosti politične geografije tega dela kontinenta. Kljub totalitarni monolitnosti celotne pokrajine, kljub njenemu pravladajočemu taboriščnemu videzu, kljub vsepovsodni povezavi monolitne partije s tajno politično policijo, ki je brez izjeme konstituirala središčno točko sistema, so se vendar iz različnih razlogov – poglavitno besedo so tu imele različne poti, ki so jih v preteklosti prehodili posamezni narodi – začele oblikovati razlike, ki so včasih zrastle v presenetljive drugačnosti.
Ko je lansko leto dobila Nobelovo nagrado za literaturo banatska Nemka Herta Müller, so se časopisi na široko razpisali o boljševiških razmerah v Romuniji pred Ceausescujem in po njem. Ko smo prebirali ta poročila, se nam je odpiralo porazno spoznanje, da obstajajo v Sloveniji presenetljive analogne točke z Romunijo. Čeprav so bile pri nas stvari domišljene bolj domiselno in rafinirano in za njihovo izvedbo ni bilo potrebno grobo fizično nasilje, je na primer postalo jasno, da je tudi v Sloveniji odločitev za boljševiški sestop padla že mnogo prej, preden se je dejanski sestop začel – preden so ga tudi pri nas začeli pilotirati tako skrbno, da so »stare sile obdržale moč in kmalu vzpostavile novim razmeram prilagojen režim starih elit, pri čemer so obdržali ključna mesta v politiki, pravosodju, medijih in gospodarstvu«.
Tudi za Slovenijo velja nadalje trditev, ki smo jo glede Romunije imeli priložnost prebrati v teh poročilih: »Jasnega in dokončnega preloma s prakso, z miselnostjo in z osebjem komunističnega režima v Romuniji ni bilo nikoli.« Tega preloma tudi v Sloveniji ni bilo nikoli. In nadalje: »V drugih državah so bile organizirane enote kazenskega pregona komunističnih zločinov, v Romuniji se to ni zgodilo.« Tudi v Sloveniji so komunistični zločini posamično in množično ostali suvereno ignorirani.
Nadalje lahko beremo v tistih poročilih iz Romunije: »V decembru 1989 postavljeni kartel moči se je dobro upiral času in do današnjega časa zavira globljo prenovo Romunije.« Tako tudi v Sloveniji: oblast, ki se postavlja v liniji državnega predsedništva, traja od aprila 1990 neprekinjeno do danes; oblast, ki se konstituira na ravni izvršne oblasti, pa je obvladovala dve tretjini slovenskega demokratskega obdobja. Obakrat je mišljena oblast v boljševiški režiji. A sedaj poslušajte tole: »Leta 1996 je volilna zmaga reformiranih strank obljubila preobrat. Toda predsednik Emil Constantinescu in koalicijske stranke so doživele neuspeh ob trdovratnem odporu starih struktur. Leta 2000 so se v socialdemokrate spremenjeni neokomunisti vrnili nazaj na oblast. Leta 2005 in leta 2006 so bile pod predsedstvom Basescuja še enkrat vpeljane ambiciozne reforme, ki so bile posebej v sodstvu in pri pobijanju korupcije zelo uspešne. Kmalu po vstopu v EU pa je nacionalnoliberalna stranka pod vplivom oligarhov, ki so bili obogateli z zmanipulirano privatizacijo iz ere Iliescuja in Nastaseja, zamenjala tabor in s pomočjo socialdemokratov tem reformam naredila hiter konec.« Ali nas ta potek dogodkov na kaj spominja?
Glede političnega terena, na katerem so romunski boljševiki tako virtuozno manevrirali, pa velja prebrati sarkastično pripombo romunske politologinje Aline Mungiu-Pippidi v nekem romunskem časopisu: »Še leta 1992 bi si več kot 70 % Romunov srčno želelo šefa, kot je bil Ceausescu. Da si tega števila danes ni mogoče zamisliti, je za romunske razmere že napredek.« Omenjena politiloginja je zanimiva tudi zato, ker njen pogled tudi na širšo nekdanjo vzhodnoevropsko boljševiško areno ni bolj razveseljiv: »Komunisti tudi drugod nikakor niso izginili s političnega zemljevida, ampak so svoje ideje in svojo taktiko rešili v naslednje generacije. V Češki republiki, na primer, so se nekdanji funkcionarji, brž ko je minila z zakonom določena politična karantena, brž, brž vrnili.« Politologinja ob tem pripominja, da se torej Romunom le ne bi bilo treba tako sramovati. Kako bi svoje Romune lahko šele potolažila, če bi poznala slovenske razmere!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pride v vsak slovenski kraj Mirko Kambič

Ballestremov vprašalnik

Posamezniki in skupine, ki so se sicer zavedeli nenaravnosti življenja pod boljševizmom, so gojili le skromne upe na skorajšnjo odrešitev. A. Zinovjev je še leta 1980 v Švici pisal, da je »komunistična družba tako stabilna, da znotraj nje enostavno ne morejo dozoreti sile, ki bi imele dovolj moči, da bi to družbo zrušile.« Na veliko zgodovinsko priložnost ni v bližnji prihodnosti domala nihče upal, komaj pa verjamemo, vsaj sodeč po naših razmerah, da je kdo pričakoval, da bodo nastopile tako nepričakovane in nenadejane ovire, če se taka zgodovinska priložnost le kako pojavi. Da bo prehod v demokracijo tako oviran in sabotiran, kakor se je pozneje izkazalo.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Tudi najbolj skritih ne pozabi Mirko Kambič

V zborniku Totalitarizem v 20. stoletju, ki je izšel s sodelovanjem štiridesetih znanstvenikov leta 1996, je Karl Ballestrem, profesor političnih znanosti na katoliški univerzi v Eichstättu, objavil prispevek, v katerem se je lotil prav tega vprašanja: kakšne možnosti imajo nekdanje totalitarne države po letu 1989 – torej v prihodnosti. Nanizal je tri sklope momentov, ki jih je treba premisliti in nanje odgovoriti, če hočemo dobiti zanesljivo predstavo, kakšne možnosti imajo posamezne družbe – posamezni narodi in posamezne države – da postavijo nove politeje v skladu s tradicionalnimi civilizacijskimi normami. Kar dr. Ballestrema zares zanima, je to, če so družbe, ki so morale iti skozi tako zgodovino, kljub vsemu ohranile značaj subjekta. Ali smo na primer Slovenci še subjekt?


Zdelo se nam je primerno, da središčni del tega besedila predstavimo bralcem Zaveze in jih prosimo, da zbrano preberejo točko za točko v omenjenih sklopih in potem odgovorijo, kakšne možnosti je Slovenija imela in jih še ima za celotno politično rehabilitacijo. Nekaj tako izpolnjenih anketnih listov, ki bodo izkazovali vseslovenski pomen, bomo v naslednji Zavezi z veseljem objavili. Naredimo nekaj za Slovenijo! Naj bo to skupinski prispevek bralcev Zaveze.
Ballestrem pravi: Ne zadošča položiti oblast v nove roke, na novo se morajo urediti politične, gospodarske in socialne razmere. Ampak toliko bolj se zato zastavlja vprašanje, ali po desetletjih totalitarne diktature družba še zmeraj ali pa že spet obstaja kot subjekt, sposoben delovanja, in na katere pozitivne ali samozdravilne moči se lahko pri uresničevanju te velike naloge zanesemo.

Vprašanje o sposobnosti delovanja lahko razdelimo na tri dimenzije in ga tako ponazorimo:

* Politična dimenzija: Ali obstaja nacionalna identiteta, ki zagotavlja nadaljnji obstoj državne enotnosti? Ali obstajajo institucije (parlamenti, stranke, delujoče uprave), ki lahko služijo kot osnova demokratične pravne države? Ali obstajajo spomini na demokratično politično kulturo pred komunističnim gospostvom? Ali obstajajo politiki, ki uživajo zaupanje (velikega dela) ljudstva?

• Socio-ekonomska dimenzija: Ali obstajajo ustanove in skupine (cerkve, univerze, narodne manjšine), ki so se zaradi lastne tradicije in identitete izkazale za relativno odporne proti sistemu? Kako široko in globoko je segel predor v zasebnost, koliko so ostale nedotaknjene ali so se celo okrepile družinske in sorodniške strukture ter prijateljski odnosi?

• Moralno-psihična dimenzija: Ali obstaja v družbi minimalni konsenz o osnovnih vrednotah ob hkratni pripravljenosti tolerirati drugače misleče in drugačne sodržavljane? Ali so se pri ljudeh v totalitarnih državah tradicionalne vrline izgubile bolj kot v zahodnih demokracijah? Ali so se pri njih razvile nove? V kolikšni meri obstaja pripravljenost na lastno učinkovitost in odgovornost? Kako je s humorjem; tem najtrdovratnejšim sovražnikom totalitarnih diktatur?

Naravno je, da po letih totalitarne diktature te značilnosti še zmeraj ali pa že spet delujoče družbe niso niti enoznačne niti popolne. Omogočajo pa, da nekdaj totalitarne države nekoliko bolj diferencirano raziskujemo glede na njihove možnosti za bodočnost. Splošen izid takih raziskovanj se da napovedati in ne preseneča: Možnost za bodočnost so pri nekdanjih državah vzhodnega bloka različne, pri Sovjetski zvezi pa najmanj obetavne. S pomočjo naštetih značilnostih se da to v posameznostih pokazati in utemeljiti.
Jeseni leta 1989 je bilo za mnoge ljudi Srednje in Vzhodne Evrope tako, kakor da bi se prebudili iz dolge more. Govorili so o svojem zgrešenem življenju in zapravljenem stoletju. Hoteli so spet začeti tam, kjer so njihovi narodi izstopili iz evropske zgodovine. Obenem pa so vedeli, da je to nemogoče, zakaj totalitarizem, čeprav se za trajno ni mogel uveljaviti, nikakor ni bil samo sen, ampak resničnost, ki je za sabo pustila številne sledi.
(Totalitarizem v 20. stoletju, Nekdanje totalitarne države in njihova možnost za prihodnost, K. G. Ballestrem.)

Čakajoč na boljševiški samoobračun

Splošno družbeno stanje, ki trenutno vlada v Sloveniji, je nenormalno v najbolj eklatantnem pomenu te besede. Sile, ki se jim je posrečilo dobiti v roke krmilo države, imajo v svojih identitetnih listinah vpisane vse tri kategorije zločinov, ki jih je mednarodna skupnost registrirala v prizadevanjih, da omogoči civilizaciji, da izreče sodbo nad velikimi zločini 20. stoletja. Neznosnost teh zločinov ni samo v njihov nekaznovanosti, ampak v njihovi neevidentiranosti ali njihovi skritosti. A ker so se zgodili, še vedno so in bodo, dokler jih kdo ne dvigne iz temnih kript s policijo in zakoni zavarovane preteklosti. Nujno bo to moral nekdo narediti, zakaj ti zločini, ker so se zgodili in so, tudi delujejo: delujejo tako, da izrekajo moralno neveljavnost nad vsakim aktom, ki ga izdajo pravosodne ustanove države.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Srce nam razveseli in osveži duha Mirko Kambič

V nedogled to ne bo moglo iti. V nedogled Slovenija ne bo mogla biti zločinska država. Te pogodbe z njo nismo podpisali, ne tisti, ki smo jo vzeli za svojo in jo vzdržujemo, ne tisti, ki se vsak dan vanjo rojevajo. Da bomo živeli v zločinski državi, na to nismo pristali, na to nihče ni pristal. Pomislimo, v kaj se spreminja javnost, ki dovoli ogorčeno obsojanje ubijanja Romov v Evropi, ne da bi pri tem kdo omenil, da so samo junija leta 1942 partizani v Ljubljanski pokrajini pomorili 160 Romov, zvečine žensk in otrok – v razvratnih obredih, ki naj bi služili za učno uro za končni genocid.
Skratka, slovenska politična levica se bo enkrat morala soočiti s tem, kar je bila. Večno države ne bo mogla imeti za talca. Igranje določenih vlog državnega pomena postaja vedno bolj naporno in protislovno. Če se samo spomnimo, v kako mučno retorično telovadbo je bil predsednik države potisnjen v pogovoru na slovenski televiziji 21. decembra 2009, ko ga je izpraševalec moral spomniti na ideološke usluge, ki jih je – morda v zahvalo za volilno pomoč – delal vladajoči levici. Zakaj se je predsednik Türk moral spuščati, rešujoč nerešljiv položaj, v tako neugledne položaje, namesto da bi prihajal pred nas s pretehtano in na vse strani izmerjeno besedo. Čeprav je Slovenija mlada država – ali pa prav zato – bi predsednik moral upoštevati svojo visoko službo, jo ljubosumno varovati in graditi, zavedajoč se, da od njene integritete prehaja nekaj tudi na nas. Da vsaka njegova nezadostnost deloma pade tudi na nas. Zlasti, če mu popustijo živci in se spusti v denunciacijo! Na primer, ko je prišla na vrsto Huda jama kot »drugorazredna tema«. Tedaj se je usulo: da politika nosi poglavitni del krivde, politika, ki s svojimi kalkulacijami vdira v boleči spomin ljudi; da je politika tista, ki se ne more odreči pričakovanju kratkoročnih političnih učinkov. Katera »politika«? Ali vsa politika na počez?
Poglejmo sedaj še drugo sceno. Enega od prizorov, ki se je odigral na omizju televizije Slovenije po slovesnosti v Cankarjevem domu na dan samostojnosti. Tam je padlo vprašanje: »Kakšen zgodovinski spomin naj ima naša država!« Na to vprašanje se je odzval nekdanji premier Janez Janša s krajšim govorom: »Nobena od strank Demosa ni mogla biti registrirana odprto kot politična stranka. Komunisti sedaj govorijo, da so te stvari bile tolerirane. Tolerirano je bilo samo, kar se ni dalo preprečiti. Obstaja Vaše pismo, g. Potrč, ki ste ga napisali pred dvajsetimi leti najvišjim vodstvom takratne Socialistične republike Slovenije. Mislim, da so ga dobili štirje ljudje, objavljeno pa je v knjigi sedem let pozneje. V njem analizirate situacijo delovanja protirevolucionarne opozicije, kot pravite, in zahtevate od slovenskega vodstva, katerega del ste bili tudi Vi, da se enako energično, kot se upira miloševičevskim centralističnim težnjam, upira tudi slovenski opoziciji in da se enako kot z Miloševičem ravna tudi s takrat komaj nastajajočo slovensko opozicijo. In ta pristop je bil pozneje zelo jasen in očiten vse do slovenske osamosvojitve. Govoriti o tem, kako je bil bivši šef tajne službe policije zaslužen za demokracijo, je do konca sprevrženo. Če g. Ertl zasluži kako odlikovanje za kako posamično ravnanje, potem zasluži tudi kazenski pregon za vsa tista dejanja, ki pa so bila nekoliko drugačna. On je vodil organizacijo, za katero je slovensko ustavno sodišče in tudi slovensko vrhovno sodišče v nekaj sodbah ugotovilo, da je bila zločinska, da je izvajala stvari, ki so drastično kršila človekove pravice; da je izvajala teroristične akcije v tujini in doma; da je povzročila ogromno gorja 11.000 državljanom, in da se spomnim izjave g. Školča, ki je bil predsednik ZSMS v času teh dogajanj okrog četverice, ki je dejal: »Slovenija je prestreljena z Udbo oziroma s starimi službami.« In ko so začeli odpirati arhive, kolikor jih niste uničili leta 90 – za kar ni še nihče odgovarjal – se je pokazalo, da je to dejansko res. 20.000 sodelavcev Udbe je nadzorovalo politično vsako vas, vsako podjetje, vsako šolo in vsako institucijo.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Pomlad je razkošje slovenske zemlje Mirko Kambič

Nekoliko pozneje je Janša še enkrat ponovil: »O tem, da je treba zaostriti politiko nasproti nastopajoči opoziciji, se je razpravljalo in odločalo na organih – delovni zapisniki obstajajo – kakor je Svet za varstvo ustavne ureditve in Komite za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito in še nekaterih. V njih ste bili član tudi Vi.«
Ključnih dejstev, ki jih je navedel nekdanji premier Janša, Potrč ni mogel zanikati. Lahko pa bi naredil nekaj drugega. Lahko bi bil šel domov, napisal odpovedno pismo in ga poslal predsedniku državnega zbora. To bi bilo prvo dejanje kakega člana postboljševiške nomenklature, za katero bi imeli razloge, da mu ploskamo. A ne, ti ljudje niso iz te snovi. Sedaj je dokončno jasno, da usoda države Slovenije leži v rokah državljana, ki ima vsake toliko časa največjo moč v državi. Ki zaenkrat še presega vsako drugo moč.