Avtor: Justin Stanovnik

Živeti je postalo nemogoče,ker hočemo samo živeti

(Eugène Ionesco, Facing the Inferno)
Komunizem nam je poleg vsega drugega prinesel tudi dve presenečenji. Prvič nismo pričakovali, da ga bo tako kmalu konec, potem pa, ko je ta konec prišel, nismo mislili, da bo še kar trajal in trajal.

Bankrot boljševizma – Zakaj ga nismo pričakovali

Najprej njegov konec. Sedaj, ko se je, karkoli je že pomenil, zgodil, nas včasih prešine, da vseeno ne bi bili smeli biti tako presenečeni. Očitamo si, da nismo bili dovolj pozorni opazovalci, potem pa tudi to, da stvari, ki so bile vsem na očeh in smo jih tudi sami opazili, nismo vzeli dovolj zares. Kakor da ne bi bili poznali sveta in ne bi vsaj nekoliko vedeli, kaj čemu sledi in kaj iz česa nastane. Toda prav v zadevi »znamenj časa« smo bili prebivalci dirigirane družbe, kako naj temu rečemo – v oslabljenem stanju. Manjkalo nam je celosti, ki je neobhodno potrebna za stvarno razumetje stanja družbe in sveta. Celosti pa nismo mogli doseči, ker ni bilo proste komunikacije, ki bi jo edina lahko omogočila. Prebivalci boljševiškega imperija – ta oznaka se seveda v javnosti ni uporabljala – smo bili bolj in bolj delni ljudje. Totalitarna praksa je bila takšna, da je zelo priporočala opreznost do soljudi. Prva žrtev te opreznosti je bil – poleg degeneracije medčloveških odnosov – predvsem jezik, ki je, ujet v kanale totalitarne komunikacije, izgubljal ustvarjalno nedolžnost – se pravi, svobodo. Ljudje so se bolj in bolj spreminjali v vase zaprte enote, v nekakšne socialistične monade, ki je vsaka zase sicer imela neko védenje o svetu, a se to védenje, ker ni bilo medčloveško preverjeno, nikoli ni moglo dvigniti iz območja osnovne negotovosti. Splošna veljavnost nazorov ljudi je ostajala slej ko prej vprašljiva. In človek, nosilec te porozne politične zavesti, si tega dolgo ni mogel prikrivati, saj je vsako novo stanje, ki je nastalo, zahtevalo korekcijo. Jasno je, da tak človek ni mogel biti državljan, kot je zahtevala na primer grška polis ali pa prosvetljenska država, ki je bila njena moderna ponovitev.
S tem, da boljševiški totalitarni imperij ni omogočal državljana, je povezano marsikaj. Na primer to, da so bile volitve zgolj ideološki ritual in niso imele druge vloge razen te, da so volivcem izstavljale potrdila minimalne socialistične cerkvenosti. Ali pa na primer to, da je snažilka, ki je sledeč samoupravnemu scenariju uveljavila svoje državljanstvo tako, da je na sestanku »nadrla« direktorja, to storila samo enkrat, potem pa nikoli več, ker je kmalu ugotovila, da se to ne splača. Uvidela je, da je samoupravno državljanstvo fantomska iznajdba. Iz tega je mogoče razumeti tudi to, da vedno manj vemo, kaj so si v resnici mislili ljudje, ki so konec osemdesetih let demonstrirali pred Roško kasarno za Janšo in njegove prijatelje; ali pa ljudje, ki so se na vabilo Bavčarjevega odbora za človekove pravice v zgodnjem poletju 1988 zbirali na Kongresnem trgu. Takrat o tem nismo imeli nobenih vprašaj, potem pa, ko so se stvari začele obračati močno po svoje, pa je bilo teh vprašanj vedno več, mi pa smo vedno manj vedeli, kako nanje odgovoriti. V zadnjem času smo se glede tega začeli nekoliko bolj zanašati na izraz »totalitarna poškodovanost«, ki nas sicer usmerja v območje, v katerem bi kazalo začeti preiskavo, kako natanko pa se je ta »poškodovanost« polaščala slovenske duše, te raziskave se sistematično ni še nihče lotil. Ali lahko pričakujemo kako iniciativo od takih učenih združb, kot sta na primer Liberalna akademija ali pa Mirovni institut, ali pa od vplivnih posameznikov, kot sta na primer dr. Oto Luthar iz ZRC SAZU ali pa Martin Ivanič, ki mu je gotovo ostalo nekaj enciklopedičnih interesov iz časa ustvarjalnega urednikovanja pri Enciklopediji Slovenije?
Toda ali nas ni zaneslo že predaleč? Kar smo hoteli nekoliko pojasniti, so bili pravzaprav razlogi, zakaj nas je boljševiški bankrot presenetil, kljub temu, da so bili razlogi za sesutje totalitarne države, ko gledamo nazaj, že nastopili v tako živih barvah, da se nemalo čudimo, da nam jih že prej ni uspelo identificirati. Zdi se, da se je v nas podrlo zaupanje v delovanje sveta. Stoletja se je vedelo, da zlaganost ne more biti zanesljiv temelj za človekove načrte, zasebne ali javne. Od vsega védenja je v ljudeh obstajalo skoraj refleksno nezaupanje do projektov, ki so se rojevali ali uresničevali v odsotnosti ali celo v preziru do resnice. Tukaj pa so videli, da je neko veliko podjetje, ki je bilo zamišljeno v nasprotju z vsem védenjem, ki ga je človek imel o sebi in svetu in ki se je gradilo z metodami, za katere se je od pamtiveka vedelo, da jih človek ne sme uporabljati; ko se je videlo, da njegovi projektanti niso izključevali nobenega od vzgibov, ki so bili uskladiščeni v prostorih človeške duše – in vendar je to podjetje nazadnje stalo. In ker je tam stalo, je bilo to za vse veliko pohujšanje: njegovim projektantom in graditeljem je vlivalo zavajajočo vero, da je pravemu človeku – človeku, ki se ne ustavi pred ničemer – mogoče doseči vse; za tiste, ki pa so vse storili, da te stavbe ne bi bilo, pa veliko pohujšanje. Prihajalo je s šepetanjem, da se mogoče začenja drugačen in mogoče zares nov svet. Slovenski katoličani so sicer še hodili v cerkev – mogoče še bolj, ker so tam videli edini izhod iz brezupa – na svoje opazovanje in svoje razumevanje sveta pa se niso več tako zanašali. Stanje, ki se je tako naselilo v ljudeh, je trajalo do konca komunizma in sega še v današnji postkomunistični čas. Poleg tega pa ne velja samo za Slovenijo, ampak z variacijami za vso socialistično hemisfero Evrope, kakor kaže opis nekega ukrajinskega sociologa: »Novi človek je v ambivalentnem stanju duha. Sicer pri zdravi pameti, a hkrati izkazuje naslednje stanje: je za večstrankarski sistem, obenem pa nasprotuje ,novopečenim strankam‘; je za svobodo gibanja, hkrati pa proti omejitvi obmejne kontrole; je za jačanje tržne ekonomije, pa tudi za državno nadziranje cen, za neodvisnost svoje države, pa tudi za restavracijo Sovjetske zveze.«

Zvodljivost boljševizma na našem in evropskem terenu

Zakaj mislimo, da si moramo očitati, da nismo, brž ko je bilo mogoče, predvideli, da je padec ideološkega megalita ne samo nujen, ampak že na programu zgodovine? Zato, si mislimo danes, ker bi se lahko na to, kar se je pripravljalo, v daljšem obdobju mogli bolje pripraviti. Tako pa nas je izvršeno dejstvo našlo na odprtem prostoru in domala nepripravljene. Nekoliko bolj prebujene so bile samo neke sile, ki so potem nastopile kot Demos. V resnici pripravljeni pa so bili samo boljševiki. To nam je danes zelo jasno.
Malo tolažbe nam daje misel, da tudi zahodni svet, ki ni živel v prisilnem totalitarnem jopiču, ampak je bil deležen tega privilegija, da je živel v svetu, ki je bil zgrajen na aksiomih novoveške demokracije, kot jih je postavil Abraham Lincoln v znamenitem govoru v Gettysbourgu (Vladanje ljudstva, za ljudstvo in po ljudstvu); v nekakšno tolažbo nam je lahko, da tudi ta svet, predvsem njegov levi pol – čeprav ne samo ta – ni dajal znakov bolj samostojnega in bolj kritičnega opazovalca. Če pomislimo samo na to, kako je Zahod sprejemal nekatera dogajanja in nekatera dejstva v na novo postavljenem socialističnem imperiju na vzhodu. Vse so požrli. Na primer obračun maršala Tuhačevskega s kronštadtskimi mornarji; ali pa kolektivizacija v Ukrajini in lakota, ki ji je sledila, zlovešči teater s sodnimi procesi v 30.-letih, ki so pogubili cele generacije boljševiških elit, političnih in vojaških; smešne obtožbe s Stalinovimi zastrupitvami, pakt Ribbentrop – Molotov, delitev Poljske in ruska zasedba Baltika, zadušitev vstaje na Madžarskem in na Čehoslovaškem, naivno navdušenje nad govorom Hruščova na XX. partijskem kongresu, prisilna selitev stotisočev Poljakov na sever in v centralno Azijo, neodmevna Orwellova poročila o vlogi sovjetske tajne policije v španski državljanski vojni. Predvsem pa napoved, ki jo je dala Rosa Luxembourg, skoraj na pragu smrti, o prihodnosti ruske revolucije: Brž ko bo boljševiška partija utrdila svojo diktaturo in uničila večstrankarsko demokracijo, bo diktatura Partije degenerirala v diktaturo skupine v Partiji, potem pa bo diktatura skupine v Partiji degenerirala v diktaturo enega človeka.« (J. M. Cameron, Nočna bitka, 50–75.)

Nove perspektive zločinskega sistema – po bankrotu

Prehajamo na drugo reč, za katero smo rekli, da nas preseneča pri boljševizmu. Npr. njegov konec, ki ga, kakor rečeno, nismo pričakovali tako zgodaj, mislili pa smo, da si bo izbral, ko bo končno prišel, kako bolj dramatično predstavo. Nekaj tako epohalno novega, nekaj tako ambicioznega, kot je bil boljševizem, ki je vedno postavljal sebe proti svetu kot celoti in govoril o Moskvi kot o novem Rimu, smo mislili, bo odšel ali ostal, ampak o tem bo odločala zadnja bitka harmagedonska. V resnici pa se je vse izteklo drugače: konec je prišel in je minil zelo klavrno in skoraj dolgočasno; vznemirljivo je bilo samo to, da boljševizem ni odšel, ampak ostal. Klavrnost in dolgočasnost sta bili sicer samo na zunaj. V resnici je bilo vse, na kar bi se bili morali na boljševizmu že zdavnaj navaditi, rafinirano in pretkano. Te besede ustrezajo našemu opisu, če hočemo označiti igro, ki so jo pri tem igrali. Če pa pomislimo, da so si to igro sploh upali zaigrati po vsem, kar so bili, pa je bilo samo nesramno in arogantno.
Ko so boljševiki na svetovni zgodovinski borzi objavili bankrot, so s tem – tacite – zavrgli vse ideološke predpostavke, iz katerih so izvajali upravičenost metod, s katerimi so uresničevali svetovni projekt »znanstvenega socializma«. Človeške zadolžnice, s katerimi so bili boljševiki obremenjeni na koncu svoje zgodovinske kariere, so dosegle vrtoglavo številko sto milijonov. Sto milijonov ljudi za podjetje, katerega stečajni upravitelj ni imel s čim poplačati upnikov – drug za drugim so prihajali, ne posamezniki, ampak delegacije celih narodov in kazali arhivske dokumente, s katerimi so terjali povračilo – sto milijonov ljudi je bila huda zadolženost pred človeštvom in stanje insolventnosti ob tolikšni zadolženosti bi moralo boljševike dobesedno uničiti. Ampak ravno ta ura resnice je pokazala, kaj so – da niso prišli iz zgodovine, da so zavrgli spomin na človeka; da se je v komorah zadnjega upora njihova snov spremenila radikalno. Tudi če so s tem, kar so v zgodovini počeli, izgubili milost zardevanja povsem, bi, ko so bili na koncu še enkrat brutalno soočeni s tem, kar so bili, morali začutiti, da je konec igre – da morajo odditi. Veliki vzpon boljševiškega človeka se je pravzaprav zgodil na koncu. Zadnji veliki upor! Kako se je to moglo zgoditi?
V intervjuju, ki ga je Domenico Settembrini dal za Survey 23 (¹⁹⁷⁷⁄₇₈) z naslovom Mussolini in Lenin, je po mnenju poljskega filozofa Kolakowskega prepričljivo dokazal, da sta fašizem in boljševizem istorodna. Nasprotno pa je Jens Petersen iz nemškega zgodovinskega instituta v Rimu, v članku Nastanek pojma totalitarizma v Italiji pokazal na pomembno razliko med fašizmom in boljševizmom, ki bi na tem mestu utegnila biti zanimiva tudi za nas. Fašizem, pravi Jens, je direkten, proklamativem, deklamatorski. Vse kar je, pravi, je znotraj države in država smo mi. V boljševizmu pa je nekaj dvoobraznega, dvoglavega: ko ubija, vzpodbuja življenje; ko ruši, gradi; ko usužnjuje, osvobaja. Fašizem pravi: mi in naš totalitarni program; boljševizem: ne mi, ampak delavski razred; ne mi, ampak proletarci; ne mi, ampak narod, se pravi ljudstvo. Iz navedenega sledi, da se boljševiški svetovni red lahko sklicuje na svojo alibičnost. To je, zlasti v kriznih situacijah, zelo koristno.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Naša vera in ljubezen naši Cerkvi Mirko Kambič

Zaplemba jezika – Središčna intuicija boljševiške strategije

Boljševiki, tudi ali predvsem slovenski, so jeziku tudi sicer posvečali veliko pozornosti. Eden od posebno uspešnih trikov je nekaj, čemur bi lahko rekli večravninska semantika. Na nekem partijskem posvetovanju (4. oktobra 1943) je Kardelj povedal tudi naslednjo misel: » … pri čemer uživa izdajalska evropska reakcija vso pomoč angleške in ameriške izdajalske reakcije … «. Vsi nekoliko vemo, kaj pomeni beseda »izdajalski« in zato vemo tudi, da angleška in ameriška reakcija jeseni 1943 ni bila izdajalska v tehničnem pomenu te besede. Kardelj je preprosto mislil, da sta angleška in ameriška reakcija preprosto proti njemu in komunistom. Tudi slovenska »kmečka vstaja« je bila »izdajalska«, kar pomeni samo to, da se je uprla boljševiškemu terorju in ni verjela velikemu enobejevskemu triku. Zakaj pa ravno »izdajalska«? Zato, ker je ta beseda imela v času okupacije največjo možno energijo.
Kakor vidite, hočemo nekoliko razumeti, zakaj so boljševiki po toliki politični blamaži, po toliki moralni obremenjenosti in po toliki človeški izprijenosti mogli ostati – in kot da se ne bi bilo nič zgodilo – celo kompetirati za vodstvo demokratične države, ki so jo nekoč napadli in zrušili. Žaljivost in predrznost te kretnje je tako velika, da komaj razumemo, kako jo je človeško mogoče narediti, a nato le pomislimo, da so, potem, ko so ljudi več kot 60 let mojstrili v žaljenju, mislili, da si brez kazni to lahko privoščijo. Boljševiki so od vseh intuicij, ki so po začetni vpisanosti v njih nastajale, imeli največ koristi od ideološke zaplembe jezika. Če ljudje nimajo več jezika, so namreč zelo sami, tudi če se tega natanko ne zavedajo. Dr. Janez Stanovnik je lani, 18. oktobra, nekje na primer rekel tole: »Danes govorijo o nekakšni evropski zavesti in to evropsko zavest naj bi nosili potomci Franca in potomci nekakšnih domobrancev. Druga svetovna vojna se je vodila med antifašizmom in fašizmom, ne pa med totalitarizmom. Totalitarizem so si izmislili zato, da bi izbrisali sramoto in izdajstvo«. Torej, totalitarizma sploh ni bilo. To reč so si izmislili. Bralec, ki ob teh besedah ne protestira, je že na poti do končne brezpogojne vdaje. Mnogi tega govorjenja niso mogli prenašati in so se vdali.
Vsi veste, nadalje, kaj pomeni partizansko zajetje internirancev na vlaku na Verdu junija 1942. Dušan Drolc alias Stane Savinjčan je na partijskem posvetovanju na Cinku julija 1942 omenil tudi Verd s tema dvema stavkama: «Odmev partizanske akcije na Verdu je imel velik uspeh. Ljudje so se vpraševali le, ali pa so tudi pobili vse belogardiste in Mihajlovićevce.« Zakaj pa naj bi jih vendar pobili, če pa so jih Italijani aretirali in peljali v lager? Uredniki knjige, iz katere je ta citat, pa so v opombi napisali tole: »Po prihodu na osvobojeno ozemlje so se interniranci lahko odločili za vstop v partizanske vrste, za odhod z osvobojenega ozemlja ali za vstop v delavski bataljon.« Izpustili so očitno nepomembno okoliščino, da so tistih enajst, ki so vztrajali pri »odhodu z osvobojenega ozemlja«, pomorili in verjetno ležijo vse od takrat v Krimski jami. Enciklopedija Slovenije pa pod geslom Verd pravi, da so bili tisti, ki so jih «partizani prepoznali za nasprotnike OF«, usmrčeni. Enciklopedija Slovenije in njen odgovorni urednik Martin Ivanič nas prikrajšata za informacijo, če so tudi ti bili belogardisti in mihajlovićevci.
Vsaka neresnica kvari jezik, če je izgovorjena; če je zapisana, še bolj. Po naravi je jezik namenjen izražanju tega, kar na neki način je; če pa beseda postane posoda za neresnico, se zgodi nad njo nasilje in je zato zaradi svoje deformiranosti resnico vedno manj sposobna sprejemati in prenašati. Zlaganost je zloraba jezika, zlasti če je brutalna in sistemska. To se pravi, če za njo stoji organizirana moč.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Naše zaupanje papežu in škofu Mirko Kambič

Resnice ni – Resnico izdelujemo mi: klerofašizem

Časnikarka Ranka Ivelja je v soboto, 3. aprila 2010, v Dnevnikovem objektivu zapisala, da je bil Lojze Grozde »aktivni član klerofašistične organizacije Katoliške akcije«. Mislila je posebej na srednješolsko mladčevsko vejo.
Za oznako, tu navedeno, velja, kar smo zapisali zgoraj: da je brutalna in sistemska. Poleg tega ima na sebi še nekaj drugega. Uperjena je zoper ljudi, ki so zvečine šli pred smrtjo »skozi veliko bridkost«. Naj jih naštejem nekaj od tistih, ki se jim je to zgodilo, še pred letom 1945.
V noči na soboto 13. junija 1942 so prišli partizanski teroristi s Ključa na Brezovico, vdrli skozi okno Mravljetove hiše in umorili učiteljiščnika Vinka Mravljeta in njegovega brata Franceta, ki sta bila mladca. Poleg tega so ustrelili še očeta Antona, najstarejšega sina Toneta pa odpeljali na Ključ v Polhograjskih hribih in ga tam čez dan ali dva tudi umorili. Nekaj dni pred tem je Vinko zapisal v svoj dnevnik: »Iz Polhograjskih hribov diha groza.« Vinka so morilci zabodli skozi oko, Franceta pa pobili z udarci v zatilnik. Njuno umiranje je trajalo kako uro.
Dva meseca pozneje, na večer pred velikim šmarnom, so boljševiški gverilci prišli k Novakovim, ki imajo hišo nekaj 100 metrov proč od Mravljetovih. Tam sta živela dva druga brezovška mladca, doktorand germanist Janko Novak (1919) in Zdravko Novak (1923). Mati jima je prigovarjala, naj gresta v Ljubljano, ker je nevarno, a sta vedno odgovarjala, da je to res, a ne vesta pravzaprav, zakaj bi odhajala. Tisti večer, 14. avgusta, pa ju je nekdo poklical z vrta, in ko sta šla odpret, so ju zgrabili in odpeljali – tudi na Ključ – kjer so ju morda še isti večer ali pa drugi dan, torej na veliki šmaren, umorili. Da bi bila slika kolikor toliko popolna, je morda treba povedati tudi to, da so očeta Janeza (48), ki ni bil ne pri vaški straži ne pri domobrancih, že maja 1945 aretirali in za vedno odpeljali.
Od drugih mladcev, ki so jih boljševiki pomorili že pred majem 1945, naj omenim še dva. Ivan Pavčič je bil doma v Bizoviku. Maja 1942 so ga nekega večera, ko je odhajal od šmarnic, prijeli, odpeljali v gozd in nekje na Polici umorili. Drugi pa je bil dijak Miha Turk iz Velikih Škrjanč pri Novem mestu. S smrtjo so mu grozili že v razredu na novomeški gimnaziji, uresničili pa so svojo grožnjo maja 1942 na domu.
Poseben primer pa je bil Valdi Lavriša iz Horjula. Zanj obstaja tudi dokument, iz katerega je nekoliko razvidno, kako so ta umor izvedli. Dokument je pravzaprav list iz dnevnika orožniškega kapetana v pokoju Martina Gajskega in nosi oznako II/0253706 (fascikel 123/DMB, 70684 – 71236).

Besedilo:

»Na dan 28. junija 1942 so po odločbi Ceneta Logarja partizani pod vodstvom domačina Rožmanca Milka prišli v Horjul po katoliškega fanta Lavriša Valdija in ga odvedli s seboj skozi Ljubgojno v žažarske hribe, kjer so ga drugi dan zverinsko ubili. Krvnik z imenom Marko ga je hotel najprej obesiti ali ker vsled Valdijevega odpora tega ni mogel storiti, si je Valdi moral sam izkopati grob in krvnik mu je za tem zabodel bajonet v prsi.«
23.1.1943
Ta dokument je dragocen zato, ker pokaže, kakor smo rekli, kako približno so te reči potekale.
Za mladce je pomembno, da se niso smeli politično udejstvovati, predvsem pa niso smeli nositi orožja in se udeleževati bojev. Šele na zimo 1943 – torej že po smrti profesorja Ernesta Tomca, ko so Nemci začeli z raznimi nabori v delovne organizacije, je mladčevsko vodstvo dovolilo vstop v domobransko vojsko. Točne številke niso znane, govori pa se, da se je v Vetrinju zbralo okoli 200 mladcev, od katerih je bilo vrnjenih v boljševiško Slovenijo okoli 150. Nekaj od njih je bilo mladoletnih, zato niso bili vsi pomorjeni. Aljoša Basaj, ki je bil z nami v Teharjah, je bil, ko so ga odgnali, star šele 15 let. A ker je bil sin predsednika slovenske demokratske vlade, je moral umreti.
Da z nekaj stavki pokažemo, v kaj je bilo življenje mladcev usmerjeno, bomo navedli nekaj vrstic iz Revije Katoliške akcije, ki je izhajala od 1940 do 1944, v vedno manjšem obsegu, vsega skupaj ne kaj več kot 10 številk. Dr. Karel Truhlar je v članku Profesor Ernest Tomec in nadnarava zapisal: »Poglavitni znak naše aktivnosti je, da nam je bistvena nadnaravna usmerjenost. Nikoli nas ne sme uspeh v organizaciji tako očarati, da bi pozabili, da je bistveno središče naših sil v nadnaravnosti.«
V članku Katoliška akcija v teh težkih dneh piše leta 1941 (3 do 4)/L – j naslednje:
»Katoliška akcija ima v teh dneh tri ne majhne naloge:
1. oznanjati, vsak v svojem krogu dejavno ljubezen;
2. pobijati, vsak v svojem kraju, nekrščansko misel na maščevanje;
3. zavračati prevaro komunizma.
Komunizem je naš najhujši sovražnik: najhujši, ker je s svojimi prevarami naš notranji sovražnik.«

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Bled zna biti skrivnosten Mirko Kambič

Za popolnejšo sliko bomo na koncu tega prikaza navedli dva odstavka iz eseja Rdeči cvetovi na belem prtu mladčevskega idealizma(Zaveza, 9, junij 1993).

»Komunisti so člane Katoliške akcije posebej sovražili, zlasti mladce. Niso jih sovražili kot oborožene nasprotnike, saj orožja ravno niso imeli. Njihova mržnja je rasla iz pravilne slutnje, da so jih ti mladi ljudje prepoznali v bistvu, v njihovih zadnjih namenih. Čutili so, da so v njihovih očeh to, kar predvsem niso hoteli biti – identificirani.«
»Niso jih odstranjevali tehnično, niso jih streljali, kot bi delali z nasprotniki, ki bi jih hoteli samo izločiti. Vinka Mravljeta so zabodli, nad Lavrišo je eden od morilcev planil z bajonetom. Vsi čutimo, da se tega drži poseben pomen: ni jim bilo dovolj, da jih ne bi bilo več, hoteli so jih ubiti, lastnoročno, v prastarem, začetnem pomenu te besede«. (Glede opazke Ranke Ivelja o »domobranskih sadistih« in o »izrezanih zvezdah na dojkah mučenih partizank« pa moramo časnikarko dnevnika opozoriti na naslednje. Glede tistih, ki so umirali v Barbarinem rovu in podobnih krajih, morajo biti vsi ljudje izredno natančni, tudi novinarji. Naj ima kdo že kakršnekoli kriterije svojega ravnanja in govorjenja, ali pa tudi nima nobenih kriterijev, mora glede teh ljudi biti izredno natančen in vedeti, kaj govori.)

Boj za dvožariščno Evropo – Boj za človekovo normalnost

V 30. in 40. letih dvajsetega stoletja je v Sloveniji živelo dvoje vrst izrednih ljudi: eni so hoteli podreti obstoječi svet in na njegovo mesto postaviti novega – ki pa ni bil čisto nov, saj je že takrat, če je kdo hotel, lahko videl, kakšen je ali kakšen se obeta, za poznejše ljudi pa so ga odkrivale številne knjige, od katerih je ena Šepetalci; ko pa so drugi videli, kaj se pripravlja, so sklenili – bili so iz take snovi, da so to zmogli – da bodo ves svoj čas in vse svoje moči posvetili temu, da se Slovenija nikoli ne spremeni v tak svet. Čeprav so vsi ti ljudje imeli skupno to, da so bili izredni, so bili sicer tako različni, da mogoče še nikoli ni bilo na svetu bolj različnih ljudi: prvi so za svoj novi svet morili in ubijali, drugi pa so za svojega umirali; prvi so bili za svoje delovanje nagrajeni, tako da so dobivali plače in pozneje pokojnine v odebeljenih kuvertah in da so na zborovanjih sedali na prva mesta in da so jim izbrani umetniki posvečali romane, simfonije in umetelne hvalnice; drugi, ki so za svoje ideale umirali, pa so bili, kot je zapisala Ranka Ivelja, »fašisti« ali, specifično, »klerofašisti«. Absurdnost tako nastalega stanja je presunljiva, tako zelo, da kliče po razrešitvi. Na koncu tega razmišljanja bomo poskušali narediti korak v tej smeri.
To pride na koncu, sedaj pa bi radi dodali samo še kratko opombo pod črto. Kot dijak Škofijske klasične gimnazije je bil član mladinske Katoliške akcije tudi poznejši ljubljanski nadškof in metropolit Dr. Alojzij Šuštar. Bil je celo predsednik te organizacije na omenjenem zavodu. In ko so pri Novem mestu ubili dijaka Miha Turka, je domačim poslal sočutno pismo. Pred kakimi desetimi leti je neka novinarka, ne vem v katerem slovenskem časopisu, izvajala zahtevne vaje na ideološkem orodju, s katerim je razpolagal tedanji čas. Vse skupaj se mi je zdelo preveč, zato sem, edinkrat v življenju, gospe telefoniral in ji rekel, da so kljub vsemu nekje določene meje, ki veljajo za človeka. Časnikarka mi je odgovorila: »Gospod, jaz sem v službi.« Zdi se, da danes za mnoge slovenske novinarje velja, da so »v službi«. Za nekatere moramo dopustiti, da so v svoji »službi«. Danes so, vsaj za nekaj časa, take razmere, da z ljudmi, ki jih ne marajo, ni mogoče obračunavati tako kot so to počeli pred 50, 60, 70 leti. Pač pa je mogoče nekaj drugega. Mogoče je ubijati z besedo.
Na tem mestu pa moramo opozoriti še na to, da so mladci Katoliške akcije razumeli neko stanje, ki se šele danes z vso ostrino izrisuje nad obzorjem Evrope. Videli so, da Evrope ne bodo rešili nobeni boji, ne izgubljeni (razumljivo), pa tudi ne dobljeni. Vedno več dokazov je in ni mogoče dvomiti, da bo Evropo lahko rešila samo vrnitev k izvorom, ki so jo naredili veliko. Od teh virov pa je med prvimi krščanstvo. Ni edini, je pa med prvimi. Več kot šest desetletij po tem, ko so se mladci predstavili s tem videnjem pred slovenskim svetom, je poljski filozof Leszek Kolakowski v nekem intervjuju posvetil na to vprašanje z višine s svoje filozofske obveščenosti. Naj navedemo nekaj odlomkov, da pokažemo, kako je danes mogoče gledati na to vprašanje.

Ekskurz o možnosti ali nujnosti krščanstva v sedanjem svetu

Leszek Kolakowski
Vera nas ohranja v meri
Izročilo vere nas je naučilo, da se omejujemo; da postavimo razdaljo med svoje potrebe in svoje želje. Izročila vseh velikih ver so nas stoletja učila, naj se ne vežemo samo na eno razsežnost – na kopičenje bogastva in na izključno zanimanje na sedanje tvarno življenje. Če bomo izgubili zmožnost, vzdrževati razdaljo med svojim potrebami in svojimi željami, bo prišlo do kulturne katastrofe. Preživetje naše verske dediščine je pogoj za preživetje civilizacije.
Sveto in vrednote
Edini način, da zagotovimo nadaljnje obstajanje civilizacije, je v tem, da dosežemo, da bodo vedno obstajali ljudje, ki bodo mislili tudi na ceno, ki jo plačujemo za vsak korak »napredka«. Sveto že vključuje občutek za zlo – je edini sistem, na katerega se lahko sklicujemo, če hočemo razmišljati o tej ceni, in ki nas sili, da se sprašujemo, če ta cena ni oderuška. Vrednote, katerih obstoj je tako življenjsko važen za kulturo, ne morejo preživeti, če niso ukoreninjene v območje svetega.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ljubko naselje Ljubno ob poskočni Savinji Mirko Kambič

Vera je nujna za preživetje civilizacije
Za posameznike je možno, da se držijo visokih moralnih norm in hkrati niso verni. Močno pa dvomim, da je to možno za civilizacije. Če ni verskega izročila, kateri pa je potem razlog, da družba spoštuje človekove pravice in dostojanstvo človeka? Kaj je, znanstveno govorjeno, človekovo dostojanstvo? Vraževerje?
Privilegiranost krščanstva
Krščanstvo se seveda ne more odpovedati zahtevi po superiornosti. Nemogoče je, da se ne bi lastilo resnice. Toda načelno ni nobenega razloga, zakaj krščanstvo ne bi sprejemalo pluralnosti religij, ne da bi se mu bilo zato treba odpovedati posesti resnice. Človek ne more dosledno trditi, da je to sicer moja vera, je pa ravno tako dobra kot vsaka druga To bi bilo absurdno. V katerem pomenu pa bi bila potem moja? Kljub žalostnemu številu pritiskov in preganjanj je v krščanstvu zgodovina tolerantnosti, ki se je oznanjala zavoljo ohranitve krščanskih vrednot.
(Leszek Kolakowski, Moji pravilni pogledi na vse, Človek ne živi samo od razuma.)

Soobstojnost uma in vere – Non serviam – Jakobinsko-boljševiška hibris druge Evrope – Ne bom služil

Vprašanja, ki jih je sprožila kriza razsvetljenstva, so vrnila krščanstvu značaj legitimne izbire. Ob sporu, ki je nastal v nemški zvezni državi Hessen ob podelitvi neke nagrade, sta dva udeleženca pogovora o predmetu spora dala dve izjavi, ki sta, podani iz različnega izhodišča, skupaj pokazali na celotnost tega vprašanja. Eden je rekel: »Samo ločitev med državo in religijo, med razumom in vero, jamči – kot dosežek razsvetljenstva – možnost na uspešen medkulturni razgovor v družbi.« Drugi pa: »Kaj se lahko zgodi, ko pojmi, kot so usmiljenje in ljubezen do bližnjega, izginejo iz kolektivnega besedja? Kaj potem še pomenijo pojmi, kot je socialni transfer?« Poročevalec tega dogodka (FAZ, 28. november 2009) ob tem dodaja, da je razlika, ki tu nastopa, razlika med diskurzivno logiko znanosti in simbolno logiko krščanskega govora.
Logika krščanskega govora je bila v zadnjih nekaj stoletjih napadena dvakrat ali, bolje, na dva načina. V prvem primeru govorimo bolj kot o napadu na krščanski govor o obratu proč od krščanskega govora k diskurzivnemu govoru znanosti. Res je to bil bolj obrat kot napad, a so v njem vseeno bile od začetka zaznavne vzmeti radikalizacije. Rezultat tega razvoja je sekularizacija evropske družbe, ki je, se zdi, dosegla vrhunec, a hkrati tudi že kaže naraščajoče znake nezadostnosti. To nezadostnost pogosto označujejo z pojmom kriza moderne. V izvorni celici te krize ni govor o znanosti, ampak skušnjava, da se ta govor polasti celotne kulture. Da se izvede monopolizacija kulture. In res. Kakor se je Evropa tej skušnjavi vdajala, tako je rasla kriza kulture. Vse bolj postaja jasno – čeprav še zdaleč ne adekvatno priznano – da je bila odločitev za to smer napačna ali vsaj delno napačna. Zato s takšnim zadovoljstvom sprejemamo klic Benedikta XVI. nazaj k staremu evropskemu binomu: fides et ratio – vera in razum. Evropa je v svoji zasnovi dvožariščna civilizacija. Vse, kar je ta civilizacija, morda ne ravno velikega, vsekakor pa izjemnega dosegla, je bilo v tej fakturi. O možnosti vrnitve mnogi dvomijo, praktično in načelno, mi pa v to možnost verjamemo – z vsemi parametri te besede – zato ker menimo, da ta možnost obstaja, ker si srčno želimo, da bi ta možnost obstajala, najbolj pa seveda zato, ker je mogoče edina, ki sploh je. Da stanje, v katerem se nahajamo, ni nerešljivo, mislimo zato, ker obrat od krščanskega govora h govoru znanosti ni imel prometejskega značaja, ni bil upor v tistem metafizičnem približku, ki ga človek zmore.
Takšen upor pa je marksistični mit. O njem pravi J.M. Cameron v že citiranem delu (72–73) tole: »Moč marksističnega mita leži v dejstvu, da je to mit o grehu, trpljenju in odrešenju. V marksizmu Padec pomeni prehod od prvotnega komunizma do razredne družbe. Ko pa v polnosti časa pride Odrešenje, je to delo proletariata, najbolj depriviligeranega dela moderne družbe. Preko trpljenja proletariata preide človeštvo v komunizem, kar pomeni vrnitev v izvorno človeško celost, a na višji ravni. Smrt je použita v zmagi ali, če imate, tako kot marksisti, raje Heglovo logiko, negacija je negirana.«
Vsakomur je takoj jasno, da je ta mit zgrajen z elementi krščanskega govora ali krščanske Pripovedi. Elementi tega mita so torej krščanski, zgradba pa je zanikanje krščanstva in upor. Upor je v tem, da človek odvzame Bogu odrešenjsko vlogo in jo opravi sam. Človek je sam svoj Odrešenik. Ta perverzija krščanske Pripovedi ilustrira stari izrek, da je Knez zla »simia Dei – božja opica«. Marksistični uporniški mit je omogočil realizacijo komunističnih in boljševiških projektov od Bleščeče poti v Boliviji do neolitske redukcije človeka v Kambodži in do njegovih uresničitev v Srednji in Vzhodni Evropi. Koliko prizadevanj in naporov je bilo vloženih v realizacijo tega mita, kaže sto milijonov mrtvih, ki so jih njegovi izvajalci vknjižili v svoje delovne knjige. Ker je mit, kakor ga je, poučen od francoskega jakobinizma, s svojimi sodelavci formuliral Marx, torej temeljni tekst velikega Upora, v svoji zasnovi sličen začetnemu edenskemu »Non serviam« (Ne bom služil), ne daje nobenih reformnih nastavkov in z njim skratka ni mogoče nič. Civilizaciji ne more dati ničesar, razen tega, da je za zmerom pretresljiv monitum, kaj se s človekom lahko zgodi. Ruševine tolikega zgrmetja so seveda tukaj, tudi v Sloveniji. Nanje zadenemo na vsak korak, ne samo po mestih in vaseh, ampak tudi po poljih in gozdovih. Zasegle so, te razbitine, pota in steze, tako da skoraj ne moremo več drug do drugega. Okoljevarstvene službe civilizacije bodo morale resno razmisliti, kaj storiti.
Nekaj povsem drugega je prosvetljenska Evropa. Čeprav so tudi med njenimi promotorji bili ljudje, ki so prestopili »točko, od katere ni vrnitve«, je vendar miselnost nove Evrope, kar razsvetljenstvo je, kot celota nastajala v logiki razvoja, ki mu ne moremo povsem odrekati naravnih vzgonov. Tudi emfaza razuma, njegova absolutna izpostavljenost, h kateri se zdi, je razvoj težil, ni prihajala iz avtonomnih prostorov duha, ampak je bila vzpodbujena od njegove pohujšljive učinkovitosti. Razum je sedaj postal novum organum – nova pot, nov način, a razsvetljenstvo, kljub vsemu, nikoli ni zašlo na taka pota, da ne bi bilo več nobene korekcije in nobenega novega razvoja. V razsvetljenstvu, gledanem v tej luči, obstajajo možnost za soobstajanje misli, poimenovane kot razum, z mislijo, poimenovano kot vera. Zlasti po refleksiji 20. stoletja, zlasti po njegovih prizorih človeške skrajnosti, predvsem in na prvem mestu pa po stanju, s katerim se je končal veliki pohod levice. Pa naj so ljudje, ki so se ga udeleževali, mislili na karkoli.
Zgornje misli nočejo biti drugega kot spremljava našemu klicu po vlogi kristjanov v tako nastalem svetu. Dve stvari sta tu odločilni: še nikoli Evropa ni bolj čakala na angažma krščanske misli kot danes, in kar mogoče nasprotuje temu, kar se vidi, še nikoli nad tem angažmajem niso bili večji obeti – kljub vsemu. Skoraj ni mogoče dvomiti, da se bodo v pripravi na to delo ali med tem delom samim zgodili dve stvari: v skrbi za svet in za soljudi se bo med krščanskim ljudstvom vseh evropskih narodov zgodila eksistencialna intenziteta besede credo, nastalo bo novo razumetje ali bolje novo doživetje besede credo. Ne dvomimo, če vse premislimo, ne moremo dvomiti, da se bo to razumetje ali to doživetje v nas uresničilo ob branju ali, še bolje, ob poslušanju evangelija in hkratnem anamnestičnem naporu dvajsetih krščanskih stoletij, zlasti zadnjega. To je ena stvar. Druga pa je obnova začetnih helenskih in hebrejskih ambicij razumeti svet in življenje – iz moči, ki so nam dane danes, in iz moči, ki so bile dane vsem premnogim ljudem preteklih časov. Tu sta še dve začetni spoznanji: svet je bolj rešljiv, kot se zdi, in drugič, za človeka, ki ima veselje do misli, je svet tem bolj zanimiv, čim več je v njem stvari, ki zahtevajo razlago. Današnji svet je poln takih stvari.

Tradicija politične sterilnosti boljševizma

Na politični sceni pa se je zgostilo nekaj dejstev, ki bi jih kazalo priporočiti ljudem demokratične miselnosti, da jih ne izgubijo izpred oči, ko oblikujejo svoja gledanja in odločitve.
Prvič se je zelo jasno pokazalo, da so postboljševiki – boljševiki druge generacije ali boljševiki pri krmilu demokratične politeje – podedovali duhovno strukturo svojih prednikov. Kot oni se tudi ti izkazujejo za mojstre manipulacije, če pa so postavljeni v vlogo, ki zahteva ljudi politične narave in političnega uma, odpovejo povsem. Kot boljševiki na svetovnem odru – potem ko so se s prevratom polastili oblasti, oblasti niso mogli trajno obdržati, ker bi zato bila potrebna politična misel, ki ji ne bi bilo neznano spoštovanje pred samostojno resničnostjo sveta. Tega spoštovanja pa boljševiki nimajo, ne stari ne novi. Boljševiki so bili in so mojstri v upravljanju sveta, dokler je vserazpoložljiv: to pa je v času revolucije in nekaj let, morda celo nekaj desetletji po šoku, ki ga ti edinstveni revolucionarji povzročijo z uvodnimi dejanji po zmagi. Torej:
Boljševiki so politično sterilni. To bi si morali zapisati slovenski volivci v tisti del zavesti, kjer ničemur ne dovolijo, da se izbriše. Če hočejo, da država, ki ni brez nevarnosti in je bila postavljena po zelo hudi zgodovini, konsolidira svoje mlade ustanove in ostane. Boljševiki so politično sterilni. To dejstvo ne dopušča nobenih koncesij.

Nezgodovinskost slovenskega obnovitvenega vzgona

Druga stvar pa zadeva politično zavest izvorno demokratičnih strank ali strank slovenske pomladi. Njihova zavest mora zajemati vso, tej zavesti pripadajočo zgodovino. Ali drugače: te stranke morajo biti zgodovinske, sicer se bodo nujno vdale iluziji, da je demokracijo mogoče doseči brez tranzicije. Ta iluzija je spremljala ali celo spočenjala vse poraze pomladne politike v slovenskem demokratskem dvajsetletju. Dopuščali so takšno politiko sicer najboljši ljudje, tisti, ki so dosegli vse, kar mislimo, da smemo imeti za doseženo, a moramo vseeno reči – ker je stvar tako zelo resna – da je skrajni čas, da pridejo k sebi. Ali ne vidijo, da ne morejo več poklicati ljudi, ker niso pri sebi, ker iz njih ne govori zgodovina, ker niso prepričljivi? Obstaja lažje in težje branje sveta. Politiki se ne bi smeli vdajati skušnjavi prvega, ampak se spopadati z zahtevnostjo drugega. Ob dvajsetletnici prvih volitev aprila 1990 so govorili tudi tisti, ki so jih omogočili, in vsi po vrsti nakazovali, da je v tem, kar naj bi tiste volitve bile, bilo nekaj narobe. Mnogi smo že mislili, da se bo sedaj odprlo, da bo sedaj počilo, a se ni zgodilo nič. Ali niso razumeli ali niso hoteli? Če je bilo drugo, je nekaj upanja, če pa je bilo prvo, ne vemo, kam naj potem gremo. Niti tega si nihče ni upal povedati, da so tiste 4%, ki so rešile Demos, prispevali katoličani, ki so imeli stik, petdesetletni stik z nekimi drugimi besedami in z neko drugo zgodovino. Ali pa morda niti tega niso videli?

Boljševiška konfiskacija spomina

Kar se je v Sloveniji dogajalo 27. aprila ali kak dan prej, nas je spravilo v nemajhne težave, ker smo zaman iskali po jeziku za besedo, da bi izrazili svoja občutja. Nazadnje smo našli besedo žalitev in se pri njej ustavili. Morda, smo pomislili, so se pa zavestno odločili, da bodo žalili, ko so videli svojo nemoč – da so politično sterilni, da jih je zgodovina izbljuvala, da se samo s pomočjo zadnjih trikov še držijo na odru; morda so mislili, da je žalitev tudi neki način ubijanja, posebno če tisti, ki je žaljen, nima nobene možnosti, da bi se branil. Predsednik države dr. Danilo Türk nas je proglasil za »narod zmagovalcev« in nas s tem prištel med nedoletne narode, ki niso v stanju ločiti med svobodo in okupiranostjo, ki jo pomeni totalitarna diktatura. Ciril Zlobec je bil tako zelo netakten, da je zbranim borcem zabrusil, da je biti partizan »stvar človeške in nacionalne časti«, čeprav bi lahko pomislil, da se bodo pred njim sedeči ob tem gotovo spomnili na vseh šeststo grobov in grobišč, na Kočevski rog in na Hrastniški grad in na Barbarin rov itn., skoraj brez konca. Čeprav mu ni moglo biti neznano, da so bili vsi tudi »izrabljani« in, kar je šele v resnici klavrno in sramotno, da so se z »izrabljanostjo« kmalu, prekmalu sprijaznili. Če niso nanjo že vseskozi čakali! Za Igorja Lukšiča smo prvi hip pomislili, da provocira, ko je pripovedoval borcem, da so »Kidrič, Kardelj, Rozman, Kocbek in tudi Vidmar najboljši ljudje, ki jih je kadarkoli premogla slovenska zemlja« in jim tako »mazal kruh na obeh straneh«.
S slovesnostjo v Novi Gorici pa se je zgodilo nekaj, za kar bi morali, če bi jo hoteli primerno označiti, prositi Borisa Pasternaka, da uporabimo njegove besede »orgija slabega okusa«. Bolnica Franja je bila nekoč plemenita ustanova, potem pa so iz jame Pri konfinu leta 2006 potegnili 88 okostij domobranskih ranjencev, ki so jih partizani v noči na 25. junij 1945 na neki gozdni poti spravili s kamionov in jih zvlekli v dolino, kjer je bilo kakih 300 metrov oddaljeno brezno – ko so to delali z ljudmi, od katerih so mnogi bili brez rok in nog – in jih potem postrelili ali pa celo žive zmetali v jamo. Od takrat naprej dostojen človek ne bi več smel izgovarjati imena te bolnice. Njeno ime bi moralo za zmerom potoniti v tem zločinu.
Pri vsem tem smo pomislili: borce bi morali pustiti pri miru. Nekaj smo jih videli, na televiziji in potem na fotografijah v časopisih. Imeli so obraze, iz katerih je govorila samo jeza, samo jeza. V kaj so se spremenili ali kaj je v njih bilo že od začetka? Kako še hodijo po slovenski zemlji! Pravzaprav jim kljub vsemu gredo naše simpatije. Kako zelo so bili izrabljani! In potem, kakor da bi jih hoteli do kraja ponižati, še plačevani.

Začelo se je v Sloveniji

Za 20-letnico poljske demokracije je predsednik vlade Tusk 4. junija lani povabil bližnje sosede v katedralo na Wawel. Kraj je bil namerno izbran, saj v tej cerkvi počivajo možje, ki so uveljavljali ime Poljske kot rešiteljice Evrope. Eden od njih, Jan III. Sobieski, je z zmago nad Turki 1683 rešil obkoljeni Dunaj in osvobodil Madžarsko; drugi je bil Jozef Pilsudski, ki je kot poveljnik novonastale poljske armade leta 1920 ustavil pred Varšavo Rdečo armado in ji onemogočil nadaljnje prodiranje na Zahod. Kot pravi Kolakovski, če bi maršal takrat naredil eno samo napako, bi Rdeča armada preplavila ne samo Nemčijo, ki je boljševike komaj čakala, ampak tudi ostalo Evropo. V zraku pa je bilo tudi vprašanje prvenstva: ali je sprožil gibanje 1989 »padec Berlinskega zidu« ali pa »volilni listki v varšavskih urnah«. Lech Walesa je bil odločen: »Naj se Nemci ne smešijo s svojim zidom«! Ko je Tusk po kratki slovesnosti razkazoval kanclerki Merklovi wawelsko katedralo, ni pozabil omeniti navdihujoče moči Janeza Pavla II. Kanclerka mu je, kot so opazili novinarji, živahno prikimavala. Po slovesnosti na Wawlu je Tusk odpotoval v Gdansk, kjer je imel paralelno spominsko slovesnost njegov »intimni sovražnik« Lech Kaczyński. Pot v ladjedelnico ga je vodila skozi vhod, nad katerim je z velikimi črkami stalo: »Začelo se je na Poljskem«.
Ob tem se je v nas samodejno oglasila korekcija: »Začelo se je v Sloveniji«. V ta stavek se je strnilo naše vedenje, dobljeno iz lastnih izkušenj o letih 1941 in 1942 v tistem delu Slovenije, ki so jo takrat predstavljale Notranjska, Dolenjska, Bela Krajina, deloma tudi Gorenjska, torej v tistih pokrajinah, kjer je bila civilna družba v takem stanju, da je mogla organizirati odpor proti boljševiški revoluciji, ki je nastopila, kot ji je naročala doktrina, z začetnim terorjem, z ubijanjem, z ropanjem, s požiganjem; s terorjem, katerega vloga je bila v tem, da kaos, ki ga je deloma prinesla že okupacija, poveča do te mere, da bo revolucija dobila sebi ustrezno okolje. Izkusili smo in vemo: bojno sredstvo boljševiškega nastopa je bil strah. Vsa teroristična dejanja so bila tako izvedena, da so ustvarjala strah. Bila je tudi groza, a groza ni nekaj trajnega, pomembna je samo v tem, da uvede vzdušje strahu in mu da poseben vonj. Strah pa je trajna politična kategorija. Strah je bil strateška prvina boljševiške revolucije.
In vendar so se Slovenci, kljub vsemu, kljub strašni in neznosni samoti njihovega dejanja, uprli. Uprli so se zato, ker so branili sebe, se pravi svoje golo življenje, a so se uprli tudi zato, ker so slutili, da niso napadeni samo oni, njihove družine in njihove hiše, ampak civilizacija, v kateri so živeli in jo imeli za vredno obrambe. Največ je o tem uporu povedal preprost človek iz Male vasi pri Vidmu v Dobrepoljah Franci Tomšič. Rekel je: »Mi smo bili kmečka vstaja.«.
Najprej so se uprli, neuspešno, fantje na Taboru v Loški dolini. Že 17. maja 1942. Sledil jim je, nepovezano, upor Makovčeve hiše v Rudolfovem na Vidovski planoti v noči na 27. maj. Hiša je vzdržala. Po zastraševalnem shodu, ki so ga boljševiki s puškami organizirali v neki šentjoški hiši 18. aprila – potem ko se je končno do kraja vedelo, za kaj gre – je 35 fantov in mož 17. julija z orožjem utrdilo svojo vas in jo v nočnem napadu 27. julija, kljub napadu vseh vojaških in civilnih boljševiških sil, tudi obranilo. Ta bitka za neko slovensko vas je sprožila obrambnega duha v ljudstvu. Čez dobro leto, septembra 1943, je branilcev slovenskih vasi – pa tudi, kot smo rekli, kulture, iz katere in od katere so njihovi ljudje živeli, bilo že 6.100.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Blejski Vintgar – poletni izlet in osvežitev Mirko Kambič

Tako so se Slovenci prvi uprli boljševiški agresiji, tudi z orožjem. (Evropska državljanska vojna je potekala samo med demokratičnimi silami evropske tradicije in boljševizmom. Vojna, ki je tekla med nemškim nacizmom in italijanskim fašizmom ter Evropo je bila v resnici meddržavna vojna z Nemčijo in Italijo. Nacizem in fašizem zunaj območja držav, v katerih sta nastala, nista našla terena, ki bi ju politično omogočil. Ideološko Evropa nikoli ni bila ne nacistična ne fašistična. (Ne bi pa mogli, v istem pomenu in z isto gotovostjo trditi, da ni bila boljševiška.) Prvi so se Slovenci uprli boljševizmu, ker so doživeli njegov napad prvi – že med vojno. Ostala srednja in vzhodna Evropa se je boljševizmu začela upirati – pospešeno od leta 1945 do 1989 – šele potem, ko ju je konec 2. svetovne vojne potisnil pod njegov vpliv, šele potem so sledili Berlin (1953), Budimpešta (1956), Praga (1968), Gdansk (1970 in 1980). Slovenski upor pa se je začel že leta 1942. Začelo se je v Sloveniji.
S tem, da se je Slovenija uprla boljševizmu, je branila svojo evropsko in svojo katoliško razumetje. Ne samo svoje, saj je njen boj bil del evropske državljanske vojne, ki se je formalno končala 11. novembra 1989. leta.
In kako je s katoliško Slovenijo, ki je ta obrambni boj vzela nase, po tem ravnala zgodovina? Ves videz je bil, da jo je zato kaznovala. Naj na kratko navedem sestavne dele te ironične nagrade ali te kazni: umik domobranske vojske čez Ljubelj, eksodus demokratičnega in politično eksponiranega dela naroda, Vetrinj in britanska izdaja, izročitev domobranske narodne vojske v boljševiške lagerje v Sloveniji, kraji zadnje groze, Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov, blejski sporazum in prost vstop UDBE v koroška taborišča, Argentina in nečloveški napori za izgradnjo nove, nadomestne Slovenije, perspektiva politične emigracije – izguba domovine in končna asimilacija.
Kako si je mogoče takšen razplet razlagati? Ali naj se vdamo v paradoksnost zgodovine? Ali naj, kot nam cinično predlagajo zmagovalci, ali naj čim prej vse pozabimo? Ali naj k bedi zmagovalcev položimo še svojo?

Anamnestična kultura – Kultura spomina – Poljska

Letošnji 10. april nas je napotil na drugačne misli. Ne da jih ne bi slutili že prej, le da je bila režijska knjiga, v kateri so bili predvideni dogodki, ki so se primerili Poljakom na to aprilsko soboto, napisana s tako pisavo, da je nismo mogli več izpustiti izpred oči. Ta pisava je namreč s skrivnostno gotovostjo trdila, da nam sporoča več, kot je bilo mogoče razbrati iz njenih besed, samo dešifrirati jo moramo. Ob tej skrivnostni zahtevi smo že pomislili, da to povabilo ni slučajno, ampak je v njem skrit namen, ki je čisto lahko v tem, da se v iskanju ključa za njeno branje spremenimo tudi mi sami – da bomo zvedeli v tem, kaj ta pisava skriva, in vedeli nekaj, česar do sedaj še nismo vedeli.
Najprej kraj, ki v tej zgodbi igra središčno vlogo. Katin je že prej imel v poljskem spominu posebno vlogo, saj pomeni kraj, kjer so Sovjeti aprila 1940 pomorili 22.000 poljskih oficirjev, zlasti rezervistov, ki so bili, še preden so bili oficirji, profesorji, zdravniki, inženirji, umetniki. Sedaj, 10. aprila, pa se je prav v bližini tega kraja zrušilo letalo, ki je imelo na krovu drugo pomembno skupino Poljakov, ki so imeli najbolj odgovorna mesta v poljski državni upravi, med njimi tudi predsednik Lech Kaczyński in njegova žena. Časopisi so že pisali, da je poljska država izgubila glavo. Vseh 96 potnikov, ki so za 70-letnico katinskega zločina hoteli prisostvovati spominski slovesnosti, je v nesreči izgubilo življenje. Če sedaj ne upoštevamo brezštevilnih, tudi anonimnih zgodb, ki bi jih lahko pripovedovali Poljaki, ki so bili preizkušani med skoraj polstoletno sovjetsko zasedbo, ko je veljalo, da so Katin uprizorili Nemci in je vsako izraženo ali nakazano nasprotno mnenje lahko pomenilo taborišče ali celo smrt. Katin je bil torej vsa povojna sovjetska leta ime, ob katerem se je odvilo, veliko sicer nespektakularnih, a zato nič manj napetih zgodb, v katerih so mnogi Poljaki morali ob velikem tveganju in ob velikih stavah braniti svojo človeško in narodno čast.
A tu je še tretja zgodba. Ta je povezana z usodo generala Vladislava Sikorskega, predsednika begunske poljske vlade v Londonu in vrhovnega poveljnika poljskih oboroženih sil. Ta je umrl 5. julija 1943 v letalski nesreči v bližini Gibraltarja, skupaj s svojo hčerko, dvema članoma poljskega parlamenta in vso posadko, razen pilota. Britanska vlada je odredila preiskavo, ki je izključila vsak sum sabotaže. To pa ni zadovoljilo poljske vlade v izgnanstvu, ki je uvedla lastno preiskavo. Ta pa nikakor ni izključila suma sabotaže. V negotovosti, ki je tako nastala, je bil v celo zadevo vpleten Winston Churchill, predsednik britanske vlade, ki bi utegnil imeti težave s Salinom zaradi zahteve generala Sikorskega, da se uvede raziskava Rdečega križa o množičnem umoru 300 poljskih oficirjev, ki so jih odkrili tri mesece pred nesrečo v Katinskem gozdu in za katerega je sum padel na Sovjete.
Zelo nenavadno se človeku med drugim zdi, da je v tako veliki nesreči ostal živ samo pilot. Pilot, kapetan Prchal, je bil Čeh in je bil po vojni v službi na praškem letališču. Ko so februarja 1948 na Češkem prevzeli oblast komunisti, so ga kar na letališču takoj zaslišali z namenom, da ga pregovorijo, da nesrečo generala Sikorskega naloži na rame britanske Inteligence service. Prchal je po tem, ob prvi priliki, ugrabil na letališču letalo in se odpeljal – naravnost v London.
Stvar se je dodatno zapletla leta 1967, ko je umetniški vodja britanskega narodnega gledališča hotel dati na spored igro dramatika Rolfa Hohchuta z naslovom Vojaki, ki je za smrt Sikorskega krivila Winstona Churchilla. Upravni odbor gledališča pod vodstvom lorda Chandosa je takoj ukrepal in predlog umetniškega vodje odločno zavrnil.
(Ta incident je posebej zanimiv za Slovence. Ob njem si človek ne more, da ne bi pomislil na proces, ki je potekal na Kraljevem sodišču v Londonu od 2. oktobra do 30. novembra 1989, in ki ga je proti Nicolaju Tolstoju sprožil Lord Aldington, nekdanji šef štaba 5. britanskega korpusa v Celovcu, ki naj bi, kot je Tolstoj nekje zapisal, »imel na vesti 70.000 nedolžnih mož, žena in otrok«, med njimi tudi »12.000 vojakov Slovenske domobranske vojske in nekaj 100 mož, deklet in žena, ki so vojake spremljali«. Sodnik Michael Davies in njegova porota sta Tolstoja seveda spoznala za krivega, in ker je v procesu nastopil kot obtoženec eden od generalov angleške vojske, prisodila Tolstoju odškodnino v višini 1.500.000 funtov – najvišjo vsoto, ki jo je kdaj angleško sodstvo komu naložilo za razžaljenje časti.)

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Ptuj je užitek in navdih Mirko Kambič

Anamnestična kutlura – Kultura spomina – Slovenija

Ko smo bili Slovenci z nesrečo 10. aprila opozorjeni še na preostali del pripadajočega kompleksa dogodkov na Poljskem, smo videli, da nismo sami, da temu, kar se je dogajalo z nami – in nas včasih pohujševalo – obstaja analogon z moralnimi razsežnostmi, ki presenetljivo ustrezajo našim. Oboji, Slovenci in Poljaki, smo katoliški narod, za Slovence je to dejstvo nekoč javno registriral George Rendell, britanski veleposlanik jugoslovanske begunske vlade v Londonu, za Poljake se pa že zaradi njihove velikosti ve, kaj so, in zato takih potrdil nikoli niso potrebovali. Oboji smo bili in smo katoličani, in oboji smo v zgodovini počeli stvari, zaradi katerih bi pričakovali, da bo zgodovina, recimo temu tako, z nami dobra, pa smo oboji doživeli, da zgodovina z nami ni bila dobra. Kako je to mogoče razložiti?
Nekdanji poljski predsednik Aleksander Kwaśniewski je rekel, da je na Katinu – ni treba opozarjati, da ima ta kraj simbolni pomen – »prekletstvo«. Tudi neki slovenski novinar je govoril o »prekletstvu Katina«. To, kar se je godilo s Poljaki, in analogno, s Slovenci, je torej mogoče imeti za »prekletstvo«. To je ena stvar, druga, bolj važna, pa je ta, da je tisti, ki uporablja besedo prekletstvo, s tem že priznal, da določenega dogajanja ni mogoče imeti za zgodovinsko dokumentirano vzročno verigo, ampak nam ne kaže drugega, kot da ga postavimo v prostor mita.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Poletje – čas zorenja in žetve Mirko Kambič

Druga možnost razlage pa nam daje knjiga Johanna Baptista Metza z naslovom Memoria passionis – Spomin na trpljenje. To bomo izbrali mi.
Pisatelja zanimata – kot pravi naslov, trpljenje in spominjanje. Spoštovanje pred velikostjo zgodovinsko akumuliranega trpljenja doseže, naredi, povzroči, da je razum »zaznavajoč«, da čuti, da vidi, da razume. Ko je razum soočen s trpljenjem, ki je tako veliko, da ga ni mogoče ne videti, postane razum polagoma bolj občutljiv, tudi za njegove manj dramatične oblike – za vsakdanjo bedo.
Druga stvar, ki jo ima razum od zagledanega trpljenja, pa je učinek, ki prihaja nanj od tako zagledanega trpljenja. Pisatelj pravi: »Priznanje avtoritete trpečih, krivično in po nedolžnem trpečih, je edina stvar, ki varuje razum pred vsako instrumentalizacijo in funkcionalizacijo.« Kako pomembna je taka prisebnost razuma, opozarja pisatelj s pripombo, da so tisti, ki so se že »davno poslovili od mitov Subjekta in Človeka, postali potem žrtev novih mitov«.
Pisatelj veliko govori o pripovedi, o njenem »komunikativnem dostojanstvu« in njeni »nedolžnosti«, kar vse razkriva njegove simpatije do govora hebrejskih prerokov, še pred spoštovanjem do helenske metafizike, ki ga sicer tudi ne zanika.
(»Pripovedna nedolžnost« pomeni poštena, stvarna, pristna pripoved, ki razen pripovedi nima drugih namenov.) Spričo rezerve, ki jo kaže moderna ali postmoderna do čistih intelektualnih postopkov, se Metz vrača nazaj na anamnestično zasnovo duha, ki ustvarja in se izkazuje v anamnestični kulturi – pomneči kulturi, v kulturi, ki se spominja, in ker se spominja, tudi ve. Po njegovem se vprašanje kulture določa v dialektični napetosti med spominjanjem in pozabljanjem. Naj navedemo daljši odlomek, s katerim avtor konča poglavje z naslovom Memoria passionis in javna raba razuma:
»Ali ni v osnovi duha zaukazano, da vprašanja, na katera priznano ni odgovora, končno opustimo in pozabimo? Vendar, kaj bi bilo, če bi se ljudje nekega dne lahko proti nesreči v svetu branili samo z orožjem pozabljenja, če bi lahko gradili svojo srečo samo z nesočutnim pozabljanjem na žrtve, na kulturo amnezije, v kateri naj bi čas pozdravil vse rane? Iz česa pa bi se potem hranil naš upor proti nesmiselnosti nezasluženega in krivičnega trpljenja na svetu; kaj naj bi potem še navdihovalo pozornost na tuje trpljenje in na vizijo nove in večje pravičnosti? Kaj bi potem še ostalo, če bi se v človeštvu taka kulturna amnezija do kraja uveljavila? Če javna uporaba uma ne bi več klicala po prekinitvi s pozabljajočo normalnostjo?

Sprejetje izbranosti

Namesto kaznovanja torej, na katero smo v svoji zagrenjenosti včasih pomislili tudi sami, namesto prekletstva, ki je v tem, kako je z nami ravnala zgodovina in o katerem so govorili tisti, ki jim nas ni bilo žal, imamo sedaj, ko zgornje stavke preberemo, pravico do nečesa drugega: imamo pravico do izbranosti. Tisti, ki so stopili v temo Barbarinega rova, so bili v tistem trenutku nedolžni. Karkoli naj je že bilo prej, so v tistem trenutku bili nedolžni. A tudi prej, karkoli so storili slabega, je bilo, kot pravi dr. Jelenc, izjema v podivjanem času, kar pa so delali njihovi nasprotniki, je bilo posledica vnaprej postavljenega sistema. Kadar torej govorimo o pomorjenih, izgnanih in preganjanih, govorimo o ponižanih in razžaljenih (pa naj spoštovani in odlični pisatelj Boris Pahor, ki zadnje čase v rahlo histeričnih sprevodih kroži po Sloveniji, govori že karkoli).
Če kultura, kot pravi Metz, nastaja v boju med spominom in pozabljenjem, potem ima danes besedo pozabljenje, če je tako mogoče reči. Samo prvi teden po odkritju Barbarinega rova je bilo izrečenih nekaj besed (tudi žaljivih) in narejenih nekaj obiskov (tudi žaljivih), potem pa je vse obmolknilo. Samo še v Kambodži je tako. Slovenija.