Avtor: Blaža Cedilnik

Ne vem, česa naj se lotim, da bom razumela situacijo v Sloveniji. Pa ne samo sedanje, trenutne, ampak tudi pretekle in polpretekle situacije, ker so vsa dogajanja takrat in sedaj neločljivo povezana. Razmišljam o tem, da bi študirala astrologijo, nastanek in razvoj kast v Indiji in ponovno poglobljeno prebirala slovenske ljudske pravljice in pripovedke.
Naj se najprej malo poigram z astrologijo. Ta razlaga, da je v postavitvi zvezd ob rojstvu zapisano, kam spadaš in kaj boš, tam je določen tvoj značaj, tvoje sposobnosti in tvoja nagnjenja. Ker pa sam nič ne odločaš v zvezi s svojim rojstvom, ne moreš tudi nič tozadevnega storiti. Bilo bi pa zanimivo enkrat pregledati, kakšna ozvezdja in meglenice, predvsem pa kakšne globoke črne luknje so imeli razpostavljene tile naši politiki ob svojem rojstvu, ki nam krojijo usodo.
Kaste v Indiji so tudi zanimiva reč. V kasto se rodiš in prehod v kakšno višjo kasto ni mogoč. Pravzaprav bi morala to res enkrat preštudirati. Morda je kakšna silno sofisticirana metoda, da se prerineš v kakšno višjo kasto. Kajti očitno so kaste tudi pri nas, pravzaprav sta v glavnem dve kasti. Na prvi pogled jih niti ne opaziš. Šele, ko pozorno opazuješ svet okoli sebe, se zaveš. Za višjo kasto moraš biti »na liniji«, kot se je reklo včasih, ali pa »zgrajen«, tudi tako se je reklo. In na prvi pogled je možen prehod med kastama. Ampak to ni čisto res. Lahko se udinjaš višji kasti, imaš morda celo občutek, da spadaš zraven – vsaj tako te prepričujejo - pa vendar ni tako. Nikoli nisi »posvečen«, nikoli nimaš bonitet, ki jih uživajo pravi pripadniki višje kaste. Si pa koristen in zato dobivaš kakšne drobtinice z njihove bogato obložene mize. Pa še zato se moraš znova in znova dokazovati. Njim pa je dovoljeno vse, prav vse. Zanje ne veljajo ne ustava, ne zakoni, ne moralna in etična načela. Sposobni so, profesionalni, vse vedo in vedno imajo prav. Zato vodijo državo, vse njene sisteme in podsisteme in čeprav »imamo demokracijo in demokratične volitve«. Ker obvladujejo ves politični in civilnodružbeni prostor, jim veliko volivcev nasede. Malo pa najbrž tudi sami pomagajo, saj so že od nekdaj – od avnoja dalje - vešči tega posla, čeprav ne mečemo več kroglic v razne skrinjice. Najbrž se vprašate, zakaj sem dala tisto, da »imamo demokracijo in demokratične volitve«, v narekovaje. Sama bi tej družbeni ureditvi težko rekla demokracija. Vse skupaj je mnogo bolj podobno diktaturi, čedalje bolj podobno. Kajti kasta, ki je na oblasti že praktično ves čas, kar pomnim - pred osamosvojitvijo je bilo to javno, avantgarda delavskega razreda (ha ha!), zdaj pa je nekako zavito v nekakšno čudno demokracijo. Tudi ob kratkih prekinitvah, ko je vlado prevzela druga kasta, so imeli omenjeni v rokah kapital, medije, računsko sodišče, protikorupcijsko komisijo, informacijsko pooblaščenko, predsednika države, sindikate, civilno sfero, itd. Kar se tiče civilne sfere, je pač tako. Obstajajo tudi društva in gibanja, ki niso pod njihovim okriljem, ampak teh kot da jih ni. Mediji se ne zmenijo zanje in česar ni v medijih, tega ni, to ne obstaja, če pa se jih na nekakšen način kljub temu opazi, se jih pa smatra za nekakšno obskurno druščino.
Mi, ki se tega zavedamo, pobožno upamo, da bomo imeli čez čas pravo demokracijo. Kajti vsaka diktatura se nekoč prenapihne, razkroji in zgnije. In morda ta čas niti ni tako daleč. Kajti to, kar se dogaja v naši ljubi domovini, je že zelo blizu razkroja. Ko so šli na volitve s sloganom, da prinašajo spremembe, si nihče ni mislil, da bodo res kakšne spremembe. No ja, vedeli smo, da bodo zamenjali vse možne vodilne delavce s preverjenimi kadri, da bodo nekatere reči, ki jih je uzakonila ali vpeljala prejšnja vlada, spremenili. Vsi smo mislili, da je to pač v glavnem predvolilni slogan. Najbrž se tudi sami niso zavedali, kakšne spremembe naj bi prinesli. Zdaj je pa že jasno. Spremembe po eni strani vodijo nazaj v enoumje, v nekakšen komunizem po njihovi meri, po drugi strani pa delujejo v smislu, da jim je vse dovoljeno. Pa ne samo to, spremeniti skušajo vse, kar bi ne moglo biti pod njihovim nadzorom. Spremeniti ali uničiti. Lep primer je družinski zakonik. Spomnim se precej let nazaj, ko bi moral Statistični urad posredovati podatke o družinah. Podatkov o družinah se pa ni zbiralo, ker se je skušalo družino kot osnovno celico družbe uničiti in jo zamenjati s kolektivom, kajti v družino niso imeli vpogleda, v kolektive pa so nastavili svoje preverjene kadre. Potem so na Uradu pač nekaj osnovnih podatkov nabrali in še to le iz popisov prebivalstva in to komentirali nekako takole: Mislili smo, da družina odmira, pa se je le preoblikovala. Izenačili so izvenzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, kar je, po moje, milo rečeno, velika bedarija. Namreč, vsak moped in vsak čolniček na motor moraš registrirati, življenja v dvoje pa ni treba, pa kljub temu uživa vse pravne posledice registrirane življenjske skupnosti. Zdaj pa niso več zadovoljni z dosedanjim preoblikovanjem družine, kar se je sicer dogajalo pod pritiskom »realnega socializma po meri človeka«, ampak skušajo doseči svoj namen s posebej težko macolo, z družinskim zakonikom, ki definira družino kot eno ali več odraslih oseb istega ali različnih spolov z otrokom. V vsej zakonodaji, ne samo v omenjenem zakoniku, postavljajo na prvo mesto izjeme, marginalnosti, tisto, kar je večinsko, naravno, normalno, če hočete, pa je nekako mimogrede omenjeno. Ampak tako ni z vsemi izjemami in manjšinami. Obstajajo npr. redke prirojene bolezni pri otrocih, zaradi katerih imajo starši teh otrok neizmerne težave, tako finančne kot tudi druge. Zanje, za te otroke – čeprav je menda ves družinski zakonik osrediščen na otroka kot naše največje bogastvo – zanje ni ne zakona, ne pravilnika, ne navodila, ne za zdravnike, ne za socialne delavce. Sicer pa vse mogoče različne manjšine – tu ne mislim narodnih manjšin, da se razumemo – seveda niso enakovredno obravnavane, ne v zakonodaji, ne v realnosti. Najpomembnejši so t.i. izbrisani, pa homoseksualci, oficirji iz nekdanje JLA in njihove vdove, begunci, delavci iz drugih držav, ki so nastale iz nekdanje skupne države, pa seveda družina Strojan. Za omenjene skrbi celoten državni vrh z vsemi institucijami. Za vse ostale, ki bi pa njihovo skrb še kako potrebovali, tu mislim na različne invalide, brezposelne, mlade družine, pa še koga, za njih pa razen sem pa tja kakšnih lepih besed ni storjeno praktično nič ali pa zelo malo. Da o pravni državi ne govorimo. Slovenija je pravna in socialna država po meri te kaste. Ostali se grejo lahko solit.
Torej prebirala bom tudi ljudske pravljice in pripovedke. Pa seveda znanstveno fantastiko, ampak o tem kdaj drugič. V pravljicah in pripovedkah »junaki« lažejo in počnejo različne goljufije in manipulacije in kraje, kot se reče po domače, ljudi okoli prinašajo, pa so na koncu za to nagrajeni. Ha, kaj se to ne dogaja pri nas? Te reči opažamo kar naprej, lahko rečem, vsak dan. Rop je govoril o tem, kako sta Janša in Sanader načrtovala nemire v Piranskem zalivu, pa kaj. Nič se mu ni zgodilo, dobil je dobro plačano službo. Cvikl je obrekoval – tudi Janšo – da je iz njegovih obrekovanj nastala finska televizijska oddaja. Nič se mu ni zgodilo, dobil je dobro plačano službo. Čeprav ne eden ne drugi nista predložila nikakršnih dokazov. Potem so pa še različna izkoriščanja položaja za pridobitev različnih finančnih in drugih bonitet – ampak če bi hotela vse laži, malverzacije, goljufije, manipulacije in kraje, pa tudi neetičnosti in nemoralnosti našteti, bi morala napisati debelo knjigo. Pa saj veste za te reči, seveda za tiste, ki nekako pricurljajo v javnost. Ampak mislim, da je to le vrh ledene gore. Še dobro, da ne vemo vsega, kar se takega dogaja, kajti že to, kar vemo, je več kot preveč. Če bi vedeli vse, bi se nam naša ljuba domovina, o kateri smo sanjali mi in naši očetje in dedje stoletja, najbrž zagravžala.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Božje oko Blaža Cedilnik

Pa še nekaj se dogaja v pravljicah in pripovedkah. Npr. ubog pastirček postane čez noč kralj, seveda s pomočjo prej omenjenih dejanj. Čeprav nima nobenih šol, je pameten kot tristo hudičev in takoj lahko začne voditi veliko kraljestvo. Ali vas to na kaj spominja? Vas spominja in mene tudi. Pa ne bom naštevala teh ljudi – spisek bi bil predolg. Naj mimogrede omenim, da so pri nas najbolj cenjeni tisti, ki so obiskovali t.i. kumrovško šolo, ki so naredili t.i. samoupravne doktorate, ki še vedno polno veljajo in vsi ti ljudje s ponosom nosijo pred svojim imenom tisti dr, ki pomeni, da so v znanosti izumili nekaj novega. Bog se nas usmili!
Omenila bi dva taka uboga pastirčka. Eden je bil zagotovo »tovariš« Tito, ampak ta je bil učen, saj je imel zraven stružnice komunistični manifest, ki ga je prebiral, kadar ga ni nihče gledal. Pa ga je mojster zasačil in ga nagnal. Kakšna krivica! Seveda pa je sam storil še veliko več in hujših krivic, koliko ljudi je »prinesel okoli«, koliko ljudi je ovadil Stalinu, koliko jih je dal pobiti, kolikim je uničil življenje. Gledal je samo nase, mislil le na sebe, brigala ga ni niti lastna družina, kaj šele ljudstvo. Vse t.i. jugoslovanske narode je popeljal nazaj v kameno dobo, da se zdaj borijo in gagajo, da bi vsaj za silo dohiteli tiste, ki so medtem napredovali. Sam ni imel nič, pa vendar je imel vse, svoje vlake, letala, luksuzno ladjo. Najraje se je družil z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gostil, zahodni svet pa ga je podpiral – z nepovratnimi sredstvi, z različnimi oblikami pomoči, da je le bila »mirna Bosna«. Njegova država je bila »vzdrževana država«, ki pa je bankrotirala, ko je svet zajela gospodarska kriza in se končno sesula in razpadla.
Drugi tak pastirček je naš sedanji predsednik države, ki se tudi grozno rad druži z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gosti – pred kratkim je spet obiskal britansko kraljico – in je prepričan, da se bo nekako nalezel »plave krvi«. Po moje se vsak dan špikne, da vidi, ali mu bo že vendar pritekla »plava kri«. Privošči si ves luksuz in seveda, deluje v smislu »tekovin revolucije«, kajti le na ta način se pri nas očitno nekam prileze. Ljudi ne pobija, ker je bilo to že opravljeno in strah, ki ga je to pobijanje pustilo za sabo, je še vedno prisoten. Pač pa določenih reči zanj preprosto ni, jih ignorira ali pa okarakterizira kot drugorazredne teme. Tudi to je nekakšen umor.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Nebeške brazde Blaža Cedilnik

Naj se za konec dotaknem še svetovne gospodarske krize, ki nas je prizadela neprimerno bolj, kot bi pričakovali ali kot so govorili naši vrli voditelji. Predsednik države je že pred časom govoril naokrog, da se je pri nas kriza končala, da gredo vsi gospodarski kazalniki navzgor – le kje je to pobral – pa vsi vidimo in občutimo, da vedno bolj tonemo. Vladajoča kasta pa se ukvarja sama s sabo in se zapleta v, milo rečeno, čudne posle s Hrvaško, da bo zapravila še nekaj slovenskega ozemlja in morja, kar nam ga je po vseh mirovnih konferencah in po vojni na strani zaveznikov – na pravi strani – sploh še ostalo. Sam bog nam pomagaj!
Ob tej krizi sem se spomnila na besede znanega jugoslovanskega sociologa, ki je ob krizi v Jugoslaviji dejal, da vedo sociologi za diagnozo bolezni, pa nimajo zdravila zanjo in tudi, če bi ga imeli, ne bi imeli moči, da bi ga uporabili; da imajo ekonomisti zdravilo, pa ne vedo za diagnozo bolezni in tudi, če bi vedeli zanjo, ne bi imeli moči, da bi ga uporabili; vladajoči politiki pa imajo moč, ampak nočejo vedeti ne za diagnozo in ne za zdravilo. Žal bi lahko natanko isto rekel oziroma napisal sedaj.

Namesto pravljice za lahko noč:

O pravih ljudskih pravljicah sem za danes dovolj povedala. Bom pa povedala nekaj, kar je ravno pravšnje za današnje čase.
Večkrat pomagam kakemu znancu pri izdelavi diplomske naloge, magistrskega dela ali doktorske disertacije. Moja skrb so matematične analize, za katere pravijo, da sem ekspert. Obenem me pa še prosijo, naj pregledam teoretični del in »porihtam« slovnico. Mimogrede povedano, Slovenci premalo skrbimo za svoj jezik, ampak to je dolga zgodba. Torej, ko prebiram in popravljam teoretični del, naletim skoraj vedno na kakšno sistematično napako, kar pomeni, da avtor misli, da je tako prav. Popravim enkrat, popravim desetkrat, nekaj desetkrat, potem sem pa že sama zmedena. Kaj pa, če se sama motim in ima avtor prav, me gloda misel. Potem pokličem sina, ki odlično obvlada slovnico in ga vprašam, ali imam prav ali se motim. Sin mi odgovori: »Ja mami, kaj govoriš!« Potem lahko mirne duše delam naprej.
Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker je danes prav težko ohraniti zdravo pamet, ker smo ves čas bombardirani z lažmi in še huje, s polresnicami, ki nam zaradi svoje agresivnosti in nenehnega ponavljanja zamegljujejo pamet in pogosto smo sami v dvomu, ali imamo prav ali ne. Polagam vam na srce, da se ne pustite zmesti, da se ne pustite zavesti, da se zanesete na zdravo pamet. Naj ne bo stokrat ponovljena napaka pravilo, naj ne bo stokrat ponovljena laž resnica.