Avtor: Branko Rebozov

To bil vam je fant,

to bil je fant,

sloveč do najdaljnih vasi,

kot skala močan,

kot cvet krasan,

ki se zaljubi vanj log.

V partizane naj gre,

mu nekdo zagrozi,

bil je znani neznanec;

a fant je odšel,

kot zvezde bi žel

sredi viharne noči

angelov samih izbranec.

Kot cvet krasan,

kot skala močan,

kot sinje zlat ščit

v boju vzplamti domobranec.

Zdaj leta leži že ubit,

na skritem samotnem kraju,

kjer pot prelomi se v klanec.

V boju nobenem ne,

ko gre domov na obisk,

ga pričakajo pred vasjo,

(njim mati bila je zaseda),

nekdanji prijatelji so

morilci, kletve in vrisk,

njemu pa lica vsa bleda.

Pri vrbah, kjer črna je prst

in vsa je pohojena trava,

zemlja globoko vzdihuje,

v strahu nebo prisostvuje

spopadu odločenih mož,

ko nož gre ob nož,

in v čelo strel, joj, to najhuje!

Kjer mrtvecu dolgi dve veji

sta se prerasli v razpelo,

ponoči daleč naokoli

med črnimi vrbami sveti;

od lune, zvezd in od sonca,

ki krožijo tamkaj brez konca

junaku svetlika se čelo.

Se v vrbju nekdo je obesil

in starka bajé je znorela,

uboga od tolike boli

ne more, ne more umreti,

in pravijo tudi, le čujte,

da tudi ne more živeti.

On pa, ki ve za skrivnosti,

domov se ne more vrniti,

smrt svojo ljudem razodeti

potolažiti mater znorelo

ji blaznosti solze izmiti

in v Bogu oči ji zapreti.

In vrbe, krvi že napite,

in trave, kosti že presite,

nenehno morajo peti:

To bil vam je fant!

To bil je fant!

In v rušo njegovo strmeti.