Avtor: Janko Maček

Letos mineva 65 let od nenavadne pomladi, ko so se tisoči Slovencev, do tedaj navezani na dom in domačo zemljo, v upravičenem strahu za golo življenje umikali na Koroško, kjer naj bi pri zahodnih zaveznikih dobili zatočišče pred domačimi revolucionarji. Med umikajočo se množico so bile urejene čete Slovenskih domobrancev, pa tudi cela reka civilnih beguncev – moških, žena in otrok. Večina od teh je le nekaj tednov kasneje doživela grenko razočaranje, ko so jih »zaščitniki demokracije in človekovih pravic« s prevaro vrnili nazaj v žrelo domače revolucije. Ena od begunk v vetrinjskem taborišču je, pretresena od groze tistih dni, vzkliknila: »O, ali ne bo že sodni dan!«
Skoraj pol stoletja je bil v domovini spomin na eksodus leta 1945 in dogodke, ki so mu sledili, neprimeren, če že ne prepovedan. Normalno so se ga lahko spominjali le v tujini, tisti, ki so imeli srečo, da iz Vetrinja niso bili vrnjeni. Seveda tudi doma spomin ni ugasnil, ampak je tlel kot žerjavica pod pepelom. O tem so pričale redke svečke, ki so se tu in tam pojavile ob grobiščih, za katera se je kljub nasprotnemu prizadevanju zvedelo. O tem so pričale maše »za pogrešane«, ki so jih opravljali v marsikateri cerkvi, in črne rute, ki so jih nekatere matere in žene nosile do smrti.
Tole razmišljanje o maju 1945 bi lahko razširili na Hudo jamo, kjer se je po naporni odstranitvi betonskih in zidanih pregrad v vsej strahoti pokazalo, kaj se je pri nas spomladi in v zgodnjem poletju 1945 dogajalo. Pravzaprav smo veliko tega vedeli že prej, vendar je bila slika, ki se je pokazala za pregradami tako pretresljiva, da je vse, ki so jo videli, šokirala. Kaj podobnega ni bilo niti v Katinu, o katerem se je v zadnjih tednih veliko govorilo in pisalo. Ni čudno, če je postala Huda jama prehuda in tega ni mogla ublažiti niti predsednikova beseda o njeni drugorazrednosti. Vemo, da bi bilo ob spominu na maj 1945 treba govoriti o tem, vendar je ta trenutek naš namen drugačen. Majske dogodke leta 1945 in njihove usodne posledice bomo skušali prikazati z zgodbo mladega domobranca iz Podgorice v dobrepoljski dolini, ki je še danes živa priča tistega časa.
Janez Šporar je bil rojen leta 1929 na trdni Šporarjevi domačiji v Podgorici. Oče Anton je bil razgledan kmet in kot večina takratnih Dobrepoljcev tradicionalno veren. V istem duhu je s pomočjo skrbne žene in matere vzgojil tudi otroke: najstarejši sin Tone, rojen leta 1926, je dobil ime po očetu. Janez je bil v začetku druge svetovne vojne še otrok, vendar je revolucija tudi njega potegnila v svoje kolesje, toda ostal je živ in po očetovi zgodnji smrti zagospodaril na rojstni domačiji. Hči Micka, ki še danes hrani marsikateri spomin na težki čas vojne in revolucije, je bila rojena leta 1932, Lojze pa je prijokal na svet leta 1935.
Aprila 1941 je bil Janez star dvanajst let, vendar si je dobro zapomnil, kako se je jugoslovanska vojska umikala skozi dolino in pustila za seboj cele kupe orožja in vojaške opreme. Italijani so takoj po zasedbi ukazali, da je treba oddati vse orožje in vojaško opremo, toda župan Jože Strnad, ki je imel hišo na drugem koncu Podgorice, je držal z ljudmi in je le površno izpolnjeval okupatorske ukaze. Italijanom to ni ostalo skrito, zato so mu kmalu vzeli župansko funkcijo in ga odpeljali v internacijo. Spomladi in poleti 1942 je bil Janez priča marsikaterega dogodka v »dobrepoljski republiki«. Bral je razglase, ki jih je menda sam politkomisar Šilih nabil na drog električne napeljave sredi Podgorice in z njimi pojasnil, zakaj so partizani v Logu ustrelili štiri fante, ki so »ropali« v zadružni trgovini na Vidmu, in posestnika Babiča ter Mustarja, ki sta pred »ljudsko oblastjo« utajila nekaj hrane in bencina. Ko so Italijani julija 1942 vdrli v »republiko«, so si uredili zaklon v neposredni bližini Šporarjeve hiše na začetku Podgorice. V zaklonu so postavili težko bredo, v dolinici tam zraven pa minometalce. Podobno so se utrdili tudi na drugem koncu vasi. Prvi dan te italijanske obkolitve je minil čisto mirno, že v mraku pa so začeli Italijani z vsem svojim orožjem streljati na vas. Mine so padale na strehe hiš in gospodarskih poslopij in na dvorišča. Nekateri so tik pred tem videli domačina z italijansko čelado na glavi, ki se je pojavil med hišami in oddal nekaj strelov proti Italijanom. Do danes je ostalo skrivnost, kdo ga je poslal, dejstvo pa je, da so bili njegovi streli Italijanom povod za streljanje na vas.
Naslednji dan so Italijani ostali v svojih okopih in zvečer se je obstreljevanje vasi ponovilo. Šporarjevi so prvo noč prebedeli doma, drugi dan pa že pred večerom odšli v Jakličevo klet, kjer se je zbrala večina vaščanov. V jutru tretjega dne so vojaki prišli v vas in prijeli trinajst Podgoričanov. Bilo je nevarno, da jih bodo postrelili kot talce, saj so pred tem na Vidmu partizani iz zasede ubili dva Italijana. Trinajstletni Janez Šporar je tedaj v primerni razdalji sledil vojakom, ki so gnali Podgoričane na Videm in jih na Štihovem dvorišču postavili k zidu. Videl je, kako sta se Štih in župnik Mrkun zanje zavzela in jih rešila izpred italijanskih pušk. – Ko se je v Podgorici izvedelo, da morajo vaščani v nekaj urah izprazniti vas in oditi pod zaščito, sicer bo vas bombardirana, je nastala velika zmeda. Šporarjev oče je naložil na voz družino in nekaj nujne prtljage in odpeljal v Struge k maminemu bratu. Že naslednji dan so se vrnili in se končno ustavili v Zdenski vasi pri drugem stricu, očetovem bratu. Janez je tudi od blizu opazoval, kako je na Vidmu gorelo župnišče in župnijska gospodarska poslopja, ki so jih zažgale topovske granate iz Velikih Lašč. Gorelo je več dni, pa nihče ni gasil.

Opis slike: Janez Šporar s prijatelji – V sredini Franc Tomšič

Ko so Dobrepoljci po kapitulaciji Italije šli na Turjak, je bil z njimi tudi Janezov brat Tone, vsi drugi Šporarjevi so pa ostali doma. Po padcu Turjaka so partizani Toneta z drugimi ujetniki odpeljali v Velike Lašče in naprej v Kočevje. Po nemški ofenzivi je prišel domov in se nekaj časa skrival, nato pa odšel k domobrancem. Ob koncu vojne je bil pri domobrancih v Velikih Laščah in z njimi šel na Koroško. Janez Šporar je bil spomladi 1944 prisoten na pogrebu dobrepoljskih fantov, ki so jih partizani kot ranjence postrelili na Turjaku in so bili potem začasno pokopani na turjaškem pokopališču.
Za Janezovo nadaljnjo usodo je bil odločilen vdor partizanskih brigad v dolino v začetku leta 1945. Slučajno je bil tisto noč, ko so potrkali na vrata Šporarjeve hiše, doma tudi brat Tone, ki je bil pri domobrancih v Velikih Laščah. Oče je tudi v tako nevarni situaciji ohranil hladno kri. Naročil je materi, naj gre h glavnim vratom, kjer so čakali partizani, in kljuka, kljuka, kot da jih ne more odpreti, medtem pa bo Tone tiho izginil skozi mala vrata. Načrt je uspel. Ko so partizani prišli v hišo, so takoj pokazali na Janeza, ki je prestrašeno gledal izpod odeje, naj se obleče, da bo šel z njimi. Oče je posredoval: »Ali ne vidite, da je še otrok, saj še v šolo hodi?« Partizan, ki je imel glavno besedo, je po kratkem premisleku odločil: »No, naj vam bo. Bo pa šel drugič.« Janez tedaj še ni bil star šestnajst let, vendar ni mogel ostati doma, saj bi ga partizani ob naslednjem obisku zagotovo mobilizirali. Odšel je v Ljubljano in pristopil k domobrancem. Vključili so ga v dopolnilno četo, ki je bila nastanjena v Dravljah. Le nekaj mesecev kasneje je s to četo odšel na Koroško.
Kot se spominja, je bila njegova četa skoraj na koncu pisane množice, ki se je pomikala proti Ljubelju. Ko so šli skozi Tržič, so iz nekaterih hiš nanje streljali. Pred tunelom je bila nepopisna gneča. Nemci so hoteli svojim omogočiti čim hitrejši prehod, zato so drugim z orožjem preprečevali vstop v tunel. Po odločnem posegu četnikov je bila pot za vse odprta in tudi Janezova četa je po tistem blatu in temi končno prišla na drugo stran. Ko so prišli do Borovelj, se je že začel spopad med Rupnikovim bataljonom in partizani, ki so umikajočim se domobrancem in beguncem preprečevali prehod preko Drave. »Draveljčani« sploh niso bili vključeni v spopad, vendar je bil Janez tam ranjen. Zadelo ga je v nogo, in sicer tako hudo, da je bila kost močno zdrobljena. Po prizadevanju prijatelja Franceta, ki je bil tudi Dobrepoljec in nekaj let starejši, so mobilizirali bližnjega kmeta, da je ranjenca s košem za odvažanje gnoja odpeljal do bližnje ambulante, kjer so mu za silo oskrbeli rano, nato pa njega in nekaj ranjenih Nemcev s tovornjakom odpeljali v vojaško bolnišnico v Celovcu. Janez se spominja, da je skozi okno sobe, kjer je čakal na prevoz v Celovec, videl cerkev z dvema zvonikoma.
V Celovcu se je znašel med samimi tujci, saj je bilo nemško tako zdravstveno osebje kot pacienti. Edini, s katerim sta se kmalu sporazumela, je bil neki Rus ali Ukrajinec, verjetno vlasovec in velik nasprotnik komunizma. Kakih štirinajst dni po prihodu v Celovec se je v bolnišnici oglasil domobranski kurat Tone Polda. Janez ga je takoj prepoznal, saj je bil julija 1943 na njegovi novi maši na Vidmu. Kurat je povedal, da domobranci odhajajo v Italijo. Ker Šporar zaenkrat ni sposoben za potovanje, bo seveda ostal v bolnišnici in prišel za njimi kasneje. V neposredni bližini bolnišnice je bila nastanjena neka partizanska enota. Verjetno so kak dan ali dva po kuratovem obisku prav iz te enote prišli k Janezu tovarišica v oficirski uniformi in dva partizanska oficirja. Predlagali so mu, naj se preseli v njihovo slovensko bolnišnico v Celovcu. Za prevoz in vse drugo da bodo poskrbeli oni. Janez je njihovo ponudbo zavrnil in rekel, da bo ostal do ozdravitve kar v tej bolnišnici, kjer v redu skrbijo zanj. Kmalu po tem obisku, je pred zgradbo, kjer so bili nastanjeni partizani, pripeljalo nekaj angleških tankov. Ranjenci so skozi okno opazovali, kako je z njenega pročelja izginila zastava z rdečo zvezdo, partizani pa so otovorjeni z vsem svojih pratežem odhajali. Janez je ostal v Celovcu štiri mesece, nato pa bil še dva meseca v bolnišnici v Spittalu, ki je bila blizu tamkajšnjega begunskega taborišča. Noga se mu je dobro pozdravila in vedel je, da se bliža čas njegovega odhoda iz bolnišnice.

Opis slike: Štihovo dvorišče na Vidmu, kjer so Italijani nameravali postreliti trinajst Podgoričanov

Bilo je konec oktobra ali v začetku novembra, ko je dobil ukaz, naj se pripravi za odhod v ujetniško taborišče. Njega in nekaj nemških vojakov je razmajan vojaški kombi odpeljal iz Spittala. Janez je skozi vrata na zadnji strani kombija vstopil zadnji, zato je bil blizu vratom, medtem ko sta šofer in njegov spremljevalec sedla v kabino. Po nekaj časa vožnje so se ustavili pred zastraženim vhodom taborišča in šofer ter spremljevalec sta stopila k stražarju in se spustila v pogovor z njim. Janez, ki je že prej mislil, kako bi se rešil, je izkoristil trenutek. Odprl je vrata na zadnji strani kombija, hitro zlezel ven in se ritensko odmikal tako, da ga oni spredaj niso videli. Ko je bil že nekaj metrov oddaljen in ga nihče ni ustavljal, se je obrnil in kolikor mogoče hitro odšel z nevarnega kraja. Po nekaj kilometrih hitre hoje je naletel na osamljen senik, zlezel nanj in se zaril v seno. Kmalu potem se je stemnilo. Sredi noči je zaslišal piske lokomotive in sklepal, da je v tisti smeri železniška postaja, kjer premikajo vagone. Ob prvem svitu je odšel v smeri piskov in prišel v Beljak. Imel je toliko denarja, da je kupil karto za vlak do Spittala. Imel je precej težav, da so ga sprejeli v begunsko taborišče. S pomočjo nekdanjega dobrniškega župana je dobil nekakšno zasilno legitimacijo in kmalu odšel v Italijo. 7. decembra 1945 je prispel v Servigliano.
V tamkajšnjem begunskem taborišču je našel sovaščana Ludvika Hrena, ki mu je uspelo pobegniti tudi s Teharij in se rešiti preko meje v Italijo, in štiri ali pet dobrepoljskih fantov, ki so bili v dneh vračanja zaposleni v angleški kuhinji in se tako izognili vrnitvi. Ti fantje so tudi v Serviglianu delali v kuhinji. Posebno vesel pa je bil srečanja s stricem Jožetom Strnadom, nekdanjim dobrepoljskim županom. Večkrat sta se pogovarjala o domači dolini in stric mu je ob taki priliki svetoval, naj se vrne domov: »Ti si mlad in ti nimajo kaj očitati. V pomoč boš staršem in jih boš vsaj pokopal, kot se spodobi.« Janez je nekaj časa okleval, konec junija leta 1946 pa se je le odločil in se odpravil domov. Že v Sežani so ga sneli z vlaka in zasliševali, nato pa pod stražo poslali v Ljubljano. V Ljubljani je bil samo en dan in že so ga izročili domači Ozni v Grosuplju. Po nekaj dneh mučnih zasliševanj so ga odpeljali v novomeške zapore, kjer je ostal cele tri mesece. Doma medtem sploh niso vedeli, da se je vrnil. Zasliševali so ga, zakaj je šel k domobrancem, predvsem pa o tem, koga je srečal na Koroškem in v Italiji, in zakaj se je odločil za vrnitev. Po treh mesecih stradanja in ušivosti v Novem mestu so ga končno izpustili.
Doma je sicer imel mir, vendar je čutil, da ga stalno nadzorujejo. Bil je prijetno presenečen, ko je doma našel brata Toneta. Kako je bilo z njim? S svojo enoto je prišel na Teharje. Pri popisu je navedel, da je rojen leta 1929, zato je prišel v skupino mladoletnikov in bil po amnestiji izpuščen. Sestra Mici se še danes živo spominja, kako se je brat avgusta 1945 vrnil domov. Z mamo sta na njivi blizu doma okopavali korenje. Brat, ki je bil tako sestradan in izčrpan, da ga je tistih nekaj kilometrov hoje od Predstrug do Podgorice čisto zdelalo, se je še privlekel do roba njive, tam pa zlezel skupaj. Naložili sta ga v kolca in odpeljali domov. Potem sta ga celo pitali, dokler se ni opomogel. Očetu je vse hudo, ki ga je doletelo med vojno in po njej, zrahljalo zdravje. Skoraj dve leti je bil priklenjen na posteljo in leta 1951 je komaj 54 let star umrl. Janez je bil ravno tedaj pri vojakih v Srbiji in ni mogel priti na pogreb. Bilo mu je hudo ob spominu na stričeve besede v Serviglianu: »Le pojdi domov, boš vsaj starše pokopal.« Čeprav je upošteval ta nasvet, ni mogel biti ob očetu v njegovi smrtni uri. Tudi brata Toneta ni bilo na pogrebu, saj so ga malo prej zaprli in je moral odsedeti šest mesecev. Ponj so prišli z dvema avtomobiloma in hišo ter gospodarska poslopja preiskali in prebrskali do zadnjega kotička. Baje so iskali neke kurirje, ki naj bi prišli z one strani meje. Bil pa je na očetovem pogrebu stric Jože, ki se je dobro leto za Janezom vrnil domov. Nič se mu ni zgodilo, je pa še leta potem imel težave z Ozno. Vsake toliko časa so ga odpeljali v Grosuplje in se celo noč »pogovarjali« z njim. Ko se je zjutraj izmučen in neprespan vračal domov, se je navadno ustavil pri Šporarjevih, saj je njihova hiša bila čisto na začetku vasi.

Opis slike: Domobranski kurat Tone Polda

V nekem smislu pa se je stričeva napoved nad Janezom, da bo poskrbel za starše, vendarle izpolnila. Zgodilo se je namreč, da je od štirih otrok samo on ostal doma: Brat Tone se je priženil v Malo vas, brat Lojze je zbežal čez mejo in se ustalil v Kanadi, in tudi sestra se je poročila in odšla od doma. Tako je Janez edini od otrok ostal na domačiji in skupaj z ženo skrbel za mater do njene smrti. Kljub svojim osmim križem in različnim dogodkom, ki jih je v življenju doživel, pa še vedno hrani živ spomin na maj 1945, ko je kot šestnajstleten domobranec šel na Koroško in bil malo pred ciljem svoje poti ranjen. Morda ga je prav to rešilo, da ni bil med tistimi, katerih pot se je končala v Kočevskem Rogu, v Hudi jami, na Hrastniškem hribu ali na kakem drugem morišču.