Avtor: Anton Drobnič

V DELU je bil 15. marca objavljen zapis o očitku poslanca SDS Jožeta Tanka nekdanjemu predsedniku republike Milanu Kučanu, da je ob obisku pri predsedniku vlade Borutu Pahorju zahteval razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar. Milan Kučan mu je odgovoril:
»Poslanec Tanko gotovo ve, da še kot predsednik republike nisem zahteval niti mogel zahtevati razrešitve nobenega državnega funkcionarja. Toliko manj počnem to sedaj iz ·ozadja·, kot mi hoče pripisati, ker si odgovornosti za upravljanje države nisem in si ne predstavljam kot postavljanje zahtev.«
Milan Kučan po zakonu res ni mogel zahtevati razrešitve državnih funkcionarjev. Drugo vprašanje pa je, kako je predpise spoštoval, ali razrešitve res ni zahteval. V resnici je vsaj trikrat pisno zahteval mojo razrešitev s položaja vodje državnega tožilstva, o čemer so takrat obširno poročala tudi sredstva javnega obveščanja. Ustnih zahtev in neštetih zahtev njegovih slabo zamrznjenih političnih tovarišev niti nisem prešteval.
Milan Kučan, tedaj predsednik predsedstva Republike Slovenije, je že po nekaj mesecih mojega mandata v najbolj nevarnih dneh osamosvajanja Slovenije konec junija 1991 kot prvi podpisal strašljivo pismo 32.000 vojakov revolucije, s katerim so od tedanje Skupščine Republike Slovenije zahtevali razrešitev vrhovnega tožilca Republike Slovenije, ker ni izhajal iz rdečega kadra. Kasneje je predsednik republike Milan Kučan poslal vladi Janeza Drnovška uradno predsedniško pismo, v katerem je zopet zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ker je ta novinarju povedal, kaj so si njegovi domači mislili o partizanih. Nato je predsednik republike Milan Kučan še tretjič pisno zahteval razrešitev generalnega državnega tožilca, ko je ta v razpravi na študijskih dnevih v Dragi slovensko oblast štel za barbarsko, ker noče pokopati svojih mrtvih in ni pravosodnim organom izročila nobenega množičnega morilca.
Milan Kučan je torej kot predsednik predsedstva oziroma republike najmanj v navedenih treh primerih pisno zahteval razrešitev državnega funkcionarja, voditelja samostojne pravosodne ustanove. Sam si trikratne pisne zahteve zadnjega generala revolucije za mojo razrešitev štejem v veliko čast in za izredno priznanje. Dvomim pa, da je to v čast Milanu Kučanu. Ob njegovem sedanjem zanikanju se lahko le vprašam, ali gre za izgubo spomina ali samo za debelo laž. Eno in drugo njegovim besedam jemlje vso resničnost in še zadnje ostanke zaupanja.
Gornje besedilo je bilo poslano DELU, da ga objavi kot odgovor na Kučanove neresnične trditve. Časopis odgovora ni objavil, morda zato, ker tam »mislijo širše« in so vedeli še za tretjo razlago Kučanove navedbe: Državni funkcionar je lahko samo tisti, ki izhaja iz njegove partije in se pokorava njemu. Drugi so samo narodni izdajalci. Tako je vendar njegova komunistična partija sklenila že 16. septembra 1941! Trije pozivi za razrešitev prvega generalnega državnega tožilca zato niso bili pozivi za razrešitev državnega funkcionarja, ampak le pozivi za odstranitev narodnega sovražnika, ki za državnega funkcionarja sploh ne bi smel biti imenovan.
Takšna razlaga Kučanove resnice in njegove nove težave z dejstvi in resnico so se pokazale v njegovem razgovoru, objavljenem v reviji MLADINA 19. marca 2010. Tam je o primeru Barbare Brezigar povedal:
»Zame pa je vprašanje predvsem, kako je gospa Brezigarjeva sploh lahko postala generalna državna tožilka. Znana je njena izrazita politična opredeljenost, predvsem pa je znano, da je v preteklosti obravnavala nekaj zelo spornih zadev, pri katerih je ustavila postopke in s tem preprečila, da bi dobile sodni epilog in Slovenijo razbremenile stalnih političnih manipulacij s tem, kaj se je denimo dogajalo v Depali vasi, kaj se je dogajalo z državnim preprodajanjem orožja itd. Če prav razumem, jo sedaj pred morebitno razrešitvijo varuje tudi dejstvo, da pripada ″drugi″ politični opciji.«
Za Milana Kučana je torej lahko državni funkcionar samo tisti, ki pripada »prvi«, t.j. pravi, boljševiški politični opciji. Kdor pripada drugi politični opciji, je lahko samo kolaborant in narodni izdajalec. To je pri njemu veljalo tako za prvega generalnega državnega tožilca in očitno velja tudi za sedanjo generalno državno tožilko. Tako je treba samo revolucionarno ugotoviti, da imenovanje Barbare Brezigar ni bilo veljavno, ne pa se truditi z iskanjem pravnih razlogov za njeno razrešitev. Zato Milan Kučan ne predlaga razrešitve, zadoščala bi ugotovitev, da Barbara Brezigar sploh ni generalna državna tožilka, ker ni bila veljavno imenovana
Brezigarjevo je za generalno državno tožilko imenoval Državni zbor RS po zakonu, ki ga je napisala in sprejela prava, prva, Kučanova politična opcija, podpisal in razglasil pa ga je sam Milan Kučan. Zakaj Kučan ni odrekel podpisa temu zakonu, če je tako slab, da po njem lahko postane državni tožilec celo neprimerna oseba, ki »pripada drugi politični opciji«? Sedaj pa se spreneveda in vprašuje, »kako je gospa Brezigarjeva sploh lahko postala generalna državna tožilka«. Seveda, njeno imenovanje pač ni bilo v Kučanovem nacionalnem interesu!

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Rdeči dežnik je trajnejši od rdeče zvezde Mirko Kambič

Kučan pravi, da je pri Barbari Brezigar znana njena »izrazita politična opredeljenost«. Kaj pa Kučanova politična opredeljenost! Ali ta ni znana in izrazita? Zadnji vodja totalitarnega režima v Sloveniji, ki ga je popolnoma obvladala zločinska politična organizacija, je svojo opredelitev kot kakšen afriški vrač pač dal v hladilnik in tako očiščen kot feniks še naprej ostal najvišji državni funkcionar in vrhovni predstavnik države, nad katerim je samo modro nebo, ter desetletja vladal vsem Slovencem. Barbara Brezigar, ki je bila doslej po družinskem izvoru samo članica Kučanove stranke, ki jo je ob miselni zrelosti zapustila, pa po Kučanu nikakor ni primerna niti za pregon zločincev, čeprav je ta pregon pod strogim nadzorom neodvisnih sodišč. Očitno zato, ker je njegovo stranko zapustila. Še naprej pa so lahko predsedniki republike, ustavni sodniki in vsi najvišji državni funkcionarji tisti, ki so ostali zvesti Kučanovi pravi politični opciji.
Ogabno, vendar nas prav ta človek že dvajset let vehementno poučuje o demokraciji, enakopravnosti, strpnosti, dialogu … in o »več resnicah«, ki so priročno pokrivalo za vse laži in neresnice! Ena od njih je tudi zgovorno Kučanovo razumevanje sodnega kazenskega postopka, kot ga izraža v navedenem odgovoru. Pravi, da je Brezigarjeva »obravnavala nekaj zelo spornih zadev, pri katerih je ustavila postopke in s tem preprečila, da bi dobile sodni epilog in Slovenijo razbremenile stalnih političnih manipulacij s tem«. Sodni kazenski postopek je namenjen samo ugotovitvi, ali so obtožbe utemeljene ali ne. Kadar ni utemeljenega suma zoper določenega storilca, se kazenski postopek sploh začeti ne sme. Če bi kazenski postopek vodili brez utemeljenega suma samo zato, da se ugotovi resnica in Slovenijo razbremeni političnih manipulacij, bi bila to očitna zloraba kazenskega postopka in groba kršitev človekovih pravic. Prav to pa zahteva Milan Kučan, za katerega drugače pravijo, da ima pravniško izobrazbo.
Stalne politične manipulacije s sodnimi postopki, so stvar politikov, katerih patriarh je Milan Kučan, in ne tožilstva ali sodišča. Politiki naj nehajo s političnimi manipulacijami, s katerimi neprestano bremenijo Slovenijo in Slovence. Nad politiki, ki stalno manipulirajo z Depalo vasjo ali s preprodajo orožja, ima vrhovni patronat prav Milan Kučan. On jih lahko ustavi, pa tudi o prodaji orožja bi jim morda kaj povedal, saj glavnega trgovca Hasana Čengiča ni sprejela tedaj malo znana tožilka Barbara Brezigar, ampak kar tedanji predsednik Milan Kučan. Nič takšnega še nismo slišali od njega.
Nikoli pa ni Milan Kučan negodoval, kako je generalna državna tožilka mogla postati njegova izrazito politično opredeljena prijateljica Zdenka Cerar. Prav tako ni nič negodoval, ko so sodniki z izrazito nezakonitimi odločbami ustavljali obnovo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in je Cerarjeva, prehitevajoč samo sebe in ne brez soglasja njene politične opcije, nezakonito ustavila postopek po zahtevi za varstvo zakonitosti, čeprav ti postopki niso bili namenjeni razbremenitvi s političnimi manipulacijami, ampak ustavni pravici do rehabilitacije krivično obsojenih. Seveda, Cerarjeva je bila pač iz prave, boljševiške politične opcije in je ukrepala v skladu s Kučanovim nacionalnim interesom.
Zato pa imamo »več resnic«, da se takšna nasprotja zakrijejo in Kučanova politična opcija lahko ostane za večno prava, prva in za državne funkcionarje edino dopustna in obvezna. Res, kako je Barbara Brezigar, ki je obravnavala nekaj spornih zadev in zakonito ustavila postopke, ko bi jih iz politične potrebe in iz razlogov »nacionalnega interesa« morala peljati do bridkega konca, lahko brez odobritve Kučanove opcije postala generalna državna tožilka! Kako sploh morejo pravi državni tožilki biti človekove pravice in pravna država več kot politične potrebe in »nacionalni interes«, katerega zvesta varuhinja je bila samooklicana »strokovna« državna tožilka pred Brezigarjevo, nad katero so tudi vojaki revolucije imeli posebno veselje?
Resnično, kako klavrni so partijski preroki, ko tako prezirajo dejstva, da morajo celo lastne domislice menjavati po trenutnih potrebah, kot cigan svoje prosjaške štorije! Je kje kdo, ki bi jih mogel rešiti tega zla? Zdi se, da je med Slovenci k temu bil prvi poklican Milan Kučan, vendar klica milosti ni razumel!