Avtor: Justin Stanovnik

Nagovor urednika Zaveze

Dragi prijatelji!
Naj najprej izrazim zadovoljstvo, da se spet vidimo, v številu, ki dokazuje, da nekaj daste na skupnost, ki nosi ime Nova Slovenska zaveza. Dokazuje tudi, da vam ni vseeno, da vam preprosto ni vseeno. Zahvaljujem se vam zato. Navada je že, da na zborovanjih, kot je tole, daste tudi uredniku Zaveze nekaj časa, da pove na kratko, katere misli ga vodijo pri organiziranju naše revije. To pa ne pomeni nič manj kot to, da poskušamo razumeti, kakšen svet se odpira pred nami in katero mesto nam v tem svetu določa misel, ki jo nosimo v sebi. Ker sem torej rekel, da se pričakuje, da bom to storil na kratko, naj začnem.
Najprej svet okoli nas. Katere skrbi čuti in zakaj se žene sedanja Evropa? Vsi, na primer, govorijo o tem, da je treba uresničiti lizbonsko pogodbo. Nedavno je neki učeni Poljak Paweł Swieboda iz Centra za evropsko strategijo dokazoval, da je osnovno poslanstvo Evrope v 21. stoletju t.i. ekonomija nizkih ogljikov in da bi zato bilo treba iznajti primerne politične instrumente, če hočemo, da bodo ljudje sprejeli nase žrtve, ki so potrebne za tako Evropo. Angela Merkel razmišlja o tem, ali naj se za rešitev finančnih težav Grčije in Španije ustanovi posebni denarni fond, ali pa naj se zato aktivira obstoječa svetovna finančna organizacija. Drugi razmišljajo, če ne bi bilo bolje, države, ki so zabredle v nesolventnost, prepustiti kar sebi, ali pa se jih za nekaj časa celo izloči iz evrskega območja. Potem pa: Kaj storiti z Afganistanom? Kaj storiti s Palestino?, itd., itd. Za vsa ta vprašanja čutimo, da so tudi naša vprašanja, preveč pa nas ne zaposlujejo, ker vemo, da lahko zelo malo pomagamo pri njihovi rešitvi. Bolj se vznemirimo, ko slišimo, na primer, da je treba »ustaviti evropsko sodišče«, da »vedno bolj vprašljive sodbe iz Luxemburga zahtevajo sodno kontrolno instanco«. Tudi tam, si pravimo, ko to slišimo. Tudi tam.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Justin Stanovnik Blaža Cedilnik

A v pravem pomenu so naša vprašanja samo tista, ki jih lahko rešimo mi sami in nihče drug. Naše vprašanje se glasi: Slovensko 20. stoletje. Vidite, tako se glasi vprašanje, ki okvirno na neki način zajema vsa sedanja slovenska vprašanja. Slovensko 20. stoletje.
Skozi katere preizkušnje nam je bilo treba iti in kakšni smo se v teh preizkušnjah pokazali? Od vseh Slovencev se terja odgovor na to vprašanje. Nihče se mu ne sme izmikati. Mi – ko pravim mi, mislim na tiste Slovence, od katerih nas je danes nekaj tukaj – pa smo za ta odgovor posebej zavezani. Ne samo zato, ker smo v kulminaciji 20. stoletja igrali poglavitno vlogo in nam je veliko do tega, da se ugotovi, kako je ta vloga bila odigrana, ampak tudi zato, ker v to stoletje nismo od nekod vstopili, ampak smo s svojim narodom živeli zavestno in tvorno, se pravi, zgodovinsko, od začetka njegovega prebivanja na tem prostoru, ki je postal prostor njegove Evrope. Nihče od nas sedaj živečih nima takih kompetenc do slovenskega zgodovinskega spomina kot mi, nihče odslej živečih organiziranih ljudi seveda. Nihče, razen Katoliške cerkve, ampak ta želi biti eshatološka in se noče in ne more v celoti poistovetiti z nobeno zgodovino.
Skozi kaj smo torej šli? Kakšni smo tam bili? Kakšni smo tam postali? Najprej prva svetovna vojna. Vidite, prva svetovna vojna je bila veliko pohujšanje. O tem priča molk preživelih vojakov. Oglejte si katerega od njihovih kipov, npr. tistega pred kostnico na ljubljanskih Žalah. Videli boste žalost preprostih, navadnih, nekoliko nerodnih ljudi, oblečenih v vojake. Zdi se, kakor da bi pripovedovali o nečem, kar se ne bi bilo smelo zgoditi. Prva svetovna vojna je nastala zaradi evropske nadutosti in je bila veliko pohujšanje.
Prva svetovna vojna je bila veliko pohujšanje. Posledica tega pohujšanja je bil duhovni in politični razvoj, ki se je po njej začel. Na katoliški strani je bil to pojav prosto lebdečih idealistov, tako imenovano mladinsko gibanje, z listi Križ in potem Križ na gori in slednjič, 1937. leta, Kocbekovo Dejanje. Značilno za to skupino je bilo gibanje od začetnega idealizma do končne vserazpoložljivosti. To je bilo protislovno gibanje: hoteli so se izmakniti okorelim ustanovam, a so končno pristali v ustanovi, ki ni bila več instrument civilizacije, ampak je imela vse znake ideološke povampirjenosti. Ta ustanova je bila Komunistična partija Slovenije, ki je nastala zunaj civilizacije, rasla zunaj civilizacije in zunaj civilizacije ostala tudi potem, ko ji je zgodovina vzela poverilnice – papirje, za katere si je domišljala, da jih ima v rokah – namesto da bi dopustila, da bi se po bankrotu svoje ideologije njena človeška snov spet naselila v svet evropske normalnosti. Še danes so komunisti zunaj duhovnih in moralnih norm, ki vodijo evropsko demokracijo od začetka.
Katoličani, ki jim je zgodovinski spomin omogočal, da so ostali v krožnici civilizacije, so spričo levice, razvoja na levici, ki se je širila in dobivala vedno večji zagon, začeli čutiti vedno večjo odgovornost. Levica se je radikalizirala sama po sebi, poleg tega pa je njena jadra polnil veter časa. Trenutek zgodovine, ki je napočil, jim je bil naklonjen. Iz slovenske katoliške substance je tedaj naraščajoča odgovornost rodila dve sili, srednješolsko mladinsko Katoliško akcijo Ernesta Tomca in Erlichovo Stražo v viharju. To sta bili dve zavestni sili, ki sta dajali smer in zgled vsem mladinskim katoliškim množicam. Ko ne bi bilo druge svetovne vojne, nasprotje med tako oblikovanima taboroma ne bi prestopilo civilnih okvirov. Vojna, zlasti še, ker je bila svetovna, pa je omogočala, da so boljševiki s svojimi ideološkimi sopotniki organizirali rezistenco, ki se je izkazala za zelo učinkovito ohišje ideološke totalitarne revolucije. Ta rezistenca, ali ta boj za svobodo, je bila čisti primer tega, čemur smo pozneje rekli odrska inštalacija. Kolikor je to sploh bil boj, je bil boj proti konkurenčnim ideologijam fašizma in nacizma. V resnici pa je to bila vrhunska storitev boljševiške manipulacije.
Ko smo rekli, da bomo poizkušali odgovoriti, kakšni smo se Slovenci pokazali v zgodovini, ki jo je proizvajala Evropa v 20. stoletju, moramo sedaj odgovoriti na dve bistveni vprašanji. Prvo se glasi: Kaj se je naselilo v slovenske boljševike, da so edini v Evropi – izjema so samo Grki – med vojno izvedli revolucionarno agresijo na svoj narod? Kaj jih je gnalo, da so to kljub vsemu mogli storiti? Oziroma, kaj je bilo tisto, česar ni bilo v njih, da bi jim to prepovedalo storiti? Kaj je bilo tisto, kar jim je omogočilo obstajati tako zunaj človeških norm? Ne, kaj jih je naredilo sposobne prenašati krike ljudi, ki so ječali pod njihovimi rokami. To so bili sposobni delati tudi nacisti. Pravo vprašanje se glasi: Kaj jim je omogočilo, da so živeli, obstajali, govorili slovensko, potem ko so slovenskemu človeku jemali dušo in svobodo in ob tem govorili, da ga osvobajajo? Kako so zmogli ta diabolični quid pro quo? To je vprašanje. A vprašanje brez odgovora. Slovenija ima nekaj deset ustanov in fakultet, ki bi lahko kaj storile, ne zaradi plač, ki jih tam nastavljeni dobivajo, ampak zaradi znanstvene časti – če to kaj je – in zaradi usmiljenja do naroda, ki je navsezadnji njihov narod, da ne bi več zdvajal nad sabo. Med nami je namreč mnogo ljudi, ki živijo v etični razklanosti. Med nami je mnogo ljudi, ki jih odebeljene kuverte, ki so jih pol stoletja prejemali, in častna mesta na shodih, ki so jih dobivali, in zvodljiva šepetanja, da so to, kar so počeli, morali početi, ki jih vse to več ne odrešuje od uničujočih dvomov. Na tako pomembna vprašanja kot narod nimamo odgovora. Kakšen narod smo, da so iz nas izšli takšni ljudje? To je prvo vprašanje.
Drugo vprašanje pa se glasi: Kako to, da je bila boljševiška agresija na lastni narod deležna tolike podpore? Kako to, da so boljševiki našli v narodu toliko ideološke pete kolone? Toliko pripravljenosti na kolaboracijo z njimi? Saj je moralo biti vsem jasno, kaj bo iz tega nastalo? Tudi krščanskim socialistom, tudi Kocbeku, tudi liberalcem je to moralo biti jasno. A zakaj jih to ni odvrnilo od tega, kar so storili? V nekem smislu je drugo vprašanje pomembnejše od prvega. Poleg tega, da zadeva srž našega človeka, kvaliteto narodovega duha, zanesljivost njegove misli, genezo njegovega jezika, poleg vsega tega nas obhaja še huda slutnja, da to ni nekaj slučajnega in začasnega, ampak nekaj, čemur moremo reči morbus slovenicus, slovenska bolezen. Le malo poglejte okoli sebe, le malo nastavite uho, pa vas bo stisnilo pri srcu. Toliko je v nas neumnega, samomorilskega. Ali ne vidimo vsepovsod novega kocbekovstva, novega liberalizma? Ali ne vidite, da je človekova normalnost, ki ni drugega kot človekova uravnoteženost šla »rakom žvižgat, ribam gost«?
Vprašanja, ki si jih tu postavljamo, so bolj resna, kot bi utegnil kdo misliti. Ko se soočamo s svojim 20. stoletjem, nam nazadnje ostane misel, da se moramo končno naučiti prebivati v zgodovini. Če hočemo nazadnje postati narod, na katerega je mogoče računati, moramo postati kompetenten akter zgodovine. To pa se pravi: vedeti, kaj smo in biti pri tem in vztrajati pri tem, kar smo. Biti pri sebi. Ali priseben. Po tem, kar smo doživeli, se ni mogoče umakniti ukazu, da moramo končno dozoreti.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Naša harmonikarja Gašper in Cvetka Blaža Cedilnik

Če se hočemo zavedeti resnosti položaja, ne moremo storiti nič boljšega, kot da se spomnimo na zadnje parlamentarne volitve 20. 9. 2008. Kaj se je takrat tako pomembnega zgodilo? Marsikaj, predvsem pa to, da je Nova Slovenija, ki je avtentična naslednica predvojne Koroščeve Slovenske ljudske stranke, ki je na volitvah 1938. – na zadnjih volitvah pred narodovo kataklizmo – dobila 80% vseh glasov. Ta stranka sedaj ni mogla prestopiti praga, ki pelje v parlament. Večjega absurda si ni mogoče zamisliti. A uprizorili so ga katoličani, ki ali niso šli volit ali pa so volili kako drugo stranko. Včasih se sprašujem, kako smo tisto noč mogli preživeti, hočem reči, kako smo jo sploh prestali? Ni še v nas obledela podoba človeka, ki se iz Barbarinega rova plazi po ozkem kanalu med stropom in rudniško žlindro, pri tem pa zadene ob debelo betonsko pregrado, skloni glavo in umre? Ni še ta podoba prav zbledela v nas, ko se je že pokazala druga: pri sosedu gori, od vseh strani tulijo sirene gasilskih avtomobilov, ljudje pa sedijo doma na foteljih in gledajo televizijo ali pa se postavijo nekam na robu množice, ki jo je prignala radovednost. Nič drugega kot radovednost.
Vidite, tako je to. Gre nam za biti ali ne biti, slovenski katoličani – ne vsi, seveda ne vsi, a vseeno dovolj, da dajejo videz politične nepolnoletnosti – slovenski katoličani pa pri vsem tem igrajo ruleto. Po toliki zgodovini! Poslušajte sedaj: po toliki zgodovini˝, skozi katero smo šli. In po toliki smrti!
S temi, prav s temi besedami »po toliki smrti«, pa prehajamo na neko drugo zgodbo, ki presega vse, kar smo doslej povedali in sega v prostore, v katerih slutimo, da bi mogli razumeti sebe in svet in življenje – to da smo, in to da sploh kaj je – v prostore, v katere nam dovoljuje vstop natanko to, kar smo doživeli, memoria passionis, kakor pravi temu teolog Johann Baptist Metz. Memoria passionis – Spomin na trpljenje. Ne na naše trpljenje, ampak na trpljenje naših prijateljev, na trpljenje slovenskih ljudi. Tu so nekatera dejstva:
Prvič je tu neki stavek, ki ga je izrekel – tudi v Zavezi smo ga že nekajkrat omenili – George Rendell, angleški veleposlanik pri jugoslovanski begunski vladi v Londonu. Rekel je: »Slovenci so mogoče edini zares katoliški narod v Evropi«. Ko je govoril o neprestanih sporih v jugoslovanski begunski vladi, se mu je zdelo, da ne more mimo omembe Mihe Kreka, ki je v tej druščini skušal miriti in gasiti. In ker je že omenil Kreka, se mu je zdelo potrebno povedati tudi od kot izhaja, tudi, o značaju naroda, ki mu pripada. Če boste kdaj prebirali njegove spomine, boste ta stavek, ki stoji med drugimi, tam tudi povedanimi, bolje razumeli. To je ena stvar. Druga stvar pa je naslednja. Boljševiška vstaja, do katere je prišlo v Sloveniji, ni bila – v svojem izvoru – vstaja ponižanih in razžaljenih, kot bi bil npr. upor nedotakljivih v Indiji ali vstaja južnoameriških peonov ali gladiatorjev, naveličanih izpostavljati svoja življenja za zabavo množic po italskih mestih. Boljševiški upor je bil čista stvar duha, zadnja aroganca človeka, ki je hotel postati to, kar ni. Napadena je bila tako civilizacija in slovenski katoličani so jo branili. Čeprav jih je začetna faza boljševiškega strahovanja k temu izzvala, bi jim konec koncev lahko zmanjkalo poguma in ne bi storili ničesar. A jim ga ni.
In tretja stvar. Čeprav je bila katoliška obramba ne samo legitimna, ampak je imela na sebi vse prerogative visokega moralnega dejanja, saj jim je poverilnice za njihov boj dala civilizacija sama, so bili katoličani za svojo zvestobo strahotno kaznovani. Tak je bil videz. Tako je svet tudi govoril.
Nihče in nič v slovenski zgodovini ni boljše izrazil tega absurda kot krik nekega slovenskega dekleta, ko se je v Vetrinju zvedelo, da so Angleži vozili domobrance v roke boljševikov: »Ali ne bo že sodni dan!«. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Nihče še ni o tem povedal nič boljšega.
A letos se je zgodilo nekaj, kar nam daje pravico, da svojim mislim damo drug okvir. Letalo, ki je peljalo poljsko politično in državno vodstvo na slovesnost v spomin pomorjenih poljskih oficirjev v Katinskem gozdu, se je nedaleč od cilja njegove poti zrušilo. Dvaindvajset tisočem v Katinu in drugih taboriščih pokončanih aktivnih in rezervnih oficirjev republike Poljske – zvečine intelektualcev – se je pridružilo še 96 nepogrešljivih administratorjev države in družbe sedanje Poljske. Na Katin pa je bil, poleg drugega, vezan tudi predsednik poljske begunske vlade v Londonu, general Sikorski, ki se je že 1943, torej še med vojno, zelo prizadeval, za mednarodno priznanje pravih storilcev Katinskega zločina, za katerega se je že takrat vedelo, da so to bili Sovjeti. To je bilo v nasprotju z željami zaveznikov, ki se Sovjetom niso hoteli zameriti. In kaj se je potem zgodilo? Podobno, kakor letos 10. aprila, se je njegovo letalo zrušilo nad Gibraltar.
Pisava, s katero so bila izpisana dogajanja okoli Katina, je bila in je tako specifična, da človeku ne da, da je ne bi skušal razvozlati. Pri iskanju ključa za branje te pisave pa človek spet pomisli na zvestobo katoliškega poljskega naroda v svoji zgodovini. Tudi ni mogoče, da ob tem človek ne bi pomisli na to, da, kakor je bilo za Slovence nekoč rečeno, tudi za Poljake velja danes, da so »morda edini zares katoliški narod v Evropi«. Kaj pa potem, spričo tega osnovnega dejstva, pomenijo ta nenavadna obiskanja, ki so jih skozi vso zgodovino doživljali Poljaki in jih doživljajo še danes? Ki smo jih v 20. stoletju doživeli Slovenci in jih doživljamo še danes? Kaj pomenijo? Ali ni morda tako, da nam je bilo z njim nekaj sporočeno? Kaj bi nam bilo lahko na ta način sporočeno? Morda to, da ima trpljenje nekaj opraviti z misterijem sveta. Da so Auschwitz, Katin, Varšava 1944, Kočevski rog, Hrastniški hrib, Barbarin rov povezani z imenoma Getsemani in Golgota. Da je bolečina temeljna prvina sveta. Da je od tega védenja odvisno, ali je naša naravnanost do sveta takšna, kakršna nam je bila namenjena. Takšna, da v tem svetu lahko obstajamo.
Knjiga, s katero je teolog Metz razložil te reči, nosi naslov Memoria passionis, Spomin na trpljenje. S tem je Metz uvedel pojem anamnestične kulture – pomneče kulture, kulture, ki pomni, ki se spominja, ki ohranja spomin na trpljenje, ki skrbi, da se ne izgubi resnica v svetu. To pa pomeni, da moramo nekatere stvari nositi v sebi. Kaj pa se pravi, kako stvar nositi v sebi, pa vam ne bi mogel bolj učinkovito povedati kot s kratko pesmijo generala Rudolfa Maistra - Vojanova. Z njo me je pred kratkim seznanila Cvetka Hanuna, hčerka domobranskega poročnika Cvetka Praperja, poveljnika domobranske postojanke v Rovtah, avtorica besedila o svojem očetu v zadnji številki Zaveze. Konec te pesmi pa gre takole:
»Solze vidim, štejem vdove –
kam pa skrili ste grobove,
kje vsadili svojim križ«?
»Kaj jih iščeš po poljani,
kaj za njimi v hrib tiščiš? - «
»Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ«.
Naj vam še enkrat ponovim zadnja dva verza:
»Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ«.
Vidite, ni tako, da bi pisal pesmi za pomorjene domobrance samo France Balantič, ne da bi, seveda za to vedel; tudi Rudolf Maister je pisal take pesmi, in pri tem še manj vedel, za koga jih piše. Mi pa jih zavestno ponavljamo, ker vemo, da tako obnavljamo neko kulturo, ki nas bo za zmerom obdržala v človeški normalnosti.
»Naši v nas so pokopani,
mi smo njih nagrobni križ«.