Avtor: Tone Golež

Rad se spominjam na leto 1944. Zlasti malo pred poletjem in dalje je bilo v domobranskem gibanju v različnih krajih več zborovanj. Vsi v takratni Ljubljanski pokrajini, ki smo želeli svet brez komunizma, smo bili prepričani, da gre vse v pravo smer.
V jeseni so se gimnazije zelo razredčile, ker so mnoge letnike v Ljubljani poklicali, da se odločijo za nemške delovne enote ali pa domobrance, samo doma niso smeli biti. Tako je tudi mene pot zanesla med domobrance, ki so bili logična izbira za versko prepričanega fanta. Težko sem se ločil od šolskih klopi in razmišljal sem, kako bi le lahko končal še zadnji, osmi razred gimnazije z maturo. Imel sem srečo, da sem po prvih treh mesecih privajanja na vojaščino, prišel v pisarno. Tu je bilo poveljstvo razumevajoče za moj cilj – dokončanje gimnazije. Tako sem imel stik z gimnazijo, profesorji in učenci. Dobival sem gradivo in se tako tudi v vojski, zlasti v nočnih dežurstvih, pridno učil za sprotna izpraševanja in pripravo na maturo, ki sem jo opravil aprila 1945 z rednimi dijaki. Zaškripalo je malo pri matematiki, a je vendarle uspelo. Imel sem kar precej dopusta, ki sem ga uporabil tako za učenje kot spremljanje dogajanja v svetu in v Ljubljani.
Neprijetne so bile novice, kako je padla Reka in si pot naprej utirajo partizanske čete. Nekateri domobranci, ki so prišli s terena domov, so bili nadvse začudeni in zaskrbljeni, čemu Angleži pošiljajo letalsko pomoč partizanom v obleki, hrani in orožju. Posebna vesela novica je bila, ko je bil 4. maja 1945 objavljen v Slovencu razglas z rdečim robom o demokratični Sloveniji v Jugoslaviji. Časopis Slovenec je bil nabit zunaj na deski na ograji v Colarjevi ulici na Leskovčevi hiši. To sem opazil, ko sem šel od ministriranja pri maši ob 6. zjutraj proti domu. Doma se je že začelo, ponekod so že visele zastave.
Čutili smo veliko srečo, da smo se odcepili od Nemcev. Imeli naj bi novo slovensko demokratično oblast. Prekipevalo je v nas od ponosa in sreče, da smo doživeli ta dan. Vse to je trajalo le malo časa. Prva slovenska vlada ni mogla niti dobro zaživeti, kaj šele obstati. Nemci so jo hoteli uničiti, privrženci osvobodilnega gibanja pa so se o njej zaničevalno izrekali. Člani vlade in Narodnega odbora so se morali skrivati pred Nemci, ki so jih hoteli aretirati, nato pa še bežati pred prihajajočo partizansko oblastjo. Prišlo je do grenkega razočaranja in zaskrbljenosti, kaj bo zanaprej. O tej vladi se dolga leta ni smelo nič vedeti ali govoriti. Ta molk je verjetno nehote prekinil Tone Fajfar, ki je objavil knjigo Ura odločitve, v kateri je kot prilogo objavil obupni poizkus rešiti nekaj (domobranstvo), kar se ni dalo. Mnogi drugi vojaki na terenu niso o tem ničesar vedeli, prav tako ne o prizadevanjih, da se Rupnika nadomesti s sprejemljivejšo osebnostjo za zahodne zaveznike.
Izhajam iz globoko verne družine, v kateri smo sprejeli krščansko gledanje na komunizem, češ da je nekaj izredno slabega in zaradi protiverskega stališča ni sprejemljiv. Bili pa smo bili priče, da so mamini sorodniki, čeprav verni, z dušo in srcem sodelovali v OF. Zato je bil odpeljan mamin brat, moj stric, v taborišče Dachau, kjer je tudi umrl. Poleg tega je bila v Kompoljah v Črnem grabnu kmetija in mlin ob gozdu, ki je postala prava javka za vse vrste partizanskih dejavnosti. Ta je bila po določenem času odkrita, seveda s posledicami. V nemško taborišče sta bili poslani dve hčerki, po hudem pretepanju, ne od Nemcev, ampak Slovencev, ker nista hoteli vedeti za določena imena. Dekleti sta se napol mrtvi vrnili iz taborišča z veliki srdom do Slovencev. Kako kruta so bila kasneje v »svobodi« spoznanja trdne samostojne kmetije ob nenasitni obvezni oddaji pridelkov, posebno pa še ob nagovarjanju, da se izkažejo in čim prej stopijo v kmečko delovno zadrugo. Mama ni mogla razumeti, zakaj morajo verni ljudje, ki so v hudi zmoti podpirali komunizem, biti kaznovani s tako hudim trpljenjem v taboriščih. Naš župnik g. Jenko, ki je redno prihajal k nam, jo je tolažil, da je to manjše zlo, a se zaradi okupacije ne da drugače. Skrita rana v njenem srcu je ostala.
Preden grem k nadaljnjemu opisu ob koncu vojne še nekaj besed o našem razredu na III. realni gimnaziji za Bežigradom, ki sem jo obiskoval do konca 7. razreda. Bil je to c razred, ki se je kmalu razdelil na vnete pristaše OF, vsaj dobro tretjino, in na take, ki so čakali, kako bo na koncu vojne, teh je bilo največ. Najmanj je bilo takih, ki so bili proti okupatorju in predvsem proti komunizmu. Med profesorji sta bila vsaj dva, ki sta šla za svojo idejo v partizane. To sta bila profesor Tine Jeras in E. Kocbek. Med dijaki, ki so zastopali tako imenovano napredno smer, sta bila tudi Miloš Štok in Milan Mihelič, prvi je kasneje postal dober zdravnik splošne prakse, drugi pa je znan arhitekt, ki je pripravil načrt za novo cerkev v Stožicah v Ljubljani. Ta me je kot sošolca nagovarjal, naj spremenim svoje odklonilo stališče do OF, ker je v njej tudi prostor za katoličane. Prijateljsko, vsaj na zunaj, sva ugotovila, da ostaneva vsak pri svojem. Zelo zanimivo se je obnašal Edvard Kocbek. Za nadaljnje razumevanje njegovega pridobivanja za OF naj pojasnim stanje med vernimi. Najbolj neopredeljeni so bili kongreganisti, potem pa veroučitelja Jože Košir in Vilko Fajdiga, odločno neizprosni proti OF pa so bili stražarji, ki so bili tudi ideološko zelo podkovani.
Naj omenim nekaj trditev našega profesorja Kocbeka. Po njegovem lahko pričakujemo veliko novo dobo, kjer ne bo več klerikalizma. Prihaja do nove, boljše, pravičnejše družbe, do enakosti, duhovne svobode med vernimi in nevernimi. Ne samo to! Nastopila bo pravičnejša bolj socialna in demokratična družba. Taka družba bo nastopila po sedanji, ki jo branita in zagovarjata zlasti cerkev in kapitalisti. Na to srečno obdobje se moramo pripraviti že sedaj, tako da strnemo svoje vrste in smo zmožni tudi kaj žrtvovati. Živimo v odločilnih časih, prav bi bilo, da vsak izmed nas piše o teh dogodkih, tudi dijaki v svojih dnevnikih. Proč s hinavstvom in klečeplazenjem pred okupatorjem. Takšno je bilo vabilo in klic profesorja Kocbeka mladim. Seveda je imel uspeh. Največ si je pridobil dijakov iz vrst kongreganistov. Zataknilo pa se je po usmrtitvi Župca, Ehrlicha in Natlačena. Tu sta se mu odločno in odkrito zoperstavila Franci Sešek in Peter Pogačar, oba člana Slovenske dijaške zveze in doma iz »rdeče hiše« pri Sv. Petru. Bila sta proti umorom brez pravnega odloka sodišča, proti podpiranju komunizma, na katerem gradi OF s predpogojem, da se samo pod enim vodstvom upremo okupatorju. Komunizem je sovražen veri, a lahko še veliko okrutnejši od fašizma. Spet drugič nam je Kocbek slikal slabosti sedanje, obstoječe družbe, kjer je obsojal klerikalizem, kapitalizem in fašizem. Ta klerikalizem, ki naj bi bil obramba vere, je v trdni povezavi in sodelovanju med župnikom, žandarjem in županom za oblast. Ti ne vidijo težkega socialnega stanja delavcev in kmetov. Mlada fanta sta plačala svoja stališča z življenjem, profesor Kocbek pa je potreboval desetletja, da se je izrazil o trpeči Cerkvi v nekem intervjuju v »Ognjišču« in ugotovil svojo izrinjenost, če že ne izobčenje iz javnega življenja v povojnem času.
Zdaj pa še o potovanju iz Vetrinja v Škofove zavode v Šentvidu. Že pred odhodom iz Koroške je bilo na vetrinjskem polju kar precej živahno. Zvedeli smo, da je od poslanih srbskih vojakov, ki naj bi šli v Italijo, a so se znašli v Jugoslaviji, nekdo ušel iz tega pekla in opozoril vodstvo v Vetrinju, da gredo vojaki v Slovenijo in ne v Italijo. Občutili smo nemir, nelagodnost. Vsi morebitni ugovori so bili utišani, ker naj bi šlo le za sovražno propagando, držati da moramo skupaj, ne pa nasedati lažnivcem. Angleži so nas sprejeli, bodimo korektni do njih. Večina je bila za to, da se premaknemo čim prej iz tega kraja. Nekaterim, žal premalo številnim, le ni šlo vse v račun. Tako je prišla sreda 30. maja 1945, ko so nas v Vetrinju naložili na kamione in odpeljali na prvo železniško postajo pred Podrožco.
Postavili smo se v štiristope, vhod na postajo je bil ozek. Med železniško stavbo in ograjo je bilo malo prostora. Tu so nas začeli ponovno pregledovati angleški vojaki in komu tudi kaj vzeli. Čakajoč v četverostopih smo imeli na desni strani koruzo in druge poljščine, z leve pa smo videli zelo dolg tovorni vlak z enim osebnim vagonom za oficirje in žene, kot se je šušljalo.
Ko sem gledal to ponovno pregledovanje, mi je postalo tesno pri srcu. Moj desni prijatelj, Mirko Jug iz Novega mesta, je nekaj brundal. Hotel sem mu reči: »Ti, pojdiva stran«, a se je s ceste že umaknil v koruzo in odšel sam v svobodo. Bil je v izgnanstvu, dosegel lep poklic, ni pa se več družil s preostalimi. To mi je kasneje pripovedovala njegova teta, ki sem jo spoznal po naključju.
Meni je bilo pod častjo, da tako ravnajo z nami, a če so vzdržali oficirji, bo še navaden vojak. Odpirala so se vrata vagonov, morali smo hitro poskakati vanje. Ko je bil tovorni vagon poln, so ga takoj zaprli. Tako enega za drugim. Ždeli smo skoraj v temi, svetloba je prihajala od malih oken in špranj med deskami. Žal vlak še niti odpeljal ni, ko smo že slišali partizane. Oblila nas je kurja polt, bili smo v kletki, iz katere ni bilo izhoda. Našli smo luknjo v podu in skozi njo metali ure, raztrgane osebne dokumente, vse, kar je šlo skozi, in za kar smo mislili, da bi nam lahko kasneje škodilo. Videl sem, da smo se peljali mimo Jesenic proti Ljubljani in ne v Italijo, kot so nekateri še vedno upali. Ustavili smo se v Kranju. Zdelo se mi je še znosno. Videti je bilo, kot da bi bili nekateri že pred nami. Seveda smo bili deležni opazk, klofut in tudi udarcev na poti s postaje Kranj po cesti po klancu navzgor. Tam malo pred sedanjo enoto Zavarovalnice Triglav je bil na desni strani vhod v taborišče. Bili smo skupina, ki vsaj do tu ni bila deležna tolikšnih zaničevanj kot drugi pred nami. Vrata so se odprla in prišli smo na dvorišče. Rezki klici in naročila o brezpogojni poslušnosti so nam narekovali, da se razvrstimo, kakor se spominjam, v naslednje skupine: najprej tisti, ki so že bili v partizanih, a so prešli k domobrancem; potem vsi oficirji, podoficirji; nato vojaki domobranci od začetka v bataljonih in še drugi. Vsi ti so ostali na dvorišču. Potem so poklicali letnike 1927, 1928 in 1929. Te so poslali višje, levo od dvorišča, v nekdanje barake. Najmlajši so bili vsaj v barakah, vsi ostali pa na prostem. Vso sredo in še četrtek si imel možnost, da si s kom spregovoril kakšno besedo. Med temi bi omenil Miha Novaka, vojaka iz Zelene jame v Ljubljani, svojega sošolca. Rekel mi je, da sem lahko vesel, srečen, ker sem med mlajšimi in sem samo povohal vojake, nikjer nisem bil v borbah, zato morda le lahko pričakujem še življenje. On in brat sta bila večletna domobranca, sodelovala sta v borbah, v iskanju terencev, preganjanju javk in razbijanju trojk. Šlo je za pobijanje zmote, kar komunizem je, pri največkrat zapeljanih ljudeh, kar ni bilo tako enostavno. Zdaj, ko je tu, je vse obrnjeno na glavo. Komunizem na dolgi rok ne bo uspel. Ima pa to čudno lastnost, da ne pozna usmiljenja, če nisi z njim, ampak samo maščevanje in kazen, to je smrt, ki jih čaka. Spomnil se je na mamo, sestro in druge iz Zelene jame. Bil je pripravljen na odhod s tega sveta. Pokazal je na komandanta Švabiča, ki da se mu slabo piše. Uspelo se mi je pririniti še do slovenskih oficirjev, med katerimi sem še spregovoril z dvema svojima sošolcema z gimnazije, s Francem Sevškom in Petrom Pogačarjem. Sevšek me je samo gledal, medtem ko mi je Peter napovedal zaradi mladoletnosti še življenje pod komunizmom. Tedaj je zavpil rezek glas, kaj počnem tam, vendar sem se srečno umaknil v barako. Spet drugič sem se še uspel posloviti se od starejšega tovariša Stanka Drobniča, dobrega študenta in fanta iz Blok, ki ga potem nisem nikoli več videl. Omeniti moram še nekaj junakov, ki so kljub vsemu hoteli ali vsaj poskušali še živeti, ne pa umreti. To je bil moj sošolec Peter Klopčič iz Ljubljane in dva brata Magistra. Vsi so ušli iz kranjskega taborišča in iz Slovenije ter uspeli v življenju.
Ko sem prišel nazaj v barako, se me je polotil rahel optimizem, ker bom morda vendarle še živel. Spet sem se prikradel med starejše domobrance, in sicer k bratoma Mohorič, klasikoma iz Ljubljane. Franci je bil zelo bolan zaradi želodčnih težav in ne vem česa še vsega ter je kar lezel skupaj. Ob strani mu je stal njegov brat Marjan, ki bi jo, če ne bi imel bolnega brata, skušal pobrisati, ker je poznal bližnjo okolico, zlasti Olševek, kjer so imeli neko posest. Brata v taki stiski ni hotel in ni mogel zapustiti, meni pa je ostal v spominu še po enem dogodku iz leta 1944, in sicer z dne 21. oktobra. Takrat smo namreč iz časopisa izvedeli, da so Sovjeti vkorakali v Beograd in postavili za voditelja Tita. Za Marjana je bila to genialna poteza Rusov, kajti kdor ima Beograd, bo kmalu lahko strašil tudi po Sloveniji, kot so to storili Turki. Zahod naj tega ne bi smel dopustiti, a se je vendarle zgodilo. Bil je zaprepaden in zaskrbljen, ni dosti računal na kakšno pomilostitev, ampak prej na smrt. Naletel sem še na nekega obupanca, ki je preklinjal sebe in vse po vrsti, da se je moral znajti v taki godlji.
Naslednji dan v Kranju, bil je četrtek, praznik sv. Rešnjega telesa, smo slišali prelepo zvonjenje in pritrkavanje. Morda pa le lahko upam, da se še živ vrnem iz te ograje.
Žal so bile tudi med mladimi že smrtne žrtve. O njih mi je pripovedoval sedaj že pokojni Jože Kragelj. Največ po petnajstih dneh, preživetih tukaj, ko so se redčile naše vrste znancev, ki so odhajali neznano kam, smo prišli na vrsto tudi mi. Nekateri so videli krute prizore, ko so se nad fanti znašali zmagovalci, drugi smo še do neke mere znosno prenašali dneve do našega odhoda iz Kranja. Hodili smo peš, kar dobro zastraženi z brzostrelkami in puškami. Zaradi izčrpanosti in vročega sonca so mnogi padali skupaj in smo se ustavljali. Nekaj teh revežev so morali sotrpini dobesedno vleči s seboj, da smo se lahko premikali. Ko smo prišli pred šentviško cerkev, je bil tam še neki star vodnjak in zaželeli smo si vsaj požirek vode, a zaman. Kmalu smo se znašli znotraj ograje Zavoda, delno že tudi s prejšnjimi skupinami. Slišal sem, da so se morale nekatere skupine pretepati med seboj, spet drugi vpiti, kričati, da so se borili za kruh in salamo, partizani pa za boljšo bodočnost. Še hujše je bilo s tistimi, ki so se morali plaziti po tleh in skakati gor in dol po komandi lezi – diži.
Težko je bilo z zadrževanjem vode in blata, zlasti pri obolelih. Če zdaj gledam nazaj, smo jo razmeroma še kar dobro odnesli, glavnino udarcev so preživeli tisti pred nami. Pozabljeni so bili udarci s puškinim kopitom, samo da smo lahko spet malo počivali. Gledali smo veliko mogočno stavbo, trdna lesena vrata in čakali, kaj bo. Vstopili smo noter, nato dol po stopnicah v prostor, ki smo mu rekli dvorana. Na koncu te dvorane je bil oder. V dvorani je bil betonski tlak, na katerega smo posedli ali pa čepeli in strmeli. Prileglo se nam je po dolgi, truda polni peš hoji iz kranjskega taborišča. V levem kotu spredaj so postavili »kiblo«,
v katero smo izločali vodo in blato, kolikor ga je sploh bilo. Vsaj včasih so nas vodili ven na »krtine« ob levi strani izhoda. Tako sem enkrat ob cestni ograji, ki ni bila daleč, spoznal svojo mamo po črtasto pikčasti obleki, ne da bi si jo upal poklicati. Potrdila mi je, da je res večkrat hodila tja, če bi naletela name ali na brata. O naši vrniti in prevozih čez Ljubljano pa ji je zaupala njena sestra Angela, ki je na postaji služila kot čistilka. Tam je zvedela od železničarjev za prevoze »belčkov«, katerim je bilo ob morebitnem postanku vagonov le malokdaj možno nuditi vsaj vodo.
Poleti je bila v dvorani huda vročina, ob dežju, zlasti ponoči, je bilo dobro, da smo bili vsaj pod streho. Vedno bolj smo bili nagneteni kot sardine, težko smo ležali, ker se je morala obrniti cela vrsta. Največ smo čepeli, ždeli in se le malo premikali s svojega mesta. Ugotovil sem, da smo tukaj največ mladoletniki, rojeni 27., 28. ali 29. leta. Morda je bilo med nami še nekaj starejših. Naj omenim samo dva, ki sem ju poznal. Prvi je bil Marko Vrevc, dijak klasične gimnazije, s katerim sva se poznala kot dijaka. Počasi, postopoma sem se zavlekel do njega, na drugi desni strani pod srednjim oknom. Ne spominjam se, ali je bil vrnjen ali poslan iz Ljubljane v ta kraj. Gledam ga, strmim, bil je prepaden, žalostnih oči in globoko zamišljen, potrt vsaj na zunaj. Uspelo se mi je približati čisto do njega, vsaj dva- do trikrat. Med nama je prišlo do prijateljskega kramljanja, od katerega se mi je kar nekaj vtisnilo v spomin, vse do današnjih dni. Vprašal sem ga, na kateri debeli knjigi sedi. Povedal mi je, da je na odru za deskami našel »Rimskega katolika« menda iz leta 1895. Ta knjiga mu je veliko pomenila, da jo je lahko vsaj skrivoma (dokler ni bilo obiskov) malo bral. Bili smo željni branja, niso nam dovolili niti svinčnika, nobenega papirja, časopisa ali knjige. Hudo mu je bilo, ker zaradi lakote ni mogel dolgo brati, hitro se mu je stemnilo pred očmi. Bil je sposoben povzeti vsebino, ki jo je prebral. Jaz sem mu potožil, da sem razočaran, če že ne jezen, nad vodilno ekipo domobrancev, da smo bili tako prevarani in izigrani. Globoko se je zamislil in povedal, da so na svetu pač stvari, ki se dogajajo mimo nas in proti našemu pričakovanju. Omenjal je mnoge veččlanske družine, kjer nenadoma umre oče, spet drugje mama in nastane globoka žalost, strah, lahko tudi obup, kaj bo. Tako je enako pri narodih. Lahko je vse dobro zamišljeno, a pride povsem drugače. Spomnil se je nekega tečaja v Križankah poleti 1944, ko so pripovedovali o postopkih Angležev v Grčiji, kar naj bi bilo podobno pri nas. Vendar se to ni zgodilo. Potožil mi je o strahu za brata in sestro, če bi jim uspelo iz njiju iztrgati krščanske korenine. Ne misli bežati, čeprav je tu v bližini doma. Za sebe ve, da mu kot mladcu, česar ne bo prikrival, enako kot ni njegov tovariš Grozde, grozi smrt, na katero se pripravlja z molitvijo in sedanjim trpljenjem. Njemu je najljubša molitev »Zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji … «
Največ kakšen teden po tem so ga poklicali in ni se vrnil med nas, niti se ni javil doma. Takoj za njim je odšla ven skupina za »kiblo«. Ko so se vrnili, sem vprašal enega od njih, če je videl tega, ki je bil pred njimi klican. Rekel je, da so jih že zunaj pred vrati, spodaj v kleti močno pretepali, ker je bilo slišati ječanje, vpitje in stokanje. Torej iz tega, kar vem, ni mogoče zaključiti, kje je končal, ali v Zavodu ali pa je bil z drugimi odpeljan v Kočevje.
Drugi starejši znanec je bil Ludvik Kočevar iz Društvene ulice v Ljubljani. Bil je napravljen bolj kot civilist kakor vojak, prestal je taborišče Gonars, a sicer trpel hudo pomanjkanje in revščino ob bolnem očetu, priklenjenem na posteljo. Na vprašanje kakšna je razlika med Gonarsom in tu, je dejal, da je imel tam vsaj ležišče, zelo malo kruha, pošto, torej je bilo vseeno bolje kakor tu.
Značilnosti zapora za nas mladoletne v Zavodu so bile: izjemna, neprekinjena lakota, ki kruli, zvija in boli, saj smo do le nekaj pred izpustitvijo živeli le ob dnevno dvakrat po eni zajemalki juhe z neko zelenjavo in le občasno s kakim krompirjem ter po čudežu še s kakšnim fižolom. Telesno smo postajali okostnjaki, v glavi nam je začelo šumeti, kakor hitro smo vstali (ob prihodu partizanskih ljudi). Mnogi izmed nas so se zvrnili na tla, bili nekaj časa nezavestni in se spet prebudili, potolčeni po vsem telesu. Imeli smo izredne težave s prebavo. Bili so srečni tisti, ki so lahko šli na vodo, predvsem na blato vsaj na tri dni, da so z velikim trudom iz sebe spravili »zamašek«. Sta bili pa še najmanj dve vrsti revežev. Prvi so bili »odprti« in je iz njih kar lilo, zato so zelo smrdeli. Drugi so bili po svoje mučenci, niso šli na stranišče po ves teden ali tudi več in ni pomagalo nobeno napenjanje. Za vse je bilo zdravilo, usedlina črne kave iz kuhinje, če si ga le lahko dobil. Možnosti za higieno ni bilo, bila je velika ušivost, nič umivanja, britja, ves čas v enem in istem spodnjem perilu ali pa čisto brez njega, premalo pitne vode in občasno še strahoten smrad ob kibli.
Psihološki pritisk je bil tudi zelo močan: odpiranje vrat, na katerih so se prikazali oficirji in člani krajevnih odborov. Ti so iskali in klicali znance med nami. Vsi smo morali hitro vstati in čakati, da so le našli in izbrali pravega. Včasih pa zaradi naše spremenjene zunanjosti le niso dobili nobenega. Od odpeljanih se jih je le malo vrnilo brez pretepanja, nekateri so izginili za vedno. Tuljenje, stokanje, vpitje, ki si ga večkrat slišal iz kleti, če si bil izbran za prenos »kible« ali hrane zlasti ponoči. Kako si bil srečen, ko si bil spet med svojimi.
Najhujša nadloga je bila ušivost, ki nas je zaposlovala podnevi in ponoči. Poleg tega nas je pestila umazanija, prepotenost in zadah ob hudi vročini.
Iz dvorane so nas do konca junija postopno klicali na zaslišanje, od koder ni nihče prišel nazaj, ampak je bil odpeljan v nekdanje razrede po nadstropjih. Bili smo veseli, ker je prišlo do spremembe. Večina nas mladih je bila prestavljena brez množičnega pretepanja, deležni smo bili le besednega ustrahovanja in zaušnic ter manjšega tepeža.
Spet smo se skupaj znašli nekateri stari znanci: tako Marko Kremžar iz Most, kjer sva bila soseda, pa Ivan Habjan, Marjan Štefančič, Jože Uršič in še mnogo drugih. V tem prostoru smo ostali skupaj do amnestije, samo Kremžarja in Habjana so odpeljali na sodišče, a sta ostala živa. Morda smo res nekoliko lažje zadihali, a so nas morile mnoge že prej omenjene tegobe.
Rad bi navedel prijeten dogodek, ki potrjuje, da na svetu le niso samo slabi ljudje.
Spal sem ob Jožetu Uršiču, ki je imel mlajšega brata, enako kot jaz. Oba sva ugibala, kje bi najina brata lahko bila. Pozneje sva zvedela, da sta bila na Teharjah, od koder sta se domov vrnila živa.
Bil mi je zelo ljub in drag prijatelj. Želel sem, da bi ostal skupaj z njim do konca tega trpljenja. Nek dan pa ga na vratih pokličejo ven, vendar brez »spreme«. Zelo sem se užalostil in s strahom čakal, kaj bo z njim. Na srečo se je vrnil s polno hrane v menažki, ki je bila vojaška. Vzel je žlico, pojedel največ 10 do 15 grižljajev in dal preostanek še drugim, da bi bili deležni tega okrepčila. Potem mi je razložil vso zadevo. V zavodu je bil stražar njegov najstarejši brat Ivan, ki je bil že od vsega začetka pri partizanih in ateist. Prinašal mu je hrano, ki jo je Jože vedno delil. Vprašal sem ga, kako to, da noče vsega pojesti sam, da bi lažje ostal živ in zdrav. Zaupal mi je, da se je ta brat že zelo mlad vključil v partizansko gibanje, zasovražil Cerkev in vero ter stal na braniku novih časov. Mama in oče sta nemočno opazovala njegovo opredelitev. Po nasvetu spovednika tu lahko pomaga samo molitev in ljubezen do otroka. Veseli ga, da mu želi pomagati! Ne more si kaj, da se tudi on ne bi žrtvoval za njega. To stori tako, da prinese hrano in jo deli z drugimi, sam pa to trpljenje daruje za njega, da bi mu Bog dal milost spreobrnjenja. Občudoval sem ga, spoštoval, gledal, od kod mu toliko moči, da se v tej lakoti žrtvuje za druge. Končalo se je tako, da sva se midva in najina brata vrnili živi domov. Moj sotrpin Jože Uršič je pozneje utonil v blejskem jezeru. Najmlajši brat je postal duhovnik, najstarejši Ivan je pred smrtjo hudo zbolel. Tolažil, bodril ga je in molil zanj njegov brat duhovnik. Lahko si samo mislimo, kako bi zadnje dni Ivanovega življenja sprejel njegov brat Jože, ki se je toliko žrtvoval zanj.
Sredi julija je prišla med nas neka stara številka Poročevalca. V njem je pisalo, da je dr. Trstenjak zelo ožigosal uboj dr. Vita Kraigherja in drugih blizu Turjaka. Tik pred odhodom na Koroško sem zvedel tudi jaz o »veliki ribi«, ujeti na Primorskem. Žal so njega in nekaj zapornikov res ustrelili. Škoda, da si dr. Trstenjak nikoli ni upal (če je bilo res tako) javno spregovoriti o uboju desettisočev domobrancev in drugih po koncu vojne. Še enkrat sem v roke dobil Poročevalca, ko je pisalo o moji teti Angeli, da bo prišla pred častno razsodišče, ker naj bi dala napačne podatke o zamenjavi lir. Kakšno je bilo veselje, da smo lahko nekaj brali, čeprav le star časopis. Šlo je za novice zunaj sveta, za kar smo bili močno prikrajšani. Pomanjkanja informacij se sploh ne da opisati, če ga sam ne doživiš.
Kmalu zatem so nas odpeljali v pritličje, kjer smo zagledali medicinca Kosa iz Most, ki nas je cepil. Postal je zdravnik in dober ginekolog. Tega, da je bil domobranec in zaprt v Zavodu, ni hotel slišati, pa čeprav so mu ubili brata in očetu zaplenili precej premoženja. Tako so zlomili ljudi.
V avgustu smo začeli dobivati nekoliko boljšo hrano, da bi si vsaj malo opomogli. Pogovarjali smo se o hrani in jedeh doma. Če bi lakota trajala še mesec ali več, bi marsikdo od nas izdihnil. Nato smo na sprehodu po hodniku zagledali dve Moščanki: Jelko in Kristo Mrak. Spremljali sta vlak domobranskih ranjencev do Begunj. Ostali sta živi, a kaznovani z zaporom več let.
Med 7. in 8. avgustom smo bili po večini vsi izpuščeni in se na srečo vrnili domov. Ni pa bilo ne očeta ne brata, ki sta se kasneje le prikazala. Vsekakor se je vse, hvala Bogu, srečno izšlo.