Avtor: Blaža Cedilnik

Rodila sem se 3. februarja leta 1943 kot prvi otrok Marije in Antona Rabuza. Živeli smo skupaj z materinimi starimi starši Frančiško in Francem Mozetičem in stricem Maksom na Mirju v najetem stanovanju. Hiša je bila last družine Osana na sedanji Teslovi ulici. Stanovanje je bilo lepo, prostorno, dve sobi, dva kabineta, velika kuhinja, shramba, kopalnica, stranišče na izplakovanje in hodnik.
Moji prvi spomini so vezani na očeta. Sedim mu na ramenih in pred sabo vidim nabrežje Ljubljanice. (Ko sem bila stara eno leto in pol, sem bila operirana zaradi bule na vratu in me je nosil na prevezovanje.) Spomnim se tudi, ko je odhajal od doma, takrat sem čutila, da se nekaj težkega dogaja, in sem se oklenila njegovih meč in mu rekla, naj ne gre. Spomnim se, ko se je rodila sestrica. Mama je rekla, da je v vozičku punčka in videla sem, da se premika. Vprašala sem, če je živa. Oče me je takrat dvignil, da sem jo lahko od blizu pogledala. Potem so še spomini, ko tekam po stanovanju – po dolgem hodniku – in tam je tudi oče. Čeprav sem bila stara manj kot dve leti, so se taki spomini zarezali v moj spomin tako globoko, kot bi vedela, da ga ne bom več videla.
Spomnim se tudi moža, ki je v spremstvu dveh miličnikov (vojakov) prišel zaplombirat omaro z očetovimi oblekami. Tista plomba je bila zelo zanimiva in sem so ves čas igrala z njo, tako da sem jo odtrgala. Mama jo je skrbno zalepila nazaj, da ne bi kdo opazil. Potem so nekoč prišli trije partizani (mladi golobradi pobiči – dobro sem si jih zapomnila). Mame takrat ni bilo doma. Stara mama jih je zelo uslužno sprejela, pa so jo odrinili s puškinim kopitom, da se je skotalila po tleh. Plomba jih ni zanimala. Najprej so s puškami prekopali posteljico, v kateri je spala moja sestrica. In tudi sicer so merili vanjo, če se jim je stara mama preveč približala ali kaj podobnega. Odpirali so omare in pregledovali stanovanje in odnesli vse, kar jim je bilo všeč. Spomnim se, da je mama grozno kričala, ko je prišla domov. Vzeli so namreč tudi gramofon, ki je bil last njenega brata.
Leto 1945 je bilo za vse nas izjemno težko. Umrl je stari oče, ki je po povratku s soške fronte v prvi svetovni vojni ves čas bolehal. Stric Maks pa je umrl v nekem bombardiranju. Moj oče pa se ni vrnil in ostale smo same, stara mama, mama in midve s sestro.
Nekega dne je prišel nek moški iz soseščine (odprla mu je stara mama), ki se je vrnil (iz Teharij) in je želel govoriti z mamo, da bi ji povedal o njenem možu. Mama ni hotela govoriti z njim, stari mami pa je rekel, da njenega moža ne bo nazaj. Mama pa je samo jokala in se zaprla v sobo. Kasneje ji je stara mama večkrat prigovarjala, naj gre k njemu, da ji bo vse povedal, mama pa je samo glasno jokala, čeprav je stara mama ves čas govorila, da nima smisla jokati, da ga pač ne bo nazaj. Sama pa sem bila prepričana, da se bo nekega dne vrnil in še kar nekaj časa sem vedno (kasneje tudi sestra), kadar je kdo pozvonil, stekla k vratom v prepričanju, da je oče in vedno sem bila silno razočarana. Čutila sem, da se je očetu nekaj hudega zgodilo. Takrat so se začele sanje, ki so se ponavljale vsako noč po večkrat zapored. Znašla sem se v nekakšni votlini, bila je ogromna, sten se skoraj ni videlo, vse skupaj sem bolj vedela kot videla. Na sredini je bilo na nekakšnem kamnitem podstavku kolo z izrezljanimi ročaji. (To kolo se mi je v sanje pritihotapilo iz knjige o kapitanu Cooku. Bilo je na las podobno krmilnemu kolesu na njegovi ladji.) Vedela sem, da je to kolo, ki poganja čas naprej in nazaj. Kolo sem vrtela nazaj do trenutka, ko je bilo z očetom še vse v redu. Potem sem ga previdno vrtela nazaj v pravi čas. Vedela sem, da ga moram počasi in previdno zavrteti preko trenutka, ko se je očetu tisto hudo zgodilo. Vendar mi je tik pred tistim trenutkom kolo ušlo iz rok in zdivjalo v čas, ko sem ga začela vrteti. Vedela sem, da sem ga polomila. Da nisem rešila očeta. Zbudila sem se vsa nesrečna in potrta. Mami se nisem upala pripovedovati o svojih sanjah, ker sem vedela, da bi samo tulila in si ruvala lase. In te sanje so se mi ponavljale skoraj vsako noč. Vsakokrat sem upala, da mi bo uspelo prevrteti kolo previdno počasi čez tisti trenutek, ko se je očetu nekaj hudega zgodili. A kolo je vedno podivjalo in se vrnilo na prvotni čas.
Kadar sta mama in stara mama mislili, da spim ali sem zatopljena v igro, sta se pritajeno pogovarjali o očetu in o tem, kaj je bilo z njim, jaz pa sem vlekla na ušesa in si skrbno zapomnila vsako besedo, tudi če nisem razumela. Tudi kadar so prišli sorodniki na obisk, posebej za rojstne dneve, je bilo govora o tem. Stric (mož mamine sestre) je pripovedoval, kako je bil v partizanski misiji oblečen v angleško uniformo (da jih domobranci ne bi opazili in ugotovili, za kaj gre) v Vetrinju. Tam je videl mojega očeta in se mu je skrbno izognil. Govoril je, da bi ga lahko rešil, vendar bi s tem vse postavil na kocko. Pogovarjali so se brezskrbno, ker je moja mama rekla, da sem jaz zatopljena v igro in nič ne slišim.

Opis slike: Anton Rabuza kot poročnik kraljeve jugoslovanske vojske

Sosedje in sorodniki so dobivali pakete od UNRRE; mi jih nismo dobili nikoli. Mama je šla nekoč vprašat (mene je vzela s sabo), zakaj ona ne dobi teh paketov, da ima dva majhna otroka. Vprašali so jo, kje je njen mož. Rekla je, da je pogrešan. Potem so jo nadrli, kako si le upa hoditi prosit za pomoč, če ji njen mož iz inozemstva pošilja hrano in oblačila in ima vsega v izobilju. Poklapano je odšla domov. Tudi ni dobivala doklad za naju iz istega vzroka. V resnici pa smo težko živeli in mama naju je težko vzdrževala. Bila je bančna uradnica z majhno plačo, po plačilni lestvici ni kaj dosti napredovala, ker so ji večkrat povedali, da naj bo kot žena domobranca vesela, da ima sploh službo in da je še živa.
Kot sem že omenila, smo stanovali na Mirju v lepem prostornem stanovanju s straniščem na izplako in s kopalnico. Ko sem bila stara približno šest let, so nas preselili v Moste. Selila nas je policija. S pohištvom in še posebej z drobnimi predmeti so delali zelo grdo, da so veliko poškodovali in razbili. Preselili so nas v stanovanje, ki je imelo samo kuhinjo in sobo. Stranišče je bilo pol nadstropja niže za vse tri stranke iz našega nadstropja. Bilo je »na štrbunk« – lesena deska z luknjo. V stranišču tudi ni bilo luči in smo zato uporabljali svečo, da smo si svetili. Tudi na stopnišču ni bilo luči. Drvarnica je bila v kleti, kjer tudi ni bilo luči. V kanalizacijski cevi je bila razpoka in v kleti je mrgolelo podgan, da me je bilo vedno grozno strah, ko sem morala po drva, ker so se z vseh koncev svetile podganje oči.
Potem se je mama odločila in vložila prošnjo za očetov mrliški list. Takrat je za pričo poklicala prej omenjenega soseda. Ko je prišel mrliški list, je mamo zelo prizadelo, mene pa morda še bolj.
Kmalu po preselitvi sem začela hoditi v šolo. Na to sem težko čakala, brati sem znala že pri štirih letih. Vsako leto sem zaključila z odličnim uspehom. Vsako leto me je učiteljica vprašala, če dobivam štipendijo, ker nimam očeta. Ko sem rekla, da ne, je rekla, da bo to uredila. Čez nekaj dni je rekla, da slabo kaže in da naj pride mama v šolo. Mama je res prišla k učiteljici – zaprli sta se v razred, mene pa poslali ven. Prisluškovala sem pri vratih in ujela, da jo je spraševala po očetu in da s štipendijo ne bo nič. Ko sem končala četrti razred, sem se vpisala na klasično gimnazijo. Ves čas sem mislila na to, da bom študirala jezike tako kot moj oče in njegov oče. Pa so me odklonili, čeprav so jih sprejeli kar nekaj iz našega razreda, mene, ki sem bila najboljša v razredu, pa ne. Mama je odšla na klasično gimnazijo, na kateri je nekoč poučeval moj oče, da bi vprašala, če je to pomota. Ko je prišla domov, je stari mami pripovedovala, da so jo vprašali po možu, in ko je rekla, da je pogrešan, so rekli, da že vedo, da je eden tistih, ki imajo krvave roke. Rekla je, da on že nima krvavih rok, pa so ji zabrusili, da je spet eden tistih, ki je bil »mulovodža«. Hotela je govoriti s katerim od očetovih kolegov, pa so se ji izognili ali pa stekli mimo nje, češ da se jim mudi. Tako z mojo klasično gimnazijo ni bilo nič. Hodila sem v gimnazijo v Moste, kjer pa sem na srečo imela odlične profesorje, ki so se znašli tam, ker so bili »politično sumljivi«.Tudi v gimnaziji so mi poskušali urediti štipendijo, pa iz znanega vzroka ni bilo mogoče.

Opis slike: Oče Anton in mama Marija na dopustu

Ves čas me je mučilo, da so po radiu, pa na vseh proslavah govorili, vsaj tako se je dalo razumeti, da je moj oče eden od izdajalcev, morilcev in še celo vrsto različnih takih priimkov bi lahko naštela. Pa sem sama čutila, da je to nemogoče. Tudi vsi trije strici (možje maminih sester), ki so bili partizani, so o njem govorili samo dobro. Tako poštenega in pokončnega in vestnega človeka zlepa ne najdeš, so govorili. Bila sem ves čas razpeta med dvema platema iste zgodbe, dvema skrajnima ocenama o očetu, nenehnim spraševanjem, kje je in kaj je bil, med jokom matere in pritajenim govorjenjem med odraslimi, in to me je zaznamovalo za vse življenje. Zaznamovalo me je pa tudi življenje v pomanjkanju, tako hrane kot oblačil in obutve, seveda pa na drugačen način.