Avtor: Vanja Kržan, Gregor Petrovčič

Uvod

Tudi današnja zgodba se dogaja v medvojnem Trnovem. Nikoli si ne bi mislila, da se je ta idilični kraj, nekdaj zelenjavni vrt Ljubljane, ali kot so ga v šali imenovali »solatendorf«, po vojni pogreznil v molk in pritajeno bolečino. Še so ropotale cize trnovskih branjevk na trg in nazaj, srce marsikatere pa je krvavelo. Tudi Pavličeve mame iz Male čolnarske ulice v Trnovem.
Pavličevi so bili znana trnovska družina izpred prve svetovne vojne. Praded Anton je na Mali čolnarski po upokojitvi zgradil pritlično štiristanovanjsko hišo. Po pripovedovanju je bil »zlat« človek, skrben in preudaren. Svoja delovna leta je z družino preživljal ob Južni železnici v železniški čuvajnici nad Preserjem, nedaleč od nekdanjega Borovniškega viadukta. V novo hišo se je družina vselila leto ali dve pred ljubljanskim velikonočnim potresom. Jože, najstarejši od petih otrok, je bil že tiskarski vajenec in je po koncu učne dobe vzel pot pod noge in odšel v »fremd«. Vrnil se je čez sedem let z mojstrskim spričevalom strojnega stavca v žepu in z dragocenimi izkušnjami, ki jih je pridobil po vsem takratnem cesarstvu. Bil je eden prvih strokovnjakov za delo na Lynotipe stavnih strojih, zaposlil se je v Katoliški tiskarni v Ljubljani. Oče mu je leta 1906 zapisal hišo z vrtom in Jože se je naslednje leto oženil z Josipino Skubic iz Paradišča pri Šmarju Sapu.
Rodilo se jima je sedem otrok; Danica (1908), Zofija (Sonja) (1909), Jože (1910), Mirko (1912), Emil (1915), Franc (Rado) (1916), Pavel (1918).
Prva svetovna vojna mlade družine neposredno sicer ni prizadela, mati Josipina pa je izgubila dva brata: najmlajšega, Jožka, v Galiciji in Franclja (ki je zapustil ženo in tri otroke) na Soški fronti. Sovaščan ga je na večer tistega dne, ko je prišlo sporočilo, da je izvoljen za šmarskega župana in naj takoj pride domov, ustrelil v hrbet.
Pri Pavličevih je življenje teklo dalje. Z odraščanjem otrok so rasli tudi stroški, zato se je gospodinja odločila in se za dodatni vir zaslužka pričela ukvarjati s pridelavo in prodajo zelenjave in cvetja. Na vrtu je vsak pomagal po svojih močeh. Po začetnih težavah je stvar stekla in kmalu se je pokazalo, da je bila odločitev pravilna. Lažje so zadihali.

Šola in zaposlitve

Za šolanje otrok je bila posebej zagreta mama Josipina. Pri Skubičevih je bil študij zelo spoštovan. Anton Skubic, brat Josipininega očeta - nagrajenec za odličen uspeh ob koncu osmega razreda gimnazije l.1855 - je bil profesor na ljubljanski gimnaziji. Bil je samski, poletne počitnice je navadno preživljal v Paradišču z bratovo družino. Poučeval je otroke in jih spodbujal k učenju.
Dekleti, Dana in Zofi sta se izučili za šivilji, za Jožeta in Mirka pa se je oče z dvema mojstroma dogovoril, da se gresta učit obrti. Mama, že po naravi odločna, je končno energično nastopila in svojo voljo uveljavila v prid sinov. Naj njen odločni nastop osvetlimo s kratko anekdoto. Vnuk Gregor je v kuhinji opazil, da je pokrov na bakrenem kotličku za gretje vode nad štedilnikom počen, in je staro mamo v svoji otroški radovednosti vprašal, zakaj je tako. Stara mama se je samo pomenljivo nasmehnila, povedali pa so mu drugi. Ob pregovarjanju o izobrazbi otrok je stara mama tako močno udarila po pokrovu kotlička, da je ta počil. Fantje bodo torej študirali!
Jože se je vpisal na strojni oddelek Srednje tehnične šole, Mirko naslednje leto na elektro oddelek iste šole. Takratna tehnična šola je fante teoretično in praktično temeljito izšolala in jim privzgojila čut odgovornosti za posel.
Za ostale tri fante: Emila, Rada in Pavla je bila pot do študija odprta. Emil je l. 1939 diplomiral v Plečnikovem seminarju na Fakulteti za arhitekturo, Rado se je po maturi vpisal na pravo, Pavle pa na medicino. V času svetovne gospodarske krize je bilo tudi pri nas težko dobiti službo. Jože se je po odsluženi vojaščini v Sarajevu razmeroma hitro zaposlil v Predilnici v Škofji Loki. Po nekaj letih je odšel v tovarno Titan v Kamniku, po desetih letih službe pa pristal na Banovinski upravi, na Oddelku za cestno mehanizacijo (v Batovi palači, danes NAMA). Mirko službe ni dobil tako zlahka. Začasno zaposlitev je dobil pri Električni cestni železnici kot sprevodnik, po letu ali dveh pa stalno službo na Pošti. Emil se je ob razpadu Jugoslavije po nedokončani pontonirski oficirski šoli vračal domov iz Osijeka in v vrtincu dogajanj v Zagrebu komaj še ohranil celo glavo. Po srečni vrnitvi se je zaposlil na Mestni občini kot arhitekt. Rado se je po maturi na I. državni gimnaziji vpisal na pravo, vendar je moral študij zaradi gmotnih težav prekiniti. Zaposlil se je kot poštni uradnik na Vrhniki. Pavel je gorel za študij medicine, a je bil tudi sicer neustavljiv, tako pri hiši, na vrtu, kot pri organizaciji orlovskih in pozneje mladinskih prireditev in taborjenj.

Opis slike: Družina Pavlič v 20-tih letih: z leve Emil (1915), Jože (1910), mati Josipina (Skubic) (1881), Pavle (1918), Daniela (1908), oče Josip (1871), Zofija (1909), Mirko (1912) in Rado (1916)

V družini so dajali velik pomen praznovanju godov. Za praznik sv. Jožefa, ko so godovali mama, oče in sin Jože in se je zbrala vsa širša družina, je bilo v hiši zelo živahno. Čeprav so bili vsi fantje močno katoliško orientirani, nekateri so bili tudi pri Katoliški akciji, je bil Emil od vseh najbolj poduhovljen. Zgodilo pa se je, da so enkrat pozabili na njegov god. Mama je popoldne delala na vrtu, ko pride Emil, da bi se malo odpočil in si oddahnil od študija – bil je namreč že študent na univerzi. Mama ga vpraša: »Kako je kaj, Emil?« - »Bolj slabo,« ji odgovori. »Zakaj pa?« »Danes imam god, pa se ni nihče spomnil.« »Oh, vidiš, čisto sem pozabila!« Hitro je poklicala enega od bratov, mu stisnila v roke denar in ga poslala k Zalazniku (sedaj ŠKUC) po torte. Leta 1932 so končali z nadzidavo hiše, ki so jo povišali za eno nadstropje in zgradili dvoje stanovanj. V eno se je vselila Dana z družino, drugo pa so oddali v najem. Tudi fantje so se že ozirali za dekleti. Jožetovo dekle Jelko smo že vsi dobro poznali, nečaka Gregorja je Mirko že vzel s seboj na obisk na dom svoje izbranke, Rado je svojo izvoljenko spoznal na Vrhniki. Za Pavla pa je nečak opravljal kurirske posle. Pavletov kolega Ivan, doma iz gostilne »Pod lipco«, je imel kar nekaj sestra in študentu Pavlu se je srce ogrelo za eno od njih. Ko je bil Emil pred zaključkom študija, sta se skupaj z bratom Radom, ki je rad potoval, med počitnicami odpravila peš po Avstriji. Nečak Gregor hrani Emilove zapiske in skice o znamenitostih, ki so ga kot študenta arhitekture zanimale. Na fotografiji, posneti pred odhodom, sta oba lično popotno opravljena. (Tudi preden so sami služili, je mama skrbela za to, da so bili vsi otroci snažno oblečeni.) Na pot sta vzela tudi kitaro, ki sta jo oba, še posebej Emil, zelo dobro obvladala. Tudi kot študent je Emil še naprej gojil svojo duhovnost in bil aktiven član Katoliške akcije. Gregor se spomni, kako ga je, desetletnega fantiča, vzel s seboj v trnovsko cerkev in mu od postaje do postaje razlagal skrivnosti križevega pota. Tako globokih spoznanj in takega védenja fantič ni dobil ne doma ne pri verouku.

Življenje v Trnovem pred vojno

Kulturno in prosvetno življenje v Trnovem je bilo zelo živahno. Trnovčani so imeli svoj Prosvetni dom (v stavbi, kjer danes domuje KUD France Prešeren), ki je že tedaj premogel dramski, pevski in telovadni program. V primerjavi s Sokolskim domom so bile dejavnosti bolj raznovrstne, saj so dajali pri Sokolih poudarek predvsem telovadbi. Gregor se spominja, da je bil še sam navzoč pri predstavah Finžgarjevih iger Divji lovec«, »Dekla Ančka« in »Veriga«. Izvajali pa so tudi predstavo s tematiko španske državljanske vojne »Alcazar«. Spominja se tudi, kako je bil leta 1938 na smučarskem tečaju na Kureščku ter kasneje bolj kot pridruženi član tudi na poletnem taborjenju, saj se mama in oče nista mogla zediniti, kam naj bi hodil – ali v Prosvetni ali v Sokolski dom. Vseeno so ga strici ob takih priložnostih vedno vzeli s seboj.
Jože je bil eden vidnejših telovadcev pri Orlih, Emil in Pavel pa sta sodelovala pri telovadnih, pevskih in igralskih nastopih. Vodja pevskega zbora je bil Janez Lipušček, ki se je takrat ravno formiral kot odličen operni solist. Mnogi se ga spominjajo kot liričnega opernega tenorista, pa tudi kot člana prve zasedbe kasnejšega Slovenskega okteta. Pred vojno je kot neodvisna pevska zasedba deloval Slovenski vokalni kvintet, ki je začel prepevati leta 1932. Med vojno je utihnil, saj sta bila dva člana v taborišču Dachau. Po vojni se je njihova pesem zopet oglasila.

4 April 1941 – Kje je Pavličeve sinove zatekel začetek vojne

Jože, Rado in Mirko so bili v jugoslovanski vojski poročniki. Jože je bil marca 1941 na orožnih vajah na Zaplani, Rado je bil skupaj z vrhniškim znancem Cirilom Komotarjem v vojaški grupi pešcev, ki bi morala braniti vdor Italijanov in držati pozicije na Rupnikovi liniji nad Vrhniko. Mirko je kot topničar branil severno mejo nad Mariborom. (»Ko smo mi enkrat nabasali, je Nemec že petkrat ustrelil.«) Po razpadu jugoslovanske vojske so se vsi trije vrnili domov. Emil je bil tedaj še v Osijeku v oficirski šoli. Z velikimi težavami se je prebil do Zagreba, kjer so ga najprej zadržali in hoteli ustreliti, ker je še nosil uniformo jugoslovanske vojske. Do Ljubljane je nato šlo brez zapletov. Pavle je vneto študiral do zaprtja univerze.
Razmere so se polagoma umirjale. Slovenijo so si razdelili zmagovalci: Nemci so si odrezali največji kos – Štajersko z delom Koroške, Gorenjsko in Posavje, Madžari Prekmurje, Italijani Ljubljano z Dolenjsko, Notranjsko in Kočevsko. Zapiranja in izgoni inteligence, še posebej učiteljev, profesorjev in duhovnikov so narodno telo posebej prizadeli. Nekaj dogodkov iz tistega časa se je človeku še posebej vtisnilo v spomin: ustanovitev Protiimperialistične Fronte (PIF) 26. ali 27. aprila 1941 (o OF ne duha ne sluha!); skupno praznovanje 1. maja 1941 naših komunistov in članov NSDAP (nacionalsocialistične nemške delavske stranke); preimenovanje PIF v OF 22. junija 1941 ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo; Proglas OF 16. 9. 1941 o izključni pravici vodenja borbe proti okupatorju s strani OF (KPS!). Člani vseh ostalih borbenih grup za borbo proti okupatorju so proglašeni za narodne izdajalce. Sapienti sat!
Pritiski trnovskih terencev in uličnih zaupnikov OF so bili vedno večji in bolj nasilni, saj je šlo za pet mladih fantov. Jožeta in Emila je nekega nedeljskega dopoldneva povabil na pogovor ulični poverjenik OF. Vrnila sta se že po pol ure. »Kaj vama je rekel?«, so želeli izvedeti vsi. »Naj gremo v partizane,« sta odgovorila. »In vidva?« - »Mi ne bomo sodelovali z vami,« sta v imenu vseh petih odvrnila najstarejši Jože in globoko verni Emil. »Potem pa vam po vojni ne moremo obljubiti drugega kot krogle v glavo!« je rekel ulični poverjenik.
Takrat enajstletni Gregor se spominja, kako se je ustrahovanje nadaljevalo. Jože je nekoč na zelenici nasproti trnovske cerkve (kjer danes stojijo kipi slovenskih impresionistov) somišljenikom razlagal svoje poglede na t. i. NOB. Kmalu po tistem ga je bratranec vprašal: »Kaj pa predava tvoj stric Jože?« Kako le naj bi vedel? »Ti mu povej, če ne bodo s tem prenehali, bodo po vojni vsi dobili krogle!« Gregor je imel svoje strice srčno rad in vedno bolj se je bal zanje. Zato je s tesnobo v srcu spraševal dalje: »Kaj pa bo z njimi?« In bratranec mu je prostodušno odgovoril: »Tvoje strice bodo po vojni vse pobili.« Vsi Pavličevi fantje so bili po mnenju OF zelo primerni za partizane, zato jih niso imeli namena pustiti pri miru. Soseda jim je nekega dne prišla povedat, da partizani ponoči pripravljajo napad na Pavličevo hišo. Doma so bili Jože, Mirko, Emil in Pavel, ki so se zvečer oboroženi z latami iz drvarnice poskrili za živo mejo ob ulici in čakali na napadalce. Gregor in stara mama sta ostala v hiši. Gregor je noč v strahu prebedel v svoji postelji, stara mama pa je čakala z rožnim vencem v roki. Vendar napadalcev ni bilo.

Opis slike: Birma 1944. Birmanec Gregor Petrovčič, boter Jože Pavlič (2. z leve); stoji 4. z leve Rado; 7. z leve Pavle

Pri domobrancih

Pavličevi fantje so sčasoma spoznali, da nimajo izbire. Ob ustanovitvi Slovenskega domobranstva septembra 1943 se je vseh pet pridružilo domobrancem. Jože je bil oktobra 1943 poslan na oklopni vlak Ljubljana-Trst, kjer je varoval železniško progo pred sabotažami ter potniške in tovorne vlake pred partizanskimi napadi. Oklopni vlak je bil zato ustrezno opremljen s topovi, strojnicami in minometi. Decembra 1943 se je Jože poročil z Jelko Koleša z Mirja, svojim dekletom izpred vojne. 1. oktobra 1944 se jima je rodila hčerka Ana Marija. Od petih Pavličevih sinov se je poročil le on.
Kako se je počutili mladoporočeni domobranski vojak med vojno? Bežen pogled v eno od pisem, ki jih je Jože pisal svoji mladi ženi, nam morda lahko nekoliko razkrije občutja njenega moža in očeta še nerojenega otroka. V pismu z dne 19. junija 1944 lahko med drugim preberemo: »Sicer se kar dobro počutim, le z vsakim dnem sem bolj daleč od svoje ženke, kar gotovo tudi tebi ni po volji, prav tako kot tudi meni ne preveč. Časi so pač taki in storiti je treba vsakemu svoje, če hočemo, da bo kaj uspelo.« … »Kako se imaš Ti kaj, ženka? Upam, da je z zdravjem vse v redu in prosiva Boga, da bi se srečno končalo; če bi bila punčka, bi bilo tebi gotovo zelo všeč. Vem pa, da bi bila prav tako srečna, če bi bil fantek. Bog daj, da bi bilo kaj kmalu vojne konec, da bi človek lahko mirno živel pri svojih doma, da bi se ljudje spametovali in spregledali, kam to vse vodi in kako obupen bo konec, če se nas Bog ne usmili in nas reši. Želiš gotovo, da bi prišel kaj kmalu domov in moja želja je ravno taka. Kako bi bilo lepo, če bi bila vedno skupaj, tako pa se le včasih vidiva za kratek čas. Malo moramo pač pretrpeti, saj smo ljudje sami krivi, da je na svetu tako gorje, namesto da bi bil raj, saj svet je vendar tako lepo ustvarjen in nalašč za človeka, da bi služil Bogu in ne hudobcu. Upam, da bo že bolje in takrat se bova v hudih urah spominjala strašnih dni, ko bodo za nami in bova z veselim srcem stopala v življenje, četudi po s trnjem postlani poti, kajti upam, da bova imela že toliko izkušenj za seboj, da bova znala marsikaj potrpeti, če bo treba. Ako Bog da zdravja, da nam ohrani spomin, utrdi upanje in poživi ljubezen, ki ni nikdar dovolj velika, bova med najsrečnejšimi. Vse drugo pride samo od sebe, z malo dobre volje in potrpljenjem. In več bova sedaj pretrpela, tem srečnejša bo najina bodočnost. Kajti ni je sladkosti, da bi tudi grenkega dela ne imela in obratno.«

Opis slike: Birma 1944 (na vrtu v Trnovem). Birmanec Gregor in boter Jože Pavlič

»Kako se kaj počuti moj drobni srček? Gotovo ne udarja tako močno kot takrat, ko je mož doma in tudi lička gotovo niso tako rdeča in nageljčki ne tako rdeči. Naj te še malo podražim, saj si gotovo tudi tega prav tako vesela kot kaj drugega v zavesti, da Ti želim vse dobro in mnogo veselih in srečnih uric. Danes je pol leta odkar sva poročena in želim, da bi preživela še velikokrat po pol leta skupaj v sreči in zadovoljstvu. Posebno Tebi, žena, naj Bog da zdravja, da boš v najtežjih trenutkih kot mati vzdržala in da bi bili tudi najini otroci srečni in bogaboječi, ker le taki bodo pravi božji blagoslov in Bogu všeč, nama pa v veselje. Mislim, da se bom kaj kmalu oglasil doma. Te iz srca pozdravlja in poljublja Tvoj mož Jože.«
Šest dni kasneje, v pismu z dne 25. junija 1944, Jože ponovno razmišlja o vojni in bodri svojo ženo. Med drugim piše: »Draga Jeli! Kako se kaj imaš, ali si zdrava in povej, če Ti je kaj dolgčas po možu. Mislim, da ne preveč. Saj vendar nimaš drugega z njim kot skrbi. Prej, ko si bila brez moža vsega tega ni bilo. Kdo bi si mislil, da bo tako kot je in da se bo tako dolgo še vlekla vojna. Še meni se zdi, da traja v večnost, ko sem vendar vedno govoril, da je ne bo tako hitro konec. Če bi se človek toliko ne krotil in premagoval, bi bilo včasih res obupno. Tako pa mine dan in z njim tudi skrbi in stiske. Jutro pa prinese mnogo novih moči in novih upov in gre naprej. Na Vrhniki sem se imel veliko boljše, a se tudi tu ne morem pritoževati, če pomislim na tiste, ki jih ni več med nami, ampak so odšli v večno življenje. Tako torej vidiš poteka življenje in nobenemu od naju ni nič dobrega. Moja ljuba žena, naj Ti ne bo preveč hudo, da se tako malokrat vidiva. Vedi pa, da bodo zato trenutki najinega skupnega življenja lepi, in da bova vsaj znala ceniti ljubi mir, ko se časi spremene. Za vsakim meglenim dnem pride tudi lep sončen dan in prav to daje pestrost življenju. Ostani mi zdrava, srečna in zadovoljna, ljuba moja Jelka!«
Pismo neizpolnjenih želja, razen ene, da je ljuba žena Jelka l. oktobra l944. rodila deklico Ano Marijo, ki ni nikoli spoznala očeta, čeprav ga je do konca vojne kdaj pa kdaj osrečila s svojimi nasmehi, z žarečimi očki in z mahanjem ročic.
Mirko je bil na Rakeku in je kot telefonist skrbel za telefonsko povezavo domobranskih postojank. V omenjenem pismu z dne 19. junija 1944 je Jože pisal svoji ženi Jelki iz Rakeka tudi novice o Mirku. »Naši vojaki so veliki reveži zaradi slabega vremena, ker skoraj vedno dežuje in boji so trdi. Izgub ni bilo do sedaj še drugih, razen onih, ki jih pogrešajo med katerimi je tudi naš Miro. Kakor pravijo ljudje iz Cerknice, ga je izdala neka baba, ko se je skril pred partizani in tako so ga našli in odvedli s seboj.« (Baje naj bi šel s prijateljem iz Cerknice k njemu domov na kratek obisk, kot to pravi nečak Gregor, in so oba zajeli partizani). Jože v pismu nadaljuje: »Bog sam ve, če je še revež živ in kaj so vse z njim počeli. Po pripovedovanju ljudi ga je neki partizan spoznal in poklical po imenu, zato malo upam, da bi ostal pri življenju, posebno še, če je bil kak ljubljanski capin, ki ga je prepoznal. Sporoči mi, kaj pravijo doma, ker mamo gotovo zelo skrbi. Najbolje, če jim tako malo po ovinkih poveš kako in kaj. Gotovega seveda v resnici še ni nič, drži le, da je odpeljan. Med partizane je zašel precej po lastni neprevidnosti, ker je bil premalo pazljiv in se je preveč oddaljil od čet prav brez potrebe in so ga med umikom naših čet zajeli. Oba z Radotom sva slabe volje, a pomagati ne moreva nič, kar je, je, in vse je v bojžih rokah.«
V naslednjem pismu z dne 25. junija 1944 namenjeno eni Jelki, Jože tudi piše:
»Najprej naj Ti povem, da o Mirotu nisem nič slišal. Kar sem vedel, sem Ti že zadnjič pisal.« Nekaj vrstic za tem pa nadaljuje: »Prav med tem, ko Ti pišem, so pripeljali poročnika Peršiča in nekega drugega vojaka, ki pa ga ni mogoče spoznati. Izkopali so ju v Grahovem. Poročnik Peršič je bil namreč prijet skupaj z Mirotom.«
Ali si lahko predstavljamo, da je bil Miro zaradi mučenja tako izmaličen, da ga lastni brat ni prepoznal? Ali pa o tem svoji noseči ženi in staršem ni hotel pisati, saj bodo že še zvedeli za bridko novico. In kaj ve o Mirovi mučeniški smrti povedati nečak Gregor? »Domači smo zvedeli novico od Cirila Briclja. Bil je najprej Radotov purš, kasneje pa purš poveljnika Vuka Rupnika. Pisal je nam domov, vendar te dopisnice stari mami nismo nikoli pokazali. Približno takole je napisal: »Gospa Josipina Pavlič, izvedel sem podrobnosti o smrti Vašega sina Mirka. Pred sodiščem ga je obsodil neki Damjan iz Ljubljane. Potem ga je tri ure mučila v nekem hlevu zloglasna partizanka Ivanka Mulc. Mirkovega prijatelja so prav tako ubili. Ne vem, kje so ju pokopali.« Damjan je bil po vojni vrhovni tožilec na sodišču v Ljubljani. Ivanka Mulc se je konec 80-ih let izselila v Kanado. Kot spreobrnjenka.«
Rahločutni Emil, tretji od Pavličevih sinov, se je že kmalu potem, ko je pristopil k domobrancem˝, znašel sredi hudih spopadov na Kočevskem. Oktobra 1943. je bil v domobranski postojanki skupaj z nemškimi vojaki v gradu pri Kočevju. Grad je napadala Bračičeva brigada. Nemcem so ponudili prost izhod, če jim predajo domobrance. Nemška posadka je to odklonila in si s tanki izborila prost izhod. V bitki je bilo ubitih in ožganih trideset domobrancev, saj so partizani grad zažgali. Krste s pobitimi in ožganimi domobranci so pripeljali v Ljubljano na Kongresni trg. Tam so se sorodniki in Ljubljančani skupaj s škofom Rožmanom od njih poslovili z molitvijo, nato pa so jih v žalnem sprevodu z baklami in s častno stražo odnesli in pokopali na Orlovem vrhu. Gregor se dobro spominja, da je bil tisti večer na Kongresnem trgu tudi stric Emil, ki je spremljal krste svojih umrlih soborcev.
Po teh dogodkih je bil Emil premeščen v Tehnično četo. ki je imela svojo postojanko v gradu Lisičje pri Škofljici. Velikokrat je prišel na domobransko postojanko v nekdanjo Srednjo tehnično šolo v Ljubljani in takrat je prenočeval doma. Gregor se spominja nekaterih njegovih pripovedi: npr. kako so se domobranci bali vožnje na oklopnem vlaku, kadar so se vozili mimo Žlebiča. Tam sta si železnica in cesta zelo blizu in v gozdu ob cesti so imeli partizani svoje zasede in napadali domobrance na vlaku. V zimi ¹⁹⁴³⁄₄₄ je zapadlo veliko snega. Partizani so prisilno mobilizirali mlade, neizkušene primorske fante in jih neoborožene ali slabo oborožene in v samih kamižolah poslali v napad. Emil je takrat vedno streljal nad glavami. Ali pa so se Primorci ob domobranskih napadih zakopali v sneg. Ko so jih zajeli, so se predali in domobranci so jih morali izročiti Nemcem. Za Emila so bili ti spomini zelo bridki, saj so se mu nedolžni primorski fantje v srce smilili. Nekoč jih je nemški stotnik Schumacher dal postreliti, sicer pa so jih odpeljali v koncentracijska taborišča v Nemčijo. Emil je ostal v Tehnični četi pri poveljniku ing. Škofu do konca vojne.

Opis slike: Častniki oklopnega vlaka. Prvi z leve nadporočnik Jože Pavlič (1910)

Zadnjikrat so domači govorili z Emilom 8. maja dvajset minut pred drugo. Takrat jim je med drugim zaupal: »Če bi se še enkrat odločal, ne bi šel k domobrancem.« Kakšna razmišljanja in izkušnje so ga privedle do tega spoznanja, ne bo nikoli nihče izvedel. Morda so mnogi domobranci z Emilom vred na koncu vojne spoznali, da so ostali sami brez pravega vodstva. Emil je v pogovorih z domačimi večkrat omenjal jugoslovansko vlado v Londonu in pozive Kuharja med vojno, naj gredo vsi v gozd in se pridružijo partizanom. Ko bi ti v Londonu razumeli, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji! Domobrancem je bilo zdaj tudi jasno, da je vojna za svobodo slovenskega naroda in proti komunizmu izgubljena. Gotovo so jih navdajale tudi zle slutnje. Prepričali so se, česa vsega so partizani zmožni. Pavličevim fantom so že doma pred vstopom k domobrancem grozili s kroglami v glavo. Miro je že okusil njihovo divje, krvavo maščevanje.

Opis slike: Narednik vodnik Pavel Pavlič, medicinec, Slovenski narodni varnostni zbor, Trst

Četrti Pavličev sin Rado je bil poveljnik čete v istem bataljonu kot Mirko in je bil Ciril Bricelj pred prihodom Vuka Rupnika njegov purš. Junija 1944 so partizani napadli domobrance s pobočij Slivnice nad Cerknico. Rado je videl, da se partizani grupirajo za napad in je dal svoji četi povelje za umik. Uvidel je, da jim ne bi bili kos. Partizani so bili vsi v črnih oblekah, oboroženi z avtomatskimi puškami, in če bi takrat Radova četa tam vztrajala, bi vsi padli. Tako je Rado sam povedal kasneje domačim. O tem je pisal tudi Jože v pismu svoji ženi 25. junija 1944. » … Tako minevajo dnevi, od katerih pa redki prinesejo kaj dobrega ali razveseljivega, slabega in žalostnega pa veliko. Rado je moral v Ljubljano na grad (vojaški zapor). Pravijo, da je kriv, ker je na Slivnici (hrib nad Cerknico) premalo odločno vojaško zdržal in da bo moral pred poveljstvom odgovarjati za to. Torej vidiš, da ne tožim zastonj.« Zaradi tega umika se je moral Rado zagovarjati pred Krenerjem v Ljubljani in je bil zaprt na ljubljanskem gradu do januarja 1945. Umik iz Slivnice je bil povod, da je vodstvo bataljona takoj po Radovem odpoklicu prevzel Vuk Rupnik, odličen vojak in poveljnik in zato strah partizanov. Rado je ostal v Rupnikovem bataljonu do konca vojne, se z njim umaknil na Koroško in bil vrnjen v Teharje. Bil je trdno odločen, da mora iz taborišča smrti pobegniti. Bil je eden izmed enajstih, ki so pobegnili – živi so ostali le štirje. Rada ni bilo med njimi. Nekateri so smrtno zadeti padli takoj po pobegu, ko so stražarji taborišča začeli nanje streljati, nekaj pa so jih pobili med begom, če se je kdo pribliažal hišam, kamor ga je prignala lakota. Sam Bog ve, kje je ostalo Radovo truplo. Gospod Janez Zdešar, eden od štirih preživelih ubežnikov, se Rada ne spominja. Dobro pa se ga spominja g. Ivan Korošec, vendar pa samo do bega preko žičnih ovir. Begunci so se potem v manjših skupinah razbežali na različne strani.
Pavel, Pavličev najmlajši, je bil kot študent medicine sanitejec pri Primorskem zboru, ustanovljenem po kapitulaciji Italije z namenom, da osvobodijo Trst, Gorico in celotno slovensko Primorsko in to ozemlje pripojijo k Sloveniji. Preživel je marsikateri partizanski napad, nekoč se je med napadom v šoli v Razdrtem skril pod stopnicami. Po naravi je bil zelo odločen in ognjevit. Preden je bila 4. maja na Taboru proglašena narodna vlada, so se domobranci zbirali v Ljubljani. Eno od mnogih takih zbirališč je bilo na srezkem načelstvu v Hrenovi ulici. Ko je Pavel zagledal kolega Maršiča, se je razburil, ker je imel ta na kokardi jugoslovanski kraljevi grb z dvema orloma: »Mi smo se borili za Slovenijo, ne za Jugoslavijo!« Iz tega lahko vidimo, kakšni domoljubi so bili domobranci, v begunski vladi pa niti svojega zastopnika niso imeli.
V Vetrinju so se ponovno srečali Jože, Emil, Rado in Pavle. Rado je bil vrnjen na Teharje, Jože, Emil in Pavle pa v Kočevje, kjer počivajo v enem od roških brezen, po dosedanjem vedenju najverjetneje v Ušivi jami, za katero pa se še danes ne ve, kje se točno nahaja. Kje si, Antigona?
O času transportov v Kočevje so bili določeni ljudje obveščeni, tako da so se ustrezno pripravili. Ker je bil železniški most pri vojni bolnišnici poškodovan, so morali domobranci preko Gruberjevega kanala preteči na drugo stran, kjer so jih spet natrpali v vagone in odpeljali proti Kočevju. Špalirji sovraštva so se razšli. In tako je dvanajstletnemu Gregorju siknila tovarišica iz ulice z majhnim dekletcem v naročju: »Stričke smo videli!« (To je bil najzanesljivejši podatek o smrti.) Znanka je Gregorjevo mamo dobronamerno vprašala: »Dana, ali jih niste šli gledat? Fante so peljali!« Ko se je nekoč Pavličeva mama pogovarjala z dobrim sosedom, ji je kar samo od sebe prišlo na jezik vprašanje njenega življenja: »Jože, ali misliš da so res vse pobili?«, je dobri človek odgovoril: »Saj sem jim dejal, naj jih pustijo, saj niso nikomur nič slabega storili.« Ne prej ne pozneje tega vprašanja nisem več slišal iz njenih ust.
Kako pa je smrt svojih sinov doživljal oče Josip? Bil je miroljuben človek, s politiko se ni ukvarjal, opredeljen pa je bil kot socialdemokrat.
Upokojil se je leta 1937. Poslej je hodil vsakih 14 dni po pokojnino v palačo Grafike na vogalu Masarykove in Miklošičeve ceste. Često je vzel s seboj tudi malega Gregorja. Posebno tisto okroglo dvigalo na ključ se mu je zdelo prav imenitno. Ti izleti so trajali od njegove upokojitve do Gregorjeve šole. Včasih mu je kaj pripovedoval o stanovski organizaciji grafičnih delavcev. Imeli so finančne rezerve za trimesečno stavko s polno plačo! Gregor se spomni njegove krasne zbirke kaktusov, ki jih je skrbno gojil. Do leta 1943, ko so mu zaradi gangrene odrezali nogo, je okopaval in zalival na vrtu. Redno so ga obiskovali prijatelji.
Ko se je razvedelo za poboje v Kočevju in na Teharjah, je po avstroogrski logiki odločno pribil: »Če je tako in če je to res, je pa morilci ne bodo kar tako odnesli! Saj imamo vendar sodišča!«

Opis slike: Rupnikovci. 1. z leve nadporočnik Mirko Pavlič (1912), 6. nadporočnik Rado Pavlič (1916)

In ko so postala sodišča takšna, kakršna so postala, se je nekako vdal v usodo. Že po naravi je bil molčeč človek, a zdaj je še bolj pogosto posedal na klopi pred hišo in molčal. Gledal je po cesti in njegov svet je postalo dogajanje na cesti, bežni pogovori z mimoidočimi, obiski starih sodelavcev in prijateljev. Umrl je leta 1950.
O materi petih ubitih sinov, Josipini Pavlič, smo marsikaj že izvedeli. Ob koncu zgodbe pa se lahko le vprašamo, kako človek sploh prenese izgubo petih otrok, ki za časa tvojega življenja niso uradno mrtvi, njihovi grobovi so neznano kje, pa tudi žalovati za njimi ni dovoljeno.
Še naprej jo je reševalo delo, dobrota, usmiljenje in globoka vera. Kljub strašni živčni napetosti majskih in junijskih dni leta 1945 je delo na vrtu zahtevalo celega človeka. Zelenjavo je bilo treba vsak dan zvoziti na trg, se tam srečevati z ljudmi, pogumno molčati in skrivati solze. Napetost v njej pa se je s strašnimi novicami, molkom in slutnjami le še stopnjevala. Ali je potem kaj nenavadnega, da je, ko se je v soparnem dnevu v začetku junija vrnila s trga, nekako ob pol dveh popoldne, stopila v kuhinjo in z muko spregovorila: »Prezračite kuhinjo, po mrličih smrdi!«
Toda Pavličeva mama je znala »zračiti« tudi svojo dušo. V molitvi k Svetemu Duhu je našla tolažbo, oporo in moč. Vnuk Gregor se spominja, kako je stara mama hodila k njemu v sobo, ko se je pri njej učil kot študent. Ničesar ni rekla, le sedla je na stol poleg njega; njegova bližina ji je dobro dela. Vzela je molek in molila desetko za desetko, en rožni venec za drugim. Pa ga je nenadoma sredi molitve vprašala: »Kaj misliš, ali je še kdo kje živ?« – »Ne vem, stara mama. Vem pa, da še živi veliko ljudi, ki so povzročili morijo.« In sta spet nekaj časa molčala. Z leti se je polagoma sprijaznila z dejstvom, da sinov ne bo več nazaj. In vnuk jo je v svoji mladostni drznosti vprašal: »Stara mama, kaj pa bi storila, če bi prišli k tebi ljudje, ki so ti pobili sinove?« Ni bilo čutiti zadrege, samo globok vzdih: »Veš, rekla bi jim, da jim odpuščam. Naj se spokorijo. Tebi, Gojči, pa povem: Nikoli ne sovraži! In še nekaj si zapomni: S sovraštvom se ne da živeti.« Gregor si je to zapomnil za vse življenje. Kot oporoko svoje stare mame.
Njena edina snaha je bila Jelka, Jožetova žena, edina vnučka od petih sinov njuna Ana Marija, klicali so jo Marička. Pavličeva mama je čutila dolžnost, da je zdaj eni, zdaj drugi stisnila v roke kakšen dinar. Malo za pomoč, malo za občutek, da jima stoji ob strani in da ne bi trpeli pomanjkanja. Vse do svoje smrti. Ko se je sin Jože po poroki z ženo preselil v najeto stanovanje, jima je poslala za božič potico, Gregor jima jo je nesel. Jože mami po poroki ni izkazoval nič manjše pozornosti kot prej, s snaho se je mama dobro razumela.
Delo in dobrota sta jo ohranjali pri življenju in pri zdravi pameti. Le v črnini je hodila skoraj trideset let, vse do svoje smrti. Dokler je mogla, je vsak dan hodila k maši k sv. Jakobu.
Ko je obležala, je zanjo tri leta vzorno skrbela hčerka Dana. Ko je bila stara mama vezana na posteljo, se je zelo razveselila vsakega, tudi bežnega obiska pravnukov, vnukov in hčera; vsakemu je poklonila droben dar ali toplo besedo. Veliko je molila. Pogosto, zlasti zadnje tedne njenega življenja, smo rožni venec popoldan v sobi pri stari mami molili vsi, ki smo bili tam. Večkrat je rožni venec naprej molil prof. Korošec, globoko veren in pošten mož, sicer Gregorjev tast. Večkrat je pri stari mami maševal in ji prinesel zakramente p. Marijan Šef. Nekaj dni preden je umrla, je stara mama Gregorju, ko se je z otroki oglasil pri njej, rekla: »Fantje so bili tukaj. Zakaj nisi prišel malo prej! Poglej po ulici, mogoče jih boš še videl.« Sinovom in možu se je pridružila popoldan, ko je med molitvijo rožnega venca, v 93. letu življenja, mirno zaspala.

Opis slike: 2. od leve nadporočnik Jože Pavlič; 3. nadporočnik Rado pred Cankarjevim spomenikom na Vrhniki