Avtor: Janez Kolenc

Svetla so jutra v sončni predpomladi,

prozorna, daljša dnevu se svetloba,

nekje, v daljavi čakajo nasadi

bodoči, kaj spet se zloba mi za hrbtom plazi?

Planjave s cvetkami so že nastlane,

nabrekajo na drevju se že veje,

kaj zame so že rože posejane,

čeprav še zimski mraz kdaj kdaj zaveje?

Ko fant nekdaj v prostrano bi zaukal,

namulil bi si v roke žitne klase

in rad seštel bi kukavičje glase.

A kam, ne vem, vsega se spet zavedam,

rad gnal bi Diano, Rdečko spet na pašo,

a kam? Na grobnico le morda našo?