Avtor: Anton Drobnič

Družbeno in politično stanje v letu 2009, ki je bilo 19. leto organiziranega delovanja NSZ, se ni bistveno spremenilo v primerjavi z zadnjimi leti. Zato tudi delovanje NSZ ni bistveno odstopalo od delovanja naše organizacije v zadnjih letih. To pa ne pomeni, da ni bilo ničesar novega. Zato je prav, da se spomnimo nekaterih večjih in pomembnih nastopov in prizadevanj NSZ v preteklem letu, da bi nam bila v spodbudo za prihodnost in usmeritev za naše zavestno odzivanje na kulturno in politično dogajanje v Sloveniji in svetu. Omeniti je potrebno tudi kaj takšnega, kar se ni zgodilo, čeprav bi se moralo.
Ena od takšnih stvari, ki bi se morala zgoditi, pa se ni, je odgovor predsednika republike Danila Türka na naše pismo konec septembra 2008 v zvezi z obiskom angleške kraljice. Danilo Türk, ki je bil izvoljen za predsednika vseh Slovencev, nas ne priznava za Slovence in nam ne odgovarja. Ali pa se on dela »francoza« tako kot angleška kraljica, ki nam tudi ni odgovorila.
V eni najbolj sramotnih zadev slovenskega pravosodja, ne samo povojnega boljševiškega, ampak vse do zadnje faze tudi sedanjega, je preobrat nastal šele lansko leto, ko je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani umaknilo glavni del obtožnice proti škofu Rožmanu in ministru Kreku, t.j. obtožbo o neštetih vojnih zločinih, ker ni našlo nobenih dokazov ali dejstev. Po tem umiku je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 10. aprila 2009 po sodnici Mateji Lužovec ustavilo kazenski postopek zoper oba obsojenca. Škof Gregorij Rožman in minister Miha Krek zato veljata za nedolžna, kot da nikoli ne bi bila obtožena.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Anton Drobnič Blaža Cedilnik

Vojaki in zagovorniki revolucije, za katere so sodne odločbe samo izvajanje partijske politike, so se ustavitve na smrt prestrašili. Z veliko ihto in brez človeškega in poklicnega sramu so začeli iskati nadomestek za razveljavljeno sodbo v »moralni obsodbi«, v ponarejenem »Vovkovem pastirskem pismu«, najbolj brezbožni pa kar v »božji sodbi«, ki naj bi škofa Rožmana še čakala. Ko vojakom revolucije tudi ihta več ne pomaga, utihnejo. Sedaj že dolgo molčijo, kot da škofa Rožmana nikoli ni bilo.
Žalostno in nam nerazumljivo pa je, da o škofu Rožmanu molči tudi slovenska Cerkev. Na pismo NSZ od 20. januarja 2009 za prenos škofa Rožmana v domovino ni doslej odgovoril še noben naslovljenec. Pač pa sta NSZ in društvo Slovenskih katoliških izobražencev dne 7. novembra 2009 v tej dvorani za 50. obletnico škofove smrti sama priredila Rožmanov spominski zbor, ki je bil dobro obiskan in na katerem je bilo slišati več dobrih razprav o škofu Rožmanu in njegovem času. Te razprave so kasneje izšle v reviji Tretji dan št. ⁹⁄₁₀ za leto 2009, postopoma pa izhajajo tudi v naši reviji Zaveza. Videti jih je mogoče tudi na spletni strani zaveza.si.
Rožmanovemu spominskemu zboru je 15. novembra 2009 sledila prva javna spominska maša v ljubljanski stolnici, ki jo je daroval ljubljanski nadškof Alojz Uran. Za polno cerkev je tudi ob tej priliki poskrbela zlasti NSZ, njeni člani in prijatelji, ki so ob obeh Rožmanovih prireditvah sodelovali s polno zavestjo odgovornosti in časti.
Tudi predsednik vlade Borut Pahor, ki glasno poudarja, da njegova vlada ne dela nobenih razlik med državljani niti po političnem in ne po idejnem nazoru, nam na naš pisni ugovor proti novemu zakonu o žrtvah vojnega nasilja ni odgovoril. Zakon so sprejeli, kot da nas ni. Pod predsednikom Pahorjem nismo niti nekaj »obskurnega«, kot smo bili pod predsednikom Drnovškom.
Jeseni 2009 so v Hudi jami ustavili izkop trupel in raziskavo tega grozljivega morišča. Ustavljena so tudi vsa druga dela pri odkrivanju in urejanju skritih grobišč, očitno kot posledica najvišje državne opredelitve, ki jo je določil predsednik Danilo Türk, da gre za drugorazredne zadeve. Ko ves svet govori o umorjenih Poljakih v Katinu, ko se slovenski predsednik poklanja muslimanskim žrtvam v Srebrenici, je v Sloveniji vse tiho, vse mirno, kot da se nikoli ni ničesar hudega zgodilo, kot da v Sloveniji ni nobenega vojnega zločinca. Lani slovenski parlament ni bil zmožen sprejeti niti evropske resolucije o zločinskih totalitarizmih. Slovenija se je v letu 2009 vidno oddaljila od evropske kulture in politike, zavestno se vrača v čase in manire boljševiškega stoletja. Ljubljana je glavnega jugoslovanskega vojnega zločinca počastila z novo cesto in sam predsednik republike ga je poveličal za »veliko, pa tudi kompleksno zgodovinsko osebnost, izjemno pomembno za slovenski narod!« NSZ je zoper malikovanje zločinca pisno protestirala, vendar predsednik republike nima časa za odgovore ljudem, ki jih ima za drugorazredne.
Poljaki svetu razlagajo, da se je odpor proti boljševizmu začel na Poljskem. Res je, da so bili Poljaki podjarmljeni že leta 1939, vendar se je odpor proti boljševizmu začel šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Mi pa vemo in o tem bomo vedno govorili, da se je spontan oborožen odpor proti boljševiškemu nasilju v Sloveniji začel spomladi in poleti leta 1942 v skrajno težkih in neugodnih razmerah svetovne vojne in trojne okupacije. To je resnično slovensko junaštvo, medvojni upor proti boljševizmu, za katerega slovenska javnost, niti kulturna niti politična, razen redkih izjem noče nič vedeti!
Na grozotnost medvojnega boljševiškega napada na slovenski narod kaže tudi primerjava pobojev v Katinu in v Sloveniji. V Katinu so Rusi umorili okrog 20.000 Poljakov od 40 milijonov prebivalcev, v Sloveniji so Slovenci umorili 25.000 Slovencev od poldrugega milijona prebivalcev. Razmerje je strašno: v Katinu je bil umorjen eden na vsakih 2.000 Poljakov, v Sloveniji eden na vsakih 60 Slovencev, bilo je 33-krat hujše klanje. Če bi upoštevali še to, da so bili partizanski umori v glavnem omejeni na tretjino slovenskih prebivalcev pod italijansko okupacijo, bi bila primerjava s Katinom prav neznosna.
Živimo torej v času, ko so nasledniki komunistov zopet na oblasti, vendar sedaj kot žalostna farsa. Zavedajo se, da njihova oblast ne more trajati, zlasti pa da se v Evropi pospešeno dogajajo stvari, ki jim niso in ne bodo v podporo, dogodki, ki odkrivajo vesoljno laž in zlo komunizma. Zato hitijo in bodo še bolj hiteli, da bi rešili, kar mislijo, da morajo rešiti. Demokratična javnost in njeni politiki morajo zato biti še bolj previdni in še manj naivni, kot so bili doslej. Vedno je treba vedeti, da je komunizem sistem, kultura laži, sovraštva in smrti. Na takšno kulturo je mogoče uspešno odgovoriti samo z brezpogojno ljubeznijo do resnice in do življenja.
Demokratični voditelji in slovenski razumniki se že zavedajo, da se je po osamosvojitvi Slovenije zgodilo nekaj narobe, zaradi česar je razvoj zavil nazaj proti nekdanjemu kaotičnemu totalitarizmu namesto naprej v liberalno demokratično skupnost. Večinoma se sklicujejo na strah komunistov in liberalcev pred političnim prebujenjem krščanskih množic, zaradi česar je prišlo do ustavljanja desnice. To pa je bilo le zunanje dogajanje. Notranji vzrok je pomanjkanje uvida v bistvo boljševizma: da z boljševiki kot zavezo laži in nasilja ni mogoče sodelovati, da jih je treba izločiti iz demokratične skupnosti. Takšnega spoznanja ob osamosvojitvi pri vodilnih politikih ni bilo in tranzicija ni bila izvedena. Brez temeljitega obračuna s preteklostjo je tudi v prihodnosti ne bo.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Šentjoški farni pevski zbor Blaža Cedilnik

V tej zvezi pa smo dolžni poudariti, da od sedanjih političnih strank to napako zavestno in načrtno skuša spoznati in jo popraviti samo Nova Slovenija. Zato jo tudi mi zavestno podpiramo in štejemo za svojo matično politično stranko, čeprav ne nasprotujemo tudi drugim demokratičnim strankam, saj se zavedamo, da bodo samo skupaj lahko zrušile kaotični neokomunizem in vzpostavile demokratično in svobodno republiko. Želimo pa, da bi tudi druge stranke spoznale, da brez jasnega odnosa do preteklega boljševizma ne bo čiste in jasne prihodnosti.
Nova slovenska zaveza si je za takšno spoznanje in za takšno kulturo z besedo in dejanji prizadevala doslej in se bo z vsemi močmi in izkušnjami trudila tudi v prihodnje! Zato pa bo morala pomladiti svoje vrste, tudi vodilne, kar naj bi se zgodilo ob volitvah čez eno leto. Mislite na to, podprite primerne ljudi in jih čim prej pripeljite v naše članstvo. Tudi na mnogokrat poudarjene občinske organizacije NSZ pomislite stari in novi člani, ustanovite vsaj glavna občinska društva, da bo naša organizacija in naša misel lahko živela še dolgo potem, ko ustanoviteljev NSZ ne bo več. Naš narod jo potrebuje sedaj in jo bo nujno potreboval tudi v prihodnosti. Pomislite na lokalne volitve, ki bodo jeseni. Kako koristne bi lahko bile občinske organizacije NSZ tako za Novo Slovenijo kot za druge demokratične politične stranke … Potrudimo se in storimo, kar smo doslej zamudili!