Avtor: Vlasta Likar Baš

Moj očka je bil šolski upravitelj v Sori pri Medvodah. Sora je kmečka vas, prijetno naselje pod Homom, od koder je lep pogled na Sorško polje, proti Škofji Loki tja do Crngroba, na Lubnik in še naprej proti Kranju. S sorški fari sta župnikovala dva pomembna moža, Valentin Vodnik in Fran Saleški Finžgar. Lepo je bilo živeti v tej vasi. Naša družina je bila v Sori srečna.
Pred vojno je življenje v Sori teklo mirno, podobno kot v vseh drugih vaseh. Kmetje so hodili na polje, skrbeli za živino, hodili v gozd, predvsem pa si je nekoč vas zelo lepo medsebojno pomagala. V današnjih porabniških časih si take medsebojne pomoči niti predstavljati ne moremo. Vas je bila nekoč kot skupen dom, ljudje so si vedno bolj zaupali kot dandanašnji dan, kmečki domovi so bili dostikrat celo odklenjeni, predvsem pa ni bilo nobenih ograj, kaj šele hišnih zvoncev. Kmečka vas je bila živa: možje ob večerih, fantje na vasi, otroška igra in smeh. Ni bilo idile, bila je skrb za življenje (bogastva ni bilo, ljudje so živeli skromno), bila je skrb za družino, ali vendar: živela je vaška skupnost – in to je bilo bistveno.
Danes pa: kmetije se opuščajo, iz hlevov nastajajo delavnice, kmečke vasi postajajo naselja, od koder se hodi v službo. Fantovskega petja in otroškega smeha skoraj ni več, na vasi ni nikogar. Novi časi. Nekoč je šel kmetič v rani zori z voličkoma na njivo in se proti večeru utrujen vračal. Današnji vaščan ima na dvorišču tri avtomobile, tudi k maši se pelje z avtom. Razlika je očitna. In kdo je srečnejši? Se ne ve. O tem tudi ne kaže premišljevati, življenje teče in prinaša novosti, a sreča ostaja večna skrivnost in hrepenenje po njej.
Vojna. Kako kruto je zarezala v mirni, patriarhalni kmečki svet! Vse se je spremenilo. Sledile so aretacije, selitve prebivalstva, prišli so partizani. Sora je bila partizanska vas. Vsa vas je bila z njimi, za osvobodilno fronto, za boj proti okupatorju. »Za naše fante, ki trpijo v gozdu,« so dejale žene. kako enotna bi bila Slovenija, ko na partizanski kapi ne bi bilo rdeče zvezde in bi šlo samo za boj proti okupatorju! Boj za svobodo bi terjal veliko manj žrtev in naša zemlja ne bi bila prekrita s skritimi grobovi. In izdajalci? Gotovo bi bili.
V vsakem narodu se v usodnih časih najdejo odpadniki. Toda kmečko prebivalstvo, ki je bežalo pred nasiljem, to gotovo ni bilo. »Izdajalce smo imeli,« je pred leti zatrdila neka poštena komunistka, a 20.000 jih ni moglo biti.«
Bilo je nekaj tednov po vojni. Pritekel je fant in vpil: »Pojdimo v Medvode izdajalce gledat!« Zdrveli smo s kolesi. Po glavni cesti se je skozi Medvode proti Jeprci pomikala utrujena množica. Bile so predvsem ženske in nekaj mlajših ljudi. Še danes se sramujem za nazaj, da sem tam stala in prodajala zijale. Zagledala sem fanta in dekle. Dekle je neslo čevlje v roki, bila je ožuljena, po licih so ji tekle solze. Spominjam se, da sem pogledala levo in desno, če me kdo vidi. Občutila sem nelagodje. A premalo. Mlad človek je neumen in ne pozna sočutja. Stali smo tam neprizadeto in strmeli v množico, a objokane deklice ne bom pozabila nikoli.
Pred vojno je bil župnik v Sori gospod Valentin Kajdiž. Bil je bratranec gospoda Vovka, kasnejšega ljubljanskega škofa, in pa pranečak pesnika Franceta Prešerna. Nekajkrat nam je pri verouku pripovedoval, da se je zibal v isti zibki kot pred njim pesnik. Ponosen je bil na to. Pred nemško okupacijo se je umaknil v Ljubljano kot tudi mnogi drugi duhovniki. Nemci so kasneje preostale pregnali. Gorenjska je bila skozi ves vojni čas brez duhovnikov. Mama mi je pripovedovala, da je gospod župnik zadnjo nedeljo med pridigo vzkliknil: »Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.« Po vojni se je gospod Kajdiž vrnil, a prihajal je le ob nedeljah. Partizani so bili župnišče požgali in ni imel kam; tudi zato ne, ker so nekateri njegovi nekdanji prijatelji poniknili, predvsem zato, ker so se bali stikov z njim. Taki so bili časi. Že prvo nedeljo ga je moj oče po maši povabil v šolo. Za očeta to gotovo ni bilo razumno dejanje. Spominjam se, da sta se z župnikom dolgo pogovarjala. Čudno se mi je zdelo, zakaj vedela sem, da sta bila moj oče in gospod župnik pred vojno nazorska nasprotnika. Vedela sem, da sta si v marsikaterih rečeh hudo nasprotovala. Bila sta na različnih bregovih, a medsebojno spoštovanje sta ohranila. ( »Saj se ljudje niso kar pobijali med seboj, če so drugače mislili,« je duhovito pripomnil dr. Tine Velikonja v nekem članku.) Če sem kdaj nesla župniku plačo v župnišče, mi je oče strogo naročal, da se moram lepo vesti. Vse naslednje nedelje je gospod župnik po maši prihajal k nam. Mislim, da so mu ti obiski dobro deli. Dokler se ni zgodilo. Moralo se je zgoditi, zakaj svet, ki smo ga poznali in ki smo v njem odraščali, svet mirnega sožitja in medsebojnega spoštovanja, predvsem spoštovanja do tradicije, se je sesul čez noč. Vrednote so se izgubile, izgubila se je celo najvišja vrednota – ljubezen do domovine. Izgubilo se je tisto pravo, resnično domoljubje, v katerem so nas vzgajali starši in šola. Postajali smo »delovno ljudstvo«. Bog je umrl – dovoljeno je bilo vse.
In gospod Kajdiž se je vračal v Soro v najbolj nepravem času. Vračal se je v svet, ki ga ni več poznal. Revolucija je kazala svoj obraz. Svet se je podrl – do temeljev. Sovraštvo do vere, ki se je spočelo že med vojno, se je po vojni še razraščalo. Kar nepojmljivo je bilo, kako so nekateri, ki so bili prej Cerkvi tako vdani, kar naenkrat začeli sejati sovraštvo. Seveda so bili to posamezniki, kmečko prebivalstvo je bilo ob strani. Sovraštvo je bilo čutiti povsod, na cesti, v gostilni, na sestankih. Na mladinskem sestanku so nam naročali, da moramo natanko poslušati župnikovo pridigo, da bomo lahko o njej poročali na naslednjem sestanku. Oče je bil ogorčen, na sestanek nisem šla več. Nekega dne je invalid kričal sredi vasi in mahal z berglo: »Samo še enkrat naj pride, ubijem ga!« Ko se je naslednjo nedeljo gospod župnik spet oglasil v šoli, mu je oče svetoval: »Ne prihajajte več, v smrtni nevarnosti ste!« Nikoli več ga ni bilo. Gospod župnik je odšel – za zmerom, za zmerom je ugašal ustavljeni čas. Počasi, skoraj neopazno, je ugašala celo vaška skupnost. Ljudje so se spremenili. Moj rojstni kraj ni bil več tisto, kar je nekoč bil.
V očeh novih oblastnikov je bil moj očka »reakcionar«. Osvobodilna fronta in delo zanjo ni štelo ali pa vsaj zelo malo. Zamera se je vlekla že izza vojnih časov. Leta 1943 so očeta in še nekaj mož povabili na sestanek, da jih sprejmejo v Komunistično partijo. Očka je članstvo odklonil. V naivni poštenosti je svoje ravnanje celo utemeljil. Ostaja pa sodelavec osvobodilnega gibanja. Posledice? Obsodili so ga na smrt. Za obsodbo pa smo izvedeli šele po vojni. Partizan iz vasi je prišel k očetu in mu vse natanko povedal. Baje se je zavzel za očeta kot tudi še drugi nekdanji očetovi učenci. Eden od razsodnikov je celo dejal: »Če pa obsodimo učitelja, mogoče za kraj ne bo dobro.« Tako je očka po čudnem naključju vendarle dočakal »svobodo«. Z bratom nisva dobro vedela, kako je to bilo, vedela sva le to, da je ta pošteni fant najinemu očetu rešil življenje.
Fant je že davno pokojni. Na tem mestu se klanjam njegovemu spominu. Bog ve, kaj vse bi se še po vojni namerilo »reakcionarju« Andreju Likarju, da ni vmes posegla višja sila. Očka je zbolel, Neozdravljiva bolezen je dve leti po vojni iztrgala očeta iz naše, tako srečne družine. Za naju z bratom se je tako Indija Koromandija najinega otroštva za zmerom končala.

Avtor slike: Simon Dan

Opis slike: Slovenska okna Simon Dan