Avtor: Katarina Bogataj-Gradišnik

Ob romanu Atemschaukel (zaziban dih) Nobelove nagrajenke Herte Müller

Dvajset let po padcu Berlinskega zidu in sesutju Ceausescujevega režima v Romuniji je Švedska akademija počastila avtorico, ki je sprejela to odličje kot potrditev, da njena dela niso le upodobitev nekega totalitarnega sistema na jugovzhodu Evrope, temveč govorijo o milijonih ljudi z izkušnjo diktature. Nobelova nagrada za nemško pišočo avtorico iz romunske manjšine je del mednarodne kulturne javnosti sprva presenetila, saj so bila med favoriti nekatera sloveča imena, kakor Američan Philip Roth ali Izraelec Amos Oz. Herta Müller je bila sicer v literarnih in kritiških krogih že od 80. let prejšnjega stoletja zelo visoko cenjena, prejela je že več uglednih književnih nagrad doma in zunaj nemških meja, vendar je ne bi mogli uvrščati med popularne romanopisce.
Tudi v našem kulturnem prostoru bi najbrž lahko ugotavljali podobna razmerja. Njen roman Herztier (Živalsko srce) iz l. 1994 je Cankarjeva založba že l. 2002 uvrstila v svojo elitno zbirko Moderni klasiki; izšel je v prevodu Slava Šerca z izčrpno spremno besedo Urške P. Černe, prvo poglavje pa je štiri leta prej objavila revija Literatura. Odlomek iz daljše novele Der Mensch ist ein grosser Fasan auf der Welt (Človek je na svetu velik fazan, 1986) je za Književne liste l. 1991 poslovenila Lučka Jenčič, ko je pisateljica prvikrat obiskala Slovenijo kot udeleženka mednarodnega srečanja PEN kluba. Drugič je prišla k nam kot gostja Vilenice l. 2002; ob tej priložnosti je Lučka Jenčič pripravila s pisateljico pogovor o njenem delu in njenih pogledih na literarno ustvarjanje. Objavljen je bil v mesečniku Ampak in v nekoliko skrajšani obliki ponatisnjen lani ob podelitvi Nobelove nagrade. V prihodnjih dneh pa bo festival Fabula slavnostno odprl večer s Herto Müller; ob tej prireditvi bo predstavljen tudi prevod njenega najnovejšega romana Zaziban dih. V pričakovanju slavljenkinega obiska je avtorico in njeno delo v štirinajstdnevniku Pogledi obsežno predstavil Slavo Šerc. Upati je, da bo tokrat medijska odmevnost kulturnega dogodka pripomogla k zanimanju za njeno prozo tudi pri širših krogih bralcev.
Herta Müller je v sodobno literaturo prinesla dotlej spregledano in skorajda neznano poglavje srednjeevropske polpreteklosti in tako rešila pred pozabo usodo nemške manjšine v Ceausescujevi Romuniji. Tudi potem, ko je pisateljica že emigrirala v Zahodno Nemčijo, je pokrajina njenih pripovednih del še vedno Romunija iz 70. in 80. let prejšnjega stoletja, snov pa njena lastna izkušnja; ali, kakor je povedala v pogovoru za Ampak: »Moj problem ima korenine tam, od koder prihajam. Nemška manjšina, iz katere prihaja Herta Müller, se je priselila v Banat še v času Marije Terezije in je skozi stoletja ohranjala svoje posebnosti. Med drugo svetovno vojno si je od nacionalsocialistične Nemčije obetala pridružitev matični državi in je po vojni občutila posledice take drže. Generacija, rojena v 50. letih, ki ji je pripadala tudi Herta Müller, se je miselnosti svojih staršev sicer upirala, vendar se tudi novemu režimu ni bila zmožna prilagoditi. Herta Müller se v svojem pisanju kaže prav radikalno kritična do vaškega okolja, iz katerega prihaja, kjer se je l. 1953 rodila v vasi Nitzkydorf. V bližnjem Temišvaru je obiskovala gimnazijo, nato študirala romanistiko in germanistiko ter se zaposlila v tovarni kot prevajalka tehničnih navodil za stroje. Leta 1987 se ji je po dolgotrajnem prizadevanju posrečilo, da se je s svojim tedanjim možem, pisateljem Richardom Wagnerjem, izselila na Zahod, v Berlin, ki jo je privlačil kot živo kulturno središče. V Berlinu prebiva še danes, v tisti mestni četrti, kjer so živeli vidni pisatelji, kakor Günter Grass, Uwe Johnson in Max Frisch. S svojo izkušnjo in zlasti s svojo etično integriteto je postala zanimiva sogovornica za občila ne le kot umetnica, ampak tudi s svojimi pogledi na aktualno dogajanje; pri tem jo posebno moti, da Zahodna Evropa ravnodušno tolerira nostalgijo po komunističnih režimih, s tem tudi laž in ponarejanje dejstev, ki sta te diktature preživela (pogovor za FAZ 12. 10. 2009).
Herta Müller je v zgodnji mladosti pisala liriko, vendar še ni objavljala. V času študija se je zbližala s krogom mladih nemško pišočih literatov, ki so se družili v skupini Aktionsgruppe Banat od l. 1972 do 1975, ko jo je zatrla varnostna služba Securitate. Tudi prva zbirka proze Niederungen (Nižave), ki jo je Herta Müller skušala objaviti, je štiri leta čakala pri urednikih in naposled izšla 1. 1982 v Bukarešti temeljito cenzurirana. Avtorica je rokopis pretihotapila v Nemčijo, tam jo zbirka izšla l. 1984, vendar tudi takrat okrnjena za štiri zgodbe. V literarnih krogih je to svojevrstno besedilo zbudilo takojšnjo pozornost, tako navdušene kakor tudi odklonilne presoje. Doma pa je bilo Herti Müller odtlej prepovedano objavljati.

Opis slike: Herta Müller

V tem odličnem prvencu danes nemška kritika vidi ključ za razumevanje njenega poznejšega dela, tako v oblikovnem, slogovnem kakor tudi v tematskem pogledu. Vase zaprti, zadušljivi svet vaške skupnosti je neke vrste model totalitarnega sistema v malem. Pisateljica razkrinkava navidezno podeželsko idilo, razkriva zatiralske odnose v družini in v vaškem občestvu, ozkosrčnost, koristoljubno prilagodljivost, molčanje ob krivicah, ki se zgodijo drugim, in ne nazadnje nasprotja med generacijami. Kakor vsa njena generacija je Herta Müller podobne izkušnje, vendar v zaostrenih razmerah, doživljala v urbanem okolju, ko je prišla s podeželja v mesto na šolanje in nato v službo. S pesniško močjo besede, vendar s skoraj hladno analitično distanco je v romanu Živalsko srce prikazala skupino mladostnikov, ki se družijo pod nenehnim nadzorom Securitate, izpostavljeni zasliševanju, izsiljevanju in sploh vsakovrstnemu ustrahovanju. Mladi ljudje tako odraščajo v ozračju negotovosti in medsebojnega nezaupanja. Tajna policija s svojimi metodami sega tudi v njihova najbolj osebna razmerja in jih zastruplja: prijatelji ovajajo drug drugega, zaljubljenci podležejo izdajstvu. Richard Wagner, ki je bil menda model za enega od junakov v tem romanu, je pozneje spoznal, da sta za njim vohunila dva njegova prijatelja iz literarnih krogov – oba odlična umetnika – in sporočala podatke tajni policiji Securitate.
Herta Müller je o svojih lastnih srečanjih s Securitate spregovorila tudi o svojem nobelovskem govoru: v pisarno, ker je bila zaposlena, je začel prihajati orjaški možakar, agent Securitate, in jo je skušal zlepa ali zgrda pridobiti za sodelovanje. Ko je to ponudbo zavrnila, češ da to ni v njenem značaju, je ob besedi »značaj« čisto pobesnel in ji zagrozil s smrtjo. Povsem brez moči pa se je znašla pred najhujšo perfidnostjo, ko je Securitate med njenimi sodelavkami razširila govorice, da jih Herta Müller ovaja, in so se je kolegice začele ogibati. Pisateljica se tudi pozneje, ko je že prebivala v Berlinu, ni mogla znebiti občutka, da je Securitate še vedno zalezuje, saj se je v več primerih izkazalo, kako je ta služba tudi na tujem obračunavala z oporečniki. Herta Müller pa je doživela, da jo je še lani nekdanji visoki uslužbenec Securitate (ki je po padcu režima šel med poslovneže) v nekem romunskem dnevniku opisoval kot histerično žensko, pri tem pa se je še pobahal, da je on sam nameščal prisluškovalne naprave v njenem stanovanju v Temišvaru.
Herta Müller je tudi v delih, napisanih v Nemčiji, še naprej razkrivala delovanje romunske diktature, njenih sodelavcev, sopotnikov, oportunistov in bojazljivcev v celi vrsti romanov, krajše proze in esejev. Vnovič je povzela tudi motiv emigracije, ki ga je s posebnostmi vaškega okolja načela že v Fazanu. Prvi roman, ki ga je napisala v Nemčiji po svojo preselitvi, Reisende auf einem Bein (Popotnica na eni nogi, 1989), prikazuje prehod junakinje izpod diktature v svobodni svet, vendar ne kot osrečujoče doživetje, temveč kot neke vrste duhovno brezdomstvo. Junakinja se namreč v novo okolje, v drugačno kulturo kljub istemu jeziku ne more vživeti.
Proti koncu 90. let se je pisateljica začela ukvarjati s čisto drugo umetniško zvrstjo, začela je ustvarjati slikovno-pesniške kolaže. Stanovalce v hiši, kjer živi, je celo naprosila, naj odrabljene časopise odlagajo pred njenimi vrati, da bo iz njih izrazovala posamezne besede za svoje lepljenke. Lani, l. 1909, pa je spet objavila obsežnejše pripovedno delo, roman Atemschaukel. V naši publicistiki je mogoče zaslediti nekaj različic tega naslova v prevodu: Zibanje diha, Nihanje diha, besedilo bo v kratkem izšlo pod naslovom Zaziban dih. Podobno kakor pri naslovu Herztier gre tudi tukaj za pesniško podobo, ki vsebuje več pomenskih odtenkov in omogoča različne razlage in s tem tudi različice v poslovenitvi.
V svojem najnovejšem romanu se Herta Müller loteva tematike, ki je bila dolgo časa tabu: deportacije nemške manjšine v sovjetska delovna taborišča. Kakor pojasnjuje avtorica sama v pripisu k svojemu romanu, je sovjetska oblast po kapitulaciji Romunije od romunske vlade zahtevala, da vse pripadnike nemške manjšine med 17. in 45. letom starosti pošlje na prisilno delo v taborišča na ozemlju Sovjetske zveze. Usoda deportiranih ni bila tabu samo v javnem življenju, ampak celo v najbolj zasebnem, družinskem in prijateljskem okolju; če so se že kdaj o tem pogovarjali, je bilo to le namigovano, nakazano. Tudi mati Herte Müller, ki je preživela taborišče, o svoji izkušnji ni spregovorila. Pisateljica v svojem otroštvu prikritih pogovorov sicer ni prav razumela, občutila pa je ustrahovanost in tesnobo nekdanjih taboriščnikov.
Odločilni nagib za nastanek tega romana je prišel iz spominov njenega prijatelja, pesnika Oskarja Pastiorja, ki je bil pri sedemnajstih letih odpeljan v taborišče in je tam prebil pet let. Skupaj z njim je pisateljica l. 2004 obiskala kraje v Ukrajini, kjer so bila poprej sovjetska taborišča; postala so prizorišče prihodnjega romana. Že prej pa si je Herta Müller začela zapisovati, kar se ji je posrečilo izvedeti od nekdanjih zapornikov iz svoje vasi. Pastior je med načrtovanjem knjige, ki sta jo nameravala napisati skupaj, v Frankfurtu l. 2006 nenadoma umrl. Herta Müller si je šele po enem letu od tega udarca usode toliko opomogla, da se je poslovila od dvojine in sklenila zgodbo napisati sama. Njena pripoved se opira na prijateljeve zapise in skice; sama je povedala, da brez njih ne bi nikdar mogla taboriščnega vsakdanjika ubesediti do takih podrobnosti.
Življenje v taborišču je prikazano iz zornega kota Lea, najstnika iz manjšega mesta na Sedmograškem: nečloveške bivalne razmere, težaška, dostikrat hudo nevarna dela na gradbišču, pri nakladanju velikanskih kupov premoga na vlak, v tovarni s strupenimi kemikalijami, na krompirjevih njivah – v vseh letnih časih in ob vsakem vremenu. nekateri so pri tem postali trajno invalidni, mnogi so se pri delu smrtno ponesrečili; od redkih, ki so poskušali pobegniti, ni nobeden preživel. Poleg takih skrajnih položajev pa so taboriščnikom grenile življenje tudi navidezno manjše, a vsakdanje tegobe – mrčes, nesnaga, kožni izpuščaji, težave z dihanjem v zatohli baraki, »zibanje diha«. Najhujša izmed vseh nadlog pa je bila lakota; Leo jo poimenuje Hungerengel – angel lakote. Po njegovem ima svojega angela lakote vsak taboriščnik in ta ga sčasoma oropa slehernega sočutja in solidarnosti s sojetniki. Tako na primer nekdanji odvetnik celo svoji ženi skrivaj krade iz skodele vsakdanji obrok, nekakšno zelenjavno juho, ki si sicer ne zasluži tega imena. Ko se žena pri delu s kemikalijami zastrupi in umre, se Leu posreči, da se polasti njene porcije, čeprav tudi drugi pri mizi prežijo nanjo. Leovo domotožje, ki v njegovih prividih na belem pujsu jezdi čez nebo proti domu, se naposled skrči le še na željo po vrnitvi v kraj, kjer se je nekoč prej lahko do sitega najedel.
Taboriščniki si skušajo nekaj malega živeža priskrbeti tako, da s posredovanjem privilegirane sojetnice zamenjujejo po okoliških krajih za hrano vse količkaj vredne drobne predmete, ki so jih bili ob deportaciji vzeti s seboj od doma. leu se pri tem zgodi, da se v menjalni verigi njegovega temno rdečega svilenega šala polasti zahrbtni ukrajinski kapo. Ta je tudi sicer na moč osovražen, ne le zavoljo ugodnosti, ki jih uživa na svojem položaju, ampak tudi zaradi oblastniškega izživljanja nad sojetniki. Leta pozneje Leo izve, da so ga našli umorjenega na Dunaju, storilca pa niso odkrili; tako lahko Leo samo ugiba, kateri od njegovih nekdanjih sotrpinov se je morda že v taborišču odločil, da bo nekoč obračunal z njim.
Roman je napisan v obliki Leove prvoosebne pripovedi, vendar iz časovne razdalje več desetletij. Že v Romuniji si je Leo skrivaj zapisoval spomine na taborišče, tedaj še v vseh podrobnostih, delo pa je dokončal kot prileten mož, ko je živel v Gradcu v Avstriji. V njegovi pripovedi pa dogodki ne potekajo kronološko, kakor so si sledili v teku petih taboriščnih let, temveč po neki »zakleti logiki«. Začarani krog besed«, kakor svojo metodo označuje avtorica, ne upošteva zakonitosti stvarnega sveta; predmetni svet taborišča se iz tega zornega kota podaljšuje v neko presežno resnico, v kateri se surovo vsakdanje dogajanje kaže le še bolj nazorno. Zaziban dih ni realističen roman, temveč skrbno domišljena, natančna pesniška stavba, v kateri se značilni dogodki taboriščnega vsakdana in usode posameznih zapornikov v daljših in tudi čisto kratkih poglavjih, opremljenih s pomenljivimi naslovi, zlagajo v celovito podobo kakor v mozaik. Podoba taborišča je sestavljena iz neštetih delcev, iz navidezno neznatnih predmetov in nenehno ponavljajočih se opravil. Ponekod so našteti kar celi seznami malenkosti, ki so v normalnih razmerah samoumevne, v taborišču pa neznansko pomembne – to se še posebej občuti, ko se obrabi od doma prinesena zobna ščetka, glavnik, škarjice … V spremni besedi k romanu Živalsko srce Urška P. Černe govori o drugačnem, »müllerskem pogledu«, pogledu kakor skozi povečevalno steklo, v katerem predmeti in dogodki dobijo drugačne razsežnosti, kakor jih imajo v naši vsakdanji stvarnosti.
Ena najbolj prepoznavnih značilnosti v prozi Herte Müller je svojevrstna, zelo izvirna metaforika, ki taboriščno stvarnosti privzdigne v nenavadne, grozljive in hkrati pesniške podobe, prepletene s prividi, nadrealnimi zaznavami, spomini. Nemška lieterarna kritika je metaforiki Herte Müller posvečala veliko pozornosti, jo analizirala, občudovala, tudi kritizirala; nekateri so pisateljici očitali, da se podobje razpreza po njenih besedilih kakor metastaze. nemški jezik omogoča zloženke, podobe, strnjene v eno samo besedo, kakršne bi zaman iskali po slovarjih. Tudi naslov Atemschaukel je ena izmed njih, besedilo je prav posejano z njimi; nekatere, kakor je Hungerengel (angel lakote) v vlogi vodilnega motiva podarjajo poglavitne teme romana. Še druge slogovne posebnosti tega besedila bi se našle v členitvi odstavkov, interpunkciji, rabi velikih črk, ki poudarja pomembne besede in stavke – je to slednje morda prešlo v roman iz avtoričinih kolažev? Poznavalci skušajo besedno umetnost Herte Müller uvrščati v bližino simbolizma, nadrealizma, tudi t. i. nove subjektivnosti; vsekakor pa sicer zelo izrazita estetska, artistična komponenta v njenih besedilih nikjer ni zadušila njihovega etičnega sporočila.

Opis slike: Herta Müller

Sklepna poglavja romana govorijo o Leovi vrnitvi iz taborišča in o letih, ki so ji sledila. Ko so policisti prišli po sedemnajstletnika, mu je stara mati ob slovesu rekla: VEM, DA SE BOŠ VRNIL. Ta stavek je Leo vzel s seboj in čeprav se tega ni zavedal, ga je ves čas spremljal, kljuboval je angelu lakote in drugim nevarnostim. »Tak stavek te ohrani pri življenju.« In Leo preživi, po petih letih se vrne, vendar kot drug človek, kot tujec v svoji lastni družini. Vrnitev je zanj »pohabljena sreča«. Vsa leta prisilnega dela ni bil mogoč nikakršen stik z domačimi. Lea je s posredovanjem Rdečega križa dosegla ena sama dopisnica s sporočilom, da se je staršema rodil otrok, njegov »nadomestni brat«. Leo spozna, da so starši izgubili sleherno upanje na njegovo vrnitev, da nanj ne čakajo več. In res, doma ga sprejme prej osuplost kakor veselje. Tisto pa, kar je zanj najbolj boleče, je moreči molk, ki leži nad vso družino. Nihče ga ne vpraša, kako se mu je godilo v taborišču, nikomur ne more pripovedovati o tem, kar je doživel; tudi svoji poznejši ženi Emmi v enajstih letih zakona ne. Leo se je namreč kmalu po vrnitvi poročil z dekletom, s katerim se je bil seznanil na nekem strokovnem tečaju. Odselila sta se v Bukarešto, vendar se tudi v velikem mestu ne more izogniti budnemu očesu Securitate; ko zasluti, da postaja položaj zanj nevaren, se umakne v Avstrijo – pod pretvezo, da gre obiskat ostarelo sorodnico, dobi dovoljenje za odhod. Ženi pošlje sporočilo, natanko v poslovilnih besedah svoje stare matere, le da so tokrat zanikane: NE BOM SE VEČ VRNIL. Čez čas izve, da se je Ema vnovič poročila, sam pa trajnejše zveze ni zmožen. Taborišče je ostalo v njegovi glavi, ga zaznamovalo za vse življenje. V sklepnem poglavju samoironično našteva »zaklade«, namreč trajne poškodbe, ki jih je prinesel s seboj, in te še do poznih let hromijo njegova razmerja s soljudmi; dolg seznam jih je, med njimi strah pred človeško bližino, nezaupljivost, skopost, nevoščljivost in še marsikaj, tudi deloholičnost.
V mračno taboriščno bivanje posije en sam žarek tolažbe v podobi snežno belega robca. V roman je včlenjena epizoda, ki temelji na doživljanju Oskarja Pastiorja: ko je šel sestradan beračit v bližnjo vas, mu je stara ruska kmetica, katere sin, ki je istih let kakor mladi taboriščnik, služi v kazenskem bataljonu, postregla s toplo juho. Ko je opazila, da se mu cedi iz nosu, mu je podarila robec iz belega batista. Leo ga je ves čas skrbno hranil kot svetinjo in tudi ob najhujši lakoti ni podlegel skušnjavi, da bi ga bil zamenjal za živež.
Prijateljev doživljaj z belim robcem se je strnil s spominom pisateljice iz otroštva. S tem spominom je tudi začela svoj govor v Švedski akademiji ob podelitvi Nobelove nagrade: IMAŠ ROBEC, je vsako jutro mati pri hišnih vratih vprašala hčerko, ki je odhajala od doma. Vsa materina ljubezen in skrbnost, ki se v kmečkem okolju ni kazala v zunanjih nežnostih, je govorila iz tega vprašanja. Ta stavek je spremljal otroka in mu dajal občutek materine bližine in varnosti. Pozneje, ko so mladi ženi v tovarni vzeli pisalno mizo in njene slovarje postavili pred vrata, se je spomnila, da ima robec. Razgrnila ga je na tovarniškem stopnišču, se usedla nanj in s slovarji na kolenih nadaljevala delo; zlikani, lepo zloženi beli štirikotnik ji je v tem poniževalnem položaju ohranjal samospoštovanje. Slavljenka v govoru omenja še druge priložnosti, ko se ta neznatni predmet izkaže kot vsestransko uporaben in tako rekoč nepogrešljiv in se naposled razraste v mogočen simbol. Pisateljica se ob koncu govora vpraša, ali je stavek IMAŠ ROBEC veljaven vsepovsod, razpet čez pol sveta, čez gore in stepe, tja v velikanski imperij, posejan s kazenskimi in delovnimi taborišči, in ga ni mogoče ubiti s srpom in kladivom. Herta Müller naposled povzame misel, ki navdihuje njeno ustvarjanje: »Želim si, da bi mogla izreči stavek za vse tiste, ki jim v diktaturah vse dni, prav do danes, jemljejo dotojanstvo – in tudi če je to stavek z besedo robec. In tudi če je to vprašanje: IMATE ROBEC?«