Avtor: Vanja Kržan

O prosvetnem in kulturnem življenju na Jesenicah pred vojno smo v Zavezi pisali že pred leti. Tovarna je takrat dajala dober in gotov zaslužek mnogim Jeseničanom in okoličanom vse do Rateč, Bohinja in Radovljice, Krekov dom pa je zlasti mlajšim dajal sprostitev, zabavo, veselje, razvedrilo in kulturne užitke. Ničkoliko operet in gledaliških predstav so pevci, godbeniki in igralci, večinoma le amaterji in goreči ljubitelji gledališča, zaigrali in odpeli na tem odru! Največ je bilo med njimi tovarniških delavcev in uslužbencev. Tudi ljubitelji gimnastike in plesa od najmlajših do starejših Orlov so telovadili v tem domu ali na igrišču za domom, še posebej ob raznih prireditvah in slovesnostih. V neposredni bližini pa so se urili v telovadnih disciplinah Sokoli v Sokolskem domu in na telovadišču pred domom. Zato pred vojno Jesenice niso bile znane samo po tovarni, ampak tudi po Krekovem domu in nosilcih kulturnega in prosvetnega življenja takratnih Jesenic.
Mnoge telovadce Orla ter nosilce kulturnega in prosvetnega življenja na Jesenicah smo v Zavezi že omenili, tokrat naj spomnimo še na Železnikovo družino očeta Franca, tovarniškega delavca, in mame Marije roj. Ambrožič. Imela sta tri sinove: Franceta, Vinka in Ignaca, ter hčerko Cilko por. Smolej. Najstarejši France, po poklicu strugar v tovarni, je bil operetni pevec, igralec in telovadec. Pevca in telovadca sta bila tudi brata. Ignac se je učil igranja na violino in se je edini v družini izšolal. Končal je učiteljišče v Ljubljani in se zaposlil v ljubljanski zavarovalnici.
France in Vinko sta se udeležila izleta Jugoslovanske orlovske zveze v Prago od 1. do 9. julija 1929 na mednarodne tekme katoliških telovadcev in svetovaclavske dneve orlovstva. Izlet je bil namenjen tudi kulturni, narodnostni in verski vzgoji mladih telovadcev. Že pred prihodom v Prago so si ogledali Velehrad, imeli v stolni cerkvi mašo v počastitev slovanskih apostolov svetih Cirila in Metoda; naslednji dan so se ustavili v Olomucu in počastili z žalno slovesnostjo in sv. mašo padle jugoslovanske vojake pri mavzoleju ter vzidali spominsko ploščo. Šele tretji dan so dospeli v Prago, ki so si jo po orlovskih nastopih in slavnostih temeljito ogledali. Ob povratku so se ustavili v Judenburgu, kjer so se pri maši spomnili tam pokopanih slovenskih vojakov, pa seveda pri Gospe Sveti na Koroškem. Spremljal jih je veliki ljubitelj in vzgojitelj mladine, tedaj že priletni škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, ki mu za mladino ni bila nobena žrtev in odpoved prevelika.

Današnja zgodba bo posvečena Ignacu Železniku in njegovi družini. Izginil je v povojni moriji zadnje dni maja 1945, zato mi bosta njegovi hčerki, najstarejša Breda in najmlajša Marjeta, za domače Metka, pomagali s kakšnim drobcem iz njegovega življenja, predvsem pa iz življenja družine, sestaviti pričujočo zgodbo, ki je podobna nešteto drugim zgodbam uničenih družin po vojni. Največjo težavo vidita v tem, da tako malo vesta o očetu, najmlajša Metka ga niti ni poznala.
Ignac Železnik, za vse je bil Nace, je bil rojen 1. 2. 1910 na Jesenicah in v družini najmlajši. Ko je končal učiteljišče in se zaposlil v zavarovalnici, se je leta 1936 poročil z leto dni mlajšo diplomantko učiteljišča Vero Vodeb, hčerko pravnika in novinarja Slovenskega naroda Emila Vodeba, ki se je vse življenje zavzemal za združenje vseh slovanskih narodov. Verina mama je bil prav tako učiteljica, ki se je v Nemčiji izšolala še za naravno zdravilko. Vodebovi so živeli na Rimski 2, v hiši, ki danes spada pod zaščito spomeniškega varstva. Ignacu in Veri so se rodili štirje otroci: Breda je bila rojena 1937, Marjana 1939, Klemen, za domače Menko 1942 in Metka 1944.
Že poročen, je Nace še vedno ostal zvest Orlom: leta 1938 je kot glavni tajnik pomagal pri organizaciji Mednarodnega mladinskega tabora (Zveza fantovskih odsekov v Ljubljani), ko se je v dneh od 26. do 29. junija z vseh strani Slovenije »zgrinjal mladi slovenski rod v belo Ljubljano« na Stadion, da se zahvali »preteklim rodovom za vzore in zvestobo«, za prihodnje rodove pa »vseje seme v sveže brazde«.
Očetov dober znanec in somišljenik je bil Janez Krvina (1891), izučen urar in poslovodja pri urarju in zlatarju Satnerju, ki je imel svojo trgovino in urarsko delavnico na današnji Čopovi v Ljubljani. Nacetu Železniku je ponudil stanovanje v prvem nadstropju svoje velike stanovanjske hiše (zase je imel le eno sobo) na Lavričevi 11 za Bežigradom. Krvinova sestra Marija je z možem Antonom Komanom in s štirimi otroki živela v pritličju. V podstrešno stanovanje pa se je vselil Jože Bizjak, tudi Jeseničan po rodu, član predvojne smučarske olimpijske reprezentance. Bil je uslužbenec pri Mayerju, nemškem trgovcu, ki je imel trgovino z blagom in preprogami na Tromostovju. Okrog hiše je bil vrt s sadnim drevjem in zelenjavnimi gredicami.

Opis slike: Bratje Železni s sestro Cilko – Z desne Ignac, France in Vinko

Breda, Železnikova najstarejša hčerka, se edina spominja nekaterih dogodkov, ko so bili še srečna družina. Leta 2005 je v Argentini v svojih Spominih zapisala nekaj utrinkov iz najnežnejšega otroštva.
»Pravijo, da se človek spopade s svojo preteklostjo šele po petdesetih letih, ne sicer z lahkoto, ampak z manj teže. Pregovor pa pravi, da se življenje posameznika izpiše po tem, kar se on spomni in kako se tega spominja.
Ti spomini imajo svoj začetek v Ljubljani. So del mojega življenja, ali bolje rečeno naših življenj, življenja naše družine v težkih časih proti koncu druge svetovne vojne in po njej, ko smo se skušali vrniti v normalen način življenja, v življenje brez jeze, ampak velikokrat z neizogibnim vprašanjem zakaj?
Nekaj, kar mi je ostalo globoko v spominu, je podoba naše družine: mama, ati in otroci. Vidim jo svetlo in veselo. Posebno pozornost se je posvečalo kulturnim dogodkom: gledališču, glasbi, petju, koncertom. Mami in ati sta igrala violino v duetu. Kadar sta odhajala zvečer zdoma, nas je pazila vzgojiteljica, verjetno je bila učiteljica, ker nas je učila in pazila.
V naši družini so posvečali pozornost tudi branju. Imeli smo dnevne ure za branje. Ko sem že sama brala, sem imela svoje knjige, ki sem jih skrbno čuvala, da bi mi jih mlajši ne raztrgali. Imeli smo tudi igrače in sestavljanke.
Ker mama ni bila v službi, je imela stike z drugimi mamicami in so se rade obiskovale. Medtem ko so mame pile čaj in se pogovarjale, smo se otroci igrali. Spomnim se, da se je mama lepo oblačila in je skrbela, da smo bili tudi mi urejeni in lepo oblečeni. Šivilja nam je naredila posebne klobučke, ki so se podajali k oblekicam, kakor je bilo takrat v modi. Neka druga gospa nam je pletla nogavice: kratke, dokolenke, ali dolge, volnene ali bombažne. Ne spomnim se, da bi me motile, kakor bi me danes gotovo.
Spomnim se velike in svetle hiše s kaminom na drva, okrog in okrog hiše je bil vrt z visokimi drevesi: modrimi smrekami, jelkami in tudi z nekaj sadnimi drevesi. Najbolj se spominjam češenj: ko so bile zrele, smo si jih kot uhane obešali za ušesa. Imeli smo vrtiček, zanj smo zelo skrbeli, ker nam je v vojnem času prišel prav. Spominjam se krtov, ki so delali škodo, preganjali smo jih, a otroci nismo hoteli, da jih ubijejo, bili so tako lepi in kosmati.
Kadar smo poleti imeli obiske, so nas otroke poslali zgodaj spat. Skoraj vedno smo bili okregani. Marjana je bila zelo živahna deklica in je poskrbela, da je kaj padlo na glavo kakšnemu od gostov, ki so sedeli pod oknom. Stopniščna ograja, ki je vodila v prvo nadstropje, je bila prava skušnjava za drsanje po njej. Kopanje je bil pravcati dogodek, ker je bilo treba segreti vodo v kotlih. Kopali smo se v veliki banji in vsak je prinesel s seboj najljubše igrače, predvsem barvaste ribice, račke itd. Imam izredno lepe spomine na kopanje in igre v banji.
Pozimi smo nad toplo krušno pečjo postavili lepenke, spredaj smo obesili zavese in smo imeli lutkovne nastope. To je bila ena najljubših iger.
V kuhinji je bilo visoko korito. Marjana je primaknila stol in se igrala s pipo tuša, kot da govori po telefonu. Skoraj zmeraj je padla na tla. Enako se je igrala tudi s pipami na vrtu ali pa je pila vodo iz njih. Marjana se je zelo lepo razumela z Metko: ko je bila ta še dojenček, je ravnala z njo, kot bi bila njena punčka, in kasneje jo je naučila hoditi.
Kuhinjo vidim prostorno in veselo, z odprtimi okni na vrt sredi poletja. Ob petkih popoldne vidim na mizi skledo rjavega fižola v solati in poleg velike kose domačega kruha. Večerja je bila prava poslastica. Kruh so zamesili doma, pekel pa se je v pekarni; otroci smo sodelovali tako, da smo delali križe nad testom, preden so ga nesli v pekarno.«

Opis slike: Vera in Ignac Železnik ob poroki

Breda se vzhičeno in z »veliko nostalgijo«, kot pravi sama, spominja družinskega praznovanja Miklavža, božiča in velike noči, sprehodov po Tivoliju, veveric, ki so jim jedle z roke, travnikov, kjer so nabirali marjetice, pletli iz njih venčke, in sankanja pozimi.
In kakšni so Bredini spomini na atija? »Kot vsaki hčerki je bil tudi meni ati idol. Ker sem bila najstarejša, sem občutila, da sem njegova ljubljenka. Včasih sem ga kam spremljala, ker sem se že lepo obnašala, ostali otroci pa so bili še majhni in so ostali doma, ker so mu delali kakšne težave. Čutila sem, kot da moram biti mlajšim vzor in da ne smem razočarati staršev v tem, kar so oni pričakovali od nas.«
In še en spomin na atija. »Kar zame ni bilo tako prijetno, so bila vnetja srednjega ušesa. Enkrat sem bila v bolnici v Šlajmerjevem domu, kjer so mi punktirali uho. Dali so mi anestezijo z etrom. Bilo je grozno, ko sem se zbudila in sem bruhala. Najhujše pa je bilo to, da sem bila sama v bolnici. Ati je hodil na obisk, (mami je gotovo imela kakšnega dojenčka). Da se ne bi dolgočasila, sem kvačkala. Gotovo nisem dobro znala, saj sem atija prosila za pomoč, pa mi ni znal dosti pomagati, saj je znal manj kot jaz. Bila sem tako nesrečna in žalostna, da sem hudo jokala. Tudi atiju so tekle solze. Ko sem ostala sama, sem se obrnila k steni, glavo sem si pokrila z odejo in jokala, dokler nisem zaspala.«
Srečna doživetja otroštva in spomini na ljubljenega atija, ki je jokal ob njeni posteljici v Šlajmerjevem domu, skalijo spomini na mučne dogodke med vojno: bombardiranja, tuljenje siren, »trenutke zmede in bojazni«, eksplozije bomb. »Ti dogodki so mi ostali tako globoko vsidrani v spominu, da sem še v sanjah slišala sirene in se ponoči zbujala in sem se morala prepričati, da so bile le težke sanje. In to več mesecev po končani vojni.«
Takrat Breda še ni vedela, da se dogajajo še hujše stvari, kot je padanje bomb, tudi ne, zakaj je moral ati zdoma in se je le občasno vračal za kratek čas. Doma ni bil več varen. »Kasneje je mami pošiljal novice po mladem fantu vojaku, ki mu je bilo ime Milan,« se spominja Breda. »In je včasih prinesel kaj za jesti, kruh in mleko. Spominjam se tega kot časa negotovosti in bojazni. Skoraj nismo več odhajali iz hiše.«
»Neko noč je ati prišel skrivaj domov, ampak so ga opazili, ker so mu zjutraj nastavili past. Nihče ne ve, od kod sta se vzela dva oborožena moška, divje zvonila, in ko jima je mama odprla vrata, sta jo odrinila, vdrla v hišo in prinorela v prvo nadstropje. Božja previdnost je hotela, da sta se spotaknila ob Marjanco, ki je sedela na kahlici na hodniku pred straniščem. V strahu je zakričala in ati je ušel skozi okno spalnice in se spustil na tla, verjetno po marelici, ki je rastla ob zidu. Ne spomnim se, kaj je bilo potem, a vem, da ga nista ujela.«
»Zaradi moje starosti nisem doumela nevarnosti, čeprav se spominjam dogodkov, ki so mi ostali globoko v spominu,« je zapisala kasneje Breda v svojih Spominih. Eden takih dogodkov je prav gotovo poizkus, da bi tega pomladnega jutra 1942 ali bolj gotovo 1943 po vsej verjetnosti hoteli kar na domu ustreliti njihovega atija ali pa ga odvesti, da to storijo skrivaj.

Opis slike: Železnikova z Bredo (starejšo) in Marjanco med vojno

Dogodek nam lahko malce bolj osvetli takrat enajstletni Tomaž Koman, ki je s straši, bratom in sestrama živel v pritličju iste hiše. Njegova mama je tistega jutra slišala divje zvonjenje in videla surova moška, ki sta nato planila v hišo. Odprla je kuhinjsko okno in pričela na ves glas kričati, saj se je prestrašila tudi ona: »Na pomoč, na pomoč, partizani so v hiši!« Prav takrat je šel mimo italijanski kurat, ki je ob besedi ‘partizani’ takoj zaslutil nevarnost. Stekel je do hiše na vogalu ulice med Lavričevo in Einspielerjevo, kjer so imeli karabinjerji svoje prostore. Razumljivo, da so posredovali le tako, da so izpred hiše nekajkrat ustrelili v zrak. Vendar je bilo to zadosti, kajti ‘partizana’ sta urno popihala in se odpeljala z avtom, ki sta ga iz previdnosti parkirala za vogalom sosednje ulice. Morda so ‘partizani’ hoteli aretirati ali likvidirati vse tri moške v hiši, Krvino, Bizjaka in Železnika, toda po vsej verjetnosti je bil Železnik tisti, ki so ga hoteli spraviti s poti.« Breda omenja, da je imel ati pri sebi veliko propagandnega gradiva.
Krvina, Bizjak in Železnik so se med vojno še bolj povezali in starejši Komanovi otroci ter Breda so vedeli, da ne smejo hoditi v tisto sobo, kjer so večkrat sedeli moški in se pogovarjali bogsigavedi kaj. Mi pa lahko z gotovostjo trdimo, da so sčasoma vsi trije postali dejavni v protikomunističnem gibanju. Danes Komanov Tomaž ve, da moška, ki sta tisto jutro imela namen odpeljati ali likvidirati Železnikovega Naceta, skoraj gotovo nista bila partizana, ampak terenca in simpatizerja OF. Vedelo se je, da je bil pravnik dr. Žigon, njihov sosed z Lavričeve, simpatizer OF in partizanov, prav tako tudi sosed, profesor latinščine Jože Sivec. Na Einspielerjevi je stanovala tudi mama Tomaževega sošolca, ki je na poti do cerkve, kamor je hodila k maši, tja in nazaj grede skrivaj trosila propagandne lističe OF, ki jih je imela skrite v žepu svojega dolgega krila. Gotovo je bila v tem predelu Bežigrada organizirana dobra obveščevalna in vohunska služba, saj ne moremo prezreti Bredinih zapisanih besed, da je »neko noč ati prišel skrivaj domov, ampak so ga opazili, ker so mu zjutraj nastavili past.«

Opis slike: Vera Železnik z otroki v begunstvu v Italiji

Domobranec Ignacij Železnik – zvest Bogu in narodu

Naj spet citiramo iz Spominov Železnikove hčerke Brede, kako ona danes, v daljni Argentini in oddaljenosti od takratnega časa, razumeva in opravičuje nastanek domobranstva. »V Sloveniji sta med vojno nastali dve stranki, dobro ločeni: na eni strani so bili partizani, komunisti, željni oblasti (enako kot po vsej Jugoslaviji), na drugi strani so nastali domobranci, protikomunisti, katoličani, ki so želeli, da bi se vojna končala in da ne bi na oblast prišli komunisti, ki so bili brezbožci, fanatiki in krvoželjni. Geslo domobrancev je bilo: Mati, domovina, Bog. Ati je hranil doma protikomunističe publikacije anonimnih avtorjev, kasneje se je pridružil domobrancem in postal eden od vodij.«
Žena je po odhodu moža k domobrancem bolj ali manj sama nosila skrbi in odgovornost za štiri majhne otroke in za njihovo preživetje. Stalno je trepetala za moževo življenje, posebno po tistem jutru, ko sta oborožena neznanca planila v hišo. Verjetno se je bolj težko sprijaznila z moževim novim položajem domobranca, čeprav je dobro vedela, zakaj se jim je pridružil, in mu tudi ni branila. Vendar je večkrat omenila odraslim otrokom: »Ati bi prej zanemaril svojo družino kot pa domovino.«
Zelo verjetno tudi doma na Jesenicah niso bili preveč navdušeni nad Nacetovim domobranstvom, niti brata, še manj pa mama in teta. Oče je bil že pokojni. Verjetno na Gorenjskem niso bili dovolj seznanjeni s strahotami komunističnega terorja v Ljubljani in ljubljanski pokrajini, ki se je razdivjalo že leta 1942. Na Jesenicah in v Gornjesavski dolini domobrancev ni bilo, ker bi bilo domobranstvo nesmiselno. Partizani so se prikazali le takrat, kadar so likvidirali poštene domačine, ropali ali organizirali sabotažne in izzivalne akcije. Če so zaradi teh Nemci streljali nedolžne ljudi in jih pošiljali v zapor v Begunje ali v nemška taborišča, partizanom tega ni bilo mar. Železnikove na Jesenicah je gotovo vznemirjala tudi skrb za Naceta in njegovo družino s štirimi majhnimi otroki.
Kako naj torej domači bolje razumejo brata Naceta, zdaj domobranca? Zato jim je svoje razloge za domobranstvo napisal v pismu z dne 8. 1. 1944. Pismo je danes dragoceno ne le za njegove otroke, ampak za vse tiste, ki nasedajo sovražnim očitkom zaradi »izdajalskih domobrancev« in »kolaborantov sovražnika«. (Pismo se je na srečo ohranilo, ker ga je Nacetov brat France skril pod špirovce na podsrešju in ga mnogo let kasneje izročil že odrasli Metki, ona pa sestrama, bratu in mami, ko so v sedemdesetih in osemdesetih letih obiskovali Slovenijo. Prisluhnimo torej pismu Naceta Železnika mami, teti in bratoma na Jesenicah:
»V obeh pismih me nekam boječe sprašujete, če sem morda zamenjal službo. Na to vprašanje sem že po Mihu odgovoril in upam, da Vam je vsem sporočil moj odgovor. Ker pa za tem vprašanjem tiči strah in neizrečena želja, da bi vendarle vesti, ki se o meni širijo po Jesenicah, če se, ne držale, se hočem pri tem nekoliko dalj časa pomuditi.
Prav na začetka naj povem, kar upam, da veste doma prav tako dobro kot jaz, da sem bil od otroških let – pa ne le jaz, ampak vsi v naši družini, vzgajani v krogu katoliških društev. Mama in teta sta nam vsem, dan za dnem, vlivali v naša srca, ki so bila trda, drobce, kapljice resnic naše krščanske vere in prav to, vsaj za mene je tako, me je obvarovalo vseh težkih zmot, ki žal danes oklepajo toliko nekdaj vernih in zavednih Slovencev. Majhne otroke so nas učili ljubiti svojo vero in s pomočjo nje zvesto služiti svojemu narodu.
V istem duhu so potekala moja študentska leta, pa ne po moji zaslugi. To zaslugo moram pripisovati samo mami in teti, ki sta vedno molili zame in za nas vse. Enkrat sem že pisal domov, da sem kot študent doživljal večkrat obupne trenutke, iz katerih pa me je vselej srečno rešila vera v kraljico Slovencev – Marijo Pomagaj, ki sta mi jo prav mama in teta globoko vsadili v srce. Ta me je spremljala skozi vsa dijaška leta in prepričan sem, da me spremlja tudi danes.
S tem je menda povedano vse in vam vsem. Tako so me vzgajali doma in vsaj trohico te vzgoje je ostalo v meni, in prav to mi danes ne dovoljuje, da bi drugače postopal. V otroški dobi so nam starši delali znamenje križa na čelu. Ko smo bili sami zanikrni, so nas vedno in povsod opominjali: Pa vsaj pokrižaj se! Itd. Ko smo bili zjutraj sami preleni, da bi molili, sta mama ali teta molili, čeprav smo še na pol spali po posteljah, pa je nekaj po tako vztrajnih prošnjah le ostalo v nas.
Z versko vzgojo pa je najtesneje povezana narodna vzgoja. Nihče ni bolj narodno zaveden kakor oni, ki izpolnjujejo svoje verske dolžnosti oz. ki vdano sledijo klicu svoje vesti, ki je že od mladosti bila usmerjena po verskih smernicah. In kaj naj danes napravim, ko sem že od mladosti po navedenih smernicah rastel in dorastel v zrelega moža in ki kot tak sodim, da sta me mama in teta pravilno vzgajali, ko sta me učili spoštovati križ; ko sta zahtevali od mene, da izpolnjujem verske dolžnosti; ko sta nas vse vedno vzpodbujali k zglednemu verskemu življenju. Ko sta nam od vsaki priliki pridigali po Sv. pismu: »Kaj ti pomaga, če ves svet pridobiš, svojo dušo pa pogubiš!«
Danes, ko sam sodim in sem prepričan, da sta me učili prav, in ne le to, da sta me učili prav – še več – sam sem se danes postavil na njuni mesti in posnemam njune nauke. Vem, da sta obe zelo dobri in da v teh čudnih časih iz ljubezni do mene nehote želita, da ostanem danes skrit, da se zaprem in zaprt čakam časov, ko bom s svojimi načeli zopet brez nevarnosti prišel na dan.
Tega delati pa ne morem. Ljubezen do našega naroda mi tega ne dovoljuje. Danes, ko nam Slovencem ostaja samo dvoje. Ali ostanemo ali pa nas komunisti pobijejo.

Opis slike: Metka Železnik (na levi) z bratranci in sestrično na Jesenicah

Zame in za vsakega, ki je resnično zaveden Slovenec, velja, da mora vse pomisleke staviti ob stran, čeprav to ni lahko spričo tolikega trpljenja, ki ga je naš mali narod prestal od tujcev, še več pa od zlaganih Slovencev – komunistov, in se postaviti v vrste, ki se morajo boriti proti največjemu in najnevarnejšemu sovražniku našega naroda – to je komunizmu ali partizanom, ali če hočete, gošarjem.
Žalostno je dejstvo, da smo prisiljeni z orožjem nastopati proti zlu, ki se je zaleglo po naših narodnih izkoreninjencih med naš narod. Vdajati se utvaram, ki jih komunisti širijo, češ da nikomur ne bodo nič napravili, kdor ne bo proti njim nastopal oz. se njim pridružil, je smrtni greh nad lastnim življenjem. O tem moramo biti prepričani vsi zares zavedni, verni in pošteni Slovenci; za te pa ni prostora v tako profanirani svobodni Sloveniji, ki jo na ves glas oznanja OF.
Ali naj danes tisto, kar me je mama učila da je prav, zatajim? Ali naj zatajim Boga in svoj narod, da si s tem morda podaljšam življenje za nekaj ur? Ne, tega ne bom storil! Spoznal sem in to na lastni koži izkusil, da je komunizem prvi in najnevarnejši sovražnik našega naroda. Kakšen greh proti svojemu narodu pa sem storil, da so me prišli na dom pobijat? Prav nobenega! V politiko se nisem mešal, deloval sem le v organizacijah, ki so imele vzgojni namen in so bile prav zaradi tega nujne. V teh organizacijah sem res kot odbornik širil in opozarjal na grozote komunističnega raja, ki ga zdaj sam občutim in kar me še bolj uverja, da sem delal prav in še premalo. Torej zato sem bil proglašen kot narodni izdajalec, ki zasluži smrt, kakor so jo ‘zaslužili’ do zdaj že tisoči Slovenci – pošteni Slovenci.

Opis slike: Metka Železnik s stricem (levo) in Marjanca Železnik z možem (desno) na kraju, kjer naj bi ustrelili očeta Ignaca Železnika

Zame in tudi za vas drugega izhoda ni kot edino borba proti tem ‘laži Slovencem’, ki jim je slovenstvo samo krinka, pod katero kopljejo grob vsemu našemu narodu. Kdor misli, da se bo pred to roparsko bando, ki si je nadela nalogo pomoriti vse verne Slovence, rešil s tem, da se bo potegnil za kulise, da ne bo nič govoril, da jim bo celo pritrjeval, jim morda tudi pomagal, se moti. Tudi takega bodo ob prvi priliki spravili pod zemljo. Danes drži samo eno: ali zmaga protikomunistična akcija in s tem ostane živ slovenski narod, ali pa zmaga komunizem in je s tem naš narod pokopan za večno.
Mlad fant, ki je videl, kako so partizani pobijali ranjene Slovence na Turjaku, in se mu je posrečilo zbežati, je takole dejal: ‘Če pride sam hudič in gre v borbo proti komunistom, grem z njim!’ S tem je hotel povedati, da ne glejte, čigavo orožje ti je za to borbo na razpolago. Glavno je, da je orožje, s pomočjo katerega si bo narod ohranil življenje. To velja danes tudi za mene. Veljalo pa bo zelo verjetno tudi za Gorenjce, ki pač danes še ne morejo pogledati preko kupa žrtev, pogledali pa bodo, ko jim bo grozilo od komunistov še mnogo več takih kupov žrtev, ki po njihovih receptih morajo biti.
Mnogo sem pisal o tem in želim samo eno: Bog naj Vam vsem da samo možnost pravilnega spoznanja in naj Vas vse obvaruje grozot, ki so jih od komunistov doživeli ubogi Dolenjci.
Na ata tudi nisem pozabil. Za obletnico njegove smrti se ga bomo spomnili v šišenski cerkvi na najslovesnejši način.«
Sledijo pozdravi mami, teti, obema bratoma in njunima družinama in vsem znancem. Že na začetku pisma Nace ne pozabi z očetovsko ljubeznijo in ponosom na kratko omeniti svojih otrok: »Z ženo se počasi starava, otroci pa, moram reči, kar hitro rastejo. Breda se je zelo potegnila in je v šoli menda ena največjih. Šolo ima precej neredno, vendar se je že kar nekaj naučila. Marjanca jo v velikosti kar lovi, v porednosti pa daleč prekaša. Ni sicer zlobna, pač pa razigrana in kaj rada nagaja, ampak le doma, drugje pa je mirna. Še večji razgrajač pa je naš mali gospod Menko. Ta že zdaj v razigranosti obe dene v koš. Ima pa zelo dobro lastnost ali pa neobčutljivo glavo. Še tako močno se lahko zadene z njo ali pa odleti po tleh, pa nič ne joka. Njegova posebna lastnost je tudi ta, da kadar je, se mu mora jed popihati ne na žlici, pač pa v ustih. Tudi dober plezalec je: v stanovanju pleza po vsem, le na visoke omare še ne zleze. O otrocih bi lahko še kar naprej pisaril, ker pa je otrok vsak hitro sit, bom tudi jaz nehal.«

5. maj 1945

Zapisali smo že, da hčerka Breda zaradi svoje starosti ni doumela vojnih časov in nevarnosti, ki jim vedno bolj grozijo, spominja pa se dogodkov, ki so ji, osemletnemu dekletcu, dali misliti.
Hrane je bilo vedno manj, vse se je dobilo le na karte, ljudje so za pičli živež čakali v dolgih vrstah. »V veliko pomoč nam je bil domači vrtiček, imeli smo še njivico, kjer smo pridelovali krompir,« se spominja Breda. »Proti koncu vojne je bilo doma veliko zaskrbljenosti in nemira. Pripravljali so liker z orehi, ga vlili v steklenice in jih zakopali v skrite kraje na vrtu. Skrivali so tudi riž in drugo hrano. Gotovo so predvidevali še večjo lakoto. Imeli smo tudi zajce, ki so bili za nas otroke kot igračke. Nikdar pa nismo videli, ko so jih klali, pa tudi ne vedeli, kdaj jih jemo. Imeli smo tudi kokoši, pisane peteline in purana.«

Opis slike: Jože Bizjak z birmancem Tomažem Komanom

S zajčki, pisanimi petelini in kokoškami se končajo spomini osemletne deklice Brede. Gotovo se bomo v nadaljevanju zgodbe prepričali, da se je 5. maja 1945 končalo njeno otroštvo, da je bila za vedno uničena lepota doma in družinskega življenja. Zanjo in za vse njene. Prisluhnimo še dalje odlomkom iz njenih Spominov.
»Bilo je 5. maja 1945. Veselje fanatičnih komunistov. Kaos v Sloveniji. Maščevanje in smrt. Nič ni delovalo. Mama je bila čisto iz sebe in poizvedovala je, kako priti do atija.« Bil je še v Ljubljani, v Škofovih zavodih. Nekje je dobila voz s trmastim oslom, da sta z Bredo z največjo težavo prišli v Šentvid. »Ko sta se z očetom dobila, sta se odločila, da zbežimo, ker so bili komunisti odločeni, da bodo pokončali vse, ki mislijo drugače, in mi smo bili že označeni. Z vojakom sva se odpeljali nazaj domov po ostale. Mama in mi otroci naj bi šli na zadnji tovorni vlak tistega dne, ki bo odpeljal iz Ljubljane ob 17. uri. Pripeljali naj bi se do Jesenic, kakšne štiri ure vožnje, kjer je bila doma očetova družina. Pri njih bi se skrili, dokler ne bi bilo najhujše mimo, potem bi videli, kako naprej.
Ni bilo dosti časa. Mama je hitro v torbo zmetala nekatere vrednostne stvari (zlatnino, srebrni pribor) in zlezli smo na motorno prikolico. Bil je lep sončen dan, ko smo odhajali. Metka je bila stara komaj eno leto, zato so se odločili, da jo pustijo doma z omo. Prav tako tudi Menka, a se je tako milo jokal, ko nas je videl odhajati, da se je mami zasmilil in v naglici je vzela s sabo še njega. Saj smo bežali samo za nekaj dni … Pa tudi prostora v prikolici ni bilo za vse. Menko je bil še majhen, 2 leti in pol, Marjana komaj šest let, jaz pa še ne osem. Tako se je v enem dnevu za vedno spremenila usoda našega življenja na nepredstavljiv način.
Ko smo se pripeljali na železniško postajo, je bila popolna zmeda, povsod vojaki, ki so poveljevali, a že takoj nato dajali drugačna, nasprotujoča povelja. Vlak se je že premikal, tedaj se je nepričakovano pojavil ati na motorju in nas s pomočjo nekega vojaka skorajda pometal skozi odprta vrata vagona. Vlak se je že premikal.
Na tak način smo se poslovili … Takrat smo se videli zadnjikrat …
Bila sem še premajhna, da bi doumela doživetja tistega časa, a mama je vse to doživljala z grozo.
In tu se začne zgodba, vredna romana.
Bili smo v tovornem vagonu, polnem oglja in čebule. Do Jesenic smo se vozili tri dni. Vožnja je bila ena sama zmeda in zmešnjava. Vlak je šel malo naprej, malo nazaj, največ stal, priklapljali so vagone in jih spet odklapljali. Ves čas vpitje in nasprotujoča povelja. Vojaki s psi so pregledovali vlake, a mi smo bili na tovornem vlaku in sam Bog ve, zakaj nas niso pregledali. Tri dni vpitja, žvižganja, dima, korakanja vojakov, poveljevanja, niti v filmu ne bi bilo mogoče prikazati kaj hujšega.
Ponoči smo z mamo šli z vlaka dol, se plazili pod vagoni in splezali na drug vlak. Morda bomo s tem prišli do Jesenic? Bili smo skoraj brez hrane in pijače in že zelo izčrpani. Mi otroci bi samo še spali. Bil je pravi čudež, da nas je mati lahko tako vodila. To lahko naredi samo mati.
Končno smo po treh dneh prišli na Jesenice, ponoči. Vse je bilo zastraženo, spet vpitje in povelja, zato smo ostali skriti v vagonu. Mama mi je pravila, da so Jesenice mestece sredi gora in da bi lahko od tam, kjer se je vlak ustavil, videli očetovo rojstno hišo. Takrat se je govorilo, da so komunisti tako fanatični, da so vsakega, ki se jim je zdel sumljiv, ustrelili.« Ker je bilo vse zastraženo, si mama na Jesenicah ni upala z vlaka, in kam so se potem odpeljali, se Breda ne spominja.
Ne ve, kako in kdaj so prišli na travnik pred Tržičem. Gotovo je izmučena ta del poti prespala. Zato nadaljuje: »Ko se je končno vlak ustavil na odprtem polju, smo opazili vse naokrog vojake, ki so počivali na travi, pod krasnim zvezdnim nebom, da še danes, ko zaprem oči, zopet vidim to nebo. K sreči ni bilo mraza, ker je bila pomlad. Nebo je bilo temno, visoko, globoko, nabito z zvezdami, daljno, svetleče in popolnoma jasno. Bilo je čudovito tudi zame, za osemletnega otroka. Priznati moram, da je še danes zame nekaj magičnega in očarljivega gledati nebo ponoči. Takrat me vodijo misli k veličini našega Stvarnika. In kadar danes gledam nebo in razmišljam, mi vsaj za trenutek pride na misel tista noč.
Tisti, ki so počivali, so bili nemški vojaki, ki so morali oddati orožje, potem pa naj bi šli čez Ljubelj. Izgubili smo se med njimi. Si lahko predstavljate, kako je to izgledalo? Kako je moralo biti mamo strah med neznanimi moškimi? S tremi otroki sama, mlada, lepa. Resnično, nisem med tistimi, ki bi lahko kdaj dvomila o Božji previdnosti.
Mama je dobro govorila nemško, prišla je v stik z generalom in mu vse po pravici povedala. Začuden je bil in je mami predlagal, naj se izdaja, kot da je njegova žena in mi otroci njegova družina. Težave bodo nastale, ko se bo pričela cesta strmo vzpenjati. In še partizani so jih ves čas stražili.
Naslednji dan smo bili mi otroci že zelo šibki in nismo imeli več moči za hojo. Mama je šla k neki kmečki hiši in zamenjala srebrni pribor za samokolnico in nekaj hrane. Potem je v samokolnici vozila Marjano in Menka, jaz pa sem hodila. Mama se je ves čas z nami pogovarjala v nemščini, da bi tudi mi pred partizani govorili nemško, kot da smo Nemci. Še dobro, da nas je oma učila nemščino. Veliko pa naj ne bi govorili, nam je mama naročila.
Nemški vojaki so hitro korakali, mi pa smo vedno bolj zaostajali. Verjetno je mama spoznala, da z majhnima otrokoma v samokolnici ne bo kos Ljubelju. Ustavila je tovornjak, poln partizanov in jim v nemščini povedala, da je žena nemškega generala, a smo prepočasni. Kakšen čudež! Prav zares so nas naložili na tovornjak, mami so naredili prostor, mi pa smo zlezli v naročje vsak k enemu partizanu. Vojaki so peli svoje pesmi, pa je začel prepevati še Menko domobransko himno, ki ga jo je naučil ati. K sreči je še slabo govoril. Mama je od strahu kar otrpnila. Ali ga je kdo razumel? Sam Bog ve.

Opis slike: Janez Krvina

Podrobnosti se ne spomnim več, kako smo končno prišli v Avstrijo. V taborišče. Ljudje vseh narodnosti in jezikov. Kdor je to doživel, lahko samo reče: »Bog, ne dopusti več vojne.« Že sama misel, da bi morali spet kaj takega doživeti, se mi zdi neznosna.
V taborišču so postavili velike barake, pokrite z vejami. S teh so padale zelene gosenice in drug mrčes, ki smo se ga otroci zelo bali. Za nas je bilo vse to nekaj groznega in smo si želeli nazaj domov, toda življenje po taboriščih se je za nas šele pričelo.
Kasneje smo zvedeli, da je bilo taborišče domobrancev nedaleč proč od nas. Kaj bi bilo, če bi to takrat vedeli in se srečali z atijem? V čem bi se spremenilo naše življenje? V tem taborišču so bili tudi mamina sestra, teta Vanda por. Majcen, in njen mož stric Jože s hčerkama, ki so tudi bežali, ker je bil stric znan profesor na univerzi in protikomunist. Oni so ostali še dalj časa v Avstriji, nas pa so čez kakih petnajst dni odpeljali v drugo taborišče v Italiji.

Tri leta v Italiji

Italija! Tako lepa in čudovita dežela, a po vojni vsa razbita. V njenih taboriščih so številni Slovenci doživljali vso grenkobo in bridkost izgnancev: komunizem in novi totalitarni oblastniki so jih oropali doma, domovine in najdražjih svojcev.
Taborišča so se nepozabno zarisala v spomin deklice Brede. Za vse življenje ostajajo v spominu drobni vtisi, ki so zaznamovali otroštvo nje same, sestrice in bratca. Kaj šele mame!
»Kar mi najprej pride na misel, je velik prostor kot stadion, čeprav se ne spomnim, kje bi to bilo, s stopnicami, pokrit prostor, kjer so vsakemu določili prostor na eni od stopnic. Spomnim se, da smo bili precej na visokem in nismo imeli moči, da bi hodili gor ali dol po teh stopnicah. Če smo hoteli dol, smo si morali na vsaki stopnici dvigniti z rokami vsako nogo posebej. Zelo smo bili izčrpani.
Potem so nas poslali v Riccione, krasen kraj ob Jadranskem morju, če ne bi bilo vojne. Sem je hodil na počitnice Mussolini in drugi italijanski generali. Njegova rezidenca ni bila popolnoma uničena in uporabili so jo za bolnico. V taborišču so bile še druge slovenske družine. Dobili smo sobico v napol podrtem hotelu. Lahko si predstavljate, kako se je znašla mama, sama in s tremi majhnimi otroki in samo s tem, kar smo imeli na sebi. Na sebi smo imeli eno samo srajco, medtem ko nam je prala obleke. Sčasoma, ko so organizirali pomoč Rdečega križa, so nam dali nekaj oblek, postelje in slamnjače. Bile so polne bolh. S praškom DDT smo posipali slamnjače in sebe, da smo lahko spali.
Jedli smo nekakšen zelen pire iz graha. Vsi razen mene so zboleli za tifusom in morali so v bolnico. Spomnim se, kako sem se bala, da se ne bi kje izgubila, ko sem ostala sama. Pazila me je malo starejša deklica iz taborišča.
Zboleli smo tudi za mumpsom in bili vsi skupaj z mamo v bolnici.
Zelo pogosto so nas cepili, morda smo bili poskusni zajčki za cepiva. Spomnim se, da nas je zelo bolelo. Mama se je velikokrat šla pritožit na direkcijo taborišča.
Že skoraj brez upanja je mama čakala kakšno vest od atija. Po dveh mesecih so se začele širiti vznemirljive novice. Neki dan nas je obiskal Milan, mlad fant, domobranec, ki ga je ati večkrat pošiljal k nam domov, ko smo še bili v Ljubljani, in nam je prinašal novice. Hodil je z berglami, ker je med vojno izgubil nogo. Povedal nam je, kako si je rešil življenje iz skupnega grobišča, polnega pomorjenih vojakov. Atija po vrnitvi iz Koroške ni več videl. Povedal pa je, da so z vlaka pobirali vse domobranske poveljnike in da se od njih nihče ni rešil.« Morda je Milan vedel za smrt svojega poveljnika Železnika, a domačim ni hotel povedati? Verjetno so se celo z istim transportom vračali s Koroškega?
Breda se spominja, da je mama večkrat hodila v Trst. Želela je biti bliže Sloveniji, ker je imela namen, da bi se vrnila z otroki v Slovenijo. Zato je v Trstu iskala službo učiteljice. Tam se je sestajala z različnimi begunci iz Slovenije in tako spremljala dogajanje v domovini. Morda se je sestajala tudi z Ivanom Martelancem, ki je bil pred vojno in med njo uslužbenec zavarovalnice kot njen mož. Že od razpada Italije je bil Martelanc eden vodilnih organizatorjev slovenske šole na Primorskem. Prve dni maja je njegova družina s štirimi otroki zbežala v Trst, kjer so živeli do jeseni 1945. Takrat so nekega nedeljskega večera starša ugrabili, stlačili v avto, odpeljali v Ljubljano in za njima se je izgubila vsaka sled; za štiri nebogljene otroke pa se je začelo nepopisno trpljenje sirot, ki so se razteple po svetu.
Toda dovolimo Bredi, da nadaljuje svojo zgodbo: »Nekoč je mama z Marjano odšla za več dni v Trst. Z Menkom sva bila ta čas pri prijateljski družini. Ko se je vrnila, je bila zelo potrta in prestrašena.« Morda je končno izvedela, da so moža ubili? Po tem obisku v Trstu se je odločila, da se ne bodo vrnili v komunistično in ubijalsko Slovenijo. »Sam Bog ve resnico o našem atiju,« končuje Breda razmišljanje o svojem atiju. »Komunisti so bili zelo fanatični in krvoželjni. Taki so bili tudi v Sloveniji še več let. Niti se ni moglo dopisovati, ker je bilo vse cenzurirano.«
Življenje je teklo naprej, tudi v taborišču Riccione. »Tu smo izkusili grenkobo prosjačenja,« nadaljuje Breda. »Z Marjano sva hodili s posodicami k zavezniškim vojakom in prosili čaj z mlekom in bel kruh. Ko se je organizirala šola za slovenske otroke, so mami, ki je bila po izobrazbi učiteljica, ponudili delovno mesto. S skromnim plačilom je izboljšala našo prehrano. Popoldne nas je mama pošiljala v katoliško šolo na pouk italijanščine.
V taborišču smo ostali dve leti, potem pa so nas selili iz enega kraja v drug kraj. Bili smo podobni ciganom. Spoznali smo različne kraje, tudi Neapelj. Končno so nas namestili v Senigalliji, kraju ob morju, ki pa ni bil tako lep kot Riccione. Šola je bila dobro organizirana, imeli smo dramsko skupino in pevski zbor, enkrat sem pela celo solo.
Po treh letih bivanja po taboriščih so nam ponudili, da lahko gremo v Kanado, Avstralijo ali Argentino. Mama je izbrala Argentino. Imeli smo veliko zdravstvenih pregledov in cepljenja, preden smo končno dobili potne liste. Ko je prišel čas odhoda, se je Marjani inficirala rana od izpuljenega zoba. Bila je zelo slabokrvna in rana ji je močno krvavela, tako da bi lahko tudi umrla. Odhod v Argentino smo morali prestaviti. Ko smo bilo ponovno pred odhodom, pa sem jaz dobila pljučnico in imela dalj časa visoko vročino. Tokrat odhoda nismo mogli prestaviti, ker bi nam sicer pretekla veljavnost potnih listov. Mama in neki zdravnik, tudi slovenski izseljenec, sta naredila vse, da bi mi vročina padla. Odpluli smo iz Genove na poltovorni ladji Ravello. Potovanje je trajalo dvajset dni in zdravje se mi je počasi vračalo.
Potovanje se je nam otrokom zdelo prava avantura. Imeli smo svojo kabino in bilo je zelo zanimivo, ko smo gledali skozi okence morje. Veliko časa smo prebili na krovu in se igrali z drugimi otroki razne otroške igre ali opazovali valove, ribice, ki so skakale iz morja, nebo in zvezde. Vse je bilo lepo.« Vse, dokler se ni pričelo trdo življenje izseljeniške družine v tujini, brez moža in očeta in brez najmlajše sestrice, ki je ostala v Sloveniji.
Najmlajša Železnikova deklica Metka, rojena marca 1944, je tako ostala v Ljubljani, ker so menili, da je za pot premajhna, družina pa se bo verjetno vrnila čez kakih štirinajst dni. Takrat so to upali skoraj vsi slovenski begunci.
Kmalu je postalo jasno, da se nihče ne bo vrnil; na skrivnem se je pričelo govoriti o vrnjenih domobrancih in pobojih. Na Jesenicah se je šušljalo, da v zaprtih živinskih vagonih vozijo domobrance, vlaki so se ustavljali že takoj za karavanškim predorom na Hrušici, potem na Jesenicah, kjer jih je med drugimi večkrat ‘sprejemal’ kapetan Ozne, zloglasni Ivan Jan, in še naprej na Javorniku. Nekateri so pravili, da so že na Hrušici z vlaka pobirali vodilne domobrance s čini, jih odpeljali v breg do bližnjega gozda nad vhodom v predor in pobili. Mnoge pa so pred tem mučili v nekdanji stanovanjski hiši železničarjev na Placu, ki so jo pred tem v ta namen izpraznili. Po steneh te hiše so bili še dolgo časa vidni krvavi sledovi. Med pobitimi so bili tudi duhovniki, saj so ljudje videli ležati po tleh kelihe in štole.
Železnikovi na Jesenicah so zvedeli, da je bil med pobitimi na Hrušici tudi njihov Nace. Gotovo ga je prepoznal kakšen od ovaduških terencev, ki so bili domačini. Nace naj bi skušal zbežati, a so ga ustrelili med begom, ko se je pognal v breg pri neki leseni šupi. To je povedal stricu Vinku znanec s Hrušice. Ker smo že spoznali Nacetovo drzno in pogumno naravo, je morda resnično skušal pobegniti. Kakorkoli že, Železnikovim je postalo jasno, da je Nace med ubitimi.
Zdaj so morali teroristi ustrahovati vso Železnikovo družino na Jesenicah. V zloglasni komunistični zapor v Begunjah so zaprli Nacetovega brata Franceta, od tam pa v povojno komunistično taborišče Šentvid nad Ljubljano. Ker je »krvoželjnim fanatikom«, kot jih imenuje Breda v Spominih, primanjkovalo prostora v prenatrpanih zaporih, so ga po nekaj mesecih izpustili. Stric France in Vinko z ženama so po tistem odšli v Ljubljano k Metkini omici po deklico.
Petnajstmesečna Marjeta, pravili so ji Metka, je našla svoj dom in ljubeče krušne starše pri stricu Francetu in njegovi ženi na Jesenicah. Takrat še nista imela svojih otrok, šele leta 1947 se jima je rodil sin Marko. Deklico sta vzljubila, tudi vsi drugi sorodniki, bratranci in sestrične. Po rojstvu njunega prvega in edinega otroka Marka je bila teta celo na trenutke nejevoljna, češ, da mož več pozornosti posveča Metki kot pa svojemu sinčku.
Ni nam treba posebej poudarjati, da so novi oblastniki v svoji ‘vzgojni vnemi’ Metki takoj določili varuha. Vsake toliko časa je hodil ‘na obiske’ in preverjal, če gre Metki dobro, če ji stric in teta posvečata dovolj skrbi in ljubezni. Metki so doma povedali, da je to njen ‘skrbnik’, vendar je njegova prisotnost ni vznemirjala. Povedali so ji tudi, da bi lahko preko mednarodnega Rdečega križa odšla v Argentino k materi, sestrama in bratu. Mama si je to želela, Metki pa je bilo strašno že ob sami misli, da bi morala v Argentino. Pomilovala je Vidicovega fanta iz soseščine, ki je podobno kot ona živel brez staršev pri sorodnikih. Smilil se ji je, ko je moral ‘od doma’ v neko daljno, neznano Argentino. Doma ji ata in mama – tako je ves čas pravila stricu in teti – nista nič kaj prigovarjala, da bi odšla. Gotovo sta vedela, da bo zanjo bolje, če ostane pri njih, saj ju je Metka vzljubila kot rodne starše.
Kaj pa Metkina prava mama? Mnogo kasneje je Metka od maminih sorodnikov iz Argentine zvedela, da je kljub težkim časom največkrat jokala prav zaradi Metke, čeprav je bila po naravi vesela ženska in se je rada šalila.
Z Metko sta si dopisovali. Mama ji je pošiljala pakete s ponošenimi oblekicami njunih starejših sestric, saj za druge ni imela denarja. Raje kot te je Metka oblačila tiste, ki jih je pošiljal ‘stric Krvina’, njen krstni boter, ki je po vojni bežal v Ameriko; te so bile lepe in čisto nove, takih ni imela nobena deklica na Jesenicah. Kako se Metka spominja svojega otroštva in mladosti?
»Zame sta bila stric France in teta Cilka vedno le atek in mama in zelo lepe spomine imam na otroštvo in dom. Imela sem brata Marka, bratrance in sestrične, strice in tete. Kadar so prišli skupaj, se je prepevalo in obujalo spomine na ‘stare’ čase. Kjub vsej žalosti povojnih časov se je pri nas doma pelo, zlasti ob praznovanjih, ko se je zbrala vsa Železnikova ‘žlahta’. Moj atek (v uvodu smo Franceta Železnika predstavili kot predvojnega pevca v operetah, igralca in telovadca pri Orlih) kljub takratnim žalostnim časom ni mogel v sebi potlačiti svoje ljubezni do petja in slovenske pesmi. Razumljivo, da so bili Železnikovi ‘zaznamovani’, ne le zaradi mojega rodnega očeta, vsi smo še naprej ostali ‘klerikalci’. V hišo smo takoj dobili na stanovanje tujega človeka, gotovo nas je tudi on ‘pazil’ in poročal, kako je pri nas.
Ata in mama me nista v ničemer obremenjevala s preteklostjo, kako je bilo z mojim rodnim očetom, sta mi povedala kasneje, ko sem bila nekoliko sposobna razumeti vojne in povojne razmere. Hvaležna sem jima, da sta mi v zrelih letih izročila tudi očetovo pismo, ki ga je 8. 1. 1944. pisal domačim na Jesenice. To je njegovo edino pismo in moj edini in drag spomin na rodnega očeta. V njem je pojasnil, zakaj je stopil k domobrancem in nas zapustil. Vem, da je to najtežje sprejela moja rodna mama, ko je v tujini ostala sama z majhnimi otroki in jih morala preživeti.«
»Sestra Marjana in njen mož sta prvič prišla v Slovenijo leta 1970,« nadaljuje Metka. »Nista si upala čez mejo, zato sva jih z možem šla iskat v Trst. Srečali smo se v hotelu Miramar. Od tam sta skupaj z nama prišla v Slovenijo. Takrat nas je stric Vinko peljal na Hrušico v gozdiček na pobočju hriba, kjer naj bi ubili mojega očeta. Ne le sestra Marjana, tudi jaz sem bila takrat prvikrat na tem kraju in prvikrat prižgala svečko.
Leta 1974 je obiskala Slovenijo še moja rodna mama. Takrat sem jo videla prvikrat. Kako mi je bilo pri srcu? Tako, kot da bi po dolgih letih srečala dobro staro znanko in bi o njej marsikaj vedela. Nisem pa imela občutka, da je to moja mama. Morda je tudi ona čutila podobno. Bolj sem se zbližala s sestrama, zlasti z Bredo, ki je prišla v Slovenijo šele leta 2001. Bili sva skupaj en mesec in sva si lahko marsikaj povedali in zaupali.
»Po naši osamosvojitvi,« se Metka spominja dalje, »sem morala narediti prošnjo, da bi dobila za očeta mrliški list. Dobila sem le izpisek iz ‘matičnega registra o smrti’, da je kraj smrti neznan, čas smrti pa maj 1945.
Ko sva z možem poizvedovala o mojem očetu na Inštitutu za novejšo zgodovino, sva od prof. Mlakarja 14. 9. 1995 dobila podatek, da je bil moj oče poročnik slovenskega domobranstva in poveljnik 26. čete v Grosupljem od marca do oktobra 1944. Aprila 1944 je bil povišan v stotnika in maja istega leta razporejen za poveljnika III. bataljona v IV. polku. Te podatke hrani tudi ministrstvo za notranje zadeve.
Z možem sva se pozanimala še pri Zavezi in gospodu Tinetu Velikonji, če jim je morda kaj znano o mojem očetu. Poslal nama je kopijo odloka z dne 5. aprila 1945. o ureditvi Slovenske narodne vojske, kjer se poročnik g. Ignacij Železnik povišuje v čin kapetana I. razreda. Podpisana sta predsednik Slovenskega narodnega odbora Jože Basaj in tajnik Leopold Šmajd.
Z dopisom z dne 6. 6. 1996. je gospod Tine Velikonja dopolnil poročilo prof. Mlakarja: »Nedavno mi je ing. Martin Kranner izročil originalne odločbe o napredovanju domobranskih oficirjev. V shrambo mu jih je dal polkovnik Mirko Bitenc l. 1948. Bitenc je šel nato ilegalno v Jugoslavijo, bil ujet, sojen in ustreljen. Pošiljam vam fotokopijo odločbe za Ignacija Železnika.« Na enem od dokumentov piše zanj, da je dodeljen Ljubljanski diviziji kot poveljnik 15. bataljona. Gospod Tine Velikonja še dodaja, da je iz teh dokumentov razvidno, da se je Narodni odbor pripravljal na preobrazbo domobrancev v Slovensko narodno vojsko, da pa je žal vse skupaj ostalo samo na papirju.
Velikonja je tudi pojasnil, da so IV. polk, kamor je bil dodeljen Ignacij Železnik, sestavljali pretežno gorenjski domobranci. Ta polk je bil vrnjen v ponedeljek 28. maja. Večji del je bil prepeljan dopoldne s tovornjaki do Podgorja (Maria Elend), tam naložen na tovorne vagone in prepeljan skozi karavanški predor. Večina domobrancev je prišla v Škofjo Loko, nekatere so pobili že tam, nato so jih strpali v Škofove zavode v Šentvidu, od tam pa z vlaki odpeljali v Kočevski rog.
Manjši del tega polka je bil prepeljan popoldne istega dne do železniške postaje v Pliberku in vrnjen preko Slovenj Gradca. Ti so prišli v taborišče na Teharjah. Podobno kot so pričeli pobijati oficirje, ki so bili vrnjeni preko karavanškega predora, že na Hrušici in Jesenicah, so tudi oficirje iz tega dela polka pobijali že v Slovenj Gradcu.
Po vojni sta bežala tudi Janez Krvina, Metkin ‘striček Krvina’ in krstni boter, ki ga tudi ni nikoli poznala, ter Jože Bizjak; oba smo omenili že na začetku zgodbe. Krvina ni bil domobranec in je med vojno še naprej opravljal svoj urarski poklic. Po vojni je emigriral v Ameriko in v New Yorku dobil zaposlitev kot urar. Leta 1960 se je vrnil v Ljubljano z namenom, da tu ostane in si zgradi majhno hišico. Vendar je bil tako razočaran nad katastrofalnim stanjem socialističnega planskega gospodarstva in političnimi voditelji, da se je raje vrnil v New York in tam umrl.
Jože Bizjak je bil vrnjen z Vetrinja preko Pliberka. Njegova zaročenka je zvedela, da so ga na morišče odpeljali s Teharij.
Gospa Metka Železnik por. Krese o svojem očetu resnično ve zelo malo, saj ga ni poznala. Toda ob koncu najinega pogovora mi je povedala več, kot morda pove celotna zgodba: »Vsakič, kadar se je govorilo in pisalo, in se še vedno govori in piše o narodnih izdajalcih in sovražnikih naroda, me presune do dna srca. Moj oče ni bil izdajalec! Noben sovražnik naroda! Naj vsi preberejo njegovo pismo, da se bodo o tem prepričali!
Ko so ob odkritju Hude jame spet začeli govoriti o izdajalskih domobrancih, me je tako prizadelo, da sem zbolela in bila do konca sesuta: nenormalno se mi je zvišal krvni tlak, vse noči nisem spala, če bi jedla, bi bruhala, jokala sem in vpila bi: Moj oče ni bil izdajalec! Bil je domobranec! V pismu je zapisal: ‘Ali naj zatajim Boga in svoj narod? Ne, tega ne bom storil!’ Zakaj danes nihče noče razumeti, da je bilo za domobrance izdajstvo to, da bi zatajili Boga in narod?« se je spraševala vidno pretresena gospa Metka.
Kako dolgo še bodo morali otroci pobitih domobrancev poslušati krivične obsodbe in žalitve? Po vsem, kar so prestali njihovi sorodniki hudega, so še vedno žaljeni in poniževani! Ali želijo zagovorniki množičnega pobijanja v nedogled psihološko trpinčiti svoje žrtve in reševati ugled svojih ideoloških prednikov, krvoželjnih fanatikov, kot jih je imenovala Breda?