Avtor: Urška Eniko
Pred kratkim mi je starejši gospod razlagal dogodek, ki se je zgodil konec maja 1945. Prisegal je, kot da bi pričal pred sodiščem, da govori resnico in samo resnico. Ko sem ga vprašala, kako ima tako zanesljive podatke, saj vendar ni bil na kraju dogajanja, je odgovoril, da je prebral poročilo v časopisu Slovenski poročevalec. Verjetno se boste strinjali, da mi je bilo dovoljeno pomisliti; tako star pa tako neumen.
Ko sem iskala članek, o katerem mi je govoril modri gospod, sem ugotovila, da je v Slovenskem poročevalcu, kar vi seveda veste, polno člankov, ki prikazujejo resnico in nič drugega kot samo resnico. Med drugim je resnica Slovenskega poročevalca, temu se ne moremo čuditi (mogoče se čudi omenjeni gospod), da genocida nad domobranci ni bilo.
Ker nas je zanimalo, kakšno je bilo »resnično dogajanje« na naših tleh sredi leta 1945, smo pregledali majske, junijske in julijske številke Slovenskega poročevalca, torej tiste, ki so izhajale v dneh največjega genocida nad Slovenci, in vam posredujemo »resnico in samo resnico«. Seveda smo se omejili samo na tiste prispevke, ki omenjajo protirevolucionarje. Če bi hoteli pisati o revolucionarjih (poimenovanih osvoboditelji), bi lahko prepisali vse strani vseh omenjenih časopisov, razen rubrik zunanja politika, osmrtnice in mali oglasi.
Prva resnica, ki vam jo moramo zapisati, je, da se ni vedelo natančno, kako se je večina slovenskih protirevolucionarjev imenovala. Včasih se je kakšnemu poročevalcu celo zapisalo, da so bili to belogardisti ali domobranci, večinoma pa so poimenovani kot: bedni okupatorjevi priganjači, izdajalci, zločinci, bedni rojaki, domači izrodki človeštva, zbesneli belogardistični policaji, okupatorjevi bedni pomagači, mednarodni vojni zločinci, okupatorjevi krvniki, tolpe narodnih izdajalcev … Oton Župančič jih je poimenoval zločinski izdajalci, izgubljenci, sleparji in slepci ter klavrni poniglavci. (11. maj 1945, št. 3, str. 1)
Slovenski poročevalec je začel izhajati 9. maja 1945. Že naslednji dan je Kidrič, ki ne pozna domobrancev, ampak samo zločince, napovedal pošteno kazen za vse one, ki niso bili na strani revolucije: »Velikanski so njihovi zločini nad lastnim narodom, najhujše zločine so storili ob svojem koncu. Zato je jasno, da organizatorji in voditelji zločincev ne zaslužijo milosti. Prva narodna vlada bo pregledala vrste izdajalcev in kaznovala vse one, ki kazen zaslužijo. Ne bo pa poznala maščevanja nad zapeljanimi množicami, dala jim bo možnost, da svoje grehe popravijo z delom za obnovo dežele.« (10. maj 1945, št. 2, str.1)
V isti številki se mu pridružuje še nepodpisani novinar, ki pa je, kot lahko preberemo, že slišal za domobrance: »Ne bomo pa pozabili divjanja domobrancev, ki so v obupu razdraženosti prizadejali Ljubljančanom mnogo zla, kjerkoli so to le mogli z grožnjami in v pijani razvratnosti. In še vidimo pred seboj zapeljane deželane, ki so se s svojo borno imovino pomikali skozi Ljubljano nekam v neznano smer, namesto, da bi ostali tam, kakor jih kliče domačija. Kriminalci s policije, napojeni s sadizmom, za katerega jim obračun nikakor ne uide, so ubežali, potem ko so pokončali stroje in ostali inventar na policijski upravi. V eni puško, v drugi chiantarico, svojo staro fašistično zaveznico, ki jim je edina ostala zvesta, so se izgubljali nekam v gorenjsko smer. Zbežali so, toda ne ubegnili. Roka pravice seže daleč in jih bo za lase privlekla pred obračun.« (10. maj 1945, št. 2, str. 4)
Josip Vidmar, predsednik SNOS, za domobrance tudi še ni slišal, poznani so mu samo narodni izdajalci, za katere pa, kot pravi, ne sme biti milosti. Seveda on ne hrepeni po maščevanju, a kaj ko pravica ne dopušča milosti: »Še nekoliko besedi o tistih, ki so prav za prav vsa ta leta želi sramoto, najhujšo sramoto prav zadnje trenutke pred osvoboditvijo: o narodnih izdajalcih mislim govoriti. Spregovoriti o onih organizatorjih narodne izdaje in o tistih, ki so bili zavedeni. Mislim, da se povsem strinjate z nami, če poudarim, da za voditelje in organizatorje ne sme biti milosti. Ne sme biti milosti ne zaradi tega, ker bi mi hlepeli po maščevanju, nego zaradi tega, ker pravica ne dopušča milosti za tiste, ki so znali delati neskončne krivice, ki so znali zapirati, moriti in preganjati slovenske ljudi. Zato bo v pogledu borbe proti organizatorjem in voditeljem narodnih izdajalcev prva narodna vlada Slovenije dala vso podporo tistim organizatorjem, katerih naloga je ta borba. Po drugi strani bo dala vso možnost zapeljanim, da se vključijo v težko obnovitveno delo in da z lojalnim sodelovanjem dokažejo, da želijo popraviti storjene krivice nad lastnim narodom, nad lastnim ljudstvom.« (11. maj 1945, št. 3, str. 1)
Tisti, ki so za Vidmarja narodni izdajalci, so za pesnika Otona Župančiča kar morilci: »Velika radost je v meni. Izmerite njeno višino po globokem trpljenju, ki ste ga prebili sami, zdihujoč pod jarmom ošabnega zavojevalca in škripajoči z zobmi nad sramotnim izdajskim poniglavstvom bednih rojakov, ki niso našli smeri v velikem odločujočem času. Morilci so smeli hoditi svobodni med nami in visoko dvigati glavo, značaji so hirali in umirali po temnicah in taboriščih doma in v pregnanstvu, krivi preroki so si prilastili lepo slovensko besedo za pačenje resnice, poniževanje poštenjakov in lepšanje puhle pene svoje modrosti.« (11. maj št. 3, str. 3.)
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Raziskovanje pokrajine Mirko Kambič
Tale citat, ki opisuje govornike na Kongresnem trgu, se ne navezuje najbolj na našo temo, a bi ga vam vseeno radi predstavili. Ko ga boste prebrali, boste že vedeli zakaj.
»Govori tovariš Kidrič. Ni samo minister, tudi tovariš je. Koliko ministrov smo že slišali, toda tako blizu kot ta ni prišel še nihče. Kakor da bi stal sredi med nami, preprost, kakor smo preprosti mi vsi. Ali ni čutiti zadrege in resnične ljubezni v njegovem glasu? Govori tovariš Kocbek. Marsikdo ga pozna osebno. Govori Leskovšek, Mikuž. Imena, ki smo jih srečevali neštetokrat, imena, ki so jih izgovarjali naši ljudje, raztreseni po vsej Evropi, po italijanskih zaporih in internacijah, po nemških taboriščih od Dachava do ruskih meja. Imena, ki smo se jih upali dolga tri leta in še več izgovarjati v Ljubljani le potihoma, v zaprtih prostorih, imena, ki so bila naš up in naša uteha. Vsi ti so zdaj pred nami. Tu stoje in govore.
Kdaj se je še kak naš minister boril za svoj narod? Kdaj se je že kak minister skrival po gozdovih ko divja zver, da nekoč prinese svojemu narodu težko pridobljeno svobodo? Slovenci takih ljudi doslej še nismo poznali. A zdaj so tu, prav takšni kakršne smo si zmerom predstavljali: močni in neomajni v ljubezni do svojega naroda, do nas vseh … « (15. maj 1945, št. 19, str. 3)
Od 16. maja naprej se redno pojavljajo različni pozivi za ugotavljanje vojnih zločinov, ki se praviloma nanašajo na protirevolucionarje, imenovane okupatorjevi pomagači:
»Komisija za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njih pomagačev za Slovenijo poziva s tem vsakogar, ki so mu znani zločini okupatorjev (Italijanov, Nemcev in Madžarov) in njih pomagačev med našim narodom, da ji podatke o teh zločinih nemudoma prijavi in tako omogoči izsleditev in kaznovanje vseh zločincev«. (16. maj 1945, leto VI, št 20)
Da se pa ljudje slučajno ne bi bali, da bi koga po krivem obtožili, dr. Metod Mikuž zagotavlja naslednje: »Preljubi, dobri ljudje, zavedajte se samo tega: mi nismo okupatorji in naša sodišča so poštena. Osnovno naše načelo je: če ni bil kriv, ne bo kaznovan, ker ne more in ne sme biti. Zato je vsaka prošnja odveč in prav brez vsake potrebe. In če je zaprt »po nedolžnem«, kakor vsakdo pravi, naj si zapomni, da bo tudi, če je to res, za to poplačan s pošteno ceno.« (19. maj 1945, št. 23, str 2)
Tudi Josip Vidmar je na na slovesu od »zadnjih mučencev in junakov, žrtev belogardistov, ki so jih pobili, preden so strahopetno zbežali s svojimi gospodarji«, ugotovil podobno. Povedal je namreč: »da mu je na ustih strašna beseda – maščevanje, toda ne slepo, brezumno, bestialno maščevanje, ki je vodilo okupatorjeve hlapce in krvnike reakcije do tako strašnega in nizkotnega zločina. Ne, takega maščevanja mi nismo poznali in ne poznamo, pač pa je predsednik v imenu vsega naroda obljubil žrtvam, da mora izginiti vse, kar je v našem narodu ostalo gnilega, nizkotnega in bestialnega ter pozval zaveznike, da nam pomagajo najti te zločince«. ( 20. maj 1945, št. 24, str. 1)
O tem, kakšno mora biti maščevanje, se je razpisal tudi Tone Seliškar: »Vsa reakcija pri nas in po svetu se je skrila za krinko lažnega protifašizma in krinko hinavskega hlinjenja naši zmagi. Potuhnili so se. Mi pa vemo, da tiči v malhah le-teh nož, ki nam bi ga poskušali ob prvi priložnosti spet zabosti v hrbet.« In: »Vidite, in zato je maščevanje potrebno, da preprečimo reakciji spet dvigniti se iz svojih zločinov. Nikdar in nikoli se ne sme to več ponoviti. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva. Če pa bi se ne maščevali, tedaj bi čez pet, deset let spet razpeli ti potuhnjenci svoja zlokobna razdiralna gesla med narod, sovraštvo in bratomorstvo. In le z maščevanjem bomo to preprečili. Izdajalci slovenskega naroda in krvniki reakcije so napisali na svoj ščit ubijanje in poklicno morjenje kot program, kot vsebino svojega početja. Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo. Mi ne bomo divjali, ker nismo zločinci. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata čast in ponos naše veličastne borbe. Mi bomo maščevali, kakor to zahtevata pravičnost in poštenje, toda maščevali bomo, kajti slabiči bi bili in te naše svetle zmage nevredni, če bi v to našo, s tolikšno krvjo priborjeno svobodo sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili«. (26. maj 1945, št. 30, str. 1)
Prva vest o tem, da se domobranska vojska umika na Koroško, seveda zato, da bo tam nadaljevala izdajalsko delo, je bila objavljena 17. maja pod naslovom Leon Rupnik in škof Rožman na begu: »Mnogi slovenski belogardisti, domobranci so se v preteklih dneh pomikali skozi Celovec. Po še nepotrjenih vesteh sta se skozi Celovec peljala izdajalski petokolonaški general, nemški deželni predsednik Leon Rupnik in ljubljanski škof Rožman. Ti mednarodni vojni zločinci upajo, da bodo našli zaslombo pri svetovni reakciji in da bodo iz inozemstva nadaljevali svoje izdajalsko razdiralsko delo, toda sklepi teheranske konference so povsem nedvoumni in trdni ter se bo moral sleherni vojni zločinec zagovarjati pred narodnim sodiščem, pa naj bi se skril kjer koli«. (17. maj 1945, št. 21, str. 3)
Dan kasneje je dr. Marjan Brecelj, podpredsednik Narodne vlade Slovenije, govoril po radiu »Svobodna Ljubljana« in zagotovil, da: »je doživel klerikalizem, ki je v predaprilski Jugoslaviji dajal politični, socialni in kulturni ton našemu javnemu življenju, polom na vsej črti: politični, socialni, kulturni in moralni. Do tega je moralo priti in hvala Bogu, da je prišlo.« (18. maj 1945, št. 22, str. 1)
Da domobrance vračajo iz Koroške, so bralci lahko izvedeli samo v kratkem članku, dne 2. junija. »Te dni je prispel iz Celovca v Kranj transport 1550 belogardistov, katere so zavezniške vojaške oblasti izročile kot ujetnike našim oblastem. To je v dveh dneh že drugi transport, napovedani pa so
še novi. V prvi skupini, ki je prispela v Škofjo Loko, so bili povečini belogardisti iz gorenjskih postojank, v drugi pa so povečini notranjski pa tudi dolenjski izdajalci. Med njimi je tudi nekaj Ljubljančanov in civilistov.« In: »Na pločnikih so se zbirali številni opazovalci in z neskončnim prezirom zrli žalostno kolono. Izdajalci, sram vas bodi. Kdo bo obudil mrtve, ki ste jih pobili, so vzklikali. Partizani, ki so spremljali izdajalce z dostojanstvenim mirom, so želi splošno občudovanje. Slišali pa so se tudi mnogi vzkliki užaljenih: Ali zaslužijo, da tako lepo ravnate z njimi? Nismo fašisti, je odločno odgovoril partizan.« (2. junij 1945, št. 35, str. 3)
Temu, kaj se je z vrnjenimi domobranci in civilisti zgodilo, ko so prišli nazaj domov, novinarji niso prišli na sled!!!
Nekateri so se dokopali le do namigov: »Tisti, ki so nekoč resnici in pravici zavezovali oči in jima mašili usta, tisti so danes v rokah pravice. Ne bo jim pila krvi, ne bo jim iztikala oči, ne bo jih pobijala s kamenjem, ne bo jih živih zažgala. Njena sodba bo pravična, njihova kazen zaslužena, ker pravica je plemenita in njena beseda je ostra«. (8. junij 1945, št. 41, str. 3)
Iz pisarne javnega tožilca Slovenije pa je prišla naslednja vest: »V bližnjih dneh bo stopila pred naša vojaška sodišča velika skupina krvnikov slovenskega naroda. Za svoja nečloveška dejanja, za napad na življenje slovenskega naroda, na človeško civilizacijo in na ideale demokracije bo prejela zasluženo kazen zločinska svojat, ki je v času naše največje preizkušnje v zgodovini izživljala svoje nizke instinkte in pognala na morišča in v taborišča najboljše slovenske može in žene. Za svoja dejanja bodo polagali račun hitlerjanski in fašistični vojni zločinci ter njihovi pomagači, domači izdajalci«. (14. junij 1945, št. 17, str. 2)
Oglasil se je tudi Tone Seliškar, ki je ugotovil, da »mi pa v teh dneh nismo prežeti od strasti slepega maščevanja, ampak usmiljenje mora biti stvar srca, toda izdajalci so pozabili na srce in na vsa tista plemenita človeška čustva, ki bi lahko danes, ko se pričakuje sojenje, zanje govorila. Vsi svobodoljubni narodi na svetu so zaprli pred temi izrodki vse stezice, ki vodijo v kamrico srčnega usmiljenja. Enkrat za vselej je treba obračunati z vsemi, ki so na kakršen koli način pomagali fašizmu, da je z njihovo pomočjo pretvoril Evropo v eno samo mučilnico in klavnico. Naš narod je prečiščen. Ne gre in ne more dovoliti, da se bo gnusoba ob njegovem izmučenem in zato prekaljenem telesu spet razrasla po njem samem«. In: »Vse zlo in vsa ta pokvarjenost izvira iz strastne sebičnosti in pohlepa po samogoltnem gospostvu, brezobzirnem samoljubju, ki ne pozna ne pojma domovine ne pojma naroda ne pojma svobode«. (22. junij 1945, št. 54, str. 4)
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Oblikovanje – tudi preteklosti – je odgovorno delo Mirko Kambič
Dr. Metod Mikuž je tudi ob tej priliki prispeval svoje misli o »zločincih« in kar jasno nakazal, da jih ni več med živimi: »Poštenim ljudem pa samo tole: povejte in javno razglasite imena vseh teh skrivačev – zločincev. Plačali jim bomo, a za vas in zase tudi vzeli. In to ne bo ne rop, ne tatvina. Delo naše poštene partizanske pameti in dobrega in nesebičnega srca bo«. In: »Vendar tu ne gre le za sodni postopek, za zagovor, obrambo in kazen. Gre za veliko več, gre za človeka, za njegovo čast, za njegovo pravo podobo. In vse tiste, ki so veljali za umetnike, pa so se pregrešili in niso do kraja spregledali in ničesar spoznali, temveč ostali gluhi in slepi in nemi, je že doletela najtežja kazen vseh kazni: samo njih brezdušna telesa še strašijo po svetu in odmrli so za svoj narod in človeštvo«. (11. julij 1945, št. 70, str 2–3)
V juniju sledi kar nekaj poročil o sojenju posameznih protirevolucionarjev pod naslednjimi naslovi: Narodni izdajalci prejemajo zasluženo kazen, Obsodbe narodnih izdajalcev, Proces proti gestapovskim zločincem …
Kot primer navajamo sodbo, s katero je bil med drugimi obsojen tudi Narte Velikonja: »Sodba je izrečena. Zločinci in veleizdajalci svojega naroda, svoje domovine in svoje države so obsojeni. Doletela jih je skupna in enaka kazen, kakor je bilo tudi njihovo grdo delo skupno in enako. Rdeča nit premišljenega se vleče od časa nemške vojske do nizkotnega klavca, ki je mrzlo izjavil: ‘Izvrševal sem samo povelja propagandistov’. Prav ta mrzla izjava glasno obtožuje, hkrati pa jasno osvetljuje vlogo, ki so jo odigrali tisti, ki niso grešili z nožem, temveč s peresom. Greh peresa pa je velik greh, posebno velik greh pri nas, kjer je pero naših velikih duhov, svetlo in neomadeževano pero Prešerna, Levstika in Cankarja, slovenskemu ljudstvu začrtalo pot dostojanstva do narodne zavesti, do državne neodvisnosti«. (26. junij 1945, št. 57, str. 1)
Kako je izgledalo, ko so ujeli »skrivače in morilce«, opiše naslednji citat: »In zdaj zro te klavrne postave topo predse, njihovi pogledi so pogledi takih, čijih edini pomen je klanje ljudi. Nekdo od naših dvigne roko, pa mu roka omahne: Brata so mi ubili, udaril bi, a se mi preveč gabi … Drugi pripomni: Po svojih peklenskih zločinih in blaznem sovraštvu do partizanov so prekašali okupatorja samega«. (29. junij 1945, št. 60, str. 2)
Bralci Slovenskega poročevalca so imeli možnost, da se na različnih mestih seznanijo z domobranskimi zločini. Nekateri članki opisujejo domobranska grozodejstva (kje, kdaj, kako in koga so umorili; ponekod so priložene celo slike), drugi pa ostajajo bolj na moralni ravni:
» … , in končno, kdor ve za koristi, ki so jih okupatorski krvniki imeli od slovenskih izdajalcev, temu mora biti jasno, kakšno edino pravo stališče smo nekoč in moramo tudi danes zavzeti do narodnih izdajalcev: nič popuščanja, samo pravičnost pri presoji njihove krivde in kazni. Narodne izdajalce je treba takoj in dosledno kaznovati. To zahteva od nas pravica naše narodne časti in skrb za zdrav procvit osvobojene domovine. Jasno, da nas pri tem ne sme in nas tudi ne bo vodila brezobzirna maščevalnost. Borili smo se za novega človeka, za pravico in ponos, zato kljub strašnim in neizmernim žrtvam, ki smo jih dali, ne bomo maščevalni.« (6. junij 1945, št. 39, str. 1)
»Ne bojte se, nismo pozabili! Nismo pozabili zločincev in izdajalcev, nismo pozabili njihovih strašnih dejanj. Samo govoriti nismo hoteli o njih, ker nismo hoteli kaliti največjih in najbolj sočnih dni v naši zgodovini: dni naše zmage. Nismo hoteli kaliti teh dni z besedo o izrodkih, o ljudeh, ki so se sprevrgli v zver, postali okupatorjevi krvniki ter hlapci in orodje mednarodne reakcije, ki ji je trn v peti naša zmaga in naša svoboda, ki smo si jo priborili s potoki naše najdražje, najžlahtnejše krvi.« In: »Ne bomo jih pozabili. Poiskali jih bomo, pa če bi se umaknili na konec sveta. Ljudstvo jih bo sodilo po njihovih delih. Toda ali so morilci samo tisti, ki so vihteli nože, pobijali in streljali? Poznamo še hujše. Kdo je večji zločinec, tisti, ki je moril, ali oni, ki so umor ukazali, ki so umore organizirali?« In še »Ljudstvo bo na to pravilno odgovorilo. Nikoli ne bo pozabilo, da je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v pastirskih pismih pozival na boj proti partizanom, na boj proti ljudski in narodni slovenski vojski. Nikoli ne bomo pozabili, da je blagoslavljal orožje, s katerim so belogardisti pobijali naše ljudi. Ljudstvo danes ve, da je ljubljanski škof z ostalimi izdajalci vred, moralno odgovoren za vse neštevilne žrtve, ki so umirale pod rokami bestialnih morilcev«. ( 20. maj 1945, št. 24, str. 1)
Ob pokopu zadnjih belogardističnih žrtev, kot je navedeno v naslovu članka, se je oglasil tudi dr. Anton Trstenjak z naslednjimi mislimi: »Najsramotnejše in obenem najstrahotnejše poglavje okupatorske oblasti zadnjih let je bilo delovanje belogardistične policije, ki je spravila na tisoče idealno mislečih Slovencev in Slovenk v muke polne ječe, v izgnanstvo, v neizmerno trpljenje in smrt. Zlasti pa je vse to bolelo resnično, iskreno čuteče kristjane, ki so morali z nepopisno muko in grozo v srcu pri vsem tem poslušati bogokletne izjave, češ da gre pri tem za rešitev vere in krščanstva na Slovenskem.« In: »Z občečloveškega in krščanskega etičnega stališča pa moramo podčrtati v zvezi s tem zlasti tri stvari, ki nam umor teh poslednjih žrtev prikazujejo v prav posebni, nečloveški, protinarodni in nekrščanski luč. Prvič so se ti ljudje znesli nad prvoboritelji za slovensko svobodo in boljšo bodočnost v dneh, ko je bila vlada maršala Tita več mesecev prej doma in v tujini mednarodno priznana. Kdor se je torej še v teh dneh boril proti političnim in vojaškim sodelavcem Osvobodilne fronte, ta se je boril proti zakoniti jugoslovanki oblasti in se je zato kot Slovenec in Jugoslovan po vseh božjih in človeških postavah pregrešil zoper lastni narod in državo. Če bi bil kdo prej, dokler Titova vlada ni bila pred svetom priznana, poskušal svojo bratomorno delo opravičevati s kakimi izgovori, mu to sedaj z nobenim sofizmom ni bilo več možno. Tu se popolnoma ujemata občečloveška in krščanska etika. Samo mimogrede bodi omenjeno, da se ravno v tej zvezi najjasneje vidi, kako usodno se je motil škof Rožman, ko je svojim vernikom zabičal, da je sodelovanje z Osvobodilno fronto smrtni greh.« In še: »Drugič pa daje temu zločinu nad lastnimi narodnjaki poseben pečat okoliščina, da so ti ljudje storili to v zadnjih trenutkih svojega razdiralnega dela, tik preden so z okupatorjem vred strahopetno zbežali v tujino. Preden so se strahopetno umaknili, so se hoteli še znesti nad svojimi nasprotniki, kakor da bi hoteli reči: Če že mi ne bomo uživali narodne svobode, je tudi vi ne boste!« In: »Mi bomo že srečno pete odnesli, kaj pa bo z drugimi, ki smo jih mi zavedli v ta brezupni protinarodno boj, nas nič ne briga. Tisoči in tisoči preprostih ljudi sedaj razočarani in obupano zro, kam so jih privedli laživodniki s svojimi obljubami. Prav v tem pa je poseben znak moralne otopelosti in cinizma. To smemo s polno pravico pribiti zlasti tisti, ki smo se neštetokrat trudili, da bi od osebe do osebe, z razlogi naravne in krščanske etike, s pridigovanjem in grožnjo skušali vplivati na mišljenje in delo teh ljudi, in ki smo se trudili, da bi vsaj od primera do primera varovali dragoceno življenje posameznih trpinov, a vse delo, vse besede in vsi razlogi – vse je bilo zaman. Človek je nehal biti človek človeku, postal mu je hijena in volk, da o kristjanih v njem molčimo. Ravno zato pa moramo pribiti še tretje dejstvo: materialist je ubijal idealista. Dasi je na zunaj kazalo, kakor da se pristaš idealističnega svetovnega nazora bori proti prvoboritelju materializma. Saj se je eden izmed teh policistov na primer ob zasliševanju Nede Geržiničeve izrazil nekako takole: Priznati moram, da imam respekt pred to žensko. Ona ve, za kaj se bori, ona je res pravi apostol za svoje ideale, o katerih je globoko prepričana. Ona je idealistka, jaz pa sem materialist, kaj bi hlinil.« (20. maj 1945, št. 24, st. 2)
Avtor slike: Tomaž Perko
Opis slike: Namesto drugega Tomaž Perko
Metod Mikuž, ki smo ga že citirali, se je kar pogosto oglašal in razmišljal predvsem o katolištvu, o »tolpah narodnih izdajalcev« in tudi o škofu Rožmanu. »S tem v zvezi pa je treba omeniti še nekaj skrajno neprijetnega in žalostnega v prvi vrsti za katoličane in zlasti za katoliško duhovščino. Krivda zaradi napačne in nenarodne vzgoje, strašanski madež nad posiljevanjem človekove svobode in svobodne volje, neverjetna zloraba in potvarjanje resnic in nauka živega Boga, vse to je danes razgaljeno v svoji najstrahotnejši luči in v nepopravljivih posledicah«. (20. maj 1945, št. 24, str. 4)
»Tolpam narodnih izdajalcev, ki se še skrivajo po gozdovih, se obeta skorajšnji konec. Ljudstvo jih povsod, kjer se pojavijo, samo preganja«. (23. maj 1945, št. 27, str. 4)
»Da je soditi pobeglega škofa dolžnost in pravica osvobojenega ljudstva, in to predvsem tistega, ki je v vsej babilonski zmedi klerikalistično in fašistično pobarvane in popačene vere ohranil še pravi in čisti Kristusov nauk«. In: »Močno se smejimo partizani vsemu in vsakemu, ki bi kakor koli skušal opravičevati veleizdajsko početje ljubljanskega škofa«. Ter: »Nekaj je vedel škof Rožman in prav tako so vedeli vsi begunci in vedo današnji predstavniki katoliške cerkve na Slovenskem. Kaj smo in kaj hočemo partizani, kaj je Osvobodilna fronta, kdo in kaj okupator in strahotna izdaja lastne krvi. In za to svoje pravo vedenje, a potem kljub temu napačnemu ravnanju, bodo njega in vse, ki so z njim, klicali Slovenci na pošten in temeljit odgovor. Njegovo početje nam partizanom v bistvu sicer ni škodovalo, prelilo pa je – in to je prestrašna resnica – potoke nedolžne krvi. In te madeže je treba izprati!« (31. maj 1945, št. 34, str. 6) Besedilu so priložene še tri slike z naslovi Rokovanje škofa Rožmana in generala Rösenerja, Zločinci si stiskajo roko in Domobranski teror v Novem mestu.
Mikuž je bralcem ponudil tudi odgovor, zakaj v Ljubljani o binkoštih ni bilo birme: »Vsega tega ni bilo, ker ni bilo škofa. In nismo ga pregnali mi in ne ubili, kakor je vedno trdil in se bal, temveč je bežal in zbežal sam. Pognala ga je težka vest in ne propaganda, ne strahotne laži o nas.« (23. maj 1945, št. 27, str. 4)
Kot vam je vsem znano, je bil Tito 27. maja v Ljubljani, kjer je izrekel besede, ki se pogosto citirajo: »Kar se tiče onih izdajalcev, ki so bili v državi sami, v vsakem narodu posebej, to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas«. (27. maj 1945, št. 31)
Verjetno pa vam ni znano, kako je Tone Seliškar ob tej priložnosti opeval Tita: »Tito je naše trpljenje, Tito je naša bolečina, Tito je naše veselje, Tito je naša rana, Tito je naša borba, Tito je naša zmaga, Tito je naše vse«. In: » Ko je danes stal med nami, ga je naključje postavilo med nas v taki podobi, kakršen je ves čas naše borbe hodil med nami: v dežju in snegu, v gromu in blisku, med ognjem in smrtjo – vedno miren, veder in odločen. In zato mu zaupamo. Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom, naša srca pa so ga sprejela z viharjem, ki ga sprosti le ljubezen, kadar zagori s plamenom«. (27. maj 1945, št. 31, str. 3)
Šestega julija je imel minister Tone Fajfar govor na ljubljanskem radiu, kjer je podal zgodovino »izdajalske dejavnosti« na Slovenskem. Njegove zgodovinske ugotovitve nosijo naslov Kajnovsko razdobje v katoliški cerkvi: »Izdajalsko dejavnost belogardističnih zločincev smo začutili že v poletju 1941. Najbolj fašistične skupine v klerikalnem taboru (akademsko društvo Straža z Ehrlichom na čelu in Mladci) so začele z organizacijo vohunstva proti Osvobodilni fronti. Obenem so prišli prvi nastopi proti OF v raznih cerkvenih društvih. Začeli so padati očitki komunizmu in nevarnosti za vero. Župnišča in samostani so postali središča prve skrivne dejavnosti, od koder se je prenašala v organizacije Katoliške akcije. Iz mesta se je dejavnost porajajoče se bele garde prenesla na deželo.« In: »Med tem so se začele v klerikalnem taboru že zbirati prve teroristične skupine, ki so si nadele nalogo, da napadejo vodilnejše pripadnike OF. V to delo je bila duhovščina že močno vpletena«. In: »Belogardisti, misleč, da je partizanstvo v razpadu, so začeli loviti, izročati Italijanom in pobijati kakor zverjad vse zveste Slovence. Sestavljali so sezname ljudi, ki naj jih Italijani zapro ali izženejo v internacijo. Belogardistična besnost je pripravila v nesrečo tisoče Slovencev in njihovih družin«. In spet: »Izdajalska duhovščina je izdajalsko delo podpirala do zadnjega dne. S škofom na čelu je dajala potuho narodnemu izdajstvu in kajnovskemu bratomorstvu, organizirala procesije, devetdnevnice, posvetitve itd., vse z namenom, da čimveč vernikom pritegne v protinarodno zločinstvo«. (8. julij 1945, št. 68, str. 4)
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Slika, ki jo mora vsak Slovenec nositi v očeh Mirko Kambič
Sredi julija sta bila objavljena še dva zanimiva članka. Prvi govori o OF in Cerkvi na Slovenskem, drugi pa je pismo vodstva kristjanov OF dr. Gregoriju Rožmanu. Oba članka ugotavljata, da duhovniki nosijo velik del krivde pri nastanku protirevolucije.
»Če se je velik del vernega slovenskega ljudstva odločil za neizprosen boj proti okupatorju, je pomenilo to neko neskladje med duhovščino in narodom. Ljudstvo ni bilo zaradi tega nič manj verno. Torej je morala biti napaka na strani duhovnikov. Razumljivo, velik del slovenske duhovščine že davno ni bil več to, kar bi moral biti. Ljudje, ki so bili posvečeni za delo v cerkvi in za versko delo v narodu, so si iz volje do moči in iz želje po udobnem življenju izbrali za svoj delokrog gospodarska podjetja, politične pisarne in strankine odbore. Skratka: izneverili so se ljudstvu, izgubili so stik in so v usodnem času narodne stiske za ceno osebnih koristi narod izdali in onečastili krščanstvo z brezobzirno zlorabo vere in cerkve«. In: »Za tako številnimi krepostmi, ki so jih navajali ti duhovniki s škofom na čelu v zagovor svojih stališč, so se skrivale nečednosti. Obvezovali so ljudi v poslušnost cerkveni avtoriteti. Da, toda ta poslušnost ni imela obveznosti v krščanski dolžnosti, ampak je temeljila v slabosti nemoči, v zavestni volji umakniti se težavam in žrtvam. V nevarnosti je bila vera, da toda vera iz slabosti, vera iz volje, da si ustvarijo in zagotovijo osebno varnost v strahotnem boju za življenje in smrt naroda«. (12. julij 1945, št. 80, str. 4)
Takole pa piše vodstvo kristjanov v OF dr. Gregoriju Rožmanu: »Ugotovili smo, da se v krajih, kjer je bil duhovnik vsaj nevtralen, bela garda ni razvila in da je ostalo ljudstvo v narodno osvobodilnem boju popolnoma enotno. Na ta način je bela garda sprožila to, česar osvobodilna fronta nikoli ni hotela in proti čemur se je z vso odločnostjo borila: državljansko vojno. Kaj pomeni to dejstvo za naš že itak težko prizadeti narod, tega se mora zavedati vsakdo, ki čuti v sebi le še nekaj slovenske krvi. Kaj pomeni to dejstvo, da je za to usodno bratomorno klanje v veliki meri soodgovorno vodstvo Cerkve na Slovenskem, tega se morajo zavedati vsi kristjani, predvsem pa mora to dejstvo stopiti z vso strahoto pred vaše oči, Prevzvišeni«. In: »Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se je zaradi Vašega ravnanja začela odvijati tista usodna pot slovenskega naroda, ki danes z orožjem v roki zoperstavlja brata bratu. Resnici na ljubo moramo ugotoviti, da se to ne bi nikoli zgodilo v tako strahotni meri, ko bi Vi pravočasno in odločno posegli v razvoj stvari. S svojo neodločnostjo ste nedvomno podprli postojanke tistih, ki so v obrambi svojih reakcionarnih in klikarskih interesov ter za ceno najsramotnejših izdajstev ogrozili narod in vero. Vaša neodločnost je omogočila snovanje belogardistične vojaške organizacije med slovenskimi katoličani. Vaša neodločnost je dopustila to snovanje po katoliških zavodih, cerkvenih hišah in samostanih. Vaša neodločnost je pospešila sramotno zvezo bele garde z okupatorji«. (12. julij 1945, št. 80, str. 4)
Komentar tokrat prepuščamo vam.
Vsem tistim, ki niste vedeli, kaj je bila OF, za srečen konec ponujamo citat iz »prve roke«, iz govora Edvarda Kardelja: » … je globoko demokratična, globoko ljudska, globoko svobodoljubna in napredna v svoji idejni vsebini«. (11. junij 1954, št. 44, str. 2) Verjetno se strinjate, da nimamo nobenega razloga, da govorcu ne bi verjeli, prav tako, kot ne moremo dvomiti poročilom Slovenskega poročevalca.