Avtor: Janko Maček

V Milwaukeeju ZDA je 23. februarja letos umrl dolgoletni poverjenik Zaveze Franjo Mejač. Njegova smrt je kljub njegovim enaindevetdesetim letom prišla nepričakovano, saj je bil do konca zdrav in dejaven. Malo prej je namreč pred cerkvijo sv. Janeza Evangelista po maši še razdeljeval Zavezo naročnikom in komaj teden pred smrtjo so mu odkrili raka na pljučih.
Franjo Mejač je bil rojen ob koncu prve svetovne vojne na trdni Mejačevi kmetiji v Zalogu pri Ljubljani. Poleg njega so bili v družini še trije bratje in dve sestri. Oče je imel v mladih letih željo, da bi šel v šole in postal duhovnik, toda kot edinec je moral ostati doma na kmetiji, je pa zato omogočil šolanje svojim otrokom. Kar vsi so se šolali in sin Jožef, ki je vstopil v Misijonsko družbo, je bil ravno na cvetno nedeljo 1941 posvečen v diakona, le štirinajst dni kasneje – na belo nedeljo – je pa že pel novo mašo. Njegov brat France je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in se je po maturi in po odsluženju vojaškega roka zaposlil na pošti v Tržiču. Že kot maturant je namreč mislil na poroko, zato ni imel namena, da bi se vpisal na univerzo. V službi v Tržiču je ostal do začetka vojne leta 1941.
Mejačevi so bili verna kmečka družina, zato ni čudno, če so jih domači revolucionarji že spomladi 1942 imeli na seznamu za likvidacijo. Italijani so na Mejačevem vrtu, ne da bi bili vprašali lastnika, postavili barako in se naselili v njej. Kljub bližini italijanske postojanke so partizani nekega večera obkolili hišo. Ko je oče šel odpirat vrata, je bil prestrašen in je pomotoma pritisnil tudi stikalo za luč na dvorišču. Osvetljeno dvorišče je takoj priklicalo Italijane, saj je bila zaukazana zatemnitev, in partizani, ki niso bili pripravljeni na boj, so se umaknili. Spomladi 1942 je veliko ljudi še simpatiziralo z OF, kajti njen pravi obraz se je še skrival za videzom odpora proti okupatorju. Tako je tudi Mejačeva mati vsak teden ob peki kruha namenila hlebec za partizane, poleg kruha pa še kako klobaso ali kos prekajenega mesa in nekaj denarja. Vedno so se oglasili domači terenci in vse odnesli na določeno mesto. Po tistem »obisku« mati ni več pripravljala tedenskih prispevkov in sin France, ki je do tedaj razmišljal, da bi se kot rezervni oficir moral vključiti v »rezistenco«, je opustil to misel in kmalu odšel k vaški straži v Polju in postal celo njen poveljnik. Kot domobranec in poveljnik čete v Višnji gori je šel skozi mnoge hude boje, nazadnje pa bil v Cofovem udarnem bataljonu in z njim prišel na Koroško.

Opis slike: Franjo Mejač in soproga Minka ob visokem jubileju

Zanimivo je, kako so trije Mejačevi v Vetrinju prišli v isto enoto in niso bili vrnjeni. Lazarist Jožef Mejač je bil eden izmed duhovnikov, ki jih je škof Rožman kot domobranske kurate uspel poslati na Gorenjsko, kjer skoraj ni bilo slovenskih duhovnikov. Ko je bil v Mengšu, je neposredno občutil, kako je gestapo nadzirala domobrance in še posebno njihove kurate. Nekoč ga je nemški orožnik prišel opozorit, naj se za nekaj časa umakne, ker je v nevarnosti zaradi gestapa. V Vetrinju je bil Jožef po reorganizaciji domobranstva v Slovensko narodno vojsko dodeljen 4. polku in bi bil z njim vrnjen že v ponedeljek 28. maja. Pa ni bilo tako. Njegov sošolec Ivan Remškar, ki je tudi opravljal službo kurata, mu je ob nekem slučajnem srečanju v vetrinjskem taborišču predlagal, da bi zamenjala službeni mesti, kajti sam bi rad prišel v 4. polk, kjer je imel več sorodnikov in znancev. Ko je zamenjavo odobril tudi glavni domobranski kurat dr. Ignacij Lenček, je Jožef Mejač prišel v Cofovo enoto, kjer sta pa bila tudi njegova brata France in Miha. Cofov polk je bil predviden za vračanje v četrtek 31. maja, toda v sredo se je vrnil zdravnik dr. Janež, ki je ušel Angležem pri Pliberku, in šele tedaj so v Vetrinju verjeli, da Angleži izročajo domobrance partizanom. Tako Mejačevi: Jožef, France in Miha naslednji dan niso šli na transport, s katerim je bilo okrog 500 domobrancev še vrnjenih v domovino in v smrt.
Treba je povedati, da so v začetku maja 1945 vsi Mejačevi odšli na Koroško, le mati, ki zaradi bolezni ni mogla na pot, je ostala doma. Najstarejši brat Izidor se je zaradi svoje družinice, ki je tudi ostala doma, in bolne matere proti koncu leta 1945 odločil za povratek. Kljub zagotovilom, da se mu ne bo nič zgodilo, saj ni bil niti pri vaški straži in ne pri domobrancih, so ga za nekaj časa zaprli. Oče Mejač, trije sinovi in dve hčeri so bili potem v begunskem taborišču v Špitalu. Franjo in njegova zaročenka Minka Jakop sta se v taborišču odločila za poroko. Poročil ju je brat Jožef in prav tako tudi sestro Kati, ki si je za življenjskega sopotnika izbrala koroškega Slovenca. Jožef je kmalu potem odšel v misijone v Južno Ameriko, oče je ostal pri hčeri na Koroškem, vsi ostali pa so odšli v ZDA in se naselili v Milwaukeeju v državi Wisconsin. Franjo in Minka sta tedaj že imela sina Janeza, potem pa so se jima rodili še Frank, Ana in Dan. Brat Jožef je prvič prišel na obisk v Milwaukee po desetih letih, ko je pa kasneje deloval v Kanadi, so bili njegovi obiski bolj pogosti. Vedno znova je občudoval njihovo medsebojno povezanost in zvestobo veri ter slovenstvu. Še danes ima pred seboj sliko, kako so pri sestri v Milwaukeeju zvečer molili rožni venec; sestra in otroci so molili slovensko, sestrin mož, ki je bil Američan in ni znal slovensko, je pa odgovarjal v angleščini. Vsi skupaj so veliko mislili na mater v Zalogu, ki se je po tisti bolezni še pozdravila in potem umrla leta 1958.
Kot vsi novonaseljenci je moral Franjo po prihodu v ZDA najprej poskrbeti za osnovne življenjske pogoje svoje družine. Zaposlil se je v tovarni in kmalu postal preddelavec. Žena je doma gospodinjila in s svojimi šiviljskimi spretnostmi dosegla, da je bila družina z razmeroma majhnimi stroški vedno lepo oblečena. Vsi otroci so obiskovali katoliške šole in si pridobili temeljito izobrazbo. Očetu nikoli ni bilo žal denarja za šolanje svojih otrok. Ko so se drug za drugim poročili in šli na svoje, so vsi ostali v Milwaukeeju in povezani z očetom in materjo, ki sta sedaj svojo skrb in pomoč razširila na vnuke. Kar deset se jih je nabralo in tudi k njihovi izobrazbi je oče veliko pripomogel. Gotovo mu je bilo v zadoščenje, ko je v zadnjih letih videl, kako tudi oni uspešno dosegajo poklicno izobrazbo in stopajo v življenje. V posebno veselje mu je seveda bilo, ko sta leta 1980 prišla na obisk v Milwaukee brat Izidor iz domovine in sestra Marija iz Avstrije. Tedaj so prvič po ločitvi v begunskem taborišču in zadnjič v življenju bili skupaj vsi bratje in sestri.
Že od začetka bivanja v novi domovini je Franjo dobršen del svojega časa in svojih sposobnosti namenil delu za slovensko skupnost, še v večji meri pa je bilo to možno, ko se je pri 63tih letih upokojil. V Milwaukeeju so že prejšnji slovenski izseljenci zgradili cerkev sv. Janeza Evangelista in imeli svojo župnijo. Seveda so se novi izseljenci – begunci pred komunističnim nasiljem – takoj vključili v slovensko župnijo in po najboljših močeh pomagali pri njenem delu, hkrati pa čutili potrebo, da bi poleg cerkve imeli še nek kotiček, kjer bi se lahko srečevali. Nekateri so bili mnenja, da bi v ta namen zadoščala dvoranica, ki naj bi bila po možnosti blizu cerkve, drugi pa so se ogrevali za prostor zunaj mesta, kamor bi zlasti pomladi in poleti prihajali z družinami in na čistem zraku imeli kulturne in zabavne prireditve. Zmagala je druga skupina, v kateri je bil dejaven tudi Franjo Mejač. Kupili so propadajočo kmetijo kakih 40 km od mesta in ji dali ime Triglavski park. Poleg travnika in gozda je bilo tu tudi jezero z otočkom, ki jih je spominjalo na Blejsko jezero. Že pred tem so seveda imeli slovensko društvo Triglav. S požrtvovalnim delom vseh članov – najprej so se urejanja lotile ženske s srpi in motikami, nato so poprijeli še moški – so zemljišče temeljito uredili, da je dobilo podobo pravega parka. V bližini jezera so postavili hišo, kjer imajo dvorano za prireditve, kuhinjo, jedilnico itn. Podjetni Triglavan Jože Kunovar je neke zime na obali jezera na svoje stroške in po svoji zamisli postavil kapelo, ki je pravzaprav miniaturna cerkev sv. Janeza ob Bohinjskem jezeru.

Opis slike: Srečanje bratov in sester v Milwaukeeju leta 1980: z leve Izidor, Kati, Jožef, Marija, Miha in Franjo

Franjo Mejač, ki je bil med ustanovitelji društva Triglav in med pobudniki zamisli o Triglavskem parku, je ostal do konca življenja dejaven tako v društvu kot v parku. Več let zaporedoma je bil upravnik parka in je za to delo žrtvoval veliko svojega časa. Kot dolgoletni predsednik društva Triglav je sodeloval tudi pri organizaciji prireditev. Ena od vsakoletnih prireditev v parku je spominska slovesnost za pomorjene domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja na Memorial day (Spominski dan), ki ga v ZDA praznujejo konec maja. Ta slovesnost se vedno začne z mašo in pridigo – navadno pride za to slovesnost med rojake dr. Jože Gole – sledi spominski kulturni program, na koncu pa še obisk simboličnega domobranskega groba v parku. O tej slovesnosti smo nekajkrat poročali tudi v Zavezi oziroma v Mi med seboj. Dobro obiskana prireditev v Triglavskem parku je tudi vsakoletni misijonski piknik. Glavni del tega piknika je vedno sv. maša, ki jo je med svojimi rojaki večkrat opravil misijonar Jožef Mejač. Misijonskega piknika so se vedno radi udeležili tudi »stari« Slovenci iz Milwaukeeja in okolice. Izkupiček, ki ob dobri udeležbi doseže več tisoč dolarjev, darujejo za misijone.
V Zalogu, kjer je nekoč bila Mejačeva domačija, je sedaj središče nove župnije; cerkev Angelov varuhov stoji prav na kraju nekdanje italijanske barake.
Cerkvica ob jezeru v Triglavskem parku je tudi spominski hram, saj so v njej na stenah obešene ploščice s sliko in podatki pokojnih članov društva Triglav. Odslej bo med njimi tudi ploščica ustanovitelja in dolgoletnega predsednika društva Triglav Franja Mejača. Tudi Nova Slovenska zaveza in uredništvo revije Zaveza se mu zahvaljuje za zvesto sodelovanje. Naj mu bo Bog bogat plačnik in naj uživa pri Njem večni mir!