Avtor: Marta Milena Keršič

15 let mineva od dni, ko smo se farani Šentjošta nad Horjulom s postavitvijo Kapele mučencev poklonili svojim najdražjim, pobitim med drugo svetovno vojno in po njej. 136 imen in priimkov, za katerimi stojijo nekdaj živi očetje, sinovi in žene iz šentjoške fare, je vklesanih v kamen, ki s štirih strani obdaja notranjost Kapele. To ime je spomenik dobil že ob postavitvi in se je ohranil do danes. Blagoslov Kapele mučencev je 9. julija 1995 opravil takratni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Alojzij Šuštar.
Vsako leto poteka pri njej spominska slovesnost, ki se ob lepem vremenu odvija na prostem, sicer pa v cerkvi sv. Janeza Evangelista. Poleg sv. maše domačini pripravijo kulturni program, s svojimi govori in razmišljanji pa navadno sodelujejo člani Nove Slovenske zaveze.
Letošnja spominska sveta maša je potekala ob somaševanju štirih duhovnikov dr. Janeza Juhanta – profesorja na Teološki fakulteti v Ljubljani, Andreja Severja – domačega župnika ter salezijancev mag. Marka Košnika in Petra Končana. Osrednji govornik v kulturnem delu prireditve je bil profesor Justin Stanovnik. Kvintet trobil je strumno spremljal prepevanje mladih mož in fantov, ki so zapeli nekaj domobranskih pesmi. Ob letošnji obletnici, ki kot vsako leto časovno sovpada z ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu julija 1942, smo kulturni del slovesnosti naslovili z naslovom Spominjamo se vas – živite v nas. Predstavili smo zgodbi dveh domačinov in se vprašali, kaj je 9. maj pomenil za prebivalce tega hribovitega območja. Ali je bil to res dan zmage in svobode? Za koga? Za farane Šentjošta prav gotovo ne!
Civilisti so Šentjošt zapustili 6. maja 1945, naslednji dan so se jim na poti na Koroško pridružili še domobranci. Glavnina Šentjoščanov – čez 100 je bila poslana iz Vetrinja nazaj v domovino 29. maja 1945. Nihče od teh ni preživel. Brez sodbe, brez možnosti obrambe so bili pomorjeni, kje ležijo njihova trupla se še danes ne ve! Svoboda, pravica – po 65. letih?
Blizu 100 prebivalcev iz župnije Šentjošt si je po koncu vojne našlo nove domove v Argentini, Severni Ameriki, Kanadi, Avstraliji in Evropi. Posamične migracije v tujino so se nadaljevale do leta 1965. Zakaj? Ali je bilo morda v Sloveniji preveč svobode?
Nekaj mož in fantov ob koncu vojne ni odšlo na Koroško skupaj s civilisti in domobranci. Konec maja 1945 so od OZNE dobili pozive, naj se javijo v Logatcu za nekakšen popis oziroma nabor. Misleč, da se bodo še isti dan vrnili, so se na pot odpeljali z okrašenim vozom. To je bila njihova zadnja pot, domov se niso vrnili. Mogoče pa je bila to svoboda?
Do leta 1956 je bilo zaradi političnih razlogov obsojenih in zaprtih čez 20 oseb iz fare Šentjošt, od tega kar polovica žensk. Tudi med njimi se jih nekaj ni vrnilo domov. Še vedno se ne ve, kakšna je bila njihova usoda. Pa kaj, važno, da je bila svoboda!
Kako težko nam je šla in nam gre iz ust ta beseda, kadar opisujemo povojni čas. Za Šentjoščane je 9. maj dan žalosti, trpljenja, spomina na odhod njihovih najdražjih, dan, ko jim je nova oblast s totalitarnim režimom odvzela človeško dostojanstvo.
Gotovo ni bilo svobode za Francko Grdadolnik, ki je bila 1. junija 1945 aretirana s strani Uprave državne varnosti ter obsojena sodelovanja z domobranci in obveščevalno službo. Prvotna kazen se je glasila: »Smrt s streljanjem, zaplemba imovine in trajna izguba političnih in državljanskih pravic!« Kasneje so ji kazen znižali na 15 let odvzema prostosti. Odsedela je šest let.
Tudi zgodba Adolfa Malovrha in njegove družine nam da vedeti, da je bil to kruti čas, v katerem ni bilo mesta za spoštovanje do človeka, ko je bil posameznik brez pravic in možnosti obrambe. V njegovi družini so bili obsojeni oče Pavel, mama Marija, sin Adolf in hčerka Jožefa. Obtoženi naj bi sodelovali v Bitenčevi špijonski organizaciji in prenašali ilegalno pošto. Nosili so hrano skrivačem, med drugimi bratu Albertu, ki se je nato umaknil v Argentino. Skupna zaporna kazen za Malovrhove je znašala čez 20 let. Doma sta ostala mladoletna brat in sestra. Kmetija je bila zaplenjena, na njej je bilo ustanovljeno državno posestvo.
Prav te zgodbe smo na spominski slovesnosti hoteli oživiti, trpečim in umorjenim dati imena, da bodo mlajši rodovi začutili in spoznali, da so to njihove korenine, ki so bile brezobzirno posekane in ki potrebujejo močne podpore, da bodo znova oživele in pognale. Hkrati smo želeli sporočiti, da nam svobode v srcu ne more vzeti nihče! Zanjo se splača živeti, zanjo je vredno umreti. To je svoboda, ki jo nosimo v sebi in ki ne more biti nikoli premagana!

Opis slike: Šentjošt, 11. julija – Farni pevci na slovesnosti pri Kapeli mučencev