Avtor: Justin Stanovnik

Preden bom v imenu Nove Slovenske zaveze prebral priložnostno besedilo za 21. spominsko slovesnost v Kočevskem Rogu, bi rad vse pozdravil. Najprej njene ugledne udeležence in oblikovalce, v prvi vrsti ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Antona Stresa, novomeškega škofa Andreja Glavana, vse številne duhovnike somaševalce, posebej kočevskega župnika Toneta Gnidovca, ki ima to v sebi, da se ne utrudi bedeti nad tem krajem, takoj zatem pa predstavnike slovenskega političnega in civilnega življenja, ki ste prišli sami, saj Kočevski rog ni kraj, kamor bi ljudi posebej vabili, a ste vseeno – kakor vsako leto – prišli, ker ste tako hoteli. Zahvaljeni za to. In na zadnjem mestu, a res nikakor ne nazadnje, pozdravljeni, prisrčno in iskreno pozdravljeni vsi, ki ste napolnili prostore med temi smrekami in pred tem skromnim svetiščem. Pripeljalo vas je sem ali usmiljenje ali spomin, ali slovenska ali človeška zavest, ali pa plemeniti upor zoper nasilje. Pozdravljeni! Mnogih, ki so hodili sem leta in leta, ni več tukaj. Bog jim daj dobro za dolgo zvestobo. Namesto njih so vedno prihajali novi in še prihajate. Dajete nam upanje, nam in drug drugemu, da človeka ni mogoče uničiti in dotolči, kljub vsemu ne. Zahvaljeni tudi za to.
Ne vem, če se dovolj zavedam, kakšno odgovornost si nalagam, ko sprejemam nalogo, da poiščem besede za ta kraj in ta čas. Ne gre za lepe besede, gre za več: za razumetje velikosti ali neznanskosti ne samo Kočevskega roga, ampak širnega slovenskega Roga. Ali se je vse to sploh moglo zgoditi, se že sedaj sprašujemo. Ali ne bodo ljudje čez nekaj desetletij ali pa čez nekaj stoletij začeli sploh dvomiti, rekoč, da to vendar ni bilo mogoče?

Opis slike: Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Zato mislim, da moramo, najprej in še preden začnemo govoriti o čemerkoli drugem, izreči prvo besedo, ki je nekoč zagospodarila na tem prostoru. Ta beseda je – bolečina. Preden stopimo v Rog, moramo iti skozi vrata, kjer bodo skriti senzorji registrirali, ali imamo dovolj čisto srce, se pravi, dovolj spoštljivo srce, da smemo naprej. Kaj je bolečina? Vsa bolečina je v tem, da boli. Zato ostaja v celoti za zmeraj nesporočljiva. Kako zelo boli, nam ostaja skrito, ker zanjo nimamo fizikalne enote, kakor jo imamo za merjenje jakosti glasu ali pritiska. Samo to vemo za te bolečine tukaj, da so vse morile, da je vsaka bila smrtna. In tudi to vemo, da jih je bilo mnogo, sto, tisoč, deset tisoč. Kakšen orkester je moral biti to, ki je paral te gozdove in to nebo! Kakšni instrumenti so tu igrali? Ta partitura je bila komponirana v ključu muke, zapuščenosti, izdanosti in zadnje samote. Predvsem pa sovraštva. Predvsem pa sovraštva. Ko so na Vetrinjskem polju zvedeli, kam so jih odpeljali, je neko dekle zavpilo: »Ali ne bo že sodni dan!« Vedela je, kaj je svet, kjer so sedaj. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Ne samo zato, ker je nadomestek za simfonijo, ki ni bila skomponirana, za roman, ki ni bil napisan, za film, ki ni bil posnet. Ne samo zato, ampak zato, ker prekaša vse, kar bi kaj od tega, o čemer sem zdaj govoril, moglo biti. »Ali ne bo že skoraj sodni dan!«
Saj čutite, da bi za ljudi, ki so bili tako žaljeni, radi kaj naredili. Da ne bi bili za vedno sami. Da ne bi bili tako revni, da tudi groba ne bi imeli.
Kmalu po prvi svetovni vojni je eden tistih petih mož, ki so za Slovence nekaj velikega naredili, general Rudolf Maister, ki je bil tudi pesnik, napisal kratko pesem in ji dal naslov Grobovi. Pesem ima obliko dvogovora. Od nekod zaslišimo glas:
»Solze vidim, štejem vdove – kam pa skrili ste grobove,kje vsadili svojim križ?«


Odgovor daje pesnik:
»Kaj jih iščeš po poljani, kaj za njimi v hrib tiščiš?Naši v nas so pokopani,mi smo njih nagrobni križ.«



Naši v nas so pokopani,mi smo njih nagrobni križ.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

Ko smo torej šli skozi ta vrata, naredili ta spoznanja, izrekli te obljube, smemo in moramo postaviti neka dejstva, neka temeljna dejstva, ki zadevajo te ljudi. Najprej, da so pred zgodovino čisti. Kaj to pomeni? Ko je poznejši domobranski stotnik Lojz Bastič stal pred krstama ubitega očeta in ustreljene matere, je rekel; »Jaz se bom branil.« Ni rekel, jaz se bom bojeval ali jaz se bom maščeval, ampak je rekel: »Jaz se bom branil.« Ko je Franc Tomšič iz Male vasi v Dobrepolju hotel razložiti, zakaj so branili Turjak tako, kakor so ga pač branili, je rekel: »Mi smo bili kmečka vstaja.« Niso bili nobeni profesionalci, ampak »kmečka vstaja«. Nadalje. Nobeden od njih, ne posamič ne skupinsko, ni kolaboriral. Kolaborirati je mogoče samo z ideologijo, oni pa niso imeli nobenega opravka ne s fašizmom ne z nacizmom. Če pa bi kdo vprašal, zakaj se niso šli borit proti boljševizmu v ilegalo in v gozdove, naj prebere kako knjigo o tem, koga so jeseni 1943 boljševiki napadali po Dolenjskem in Notranjskem; ali pa knjigo Pohorska afera, ki govori o tem, kako so udbovci pobijali nič hudega sluteče Štajerce, ki so se priglašali k partizanom, če so slučajno imeli pri sebi podobico ali križec, ali pa so izgovorili kako besedo, ki ni bila všeč politkomisarju.
Morda pa so kršili katero od norm, ki jih pozna mednarodno vojno pravo? Glede tega je treba upoštevati oceno dr. Celestina Jelenca, predvojnega prvaka Socialdemokratske stranke in člana medvojne Slovenske zaveze, ki je leta 1965 v Argentini v neki anketi povedal tole: »Tudi na naši strani so se dogajale reči, za katere bi raje videl, da se ne bi bile zgodile. Toda, kar se je pri nas zgodilo slučajno v nekem podivjanem času, je bil pri komunistih sistem.« Tudi to je res, da bi se, ko bi bolje vedeli, kdo so njihovi nasprotniki, proti njim bolj dosledno in bolj nepopustljivo bojevali. Tako pa so mislili, da jih poznajo, a so jih prav spoznali šele na robovih brezen in rudniških jarkov! Ali kakor je rekla Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku: »Naši so bili premalo krvoločni. Takih, kot so bili tisti iz hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«
Bili so civilizirani ljudje, člani krščanske prosvete in fantovskih odsekov, in bojevali so se s sredstvi, ki jim jih je nudila in dovoljevala civilizacija. Kakšen neenak boj je to bil, boste razumeli, če upoštevate, da so njihovi nasprotniki prihajali iz kurzov Feliksa Džerdžinskega in iz triletne španske prakse. Tam so si osvojili eno samo normo: »Vse je dovoljeno.« Ti tukaj pa so se bojevali za sebe, za svoje življenje, za to, kar so imeli vrednega; med drugim tudi za krščansko civilizacijo, za katero so mislili, da morajo tvegati življenje.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

To so stvari, o katerih moramo danes tu govoriti, zato, ker stojimo na tleh tolike smrti, predvsem pa zato, ker so resnične. Ali je katera zavezanost večja, kot je zavezanost do teh, ki so bili tako žaljeni in ki se jim je zgodila zadnja krivica! Če bomo mi molčali, ali bodo »kamni govorili«, kakor je bilo nekje rečeno. Ali bodo »kamni vpili«?
Toda že slišimo okoli sebe: »nestrpnost«, »sovražni govor«! Seveda sta nestrpnost in sovražni govor dve besedi, ki nekaj pomenita, a tukaj nista zato, ker bi nekaj pomenili, ampak zato, da opravljata neko ideološko vlogo. Ali se še spomnite besede »revanšizem«. Tudi ta beseda nekaj pomeni – maščevanje – a je bila v jezik investirana zato, da bi že vnaprej ožigosala tiste, ki bi hoteli o ideologiji, ki ima v svojih knjigah zapisane na milijone nedolžnih žrtev, če bi hoteli o tej ideologiji povedati kaj resničnega. In veste, kaj pomeni po novem »politizirati«? Politizirati pomeni govoriti o tem, kateri ljudje so uprizorili Barbarin rov. In kdo so »zgodovinarji«, ki jim je edinim treba dovoliti govoriti o teh rečeh? To so ljudje, ki se ubadajo z našo preteklostjo, a so šli skozi naše kurze in so bili – ali pa so še – na naših plačilnih listah. Njim naj prepustimo zadnjo besedo. Tako grejo te reči, vidite.
V izjavi Slovenskega narodno osvobodilnega sveta (SNOS) z dne 19. februarja 1944 O pravicah in dolžnostih slovenskih ljudi stoji zapisano tudi to, da si je Narodnoosvobodilno gibanje (NOG), ki je »po svoji vsebini globoko demokratično in pristno človečansko«, zapisalo na svoj prapor boj za naslednje pravice; le dobro poslušajte, za katere pravice se je to gibanje borilo: »za zakonitost, za svobodo vesti, za svobodo besede, za svobodo tiska, za svobodo zborovanja in združevanja, za nedotakljivost osebnosti in stanovanja« in še druge reči. Prav je, da kakšno besedo od tega povemo. Borili so se za svobodo besede. Lahko si govoril, kar si hotel. Za svobodo tiska. Lahko si izdajal časopise in knjige – poljubno. Za svobodo zborovanja in združevanja – lahko si ustanavljal politične stranke in se jim pridruževal in z njimi hodil na forum. Za nedotakljivost osebnosti in stanovanja. Preden je UDBA prišla v tvoje stanovanje, je morala imeti vsa potrdila instančnih sodnih organov. Podpisali pa so ta papir Josip Vidmar, Boris Kidrič, Vladimir Krivic in Janez Stanovnik.
Sedaj pa primerjajte to besedilo z resničnostjo, ki jo je to »globoko demokratično in pristno človečansko gibanje« po zmagi vzpostavilo. Res, zadnjih deset ali dvajset let niso več pulili nohtov, totalitarna pa je ta oblast bila do konca. To se pravi, da je temeljila na tistih šestih temeljih, ki so jih politologi registrirali za vse totalitarizme na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Ne smemo biti neumni. Ne smemo biti neumni. Ozrite se malo okoli sebe in boste videli, da danes gre za novo Osvobodilno fronto, za novo zbiranje naroda. Kaj je iz prvega zbiranja naroda nastalo, dobro vemo, a kaj bo nastalo iz drugega – ne smemo biti neumni.
Toda ali nisem s takim govorjenjem zagrešil »sovražnega govora«? Nič, se bojim, mi ne bo pomagalo, če se bom branil, da se tudi zdravnik vdaja »sovražnemu govoru«, ko sporoči bolniku, da ima raka, če se meni očita »sovražni govor«, ko opozarjam, da zlaganost razkraja slovenski jezik.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Kočevski rog 2010 – Nepozabni glas Blaža Cedilnik

Ob tem se spomnim na besede, ki jih je napisal eden od treh največjih angleških pesnikov minulega stoletja Wystan Hugh Auden. Njegov verz se glasi takole: »Vse, kar mi je ostalo, je beseda, da z njo razdenem zavozlano laž.« Vse, kar imam, je beseda, da z njo razdenem zavozlano laž. Res, če bomo hoteli živeti, bomo morali storiti nekaj od dvojega: sami, cel narod, ker je prizadet cel narod, se bomo morali zavestno odločiti, da bomo govorili resnico, tudi v najbolj banalnih rečeh, dosledno, kot na strateško izvajani vsenarodovi terapiji; potem pa bomo morali začeti, vsak tam, kjer je, kjer stoji, mirno in brez histerije raziskovati in odkrivati »zavozlane laži«, s katerimi nas dnevno zasipajo medijske agenture postboljševiškega imperija in posttotalitarnega relativizma.


V laži večno ne bomo mogli živeti. Ne kot narod, ki ima svoje življenje, svojo kulturo in svojo bit; ne kot država, ki obstaja, če je država, v nomosu uma, tudi tu v laži, ki ni soobstojna z umom, ne bomo mogli večno živeti. Sicer bo država sama prej ali slej postala nekaj zlaganega: ker bo in je hkrati ne bo. Država je nastala iz zametkov uma, tako stara grška v petem stoletju pred Kristusom, je kakor moderna evropska, v kakršni smo do boljševiške agresije več ali manj živeli tudi Slovenci. Boljševiki pa so leta 1945 državo zaplenili, niso je ukinili, ampak so jo zaplenili in sami postali država. Pomislite, koliko laži so morali proizvesti, da so prikrili to veliko tatvino! Da so zamaskirali svojo politično hibridnost!

Prvi predsednik Republike Slovenije je 6. maja rekel na Orlah tole: »Dogodki, ki se jih danes spominjamo so na stežaj odprli vrata, skozi katera je v Ljubljano vstopila svoboda.« Da rečeš temu, kar je takrat vstopilo v Ljubljano – pa tudi v Slovenijo, dodajamo mi – »svoboda«, moraš jezik naroda, pred katerim to besedo izrečeš, zelo prezirati. In ko je aktualni predsednik države 8. maja na Prešernovem trgu v Ljubljani dejal, da sta bila tega dne pred petinšestdesetimi leti »zgodovinsko poražena zločinski ideologiji nacizma in fašizma«, ni pa povedal, da je istega dne pred petinšestdesetimi leti v Sloveniji – pa ne samo v Sloveniji – zavladala zločinska ideologija totalitarnega boljševizma, kaj naj bi takrat rekli? Da Osvobodilna fronta slovenskega naroda ni bila »izraz politične zrelosti«, kot je predsednik še povedal, ampak inštalacija slovenske boljševiške partije za boj s konkurenčnim totalitarizmom in za zmago nad tradicionalno narodno kulturo. Večno ne bomo mogli biti v laži. Kakšen narod pa bomo, v kakšni državi pa bomo živeli, če bomo dovolili, da bodo narodne in državne praznike onečaščali, ne z našo, ampak z neko drugo zgodovino: s slavljenjem porazov in mrež, ki so jih za nas spletali, in ukan, ki so jih za nas izumljali. Enkrat bomo morali nehati meriti strani neba z zastarelo astronomijo diskreditiranega ptolomajskega mita, enkrat bomo morali napraviti kopernikanski obrat v Evropo, v civilizacijo, v normalnost.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

Dragi prijatelji, saj zato hodimo sem, da bi dorasli, mar ne? Dorasli v vseh pogledih, zlasti pa tako, da ne bi nikoli več dovolili, da bi nam bratje napovedovali vojno, zlasti ne, če bi že bili v vojni z zunanjim sovražnikom; in da nas tujci ne bi več uporabljali za ceneno valuto za poravnavanje medsebojnih uslug.
Da, tudi tukaj moramo odrasti. Ko je aprila 1915 Antanta sklenila z Italijo pogodbo, da prestopi na njihovo stran, so ji Britanci obljubili, da ji plačajo to z zemljo, na kateri je živelo 300.000 Slovencev. Ta pokvarjena kupčija se je uresničila in šla v zgodovino pod imenom Rapalska pogodba. Aprila 1946 je v Fultonu, v zvezni ameriški državi Missouri Winston Chruchill dramatično svaril svet, da se nad Evropo spušča »železna zavesa«, ki ji je komaj leto prej, februarja 1945, na Jalti postavljal lokacijo. To je storil Churchill, ki je marca 1941 govoril, da so »jugoslovanski narodi spet našli dušo«, čez dobri dve leti pa je dosegel, da so zavezniki v Teheranu za svoje komitente v Jugoslaviji določili komuniste; poleti 1944 pa je prisilil kralja, da je podpisal sporazum med predsednikom njegove vlade in partijskim šefom jugoslovanskih komunistov. Prav malo ga je brigalo, kaj bo z dušo jugoslovanskih narodov. In tega ni storil zato, da bi izboljšal strateški položaj zaveznikov na Balkanu, ampak zato, da je zagotovil celotno plačilo Sovjetski zvezi za njen vojni angažma, in zato, da je z žrtvovanjem Jugoslavije dobil proste roke v Grčiji – se pravi v Sredozemlju, ki je Britanijo zares zanimalo.
Saj je prav, da govorimo o teh stvareh tukaj, mar ne, kjer ležijo žrtve teh žaljivih in umazanih iger. Iz spoštovanja do njih torej. Pa tudi zaradi sebe: da bi končno dorasli; da bi res vedeli, kako moramo ravnati s sabo in kaj smemo pričakovati od tujcev in kaj si smemo od njih dovoliti. Da bi končno dorasli.
Dragi prijatelji, ko smo si malo prej dajali roke, da bi si zaželeli miru, kot se od nas pričakuje, je bila v vsaki od tistih kretenj tudi obljuba, da bomo ohranili v sebi zvestobo, ki smo jo pokazali s tem, da smo tukaj. Da bi nas bilo tukaj vedno več. Ni namreč mogoče, da ne bi začutili, da tu postajamo boljši ljudje in da tu šele prav začutimo, kaj to sploh pomeni. V nedeljo, 13. junija je odposlanec papeža Benedikta XVI. na evharističnem kongresu v Celju prebral besedilo, s katerim Katoliška cerkev razglaša Lojzeta Grozdeta za mučenca. Pred tem in po tem je bilo o tem izbranem fantu veliko povedanega in napisanega. Meni pa je nekaj tednov pred tem, po rokah nekega sodelavca revije Zaveza, prišlo v roke nekaj listov iz dnevnika mladega bogoslovca Lojzeta Hostnika. Meseca maja 1945 so ga zajeli nekje v dolenjskih hribih, potem so ga še nekajkrat videli na Kočevskem, marca 1946 pa je izginil za vedno. Za njim je ostal samo skromen zvezek, za katerega se je izkazalo, da je njegov dnevnik. Tudi Hostnik je bil član dijaške katoliške akcije profesorja Ernesta Tomca. Ker sem bil tudi sam zraven – prav na začetku, pri štirinajstih letih – sem nekoliko vedel, kdo so bili ti fantje. V mnogih desetletjih potem pa je veliko od tega odšlo iz mojega spomina. Teh nekaj opisov Hostnikovih dni v njegovem dnevniku pa je doseglo, da sem jih spet zagledal. Natanko takšni so bili, sem si rekel, z nemajhnim zadovoljstvom. Tako čistega besedila – vidite – že dolgo dolgo nisem bral. Zato zdaj tvegam in vas vabim, da si nabavite zadnjo številko Zaveze, če je še nimate, in tistih par strani preberete. Preberite jih enkrat, dvakrat, trikrat; preberite jih večkrat. Kot učitelj vam morda smem reči, da enkrat ni nobenkrat. Preberite jih večkrat, da boste videli, kakšni ljudje so to bili. Da boste to videli vi sami, ne da bi vam kdo povedal, da boste to ugotovili sami.
Posebno danes je to važno, ko se s temi ljudmi tako zelo manipulira. Saj vidite, kako gre. Saj veste, kako to gre. Nekako takšni so namreč bili tudi tisti, zaradi katerih ste danes sploh prišli sem. Takšni so bili, še bolj takšni pa so umirali.
Zato še enkrat ponovimo zadnja dva verza iz Maistrovih »Grobov«:
»Naši v nas so pokopani,mi smo njih nagrobni križ.«Naši v nas so pokopani,mi smo njih nagrobni križ.



Hvala lepa!