Avtor: Pavle Košorok
Sem, kar sem bil
in vsakdo me bo mogel pozabiti …
Sem in bil sem in bom
in zato sem več od pozabljenja,
neizmerno več od zanikanja,
neskončno več od niča …
To so besede nerazumljenega pesnika, ki nam jih bo dano razumeti nekoč … Pravzaprav pa jih preizkušan človek lahko razume že sedaj. Življenje vsakogar od nas preizkuša. Čim bolj resne so preizkušnje, večje izkustvo nam je dano …
Danes se poslavljamo od enega takih ljudi: zdravnika, kirurga, učitelja, prijatelja … V čast si štejem, da sem lahko rasel ob njem. Skupaj sva prebila skoraj 40 let … Obema je bilo dodeljeno področje kirurgije, ki je marsikje še vedno nekaj obrobnega. Oba sva samorastniško začutila, da je to veja medicine, kjer je mogoče zelo veliko pomagati.
Dr. Velikonja ni bil nekdo, ki bi ti svoje znanje vsiljeval. Znanje si pri njem videl, če si hotel gledati, če si znal videti … Rad je povedal svoje izkušnje, če si ga vprašal in če je videl, da se zanimaš. Vesel sem bil, da se je po upokojitvi odločil sodelovati v našem kolektivu.
Tu je živel odprto življenje. Veseli smo bili njegove hudomušnosti, njegovih šal, posebej ob raznih praznovanjih v naši hiši.
Spominjali se ga bodo tudi študentje, ki so hodili k nam na vaje in ki se verjetno sploh niso zavedali, da so dobivali znanje iz prve roke.
Spremljali smo njegove utrinke iz osebnega življenja, ki do njega ni bilo vedno usmiljeno. Pa vendar smo ga vedno dojemali kot srečnega človeka.
Njegove poti so bile tudi hribi. Največkrat je hodil na Toško čelo, kamor so ga pogosto spremljali različni sopotniki. Tudi sam sem bil med njimi. Bil je žilav in hiter, poln življenja … in čeprav mlajši, sem ga komaj dohajal …
Pot na Prisank je bila njegova zadnja … in končala se je sredi noči … Sredi noči se utrinjajo zvezde … ne vem, koliko se jih je utrnilo tisto noč. Če je bila ena sama, je bila to njegova … Nekateri ljudje – so kot zvezde … Tudi zvezde so nekatere brez imena. Njihovo svetlobo opazimo šele, ko se utrnejo.
Dr. Tine Velikonja je žarel s posebno svetlobo. Bil je Človek … bil je Zdravnik … tisti, ki bo popolnoma razumljen šele nekoč …
Naj dokončam pesnikovo molitev
Vse je večno, kar nastane …
Rojstvo je močnejše od smrti,
vztrajnejše od obupa in samote,
silnejše od hrupa in greha,
slovesnejše od zavrženosti …
… nikoli ne bom prenehal biti …
Nikoli …
Amen.