Avtor: Justin Stanovnik

Žale, 15. julija 2010
Dovoljeno mi je bilo, da v imenu Nove Slovenske zaveze poiščem nekaj besedi za slovo od izrednega in dragega človeka dr. Tineta Velikonje. Ko odhaja človek, s katerim smo bili veliko skupaj, nas sredi opravkov, ki so s tem povezani, včasih spreleti, da je vse skupaj neresnično, nekakšna igra, in da bo vsak čas prišel od nekod nekdo in nas prebudil. Potem pa nas spet kakšna podrobnost postavi nazaj v resničnost in spet se zavemo, da je tu odhod, ki ni primerljiv z nobenim drugim odhodom na tem svetu. Da smo tu na meji, ki je neizprosna ne samo v svoji dokončnosti, ampak tudi v zahtevnosti, da odgovorimo na vprašanje, kdo je bil človek, ki je bil z nami nekaj let, na tej strani, zdaj pa odhaja drugam. Tako naravna je ta zahteva, da ji v nekem oziru vedno ustrežemo, četudi ne zavestno in v celoti.
Ne dvomim, da boste sedaj, ko bomo po stari slovenski navadi v tišini šli za pokojnikom, dovolili kakemu spominu, ki ga imate nanj, da vam ga pomaga še enkrat postaviti v tem, kar je bil. Hoja in molk in človek, ki odhaja – to je svečan prostor, v katerem sama od sebe nastajajo prva vprašanja, kot je na primer Leopardijevo: Kaj je življenje ubogega pastirja?
Toda tu nismo posamezniki, ampak skupnost. In dr. Tine Velikonja je bil človek, ob katerem je naravno, da si postavimo širša, recimo slovenska vprašanja. Torej, kdo je bil Tine Velikonja? Na to vprašanje ne bomo mogli prav odgovoriti, če si prej ne postavimo drugega: Kdo je bil Narte Velikonja? Tinetov oče. Dva ključna prizora o njem nam je posredovala njegova hčerka Meta Velikonja. Eden se nanaša na 10. maj leta 1945, ko ga je prišla aretirat OZNA, torej drugi dan po „osvoboditvi“, kot je bilo nekje rečeno oni dan. Drugi prizor pa je z dne 25. junija 1945, ko je Velikonjeva mati pred stolnico povedala hčerkama Meti in Lenki, ki sta jo tam čakali, usodni stavek: »Sedajle bodo ustrelili našega papana.« Potem so vse tri šle v cerkev, kot pripoveduje Meta, »klečale pred tistim razpelom nasproti stranskega vhoda in jokale.«
Narte se je boljševikom zameril z odločno obrambo tradicionalne kulture, posebno pa s serijo radijskih prispevkov ob koncu 1943. in v začetku 1944. leta, ki so pozneje izšli v brošuri z naslovom Malikovanje zločina. Eden od teh nagovorov se končuje takole: »Slovesno izjavljam: Take svobode ne maram. Zame bi bilo nekaj nedopovedljivo groznega gledati, da so tisti na oblasti, ki so priklicali nad naš narod tako nesrečo, da je ne bodo mogla popraviti tri pokolenja.«

Ko se je Tine 8. avgusta 1945 z bratom Janetom pojavil na hišnih vratih, je bil na zunaj oslabljen, od teharskega režima in tifusa komaj živ, a z notranjostjo, v kateri so bila zrna velikih in neuničljivih spoznanj. Čeprav tega seveda ni mogel razkazovati, je bil v sebi poln naraščajočega védenja o svetu, v katerem je sedaj živel. Na zunaj je bil enak kolegom na gimnaziji in fakulteti, v resnici pa zelo drugačen. Iz te drugačnosti je postal samoten raziskovalec brezpotij Kočevskega roga in brezen Trnovskega gozda.
Ko je prišlo leto 1990, je bil pripravljen. Pridružil se je skupini, ki je dala vzpodbudo za prvo roško spominsko slovesnost julija 1990 in leto pozneje postal eden ustanovnih članov Nove Slovenske zaveze, hkrati pa tudi že njen predsednik. Stopil je v uredništvo revije Zaveza in postal eden njenih poglavitnih piscev. Šarm, kolikor ga je revija imela, je bil njegovo delo. Tudi tu se je izkazalo, da je očetov sin: v odkrivanju finih motivov v odločanju ljudi in v uporabi slogovnih obratov, ki so revijo delali zanimivo.
Stvari, ki sem jih tukaj naštel, so seveda pomembne. Odločilno je bilo to, da je nadaljeval očetovo delo v boju proti malikovanju zločina. Tega ni delal zavestno ali zato, ker bi hotel nadaljevati delo, ki je očetu padlo iz rok, ampak zaradi smeri, v katero se je obrnila slovenska tranzicija kmalu po letu 1990. Po začetni skrušenosti – igrani – so kontinuitetne sile boljševizma začele znova osvajati tudi politični teren. Tako da sedaj že niso več izkazovali moči samo v medijih, v finančnih ustanovah, v šolstvu in v znanosti, kjer so moč že vseskozi imeli, ampak, kot rečeno, tudi v politiki. Trenutno je tako, da nas je z Basescujem pustila zadaj tudi Romunija. Že nekaj časa je mogoče govoriti o boljševiški rekonkvisti.

In kje vidimo mesto, ki opravičuje novo aktualnost sintagme o malikovanju zločina? Ne gre za nobeno obtoževanje, ampak za natančnejšo analizo nekega vrhunskega demokratičnega postopka. Kaj pomeni, gledano v zgodovinskem horizontu, voliti kako stranko boljševiške provenience? Voliti kako stranko boljševiškega izvora pomeni glasovati za Krimsko jamo, za Kočevski rog, za Barbarin rov, da omenim samo tri izstopajoče primere boljševiških storitev. Kdor se torej v najvišjem svojstvu državljana opredeli za katerega od delitvenih produktov boljševiške substance, se opredeli za legitimno vlogo zločina v politiki. Dopušča avtodestruktivno utemeljevanje države na zločinu. Toda, ali se niso opravičili? So, a tako, da so s takimi opravičili še bolj žaljivi in arogantni. Krimska jama, Kočevski rog, Barbarin rov niso primeri kakega neuspelega nedeljskega izleta, ampak mednarodnopravno definirana dejanja velezločinskih ekscesov, ki jim ustrezajo samo striktna in zavezujoča besedila pravnega in političnega značaja.

Oče Narte Velikonja in sin Tine Velikonja imata skupno to, da zločinu nista bila pripravljena priznati statusa političnega dejanja. To, kar omogoča politiki, da postane gradbena prvina civilizacije, je njena soobstojnost z integralnim razumom. Taka prvina je bil Tacitov stavek, ki sem ga nedavno našel zapisanega na enem od svojih papirjev: Zavedam se svojega dostojanstva in svobode drugega. V dialektični igri med zavedanjem lastne vrednosti in dopuščanjem svobode drugega je mogoče obdržati civilizacijo. Misel, tako postavljena, predstavlja civilizacijski aksiom. Boljševizem je njegova negacija: ne ve ne za lastno dostojanstvo, ne za svobodo drugega.

Razlika med Nartejem Velikonjo in njegovim sinom Tinetom Velikonjo je ta, da je Narte bojeval svoj boj z malikovanjem zločina sam, Tine pa, v nekem drugem času, organizirano, skupaj s somišljeniki. Obema pa je bilo skupno to, da sta se v najbolj kritičnem času Evrope odločila za civilizacijo. Sliši se patetično, ampak tako je treba reči.

Kaj pa nagrade? Ali za Tineta Velikonjo lahko rečemo, da je bil prejemnik nagrad? Nekateri so, kot vemo. Kako je s to rečjo? Nedavno nas je eden od habitualnih prejemnikov presenetil z naslednjim komentarjem: »Jaz sem imel tako življenje, da sem dobival nagrade.« To je povedal tako, da ni bilo videti, da ve, da je povedal zavratno nevaren stavek. Da je storil to, čemur so Grki rekli hybris.

Tine Velikonja, se zdi, ni dobival nagrad. Ali pa nisem dobro informiran. S tem pa ne bi mogli reči, da njegovo življenje ni bilo nagrajeno. V naši druščini se o tem sicer ni veliko govorilo, toliko pa le, da smo vedeli, da ima za pravo nagrado svoj dom.
Sicer pa, naj se poslovimo.
Bog Ti daj dobro, Tine! Bog Ti daj dobro!