Avtor: Justin Stanovnik

Konfin, petek, 25. junij 2010
Spoštovani gospod dekan, cenjeni gospod župnik, gospodje somaševalci, mladi pevci in pevke, ki ste tudi letos, kakor vsako leto sklenili, da počastite spomin nekih ljudi s tem, kar jim pač človek lahko dá, vi vsi, gospe in gospodje, ki ste s tem, da ste prišli, potrdili – da vam ni vseeno, kako deluje ta svet – in s tem ponovno potrdili upanje, naše in vaše, da človeka ni mogoče uničiti in dotolči, kljub vsemu ne. Zahvaljeni za to.
Katere misli bi bilo primerno, da nastajajo na tem kraju, za katere besede bi bilo prav, da se tukaj izgovorijo. Kako naj torej začnem?
Vsi ste gotovo že slišali za grško dramo. Za staro grško tragedijo. O čem govorijo te drame? Za Antigono veste, da se je odločila, da bo pokopala brata, čeprav je kralj pod smrtno kaznijo to prepovedal. Ko gledate igro, veste, kaj se bo zgodilo: da bo Antigona nazadnje brata res pokopala in potem tudi prestala kazen, ki ji je bila zagrožena. Ko gledamo Ojdipa, kako se zapleta v nemogoče družinske razmere, vemo že vnaprej, da se bo končalo z veliko katastrofo. Ko je učeni Aristotel kako stoletje za tem, ko so bile te drame pisane in igrane, razmišljal o tem, kakšno vlogo igrajo v kulturnem ali duhovnem obstajanju naroda, recimo atenskega ljudstva, je zagledal dvoje. Najprej je videl, da gledalci ob gledanju napetega dogajanja na odru ne ostajajo ravnodušni, ampak jih napolnjuje, kot se je sam izrazil, strah in usmiljenje – éleos kaì fóbos – strah in usmiljenje. To se je temu premišljevalcu najglobljih človeških reči zdelo izredno pomembno: da ljudje, ne kot zasebniki ampak kot skupnost, ob nekem dogajanju, ki ni samo pretresljivo, ampak tudi estetsko, se pravi, lepo in vzvišeno, z drugo besedo, nevsakdanje, doživljajo, ko jih napolnjuje strah in usmiljenje, svojo človeškost ali preprosto, občutijo da so ljudje. Aristotel je pri tem spoznal še nekaj. Videl je, da doživljanje strahu in usmiljenja pripelje do katarze ali očiščenja.



Gotovo čutite, da imamo na mestu, kjer smo, pravico govoriti o strahu in usmiljenju. V noči na 25. junij 1945 so na dvorišču centralnih oznovskih zaporov na Poljanskem nasipu nalagali domobranske ranjence na tovornjake in na avtobus. Bilo je ena po polnoči, zato tam, razumljivo, ni bilo prič, razen tistih, ki so bili v operacijo vpleteni. Nekateri domobranci so imeli hude, še odprte rane. Poleg tega je bilo že najmanj 14 dni, odkar so jih iz bolnice premestili v te zapore. Tu se jim je stanje zelo poslabšalo. Kaj se je dogajalo, ko so jih seganjali in metali na avtobus in tovornjake, seveda ne vemo, predstavljamo pa si nekoliko le lahko. Čez nekaj ur, šele proti jutru, so ta avtobus in te tovornjake zagledali ljudje iz vasi Rakitnica, ki leži na poti od Dolenje vasi do Grčaric. Potem ko so se čez kak dan oglasile eksplozije iz smeri Grčaric, pa tudi bolj od daleč, od Kočevskega roga, je morda kdo od njih povezal tisto grmenje s tistim avtobusom in tistimi tovornjaki. Govori se še o neki ženski, ki je nekaj dni zatem šla po cesti mimo Konfina proti Glažuti in tam kakih 100 metrov pod cesto opazila dogorevajoče ognje in okoli njih še cele opornice in druge ranocelniške pripomočke. Kaj pa se je z ranjenci zgodilo, nam je na tem mestu pred leti povedala Anica Benčina: »Ranjence so privlekli pred brezno, jih slekli, jim pobrali povoje in opornice in jih zverinsko pobili«.
Kar se je dogajalo potem, govori za to, da je velikim bolečinam usojeno, da so same. Ko pa so oktobra 2006 spravili na dan kosti 81 ranjencev, je to bilo nekaj, ob čemer bi se v Sloveniji moral ustaviti čas. Toda, ali se je sploh kaj zgodilo? Duhovna elita v središču Slovenije, ki v svojih antenah lovi najfinejše vzgibe časa, je bila tiho, kakor da ne bi bilo nič, in še naprej rutinsko gnala svoj kulturni biznis. Doktor Boris A. Novak je napisal tragično igro o lipicancih, ki je potem nastopila pot po slovenskih gledališčih. Napisal jo je, citiram, »iz skrajnega gneva in iz etike, ki je v osrčju moje poetike.« To je človek, ki, kakor sam pravi, ne bi pisal, »če se ne bi hkrati angažiral za cilje, za katere se mi zdi vredno izpostaviti«. Za tistih 81 trpinčenih ranjencev se mu ni zdelo vredno. Premiere te drame v Mestnem gledališču se je udeležil tudi dr. France Bučar in tako izrazil »svoj osebni javni protest« zoper vse, kar se dogaja z lipicanci. Potem torej, ko se je brezno odprlo, ni moglo spregovoriti, ker mu ljudje niso hoteli posoditi glasu.
Potem pa je prišel incident z Romi. Pisatelji in pesniki so 8. novembra 2006 napisali protestno pismo, ki se mu pozna, katere roke so ga sestavile: da ravnanje z Romi »pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic in socialnih norm; da je bilo reševanje romske družine Strojan »skrajno brutalno, cinično in rasistično ravnanje«; za domobranske ranjence pri Konfinu niso imeli teh besedi. Veliko ogorčenja in fine žalosti se je prebudilo tudi v novinarjih, ko so videli, kaj se zgodilo v gozdu pri Ambrusu. Eni so bili tako prizadeti, da so pozabili, da je ena od zahtev dostojnega novinarstva takoimenovana celostna informacija. Vesna Milek (Ona, 14. november) tako pravilno ugotavlja, da so bili »Romi, tako kot Židi, žrtve nacizma, vendar niso dobili opravičila svetovne javnosti«, a pri tem iz bogve kakšnih razlogov pozablja povedati, da so v dveh pomladnih mesecih leta 1942 slovenski partizani pobili najmanj 160 Romov, predvsem žensk in otrok na zelo krut in razuzdan način, kot pravijo viri. Veličina Konfina se še ni srečala s slovensko občutljivostjo. Mogoče je pa ni? Mogoče je pa kam šla?
Tako ljudje, katerih kosti so 61 let ležale v nekem Dolenjskem breznu, ne da bi se kdo zanje zanimal, tudi po tem, ko so na dramatičen način obvestili javnost, da obstajajo, niso pritegnili nobene pozornosti.
Posebno akutno obliko je to novodobno barbarstvo dobilo ob srečanju, če smemo tako reči, Konfina z bolnico Franja. Do Konfina je bila bolnica Franja upravičeno ena od najbolj čaščenih slovenskih partizanskih ikon. Franja je bila za večino Slovencev predvsem bolnica, in čeprav so boljševiki ujete ranjence množično pobijali že prej, so ti umori – deloma zaradi zgodovinske oddaljenosti – nanjo sicer metali senco, a bistveno ji vendar niso mogli škodovati. Odkritje pri Konfinu pa je ta grozoviti pokol postavilo v sredo našega časa. Prvo, na kar smo pomislili, je bila moralna in estetska nesoobstojnost Franje in Konfina. In ker je bil Konfin tu in ga nikakor ni bilo mogoče zbrisati s sveta, je postalo jasno, na mah je postalo jasno, da bo Franja sedaj morala iti. Prizadeta je bila namreč ena od tistih začetnih in globinskih reči, ki jim pravimo okus.
Okus je osnovna norma, ki se ji ni treba vedno znova dokazovati in utemeljevati, ampak je v nas zgodovinsko in se uveljavlja spontano kot del naše človeške biti. Proti temu, kakor nas določa okus, ne moremo nič. Poljski disident pesnik Zbignew Herbert pravi v pesmi, ki ji je dal naslov Okus tudi tole: »Okus mi ne dovoljuje, da bi se udeleževal vaših zlih obredov.« Ne šele kaka teorija ali kaka filozofija, že okus mi ne dovoli, da bi hodil z vami.

Skratka, po Konfinu bi številni slovenski navdušenci za kolesarski šport svoje vsakoletne prireditve morali poimenovati po kom drugem. Toda ne. Zdi se, da so organizatorji po odkritju tega, kar so boljševiki naredili pri Konfinu, dela na Maratonu Franji samo intenzivirali. Tri leta po odkritju Konfina, leta 2009, so poročila govorila, že o 6000 udeležencih, letos enako. Najbolj pomembno in za boljševiško tradicijo najbolj značilno pa je to, da z interpretacijo, kam ime Maraton Franja postavlja to mogočno kolesarsko manifestacijo, ne pretiravajo. Kakor da bi hoteli biti v vsakem trenutku, s preprostim priključkom v stanju aktivirati to skrbno grajeno in negovano silo za poljubne naloge. Tako so med vojno gradili t. i. osvobodilno fronto: ljudje so mislili (ne vsi seveda, mnogi pa kljub vsemu le, pa naj se še tako čudimo), da se bojujejo za narodovo svobodo, končno pa so se prebudili v boljševiški okupaciji. Danes seveda ne gre za boljševiški totalitarizem, ampak za postboljševiško demokracijo – tempora mutantur.

Naj vam z dvema primeroma ilustriram, kako so stvari takrat, med boljševiško revolucijo, potekale in po vsem videzu potekajo še danes. Naj vam z dvema primeroma ilustriram, kako so stvari delovale in kako po vsem videzu na rafiniran in komaj opazen način delujejo še danes. Junija 1942 so se na Tisovcu v Suhi krajini sestali partizanski zdravniki. Kaj so se tam med drugim tudi dogovorili, je bralcem dela pred dvema letoma, natanko 6. septembra 2008, v posebnem pismu sporočila dr. Zora Konjajev. Dogovorili so se, navajam, »za strogo spoštovanje mednarodnih konvencij za ravnanje s sovražnikovimi ranjenci, ki morajo biti deležni enakega zdravljenja kot partizani«. Sedaj pa primerjajte te besede s tem, kar se je dogajalo tu. Spet smo pri Kolakowskem, ki je boljševiško prakso jedrnato združil v naslednji stavek: »Laž je nesmrtna duša komunizma.« Kaj se je tu dogajalo ali v kaj se je spremenila Hipokratova prisega s Tisovca v boljševiški redakciji, nam je, kot sem vam povedal, to razložila ga. Anica Benčina.
Tu smo sedaj sredi posebnega ravnanja z ljudmi, s posamezniki, s skupinami, s celimi narodi: smo sredi manipulacije. Ali naj vam preberem izjavo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, takoimenovanega, ki govori o tem, kaj si je NOG, »globoko demokratično in pristno človečansko«, zapisalo na svoj prapor. Poslušajte, kaj tam stoji: »zakonitost, svoboda vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja« in še mnogo drugih reči. Podpisali pa so to izjavo Josip Vidmar, Boris Kidrič, Vladimir Krivic, Janez Stanovnik. Potem pa so, brž ko je to »globoko demokratično in pristno človečansko« gibanje zmagalo, zaplenili državo in sami postali država in, da so mogli biti država, zaplenili tudi človekove pravice.

Tako so šle, vidite, te reči. In kaj nam jamči, da ne gredo, mutatis mutandis, tudi danes? Kaj naj bi pomenile pripombe in komentarji, ki so padali med letošnjim Maratonom Franja, in ki jih je bilo ravno toliko, da ni ostalo nobenega dvoma, kam ljudje, ki so se ga udeleževali, spadajo, in ravno toliko, da se nihče ni mogel vznemiriti. Govorile so te pripombe o »predanosti, požrtvovalnosti in iznajdljivosti partizanov«; da je ta maraton »izjemno odmeven, ker nosi ime po partizanski zdravnici«, o tem, da ga je bilo treba znova obuditi, »ker je začela bledeti partizanska idilika«; pa tudi direktno, da nas »maraton spominja na narodnoosvobodilni boj, svobodo, človekoljubnost in solidarnost«.

Ne smemo jim zaupati, si pravimo, ko vse to preberemo, ne smemo biti neumni. Kar pa meji že na tragičnost, je to, da jim ne bomo mogli verjeti, tudi če nam bodo hoteli kdaj povedati kaj resničnega. Sicer pa nam vsak dan dajejo še druge dokaze, da jim ni mogoče zaupati.
Če se še spomnite, smo na začetku govorili o grški tragediji. Tam smo rekli, da so ljudje hodili v gledališča, ker so čutili, mogoče sploh ne zavestno in v glavi, ampak v neki osnovni človeški percepciji, da tam postajajo boljši ljudje: da vstopa vanje strah in usmiljenje, da tako dosegajo očiščenje, in kot smo rekli, postajajo boljši ljudje.

Vidite, to so delali stari Grki. Kakor obstajajo različni ljudje, tako obstajajo različni narodi. Grki so hodili v gledališča gledat Ajshilove, Sofoklejeve in Evripidove drame; Rimljani pa so hodili v Kolosej gledat, kako se gladiatorji pobijajo med sabo in kako zveri trgajo nemočne ljudi, v poznejših časih zlasti kristjane. Kakšni pa smo Slovenci? Kakšna tretja varianta mogoče? Katera?
V 20. stoletju smo šli Slovenci skozi tako zgodovino, kot mnogim drugim narodom ni bilo treba iti. Skozi tako zgodovino, kot je tudi sami še nismo imeli. In sedaj je pred nami naslednje: če bi premislili to zgodovino, če bi jo premislili kot narod, bi po tej poti lahko prišli do sebe, se pravi, da bi lahko zvedeli o sebi nekatere bistvene reči. In če hočemo kot narod živeti in če hočemo postaviti državo, moramo delati v tej smeri, da bomo ustvarili take duhovne in kulturne razmere, da bomo lahko to samorefleksijo naredili.
Do sedaj tega nismo mogli in tudi sedaj tega ne moremo narediti. To je zato, ker smo bili pod polstoletno boljševiško okupacijo in smo, če natančno pogledamo, v nekem specifičnem pomenu, še vedno. Preprosto povedano, nismo še svobodni. Niti tega dovolj dobro ne vemo, kakšne posledice nam je ta okupacija pustila.
Kaj bi n. pr. izvedeli, ko bi v spominu še enkrat napravili z domobranskimi ranjenci pot na Gorenjsko? Kaj bi videli na Lescah, kjer se je vlak moral ustaviti? Tam se je pokazalo, kaj smo ljudje. Eni so pustili vse, vlak in ranjence in se sami reševali čez Ljubelj. Nobenih imen ne bomo tu uporabljali, ker sami ne vemo, kaj bi storili. Šlo je za življenje. A junaki niso bili. Drugi pa so ostali, čeprav so, vsaj nekateri, natanko vedeli, kaj jih čaka. Z ranjenci so ostali kurat Janez Jenko, trije bogoslovci, Franc Mekinda, Marjan Pavlovčič, Feliks Zajc; dve poklicni bolniški sestri, ki sta bili tako rekoč uradno pri ranjencih, Marija Popit in Anica Kožar; potem pa dve dekleti, ki sta iz čiste prijaznosti že na vlaku priskočili na pomoč ranjencem, sestri Krista in Jelka Mrak. Kurat in dva bogoslovca so svojo odločitev plačali z življenjem, obe Mrakovi sestri pa sta dolga leta preživeli po jugoslovanskih socialističnih gradbiščih in slovenskih ječah. Ali pa to, da je bil vlak z ranjenci brez vojaškega spremstva! Takega vlaka domobranski štab ne bi smel pustiti samega. Za spremstvo bi mu bil moral določiti enega od elitnih bataljonov, ki so bili na razpolago v okolici Ljubljane. Zakaj se to ni zgodilo? Tudi tu bi nekaj zvedeli o sebi. V sedanji državi imamo 10.000 malih, srednjih in velikih ustanov. Kakšni ljudje jih vodijo? Kaj se sploh pravi, voditi? Državo, če hočete, da obstaja, mora imeti voditeljsko izučene ljudi ali voditeljske značaje vseh rangov. Bistvo voditeljskega značaja pa je tista duhovna prvina, ki ji pravimo skrb. Slava voditeljskega človeka se ne izraža z govorniško storitvijo pred mikrofonom, ampak z uspehom skupine ali ustanove, ki jo vodi.
In ko so 8. junija premestili iz bolnice na OZNO 65 ranjencev, bi se gotovo srečali z uradno listino, ki je šla z njimi. Na tej listini so stala imena ranjencev, pod njimi pa pripomba, da sta za oskrbo teh 65 ranjencev dovolj dve sestri. Podpisal je to listino šef interne klinike dr. Igor Tavčar. Dve sestri za 65 komaj pokretnih bolnikov! Zdravnik, ki je to podpisal, je moral vedeti, kaj se bo končno zgodilo s temi ljudmi. Ali je mogoče, da ob srečanju s to listino in tem besedilom ne bi pomislili na vlogo intelektualne in strokovne elite v narodu. Z elito je tako, da je lahko samo eno od dvojega: ali je ustvarjalna, sol naroda, nosilec avtonomnega uma, promotor narodovega duhovnega obstajanja v zgodovini; ali pa je izkoriščevalska in parazitska. Takšna je tudi, če molči. In slovenska elita je v celoti molčala ob Barbarinem rovu, ki je tako velik udarec na človekovo vest, da skoraj fizično ne more molčati. In tako dalje, in tako dalje. Končno se vprašamo: kakšno elito pa imamo? In, ali bomo brez avtentične elite sploh lahko obstajali?
Neke nedelje nam v Cerkvi preberejo tudi zgodbo, v kateri nastopa sintagma »čas obiskanja«, z dopolnilom, da je čas obiskanja treba registrirati. V 20. stoletju smo Slovenci šli skozi skrajnosti, na kakršne nikoli prej nihče niti pomislil ni. Če bi te skrajnosti premislili in si poskušali povedati, kaj so od nas zahtevale, za kakšne smo se v njih izkazali, za kakšen narod smo se izkazali da smo: tedaj bi lahko rekli, da smo prišli do sebe, do tega, kar po naravi smo, pa tudi do tega, kaj bi morali biti. Razumeli bi čas obiskanja. Ne bi bili več na obodu, na periferiji biti, kakor so tisti, ki pritiskajo pedale za interese organizatorjev Maratona Franja. Tam, pri sebi, bi slednjič našli besede, s katerimi bi mogli tudi tem povedati, da se to ne izplača.
V eni od knjig, ki govori o Konfinu – mislim da je to Šturmova knjiga Brez milosti – je tudi naslednji prizor: tovornjaki, mogoče tudi avtobus, se na poti od Konfina v Ljubljano ustavijo v Dolenji vasi ali Rakitnici in partizanke si pri vaškem koritu umivajo roke. Med umivanjem se zadovoljno pogovarjajo: »Opravili smo z zadnjimi belčki.« Kadar sem pozneje pomislil na ta prizor, mi je vedno stopil pred oči, kot po kakšni zakonitosti, še prizor iz 5. dejanja Shakespearove drame Macbeth. Prizor je že bolj na koncu igre, ko sta zakonca Macbeth za utrjevanje svoje oblasti napravila že toliko zločinov, da se je Lady Macbeth že nekoliko omračil um. Sedaj jo vidimo, kako prihaja sama na prazen oder, gleda pred seboj svoje roke in pravi:
Še je vonj po krvi tu:
Arabije dišave vse
ne spravijo ga več s te male roke.
Ta primer sem navedel s posebnim namenom. Danes sem povedal že dva ali tri stavke o usmiljenju. Sedaj na koncu bi še enkrat rad poudaril, kako važna beseda je to. Danes namreč od vseh strani postaja vedno bolj glasna neka druga beseda: solidarnost. A solidarnost je zelo drugačna od usmiljenja. Solidarnost je potrebna reč, a je sama po sebi nekaj pravnega, pravniškega ali celo političnega, torej zunanjega. Usmiljenje pa je v celoti notranje in duhovno. Tudi niso zanj nujni zunanji dokazi. Vse, kar mu pripada, je v njem, v usmiljenju. Tudi je samo »usmiljenje« izvorno »krščansko »in ne solidarnost. Samarijan s tistim nesrečnikom, ki je padel med razbojnike, ni bil solidaren, ampak se mu je, kot beremo, v srce zasmilil. Predvsem pa smo, z našim zgoraj opisanim primerom v mislih, hoteli predvsem povedati to, da ima usmiljenje to v sebi, da vključuje vse. Da ne izključuje nikogar. Če bi namreč usmiljenje koga izključevalo, to ne bi bilo več usmiljenje, ampak njegova karikatura.