Avtor: Angelika Nussberger

Preteklost se, kljub vsem naporom za njeno obvladovanje in za kulturo spominjanja, ne da ukrotiti, utišati, ograditi in omejiti. Navidez pozabljeno po desetletjih spet pride na dan in zaposluje ne samo zgodovinarje in arhivarje, ampak tudi sodišča – pa osuplo, radovedno in razčustvovano javnost. Tako so bili zločini sovjetskih partizanov na Baltiku iz leta 1944 obsojeni na novem sodnem procesu, ki se je začel 1998 v Latviji in je bil dokončno zaključen šele 2010 v Strassburgu, pri čemer so najprej stali pred sodiščem storilci, nato pa še sami sodniki. Dogodki ob zadušitvi madžarskega upora leta 1956 so predmet sodnega postopka, tudi ta vodi prav do evropskega sodišča za človekove pravice. Neizpolnjene obljube odškodnine zaradi pregona celih ljudstev se obravnavajo glede na kršitve človekovih pravic. Otroci in vnuki žrtev terjajo odškodnino od potomcev storilcev. Njihove skrbi zaposlujejo države; spori vodijo, kot v primeru ustrelitve grških talcev po SS v Distomu, prav do mednarodnega sodišča v Haagu. Evropska zgodovina se je pričela gibati in zdi se, da bo na novo izmerjena s pomočjo prava.
Nekaj podobnega se lahko doseže tudi s filmi; pomislimo samo na učinkovanje filma »Pokol v Katynu« Andrzeja Wajde, ki so ga najprej predvajali na Poljskem in v Zahodni Evropi, po letalski katastrofi v Smolensku pa tudi v Rusiji. Zgodovino lahko na novo odkrivamo tudi s pomočjo literarnih predstavitev, primer za to je avtobiografija Güntherja Grassa »Ob lupljenju čebule. (Beim Häuten der Zwiebel)«, ki povedano v »Pločevinastem bobnu« kaže v novi luči. Tudi postavljanje ali podiranje spomenikov odpira vprašanja o interpretaciji zgodovine; spor ob ponovni postavitvi doprsja Feliksa Dzeržinskega pred glavnih poslopjem tajne službe na Lubjanki v Moskvi in pa prestavitev sovjetskega vojnega spomenika iz središča Talina na neko pokopališče sta zgovorna primera.
Film, literatura, umetnost in zgodovinopisje vsak na svoj način omogočajo zopetno oživljanje zgodovine. Izbira medija ne prejudicira vrste izpovedi: enako so mogoče tako premočrtne pripovedi z dvignjenim prstom pod motom »Tako je bilo v resnici« kot tudi podrobne in razlikujoče predstavitve, ki se s Pilatom sprašujejo »Kaj je resnica?« in zavestno ostajajo brez odgovora.

K temu pisanju bi želeli dodati kratek komentar. Prof. dr. Angelika Nussberger, direktorica Instituta z vzhodno pravo na univerzi v Kölnu, je bila izvoljena za prihodnjo nemško članico Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Središčno mesto v tistem delu njenega pisanja, ki smo ga prevedli za bralce Zaveze, je po našem mnenju naslednji: »Evropska zgodovina se je začela premikati in zdi se, da bo s pomočjo pravo na novo izmerjena.« Primer tega ponovnega merjenja zgodovine je v tej številki Zaveze podrobno predstavil Anton Drobnič, nekdanji generalni državni tožilec in sedanji predsednik Nove Slovenske zaveze.
Mi pa smo na pisanje bodoče članice evropskega sodišča v Strasbourgu pokazali iz posebnega razloga. Pred kratkim smo se precej trudili, da bi nekoliko razjasnili medvojni umor neke velike slovenske družine, ne samo iz sočutja do ubogih in nesrečnih žrtev, ampak tudi zato, ker je ta partizanski umor obetal pojasniti širše ingerence boljševiškega terorja na sploh in tega posebej. Ni se nam posrečilo razkriti kaj dokončnega, nekaj pomembnih okoliščin pa vendarle. Tako izdelano besedilo smo poslali enemu od dveh preživelih članov družine. V odgovoru, ki smo ga nemudoma prejeli, nam je naslovljenec »prepovedal, da se karkoli piše o meni in moji družini v časopisih, revijah ali knjigah«. Čeprav se nam na to prepoved po mnenju ekspertnega vedenja ne bi bilo treba ozirati, smo se vendarle odločili, da spisa ne objavimo. Sočutje in spoštovanje do teh nesrečnih ljudi, ki jim je bilo na tako krut način vzeto življenje, nam ni dovoljevalo, da bi tvegali in, poleg vseh žalitev, še mi motili mir, ki je sedaj nad njimi. Še manj pa bi si želeli imeti opravka z ljudmi, ki v sedemdesetih letih niso našli v sebi toliko moči in naravne odgovornosti do svojih ljudi – kljub vsemu je vedno bilo nekaj možnosti, mar ne – da bi dognali vzroke in izvedbo zločina, ki je bil narejen nad njimi. Nismo hoteli, da bi nas ta mučna zgodba ponovno opozarjala na duhovno, moralno in politično zaostalost tolikih slovenskih ljudi. Vas, bralci Zaveze, pa le sprašujemo: Kaj bo z nami? Kaj bo s Slovenijo? Namesto da bi v spominu tolikih mučencev vzcvetela, se vedno bolj spreminja v zaprašeno postboljševiško provinco. Morda pa ni nikogar več sram! Ali bi bilo tudi to mogoče?