Avtor: Janez Juhant

Današnjega človeka bi lahko označili kot je zapisal pesnik A. Gradnik:
“Ne znam skleniti trudnih rok, stopiti v zlati krog, ki vanj prihaja med oblaki Bog.” Ta nova doba se je začela z gospodarskim napredkom in revolucionarnim bojem. A večina teh, ki se jih spominjamo danes, je še z zadnjimi močmi dvignila svoje roke k Stvarniku in v kruti usodi stopala v zadnji Božji krog z molitvijo in odpuščanjem. Franc Pediček, ki je preživel teharsko morišče, je v svojih spominih zapisal: »Ne vem, ali se je na Slovenskem še kdaj toliko molilo, kakor se je maja in junija petinštiridesetega leta … Kdor ni doživel Turjaka, Kočevja, Vetrinja in Teharij, ne ve kaj pomeni moliti … « Nikjer se ni toliko molilo kot v krajih trpljenja in smrti. Molitev je odpirala pota miru in resnice, pokojni so v molitvi izklicali svojo spravo z Bogom in ljudmi, celo s svojimi rablji in vdani odšli v večni mir.
Brez pogovora ni resnice, ni miru in ni sprave. Ker so si novi pohodniki na oblast v Sloveniji privzeli popolno besedo, je zamrl dialog, je utihnila beseda, ljudje so onemeli in do danes nismo svobodni, da bi izkričali svoje bolečine, odprli grobove in si dopovedali resnico, zato med nami ne more biti miru. Nekatere preživele judovske žrtve niso hotele obremenjevati svojih otrok z doživetimi strahotami. Kljub temu so nastale pri otrocih travmatične posledice, kar pomeni, da so se travme staršev brez besed usedale v duše njihovih otrok in enkrat jih je bilo potrebno izgovoriti. Koliko zatrte resnice leži še v slovenskih dušah in še vedno ne more na dan! In vendar resnici ni mogoče uiti, odkriva pa jo beseda, dobrohotna, potrpežljiva, ljubeča, skratka, človeška beseda. Ali smo še ljudje? Ne le žrtve, tudi rablji so obremenjeni s prikrito, neizgovorjeno, z neobdelano resnico. Kdaj si jo bomo lahko neobremenjeno, brez strahu in odkrito povedali, da nas bo resnica osvobodila?
Resnico iščemo le v zaupnem ozračju, ki odpira pota za neobremenjene pogovore. Slovenski človek je bil v preteklosti navajen pogovorov, dogovorov kljub razlikam, ki so vladale med ljudmi tudi takrat, in zato tudi iskanja dogovornih rešitev. Revolucionarni sistem je slovenskemu izročilu vzel veliko, najbolj tragična pa je odsotnost pravice do govora in pogovora. Ljudje, vajeni človeških odnosov, niso mogli verjeti: »Saj nisem ničesar storil,« je med vojno dejal Bradeškov oče, ko ga je mati pregovarjala naj pred partizani z družino zbežijo v gozd. Ta nova revolucionarna odrezavost in surovost je presenetila in utišala vse. Pogovor je zamrl, zavladala je nasilna logika, kot je označil revolucionarni čas Nikolaj Berdjajev. Ravno to je postalo tako usodno in nepredvidljivo. Nobenih pogovorov več, en sam vihar je zavladal deželi in strah je onemel srca. In še danes ni pogovora.

Opis slike: Šentjošt, 11. julija pri Kapeli mučencev – Govori Janez Juhant

Verni smo kljub stiski imeli prednost: ohranili smo pogovor, in če ni bil mogoč noben drug pogovor, je ostala molitev, tihi pogovor z Bogom, ki ni zamrl niti na ustnicah tisočerih na poti v slovensko Kalvarijo: V tem zadnjem pogovoru na zemlji so umirali mučeniki. V pogovoru z Bogom in v tihoti tudi med seboj so se zgrinjali zastrašeni svojci v zaprte povojne izbe in izlivali tiho žalost na bregove večnosti. Kljub terorju so bili zadnji v prednosti, kajti molitev jih je osvobajala za odpuščanje in krepila njihove ranjene duše.
Kaj pa je ostalo njihovim krvnikom? Nočne more samotnih ur, osvetljenih z nočnimi svetilkami in zalitih z ljubeznijo svojcev, ki velikokrat niti vedeli niso za pekel svojih najbližjih. »Vsakokrat, ko me prijazno pozdravi otrok, mi njegove oči prikličejo vpričo njega ubita starša,« je ponavljal nesrečni krvnik. Mnogo jih je že odšlo, ne da bi spregovorili besedo. Kdo bo presegel to zaroto molka, da bodo iz podzavesti na dan prišle skrite osebne in narodove rane? A so nekateri v zadnjem trenutku slovesa s sveta le spregovorili in svojcem sporočili v zemljo zabito skrivnost.
A tudi mrtvi sami nam kar naprej govorijo iz brezen in hudih jam in prosijo za naklonjenost, da bi končno narod spregovoril besedo sprave, odpuščanja in bi vsak prevzel svoj del odgovornosti, da bi se začelo normalno življenje.
Pokojni, ki se jih spominjamo, so našli svoj večni mir. So pa pomembne te slovesnosti, ker smo dolžni ohranjati spomin in pripovedovati zgodbe pokojnih, dokler se ne bodo usedle v narodovo dušo in nas odvezale za prihodnost.
Benedikt, oče molitve, njegov god obhajamo danes, je poleg pogovora svoje menihe učil tudi pogovora med seboj. Vsak dan menihov se je končal z medsebojnim priznanjem napak in bremen, ki jih je pustila teža dneva.
Kako dolgo bo čiščenje, če sproti ne kidamo. In prav pri nas so našli živali, do kolen pogreznjene v gnoju. Kakor da bi bila to prispodoba naše pogreznjenosti, ki jo srečujemo na vsakem koraku. Kdo nam bo dal spet upanja, kot je naslovil pisatelj svojo knjigo? Kdo bo učil moliti mlade in kdaj bo beseda med nami posebno v javnosti spet dobila veljavo? Kaj bo z dušo naroda, ki ne umiva svojega spomina?
Sestre in bratje, poklicani, smo, da umivamo spomin, da vračamo duši naroda življenje. Ne vemo, kdaj bodo to storili drugi. Lahko pa jim damo zgled in jih povabimo. Morda se bodo odprle njihove z navlako sveta prekrite duše. Kristjani smo kakor Samarijani in danes je veliko bede in ranjenosti. Včasih se zdi, da je še komaj kdo, ki bo čistil rane in očiščeval navlako. Dokler ostaja v srcih vera v Kristusa, ni treba izgubljati upanja, pač iz te vere živeti. Zato ni treba spraševati Kristusa, kdo je moj bližnji, pač pa človeku v stiski v njegovem imenu ponuditi pomoč: Najprej dobro misel, nato odkrito in iskreno besedo resnice ter tudi usmiljeno dejanje odpuščanja in sprave in s tem klica k odgovornosti za Drugega.
Če bo Sin človekov še našel to vero danes med nami in bodo njegovi učenci z njo prekvasili tudi druge, še ostaja upanje za resnico in za življenja polno prihodnost.

Opis slike: Kapela mučencev, 11. julija – Romarje pozdravlja Mojca Kucler Dolinar