Avtor: Cvetka Žumer

Na svojega očeta Franceta Grafenauerja (1894–1956) imam zelo lepe, a tudi boleče spomine. Živo čutim dolžnost, da razkrijem krivico, ki mu jo je prizadela oblast po vojni l. 1945. O tem bi lahko več povedali njegovi spomini, ki jih je dal v lekturo dr. Rudolfu Kolariču, ta mu jih ni vrnil in so ostali po njegovi smrti izgubljeni v njegovi zapuščini. Če kdo kaj ve o njih, naj mi, prosim, sporoči.
Oče je bil zaveden koroški Slovenec. Rodil se je v Šent Lenartu pri sedmih studencih, kjer je bil njegov oče organist. Oče Miha je kasneje kupil kmetijo v Trdaničah, v župniji Marija na Zilji blizu Beljaka. Kmečka neodvisnost jim je omogočala, da so na tem domu govorili slovensko tudi v času, ko so Slovence preganjali in zatirali njihov jezik – slovenščino. Mlada gospodinja, ki je prišla k hiši, je bila Nemka, pa se je lepo naučila govoriti slovensko.
Oče je obiskoval gimnazijo v Celovcu. V prvi svetovni vojni je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko in poslan na soško fronto. Pripovedoval je o grozotah, ki so jih doživljali v bojih na Sabotinu, kjer je ob neki ofenzivi padlo toliko vojakov, da so jih zložili na kupe, in ko so se preživeli zjutraj prebudili, so videli, da so na kupih še migale posamezne roke in noge. Huda izkušnja za tako mladega fanta. Na Sabotinu je bil oče tudi ujet in poslan v konfinacijo v Italijo.
Po končani prvi svetovni vojni in po plebiscitu je kot zaveden Slovenec prišel v Ljubljano. Vpisal se je na novo ustanovljeno univerzo in študiral zgodovino. Pribegli koroški Slovenci so v Ljubljani imeli svoje društvo, v katerem je aktivno sodeloval. Spominjam se imen dr. Julij Felaher, dr. Urbanc, Franc Uršič, Luka Kramolc i. dr.
Med šolanjem ga je vzdrževal stric France Grafenauer (1860–1935) iz vasi Moste v Ziljski dolini, ki je v prvi svetovni vojni izgubil sina edinca. Stric France je bil v stari Avstriji poslanec v koroškem deželnem zboru in poslanec (zastopnik Slovencev) v avstrijskem državnem zboru. Med prvo svetovno vojno je bil eno leto zaprt. Po vojni je v narodni skupščini v Beogradu zastopal koristi koroških Slovencev in sodeloval pri pripravah na plebiscit. Zaradi svojega delovanja za slovenstvo je moral zbežati čez Karavanke v Slovenijo. Kupil je kmetijo blizu Žirovnice in služboval kot upravnik na gradu Grimšče pri Gorjah na Gorenjskem. Šele leta 1926 se je lahko vrnil v rodno Koroško.
Moj oče je začel profesorsko kariero v Štipu in Skopju v Makedoniji. Leta1934 je končno dobil službo v Ljubljani na realki v Vegovi ulici. Poročil se je z Lidijo Kačič, hčerko gostilničarja Karla Kačiča z Bežigrada v Ljubljani. Ustvaril si je družino, saj je družinsko življenje zelo cenil. Pred vojno sta se mu rodili dve hčerki: Cvetka, profesorica biologije, in Alenka, knjižničarka, po vojni leta 1947 pa sin Toljen, diplomirani inženir kemije. Ime Toljen je dobil kot spomin na arheološka izkopavanja v Srbiji, pri katerih je sodeloval tudi oče. Na nagrobniku vladarske rodbine Nemanjićev je bil tudi napis Tolja.
Sprva smo stanovali v vili Estovih ob Fondovih blokih na današnji Dunajski cesti. Tik pred vojno pa so starši zgradili hišo v današnji Turnerjevi ulici, kjer si je postavila dom tudi mamina sestra Betka Kačič, por. Lapajne.
Moj oče je bil krščanski socialist, veren in zelo pošten. Družil se je z Edvardom Kocbekom, ki je stanoval pri bežigrajski gimnaziji, gradbenikom ing. Antonom Suhadolcem, Miranom Jarcem in Lukom Kramolcem, profesorjem glasbe, pevovodjo in prirediteljem koroških narodnih pesmi. Dobivali so se na vrtu gostilne Kačič. O njegovem političnem delovanju ne vem dosti, ker sem bila tedaj še otrok. Spominjam pa se zelo živo nekega stavka, ki ga je izgovoril pri profesorju Ivanu Grafenauerju. Ta je bil njegov bratranec in smo ga z družino večkrat obiskali. Oče je govoril v koroškem narečju, pogrkoval je. Čakali smo ga, da je prišel z nekega sestanka. Stavek se je glasil: »To pa ne bo šlo več tako naprhej, to so vse komunisti prevzeli v rhoke.« To pomeni, da on ni bil za tako sodelovanje.

Opis slike: Profesor Franc Grafenauer

Italijansko okupacijo smo preživljali s takimi težavami kot vsi drugi. Hišo smo imeli na področju med italijansko in nemško žično ograjo, ki pa je spadalo pod italijansko upravo. Italijanska ograja je potekala po današnji trasi Poti spominov in tovarištva, nemška meja pa je bila na Ježici blizu kopališča Štern. Če smo hoteli v Ljubljano, smo morali imeti prepustnico. Brez nje oče ni mogel v službo in otroci ne v šolo. Spominjam se, da sem se, oblečena za prvo sveto obhajilo, morala vrniti domov, ker nisem imela prepustnice. Skrivno plezanje čez eno ali drugo ograjo je nekatere stalo življenje. Spominjam se pogovorov, ko so Italijani odpeljali nekaj Bežigrajčanov z vlakom v konfinacijo v Italijo. Med njimi so bili Marjan Kalin, Miran Jarc, g. Karba. Nikoli nismo izvedeli, kdaj in kako so preminili. Vlak so pri Verdu ustavili partizani.
Huje je bilo pod nemško okupacijo. Očeta so Nemci kot koroškega Slovenca zasliševali in mučili, npr. z vrati so mu pripirali prste na roki. Vendar, ostal je doma pri družini.
Po koncu vojne, maja 1945, se je takoj odpravil domov na Koroško, kamor zaradi vojne že dolgo ni mogel, na dom pa je bil zelo navezan. Skupaj s profesorjem Francetom Sušnikom sta prehodila peš velik del meje, določene po plebiscitu, in navduševala koroške kmete, da so izobešali slovenske zastave. Ob vrnitvi domov ga je čakalo veliko razočaranje. Po nekaj dneh je bil z menoj (Cvetko) na obisku pri bratrancu prof. Ivanu Grafenauerju (stanoval je zraven kavarne Evrope). Prišli so oznovci, ga vklenili in skupaj z oznovci, oboroženimi s puškami, smo šli peš iz mesta skozi Bežigrad do doma. Mama mu je morala pripraviti nekaj stvari, nato so ga pa odpeljali. Kasneje smo izvedeli, da so ga zaprli v klet izpraznjene Strahove hiše v bližnji Zupanovi ulici štev. 10, kamor se je kasneje naselila krajevna Ozna. Domači seveda niso vedeli, kje je. Tam so ga zasliševali in bog ve kaj še počeli z njim. Položaj je moral biti izjemno težak, da si je tak človek, kot je bil moj oče, prerezal žile na rokah. Domov so nam prinesli okrvavljeno obleko, a kaj je z njim, nam niso povedali. Pozneje smo izvedeli, da je bil odpeljan v bolnico, kjer so se zavzeli zanj zdravniki, njegovi nekdanji dijaki. Iz bolnice so ga premestili na sodišče v Ljubljani. Tedaj smo po dolgem času uradno izvedeli, kje je. Spominjam se, kako sem kot desetletna deklica stala po več ur v dolgih hodnikih sodišča, da sem lahko oddala paket s hrano za zaprtega očeta. Nekoč smo dobili skrivno sporočilo, kako se naj ob določenem času na določenem mestu na Miklošičevi cesti postavimo, da nas bo očka iz zaporniške celice lahko videl. Na sporočilu je pisalo: »Očku za rešetko se oko solzi, o ljubljeni družini že dolgo ni vesti … «

Opis slike: Šent Lenart pri sedmih studencih – Rojstna hiša Franca Grafenauerja

Iz Ljubljane so ga premestili v Teharje. Tudi tja smo nosili pakete, skupaj z ženami drugih zapornikov. Zame je vedno poskrbela gospa Dimnik iz Štepanje vasi. Vožnja za otroka je bila cenejša, zato se mama v Teharje ni vozila. Očeta sem lahko videla le skozi luknjico v vratih zapora.
Naslednja postaja očetovega zapora so bili porušeni mariborski zapori. Zaporniki so zapore obnavljali, kakšna ironija! V Mariboru so bili skupaj politični zaporniki in kriminalci. Kriminalci so imeli prednost pred političnimi zaporniki. Tako svojcem kriminalcev ni bilo treba čakati v vrsti za oddajo paketov. Vsak »kriminalec« je »skrbel« za enega političnega zapornika. Mojemu očetu je bil nadrejen zloglasni predvojni »ropar« Hace. Očetu je bil naklonjen in naučil ga je marsičesa za lažje preživetje v zaporu. Uradno je bil oče njegov kuharski pomočnik.
Po večmesečnem priporu je bil oče obsojen na leto in pol zapora, nato rehabilitiran in izpuščen.
Po prihodu iz zapora je bil nekaj časa brez službe, nato je delal v semeniški knjižnici in kot lektor pri Državni založbi Slovenije. Končno je dobil službo kot profesor zgodovine in zemljepisa na gimnaziji v Novem mestu. Iz tega časa imamo njegov portret že utrujenega moža, ki ga je narisal slikar Vladimir Lamut med šolsko konferenco. Nazadnje je le dobil službo v Ljubljani, in sicer na gimnaziji v Šentvidu. Tu je bil po dolgem težkem obdobju zelo zadovoljen. V službo je hodil kar peš čez polje, skozi Savlje in Kleče.
Zelo si je še želel obiskati svoj dom na Koroškem, »tam, kjer teče bistra Zila«. Pri oblasteh ni bil dobro zapisan, ker je bil krščanski človek in svojega prepričanja ni skrival niti menjal. Večkrat je povedal, da so bili nosilci slovenstva na Koroškem prav duhovniki (v njegovi župniji na primer Fran Ksaver Meško). Svojega doma kljub vloženi prošnji za dovoljenje ni videl več. Dovoljenje bi dobil le pod pogojem, da bi »vohljal« za določenimi ljudmi. Na to ni mogel pristati, bil je iz drugačnega testa.
Ni dočakal pokoja. Umrl je 1956. leta, star 61 let. Zadela ga je kap. Na njegov pogreb je prišlo veliko Korošcev. V papirnati vrečki so mu prinesli prst z rodnih tal. V življenju je marsikaj pretrpel od tujcev, vendar ga je najbolj prizadelo obnašanje njegovih rojakov – Slovencev. Tudi številni Korošci niso mogli doumeti, da se je tako zavednemu Slovencu med rojaki godila taka krivica. Zares hudo je bilo s Slovenci in je še, kot da ne moremo in nočemo videti resnice, najbrž kar iz egoističnih razlogov. Tako sem v zvezi s svojim očetom že kasneje slišala pogovor med dvema možakoma na avtobusu, ki nista obžalovala krivice, ki so mu jo povzročili, pač to, da ob obsodbi Franca Grafenauerja ni bilo zaplembe imovine, ker je bila hiša last žene.

Opis slike: 21. junija 1954 – Osmošolci s prof. Grafenauerjem

Na koncu pa še nekaj o tem, kako je družina živela med očetovo odsotnostjo brez sredstev za preživljanje. Pomagali so sorodniki po materini strani: brat Jule in teta Betka. Preselili so nas v klet naše hiše. Sobe so zapečatili z lepilom iz moke, zato da so lahko v hišo prihajale razne osebe in odnašale različne predmete: radio, pribor, nalivno pero, uro, obleke, celo igrače, saj jim ni bilo težko prostorov ponovno zapečatiti. Kasneje so v hišo vselili dva oznovca: Walterja iz Maribora in Cirila iz Radeč. Kmalu sta ugotovila, da sta bila zavedena. Ko sta nadaljevala s šolanjem, smo vsi skupaj zmrzovali v nezakurjeni hiši. Nista nam nagajala. Prinesla sta nam celo nekaj stvari, ki so nam jih ukradli domačini. Postali smo prijatelji.
Razmere so se počasi uredile. Mama je dobila službo, saj je dobro stenografirala in tipkala. Otroci smo pridno študirali in doštudirali, le očeta smo prezgodaj izgubili. Zakaj ga je bilo treba mučiti! Zelo smo ga pogrešali, njegova modrost in pokončnost bi nam bili v oporo.