Avtor: Matija Ogrin, Vida Vrhnjak-Duler, Jože Kokalj, Jože Dežman, Pavle Košorok, Franc Ornik, Tamara Griesser-Pečar, Mirko Kovač, Franc Popek, Anton Trpin

Jože Dežman

Dialoški intenci vabila urednika Zaveze naj se odzovem z nekaj praktičnimi predlogi.
Morda bi lahko kot cilj spominskega srečevanja z delom in duhom Tineta Velikonje zastavili izid spominskega zbornika.
Del zbornika bi bili lahko izbrani spisi pokojnega.
Drugi del zbornika bi bili prispevki, ki bi jih pridobili ali z vabljeno (tematsko) anketo ali z organizacijo posveta o Tinetu Velikonji.
Tematsko napotilo za pripravo takega srečanja bi bilo:
detabuiziranje titoističnega sistema ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil
dialoški zastavki Tineta Velikonje oz. seznam detabuizacij, ki jih je načel s svojim delom
analiza projekta Farne spominske plošče
izkušnja srečanj s Tinetom Velikonjo: Slovenec, svetovljan, protikomunist, racionalist/naravoslovec, družboslovec
Posebno vprašanje urednika je o sklepni knjigi Farnih spominskih plošč. Vprašanje, na katerega bi morali odgovoriti, je analiza procesa in vpliva farnih spominskih plošč na slovensko memorialno krajino oz. mesto mrtvih. V sodelovanju s popisnim projektom Inštituta za novejšo zgodovino bi pripravili sklepno analizo žrtev revolucije in državljanske vojne ter problemsko orisali perspektive slovenskega mesta mrtvih, predvsem z vidika žrtev, ki jih je titoizem tabuiziral.
Kot vhodne misli v gornje projekte bi morda lahko navedli kar nekatere iz dinamičnega opusa Tineta Velikonje. Morda bi lahko v širši izbor prišle tudi tele:
»Tako je z novejšo zgodovino. Interpretacije se lahko razlikujejo, ne pa osnovna dejstva. Nekaj se je zgodilo ali pa se ni. Za osnovo bi se morali dogovoriti, da uredimo skupno knjigovodstvo brez etiketiranja, zmerjanja in podtikanj. Zaenkrat smo še daleč od tega.«
»Ugotovili smo, da je v vseh borbah, ki so jih imeli vaški stražarji in domobranci s partizani, teh pa je bilo bistveno več kot med Nemci in partizani, padlo vaških stražarjev in domobrancev vsega skupaj največ 3000, in še to samo, če upoštevamo tudi vaške stražarje, ki so bili pobiti po kapitulaciji Italije septembra in oktobra 1943.«
»Potem pa se ti pojavi Spomenka Hribar, kot mrhovinar brklja po imenih, nazadnje pa zmagovito potegne na dan imeni Leona Rupnika in Lovra Hacina, uperi vanju svoj pravičniški prst in zakriči: ‘Držite tatu!’ Da se po tistem še ni spreobrnila, dokazuje stavek v sedanjem pismu, ki ga citiram: ‘Ob tem lahko rečem le to, da je škoda, da postavljalci spomenika (na Žalah) in farnih plošč niso sami razločili žrtve od storilcev.’
Mrtvi so vendar mrtvi in zaslužijo spoštovanje, ne glede na to, kaj so bili in kako so umrli. Da gospa niti danes ne prizna, da je zagrešila grdobijo, in ji ne pade na misel, da bi se opravičila, mi je žal. Tako se vendar ne dela! Saj bi se po njeni praksi tudi mi lahko obregnili ob grobnico narodnih herojev pred Narodnim muzejem, na kateri so med drugimi napisana tudi imena zločincev, kot sta Kardelj in Kidrič, tako hudih, kot še niso tlačili slovenske zemlje. Imena so imena, pustimo jih na sarkofagu, zanima me pa vseeno, kako da gospe Hribarjevi ne pade na um, da bi svetovala njegovo preselitev na Žale. Ko je že tako vroča od čistunskega ognja, zakaj ne pomete po ljubljanskih ulicah, kjer po hišah imena vosovskih morilcev kar mrgolijo?
Še enkrat, mrtvi zaslužijo polno spoštovanje. Osebno me je prizadelo pisanje Hribarjeve še huje, ker je na ljubljanski plošči napisan tudi moj oče. Obsojen je bil kot vojni zločinec, ustreljen na strelišču ob Dolenjski cesti in kot poginula žival tam zakopan. Ponavljam, še danes, petnajst let po uvedbi parlamentarne demokracije, se njegov status ni spremenil, tak pa po mnenju Hribarjeve nima pravice do javnega imena!«

Jože Kokalj

V poslovilnem razmišljanju 15. julija na Žalah, ko smo pretreseni zrli v podobo Tineta Velikonje, je prof. Justin Stanovnik našo misel usmeril tudi na pokojnikovega očeta. Narte Velikonja je bil izobraženec, pisatelj in karitativni delavec, ki je razumel znamenja svojega časa. Tudi Tine jih je. In v tem razumevanju sta bila oba dosledna do konca.
V času med vojno in takoj po njej je evropske izobražence zajel skrivnosten, teman oblak, ki je mnogim zatemnil pogled in zakrknil srce. Kako je bilo mogoče, da so npr. toliki francoski (in drugi) izobraženci slepo verjeli v utopistične sanje o nekakšnem raju na zemlji in da so lahkotno sprejeli vesti o strahotnih zločinih v Sovjetski zvezi in njenih satelitih? Verjetno so si mislili: to se je zgodilo tam, na vzhodu, med Slovani, mi, zahodnjaki, bomo bolj civilizirani … In izobraženci so zapeljali množice delavcev. Ti so razvijali rdeče zastave tudi na trgu pred sv. Petrom v Vatikanu in seveda med množičnimi stavkami v Franciji … Evropa je bila resnično ogrožena.
Spoštljivo stojimo pred izobraženci, ki so ostali trezni, razumni, inteligentni (intus legere) in seveda zvesti resnici in pogumni do konca.
Moj oče, Jože Kokalj, sodnik in namestnik višjega državnega tožilca, je stal pred sodniki na ljubljanskem sodišču 16. oktobra 1945, obtožen dveh predavanj proti komunizmu. Bil sem v dvorani in se dobro spomnim (ta spomin je neizbrisen), kako ga je sodnik izzivalno in s povzdignjenim glasom vprašal: »In kaj vi mislite o komunizmu?« Očetov odgovor je bil miren in odločen: »V šesti gimnaziji sem študiral komunizem in sem ga že takrat obsodil.« Po izrečeni obsodbi (oče je po vojni preživel več kot štiri leta v zaporih) sem mu – ponosen na takšnega očeta – na hodniku sodišča povedal, da odhajam v Zagreb k jezuitom.
Tine Velikonja je imel zgled v svojem očetu. Tudi sam je spoznal zablodo nečloveškega sistema, ki se je polastil slovenskega naroda, in dosledno je hodil v luči tega spoznanja. Ni bilo lahko. Braniti resnico nikoli ni bilo lahko. Veseli smo tistih, ki stojijo kot straže v viharju.

Pavle Košorok

Slovenska zgodovina je v zadnje pol stoletja doživljala hude preizkušnje. Velikonjeva družina je bila prav gotovo ena tistih, ki je bila v tem času zelo preskušana. Sam sem pravzaprav za generacijo mlajši, vendar je tudi naša generacija šla skozi marsikatero hudo preizkušnjo. Nekdanja oblast ni ničesar pozabila, zato je dr. Tine Velikonja živel posebno življenje. Če mu je bilo dovoljeno, da si je izbral poklic in kirurško specialnost, pa nadaljnje odločitve vendarle niso bile povsem svobodna izbira. Področje, ki mu je bilo dodeljeno, je veljalo za nezanimivo in manj ugledno, pa vendar je še kako pomembno. Tudi sam sem bil nekako odrinjen na področje proktologije, vendar sem si želel, da naredim čim več dobrega, če je že potrebno delati to. Tudi dr. Velikonja je nekako funkcioniral na ta način. Uspelo mu je priti v bolnišnico St. Mark’s v Londonu, ki je bila v tistih časih vir znanja in izkušenj za koloproktologe. Nekaj let kasneje sem se tudi sam učil v tej ustanovi, za nama pa tudi nekateri drugi. Morda je še najbolj uspelo nama izkoristiti znanje, ki sva ga tam prejela. Razvijala sva svoje osebne sposobnosti, nikoli pa nisva mogla prepričati nadrejenih, da bi v Sloveniji razvila oddelek, ki bi se specializirano ukvarjal s koloproktologijo.
Vesel sem bil, da se je po upokojitvi odločil sodelovati v naši ustanovi, kjer si prizadevamo, da bi razvijali stroko na sodoben način. Kot sodelavec je večkrat omenil, da se pri nas počuti dobro. Od njega smo se še vedno učili, saj je svoje znanje rad razdajal. Tudi študentje, ki hodijo k nam na vaje, so bili tega deležni in morda se niti niso zavedali, da so dobivali znanje iz prve roke.
Dr. Velikonja je bil eden tistih zdravnikov, ki mu je zelo veliko pomenil lep slovenski jezik. Veliko je objavljal sam, bil pa je rad kritičen do besedil svojih kolegov in jih je rad »uskladil« v lepo slovensko govorico. Vedno nas je navduševal s svojim optimizmom in humorjem. Občudovali smo njegovo vzdržljivost in hojo v hribe, ki so ga nazadnje vzeli zase.

Mirko Kovač

Smrt Tineta Velikonja me je globoko prizadela. Pokojnika sem osebno zelo malo poznal. Vse, kar vem o njem, je iz časopisov.
Spoznal sem ga, ko sem začel zahajati v prostore Nove Slovenske zaveze, kjer sem iskal nasveta v zvezi z dr. Markom Natlačenom. Ko smo se odločili, da bi postavili spomenik Natlačenu v Mančah, je bil pripravljen pomagati, kolikor je bilo v njegovi moči. Ob komemoraciji ob obletnici njegovi smrti leta 2007 v Logu pri Vipavi je pripeljal z avtobusom veliko somišljenikov. Pozoren sem bil na njegovo umerjeno organizacijo pri pripravi prostora ob cerkvi v Logu in postavitvijo ozvočenja, da je lahko slučajno mimoidoči poslušal besede, ki so bile tam izrečene.
V spominu pa imam najbolj Tinetove besede ali govore, ki jih je imel po radiu ali televiziji: govorica je bila preprosta, besede jasne, brez leporečja, povedal je bistvo brez olepševanja.
Občutek imam, da se je kontinuiteta komunističnega sistema ob njegovi smrti oddahnila, kajti Tine je bil gotovo človek, ki je ob vsaki priložnosti trkal na njihovo vest. Vendar naj nas ne skrbi, saj vse žrtve takratnega sistema, čeprav mrtve, na glas govorijo svojim rabljem o njihovem zločinu.

Matija Ogrin

Tako malo sem poznal dr. Velikonjo, da komaj smem o njem kaj reči, pa vendar toliko, da ostaja nepozaben: bil je tak človek, da si imel občutek, da si ga tudi v kratkih trenutkih lahko doživel celega in vsega. Ker je v malo besedah povedal in sogovorniku izročil vse, kar je nosil v sebi, vse, kar je bil. Zato sem imel občutek, da sem ga poznal, čeprav sva imela malo stikov.
Da, Tine Velikonja je bil eden tistih redkih ljudi, ki so eno s seboj: njegove besede so bile brez neizrečenega preostanka, brez sledu prikrojevanja in olepševanja, bile so neposredne, naravnost iz njega vzete. Nekateri porečejo, da je s tem tudi koga prizadel, a tega nisem izkusil. Občudoval sem, kako svoboden je ta človek v sebi: ker je bil nepristranski, odprt za resnico in za človeka kot človeka. Mehka in blaga globina je bila v njem, čeprav je bila kdaj »zakrita« z rezko in odrezavo neposrednostjo.
Droben utrinek tega iskrivega, preživega človeka: ko sva z ženo, še pred poroko, srečala Tineta Velikonjo nekoč po slovesnosti na Teharjah, nama je že od daleč veselo zaklical: »Le hitro, le hitro pred oltar, take, kot sta vidva, je naš župnik kar takoj dal na oklice! Le hitro – da ne bo greha!«, in je s svojim sončnim nasmehom odhajal v zelenino teharskih poljan. Takrat nisem slutil, da se ga bom po teh veselih besedah, polnih dobrote in optimizma, spominjal še mnogo pozneje; bilo je kakor darilo usode: ne vemo, kdaj nam je izročen v dar drobec, katerega pomen se bo nekoč razprl v polnosti.
Spominjal se ga bom predvsem po tem, kar našemu času najbolj manjka in je danes med nami najbolj redko: po resnicoljubnosti.

Franc Ornik

Ljudje vse življenje iščejo svoj dom, malo varnosti in človeške topline. Kot otrok, ki potrebuje gnezdece, v katerem je resnično varen; oči, ki ga spremljajo; roke, ki zanj skrbijo; srca, ki živijo zanj.
Ne moreš živeti brez ljudi, ki te imajo radi in za katere si vreden truda; ki s teboj delijo veselje in žalost in imaš v njihovih očeh bivališče. In ne moreš živeti brez ljudi, ki jih imaš rad in ki so vredni tvojega truda in se zanje čutiš odgovornega. Brez doma si povsod tujec. Srečen je človek, ki je našel dom. Rojeni smo, da bi bili zavarovani in da bi varnost nudili. Rojeni smo, da bi ljubili in bili ljubljeni. (Phil Bosmans)
Dragi Tine, krepko si vstopil v moje in naše življenje. Gledal sem te, ko si do podrobnosti prečesaval Stari Hrastnik. Hotel si videti vsako luknjo, vsako razpoko. »Kaj iščeš?« sem te vprašal. »Veš, lahko bi bila tudi moje kosti razmetane tukaj.«
In sem poslušal. Nihče ne pozna Sina, kakor le Oče. In nihče ne pozna Očeta, kakor le Sin in komur hoče Sin razodeti. Poslušal sem Justina, ki je poudaril, da kdor hoče poznati Tineta, mora poznati tudi njegovega očeta.
Res! Oče mi je pripovedoval o koncu prve svetovne vojne. Bil je na tirolski fronti. Zmagovali so, razočarani pa so v Veroni ugotovili, da s »svojimi zmagami« gredo naravnost v ujetništvo. Vedno znova mi je govoril in me opozarjal. Veliko pozneje sem podobne stvari okušal na svoji koži. »Ne verjemi, če miličnik pride ves sladek na hišni prag!« mi je povedal. Takrat, za prvič, so mi obljubljali dvajset let aresta. Drugič sem jo odnesel le z denarno kaznijo. In to tik pred razpadom moje socialistične domovine. Pa sploh nisem vedel, zakaj sem sovražnik »ljudstva«.
Jože Kopeinig je rekel, da zgodovinskih knjig ne bi smeli pisati s črnilom, temveč s svinčnikom, da bi laže vnašali poznejše uvide ali popravili napake. Tine je bil živa priča, da je zgodovino potrebno na novo ovrednotiti in jo predstaviti. Povsod je bil navzoč. Kakor da mu ne sme ničesar uiti; ničesar ne sme zamuditi. Hodil je po slovenski zemlji, raziskoval, spraševal in beležil. »Mi počasi odhajamo,« mi je rekel. »Resnica pa mora na dan.«
»O, slovenski narod! Ko si vidneje stopil na oder zgodovine, si se sam oškropil s krvjo bratomornih zločinov. Tako si izgubil svojo cankarsko nedolžnost, ko si zatajil iste matere in iste očetnjave. Tako naš narod ni opravil dobrega izpita pred zgodovino,« je povedal Jože Kopeinig.
Tine, tam v višavah Prisanka si prispel v svoj dom k Očetu. Tam si srečal svojega očeta, ki si ga vse življenje iskal. Spet bom uporabil tvoje besede: »Pa hvala, da smo prijatelji!«
Počivaj, glej na nas in nas usmerjaj!

Tamara Griesser-Pečar

Tine Velikonja je bil vedno izredno direkten, nekateri menijo, da je bil »brezobzirno« direkten, npr. ko je razkril informacije o bolezni predsednika republike Janeza Drnovška. Vendar je umestno vprašanje, ali je ta ocena res pravilna, saj je očitno želel zaščiti druge bolnike in jih napotiti k ustreznim zdravnikom. Nisem ga sicer srečala kot zdravnika, prepričana pa sem – in pričevanja drugih to potrjujejo – , da je bil v svojem poklicu ravno tako vesten in natančen kot izven njega. Spominjam se prispevka, ki sem ga pripravljala za zbornik ob stoletnici Zavoda sv. Stanislava. Ker je sam hodil v škofijsko gimnazijo, ki se je takoj po nemški okupaciji morala umakniti v italijansko zasedeno Ljubljano, sem ga prosila, da preveri arhivske podatke o škofijskih dijakih. Bil je tako natančen, da so nekateri prisotni bili že mnenja, da v svoji natančnosti neznansko pretirava. Za zgodovinarja je taka natančnost seveda zelo dragocena. Res je bil takrat, ko je šlo za zgodovinsko resnico, »brezkompromisen«. Ta drža se kaže na številnih področjih, tudi v njegovih prispevkih v Zavezi, ko npr. v recenziji knjige »Od Pohlinove slovnice do samostojne države« zgodovinarju Petru Vodopivcu očita, da je premalo natančen in mu svetuje, da si s trdnim delom in resnim pisanjem povrne zapravljen ugled – med drugim se spotakne ob številki 27.000 vojnih žrtev med borci NOB in pripomni, da bo dvignil roke takrat, ko bodo imena zbrana po naseljih in jih bo res toliko (Zaveza, št 62, str. 100–110) – , ko vztraja na določenih detajlih zadnje bitke pri Borovljah 10. maja 1945 popoldne in 11. maja zjutraj, ko zahteva tudi na strani tistih, ki so se, kot se je on sam, zavzemali za razkrivanje komunističnih zločinov in dosledno spoštovanje do mrtvih, verodostojnost in kritizira pretiravanja. V zvezi s člankom o farnih spominskih ploščah – »z detektivsko vztrajnostjo in matematično natančnostjo« se je z enako mislečimi lotil zbiranja imen žrtev revolucije – je napisal, »da je mogoče rešiti vsako, na videz še tako nerešljivo nalogo, če sta le prisotni volja in znanje« (Zaveza 60, str. 75).

Franc Popek

Z dr. Tinetom Velikonjo sem se spoznal, ko sem dobil prvo nagrado na razpisu natečaja za postavitev farnih spominskih plošč na ljubljanskih Žalah. To je bilo leta 1997. Po posvetitvi teh farnih plošč 15. novembra 1997 sva tesno sodelovala pri naslednjih farnih spominskih ploščah oziroma spominskih obeležjih, kot so: f. s. p. Podgrad pri Novem mestu (2000), spominsko obeležje Jama pod Krenom, Rog (2002), f. s. p. Veliki Osolnik (2002), spominsko obeležje Stari Hrastnik (2002), f. s. p. Semič (2002), f. s. p. Suhor (2006), f. s. p. Radovica (2006), spominsko obeležje Brusnice (2006), spominsko obeležje Tržišče (2007), f. s. p. Hrovača (2007), f. s. p. Adlešiči (2007), f. s. p. Podzemelj (2007), f. s. p. Lom pod Storžičem (2007), f. s. p. Radomlje (2007), f. s. p. Rova (2007); granitni križi: Macesnova gorica, Rog (2008), Jelendol (2x) (2009), Žiglovica (2009), Bavdle (2010); f. s. p. Stara Loka.
Z dr. Tinetom Velikonjo je bilo užitek sodelovati in iskati primerno rešitev za vsako zgoraj navedeno farno spominsko ploščo oziroma spominsko obeležje. Takoj je vedel, ali je rešitev primerna ali ne, imel je občutek za lepo, se veselil vsake uspele rešitve. Večkrat mi je dejal: »Tikajva se (čeprav je bil starejši od mene za deset let)!« Jaz tega nisem mogel sprejeti, ker sem čutil do njega spoštovanje. Rekel sem: »Jaz vas bom vikal, vi pa mene tikajte!« In tako je tudi ostalo.
Otroško se je veselil življenja in kadarkoli sva se razšla, mi je dejal s svojim značilnim nasmehom: »Hvala, ker sva prijatelja!«

Anton Trpin

Zapisovati, opredeljevati ali celo vrednotiti delo in življenje človeka ni lahko. Še posebno ko gre za človeka, kot je Tine Velikonja. Vsaka zapisana beseda ostaja kot let spomin in opomin na osebo, ki je tkala niti našega trenutka in prihodnje dni. Tako si zamišljam delo in življenje Tineta Velikonja. Priznati je treba, da je vsaka izrečena beseda subjektivna in opredeljuje le del morebitnega pogleda na celotno osebo in delo.
S pokojnim Tinetom Velikonjo se sicer nisem srečeval prav pogosto, vendar dovolj, da mi je ostal v izredno klenem spominu. Ob njem sem zaznal njegovo delo in zavzetost za doseganje cilja – spoznati in zaživeti resnico. Srečevala sva se predvsem ob spominskih obeležjih pobitih domobrancev. Posebno močni vtisi pa ostajajo na vsakoletno spominsko slovesnost na Hrastniškem hribu. Tu sem ga zaznaval in občudoval kot človeka, ki mu je Resnica sveta in ki jo je potrebno odkriti in zaživeti. Spoznaval sem ga kot pokončnega človeka, ki obelodani resnico in pri tem ni prostora v srcu za sovraštvo ali maščevanje. Bil mi je prijeten sogovornik, ki se je znal prilagoditi v stvareh, ki so prilagodljive. Občudoval sem ga kot človeka vztrajnosti pri iskanju Resnice, ki jo je končno tudi našel, čeprav v zemeljskem življenju le deloma.

Vida Vrhnjak-Duler

Ko zgubimo ljubljeno osebo ali dobrega prijatelja, somišljenika, sotrpina v preteklosti, zglednega Slovenca – se šele zavemo njegove vrednosti. In v mislih obujamo skupno preteklost in doživljaje. To me spremlja od prve objave tragičnega dogodka. Zakaj tako nepričakovano žalostno, prijatelj dr. Tine?
Zadnjič sva se srečala teden dni pred padcem v brezno. Zdaj se mi smili predvsem njegov zet iz Amerike, ker sta imela skupni cilj doseči vrh gore. Le kakšne duševne muke prestaja! (In kakšne muke so prestajali likvidatorji domobrancev – če so bili ljudje?) Letos po slovesnosti v Kočevskem rogu smo se v nepretrgani gruči pomikali proti križu in pred sabo sva z možem zagledala dr. Velikonjo v pogovoru s sopotnikom. Pohitela sva do njega, da smo se veselo rokovali, in že je povedal: »Naslednji teden prideva s tvojim znancem Knapom k vam v Pameče, samo avto mi še popravijo.« In se razšli.
Dr. Velikonja poznam od leta 1993 kot predsednika NSZ, podpisnika na vabilih in prvič kot voditelja na romanjih Po poteh vetrinjske tragedije, Trnovski gozd, Crngrob in Gorenjska, Brezarjevo brezno, Ajdovec, Stari Hrastnik itd. Čudila sem se, kako je bil spreten na romarskem avtobusu, vsak kraj mu je bil znan kot domača vas z vsemi krajevnimi značilnostmi in pestro, predvsem žalostno zgodovino preteklega stoletja. Besed mu ni zmanjkalo, premolknil je le ob breznih in jamah, ko je na pomoč poklical prijateljico molilko Lojzko, da je odžebrala desetko rožnega venca. Vedno je bil hiter, poskočen, bistroumen s fotoaparatom v roki. Marsikoga je označil, da je »živec«, kar je bil pravzaprav on sam.
Bilo je leta 1999, ko sem sama nasprotovala lokalni in mestni borčevski nadvladi. Objava o bojih in zmagi partizanov na Poljani, kar je že koroška pravljica, me je pošteno zbodla, in dr. Velikonja je napisal odgovor za isti lokalni časopis Koroški tednik z naslovom »Zakaj pa pri vas preganjate zamorce« (na zgodbo Američanov v Moskvi). Prevzela me je domiselna primerjava in natančen opis resničnega dogajanja na Poljani ob koncu vojne in po njej.
Za najina kar pogosta dopisovanja je zanimivo, da me je le prvič naslovil z »gospo«, potem pa vedno kot »draga prijateljica«. Ko sta leta 2000 dr. Mitja Ferenc in dr. Velikonja delala popise grobišč od Šoštanja do Slovenj Gradca, je k sodelovanju povabil tudi mene in mladega uspešnega kriminalista Branka Savinca, ki je vnaprej pripravil teren. In dr. Velikonja ga je kasneje pohvalil, meni pa je pisal celo z dopusta na Lošinju, da je treba v jeseni nadaljevati s popisi grobišč od Slovenj Gradca dalje.
Naslednje leto mi je dr. Tine spet pomagal, saj je uredil in popravil moj koncept za govor na teharski slovesnosti in ga napisal v dveh velikostih črk na izbiro, kar bom lažje brala. Takrat na slovesnosti me ni poslušal, le na videz odsotno je s fotoaparatom krožil okrog prizorišča.
Obširen članek v Zavezi o dr. Tinetovem raziskovanju na poti po Bosni in Hercegovini je podžigal primerjavo med poboji v Srebrenici in pol stoletja prej v Sloveniji. Zato sem vedno občudovala njegovo vztrajnost in doslednost ugotoviti na lastne oči in ušesa in v pisni obliki poročati vsem, ki jim resnica veliko pomeni, in v tem smislu je tudi pisal odprto pismo veleposlaništvu Velike Britanije julija 2002 in jih pozval na priznanje krivde za zločin nad domobranci.
»Draga Vida, potrudil se sem in na hitro napisal svoje misli. Pošiljam ti jih na vpogled. Tine,« je 5. 2. 2003 na roko dopisal k spremnemu dopisu uredništvu Večera za odgovor na gloso Spomenke Hribar »Izpit iz pietete«, kjer je med drugim zapisal: »Zame je bil Pučnik po svojem vedenju in drži kristjan najvišjega ranga in mu deklarirani slovenski katoličani tudi v drugih kvalitetah, kot so pamet, pogum, askeza, zvestoba in ljubezen, segajo komaj do gležnja« (vse te kvalitete pripisujem tudi dr. Tinetu). Pučnikov pogreb sva oba doživljala kot usodno slovensko izgubo. V istem dopisu Večeru pa je napovedal, da ne bo minilo 10 let, ko bo treba grobišča 100 Korošcev na Lešah izkopati in pripeljati domov, podobno kot so se tega po 65 letih lotili v Španiji. Bog daj, da bi se njegova napoved uresničila!
Vem, da je spremljal moje prizadevanje za postavitev spominskih plošč v Slovenj Gradcu, ker je vedel, da sem edina z domobranskim poreklom v tem kraju. In 17. 10. 2004 je bil blagoslovljen moj vmesni cilj – spominske plošče dekanije Stari trg, kjer je dobilo ime 133 žrtev komunizma. Še zdaj sem hvaležna vsem, ki so se udeležili slovesnosti, še posebej članom NSZ: dr. Velikonji in sestri Zori, Štrbenku, Hočevarju, Mačku, Berkopcu, Šemrlu, Lukaču in govorniku na slovesnosti Jožetu Dežmanu.
Vse svoje sposobnosti, kot spomin, strokovnost, aktivnost in bojevitost pa je dr. Velikonja znal občasno pikro začiniti. Z veseljem sem mu 16. 8. 2006 pisno čestitala za prispevek k prilogi »Mi med seboj« na temo raka pri dr. Drnovšku in Peterletu, saj je izjavljal kot strokovnjak in ne vraževeren ljudski mazač. In slučajno je bil isti dan moj mož na operaciji raka na grlu.
Verjetno je tudi zato dr. Velikonja poznala vsa Slovenija in tudi širši svet; tako desni kot levi. Pa tudi on je pomnil vse obraze. Na račun »raka« ga je moj mož zelo spoštoval, pa tudi dr. Tine ni njega ignoriral, še posebej, ko je okusil njegov lastni pridelek lošinjskega brinjevca. Jeseni 2006 je javil, da me prideta obiskat z mojim znancem in sošolcem iz gimnazije, zdaj upokojenim sodnikom Ivanom Knapom iz Ljubljane. In res sta naju v Pamečah obiskala decembra 2006. Po obvezni postrežbi smo odšli pred slovenjgraško kasarno – povojno taborišče vseh ujetih in vrnjenih nekomunistov, kjer sta obnovila in izpovedala svoje spomine iz majskih in junijskih dni leta 1945, takrat vsak na drugi strani kasarniške ograje. Sledil je še obhod morišča in grobišča Žančani, kjer nama je Ivan Knap z grozo obnavljal spomine zagrebanja na krvavem zaudarjajočem grobišču. Naslednje leto sem povabila Ivana Knapa, da se je 29. 11. 2007 udeležil sondiranja grobišča Žančani, kjer je solznih oči in s pojemajočim glasom pred kamero novinarjem izpovedoval doživljanje pri zakopu razpadajočih trupel.
Letošnje romanje v Vetrinj se je na povratku že tretjič ali četrtič ustavilo v Slovenj Gradcu pri stari jugoslovanski kasarni, ki so jo neprijetno spoznali za dan ali dva mnogi iz Vetrinja vrnjeni domobranci in na morišču in grobišču Žančani. Tako že leta 2002 so me kar določili – dr. Velikonja – za razlagalko takratnih dogodkov. Celo Večer je zapisal »V Žančanih poklon spominu na mrtve« in poleg natisnil fotografijo udeležencev, V. Levstik in Stane Štrbenk. Letos pa me je dr. Velikonja že pred kasarno posadil na sedež vodiča avtobusa in določil, da govorim o dogodkih na tem kraju vse do grobišča, kjer je bil zame premolk samo za desetko rožnega venca molilke Lojzke. Povzpeli smo se navzgor do globače, kjer leže ostanki uradno nad 1500 trupel. Še nazaj grede na sedežu vodiča do kasarne, kjer sem izstopila, mi ni zmanjkalo besed: kot bi name prešel fluid dr. Velikonje.
V svojo knjigo Funkcionalne motnje prebavil, ki mi jo je poslal 8. decembra 2006, pa je zapisal: »Prijateljici Vidi in njenim v spomin in spodbudo, da bo še naprej skrbela za ‘mesto miru’«.
Končno: ostaja mi trajen spomin na dr. Tineta Velikonjo in trajna zadolžitev zame!