Avtor: Jože Kočar

V noči od 10. na 11. julij 2010 je na Prisojniku v Julijcih omahnil v smrt zdravnik dr. med. Tine Velikonja. Prvo medijsko sporočilo o smrti je bilo kratko:
»Na Policijski upravi Kranj o imenu ponesrečenega niso mogli govoriti, za našo spletno stran pa so pojasnili, da je do nesreče prišlo, ko sta se 81-letni Ljubljančan in 32-letni državljan ZDA napotila iz smeri Tičarjevega doma na Vršiču proti Zadnjemu oknu. Ker do 18.30 ure nista dosegla vrha Prisojnika, sta se obrnila nazaj in se po južni Slovenski poti začela vračati proti Tičarjevemu domu na Vršiču. Po približno treh urah hoje je 81-letni Ljubljančan pričel pešati. Zaradi varnega sestopa je ostal na poti, drugi planinec pa je odšel po pomoč v Tičarjev dom.

Takoj po sprejetem obvestilu je bila organizirana reševalna akcija gorskih reševalcev iz Kranjske Gore, vendar je bila njihova pomoč kljub temu prepozna. Še preden so dosegli utrujenega planinca, so zaslišali njegov krik. Naknadno je bilo ugotovljeno, da je 81-letni planinec takrat zdrsnil po pobočju in padel preko skalnatega prepada, kjer je zaradi poškodb takoj umrl.

Kot omenjeno, je umrli po MMC-jevih neuradnih informacijah Tine Velikonja, čigar ime je v javnosti močno odmevalo, ko je podrobno opisal bolezni nekdanjega predsednika republike Janeza Drnovška in sedanjega evroposlanca Lojzeta Peterleta, pri čemer je bil zelo kritičen do njune odločitve za alternativne metode zdravljenja.

Tine Velikonja je bil upokojeni zdravnik, specialist abdominalne kirurgije, ki je petindvajset let vodil oddelek za proktologijo v bolnišnici dr. Petra Držaja v Ljubljani, prvi tovrstni oddelek v državi. Izpopolnjeval se je v bolnišnici sv. Marka v Londonu, enem vodilnih centrov za to stroko v svetu.

Preminuli pa sicer ni bil le zdravnik, temveč tudi predavatelj. Na višji šoli za zdravstvene delavce v Ljubljani je predaval 25 let. Je soavtor učbenikov za interno medicino in kirurgijo.

Marjetka Nared«

Sporočilo o smrti je sicer strokovno korektno, nič pa ne omenja, da je bil pokojni Tine eden od ustanoviteljev in prvi predsednik društva Nova Slovenska zaveza ter član uredništva in zelo dejaven pisec v revijo ZAVEZA.
Za predsednika društva Nova Slovenska zaveza je bil izvoljen na ustanovnem zboru, v nedeljo 12. maja 1991. Na čelu društva je bil 12 let, do leta 2003, odtlej pa je bil podpredsednik. Ob izvolitvi je povedal, da vse življenje nosi s seboj zavezo s tistimi, ki jih je na Teharjah videl »odhajati opletajočih postav s sivimi obrazi in skoraj ugaslimi očmi«. »Bil je njih nagrobni križ«. Ta zaveza ga je gnala, da je neutrudno razkrinkaval uradno »malikovanje zločina«, kot je boljševiško »osvobajanje« poimenoval njegov oče Narte. Očitno sta bila oba usodno izbrana prav za to.
V članku Za izginulimi domobranci v Zavezi št. 39 je dr. Tine zapisal: »Teharij nisem spustil iz očesa od 1958. leta. Takrat so se še videli betonski temelji barak, grapa je bila zapuščena, po 1970. letu pa sem nemočno opazoval, kako ploščad nekdanjega taborišča in grobišče v grapi spreminjajo v odlagališče industrijskih in komunalnih odpadkov. / … /


Brezarjevega brezna nisem našel, čeprav sem oblezel vse grape pod Toškim Čelom. / … / Nedotaknjeni in na videz pozabljeni so ostali grobovi v Kucji dolini. Za Hrastniški hrib sem vedel samo, da so bila morišča blizu Dola, predvsem okoli Marnega in Krištandola. / … /
A Kočevski rog je ostajal neznanka. Obsežen in nevaren. Saj nismo razlikovali med Rogom in področjem okrog Kočevske Reke in Gotenice. Za vse te kraje se je govorilo, da tistega, ki zaide, ne najdejo več. Enostavno izgine in izpuhti. / … /
Potem mi Drobničev Tone pove, da je bil pred dvajsetimi leti tam. Peljali so se z avtomobilom, prišli do brezna že v mraku, si ga ogledali, potem pa se hitro vrnili. Da, Macesnova gorica. / … /
Narišem si potovalno smer na zemljevidu, na list si izrišem domnevno brezno z vsemi značilnostmi, ki me bodo opozorile nanj. Sobota, nekaj dni pred božičem leta 1988. / … / V Kočevju že sije sonce. Peljem se skozi mesto po poti, ki so jo prehodili domobranci takrat, ko so jih vodili s kolodvora. / … / Šalka vas, Željne. Prvikrat grem mimo, čeprav sem tisočkrat izgovoril njihova imena. Željne mi zvenijo v glavi kot zlobna vrata pred pogubljenjem. / … /
Nadaljujem kar po cesti. Tudi mimo sedaj znanega brezna na Macesnovi gorici. / … / Sploh nisem razočaran, da nisem našel nič zanesljivega. Ne, tolažim se, da je važen vloženi trud in ne končni uspeh. Rog je moj. / … / Gozdni delavec je prerokoval, da bo tu stala cerkev in bodo hodili sem kot na božjo pot.«

V vsem svojem življenju je Tine Velikonja združeval kljubovalnost gorjancev s prepišne Angelske gore, odkoder je izviral očetov rod, pisateljsko jasnovidnost napol hromega očeta Narteja, jegličevsko trdnost in velikopoteznost gorenjskih prednikov po materini strani ter neposrednost in svojevrstno ironičnost ljubljanskega okolja. Te značajske lastnosti je v polni meri uveljavljal v Novi Slovenski zavezi, ki je bila ustanovljena z namenom, da poveže vse, ki so bili v času druge svetovne vojne kakorkoli vpleteni na strani protirevolucije.
Ukvarjal se je predvsem z dvema nalogama: priti na dan s pravo resnico o tistem času in častno pokopati zamolčane žrtve revolucionarnega nasilja. Resnico o revoluciji je vneto raziskoval in jo utemeljeno predstavljal v nastopih na spominskih slovesnostih ter jo prepričljivo zagovarjal v razpravah o grobiščih in o statusu žrtev revolucionarnega nasilja pred vladnimi organi in v javnih občilih.
V reviji ZAVEZA je objavil skupno 103 prispevke, v skoraj vsaki številki vsaj po enega. Že takoj v nastopnem nagovoru ob prvi izvolitvi za predsednika NSZ ugotavlja, da so pred 50 leti komunisti obrnili svet na glavo in dali pojmom sprevržen pomen. Zločin je postal domoljubno dejanje, kraja podržavljanje, upor proti komunizmu izdajstvo, ena najbolj krvavih revolucij narodna osvoboditev.
Pravi, da je težko najti prave besede, s katerimi bi mogli prepričljivo opisati dogodke. Domobranci so slutili, da jih čaka smrt. Bili so lačni, žejni, pretepeni, a so do zadnjega verjeli, da je vendar tudi v nasprotnikih ostalo vsaj nekaj človečnosti. Sprašuje se, zakaj vendar so ljudi pred smrtjo še mučili. Vsaj do vode bi jih lahko pustili, če je že hrane manjkalo.
Čudi se, kako to, da se toliko slovenskih ljudi, celo intelektualcev, ni pripravljenih soočiti z najusodnejšimi dogodki v slovenski zgodovini. Še vedno ne vedo, kaj bi s svobodo. Vdajajo se iluzijam, da je pod krinko strpnosti in sprave izhod v nekakšni frontovski politiki. Ob ustanovitvi je društvo Nova Slovenska zaveza računala na podporo strank Krščanskih demokratov, Kmečke zveze, Demokratične zveze in celo Zelenih Slovenije. Dr. Tine razočarano ugotavlja, da je slovenska duša še vedno zbegana zaradi pritiska organizirane laži in da bo pot do normalnosti še dolga in težka. Celo vidni pomladni politiki se razglašajo za samostojne z dvoumnimi stališči, ki naj bi bila sprejemljiva za vse, a ne pojasnijo ničesar.
V enem od zadnjih objavljenih prispevkov o novejši zgodovini pravi, da se interpretacije lahko razlikujejo, ne pa osnovna dejstva. Nekaj se je zgodilo ali pa se ni. Njegov cilj je resnica in nič drugega. Treba bo urediti skupno »knjigovodstvo« brez etiketiranja, zmerjanja in podtikanj. Osnova je zakonska izenačitev obeh strani. Zaenkrat smo še daleč od tega. Da družba ozdravi, mora spoznati, kaj se je v resnici zgodilo, popraviti krivice in obsoditi krivce. Ni več mogoče zanikati, da je med vojno pri nas šlo predvsem za revolucijo in z revolucionarnim nasiljem izzvano državljansko vojno.
V več člankih polemizira s pisanjem Silva Grgiča, ki k žrtvam na partizanski strani prišteva vse talce, pogosto rezultat nesmiselnih provokacij, in umrle internirance, čeprav je bila, denimo, na Rabu večina iz kmečkih protipartizanskih družin. Grgič med civiliste šteje vse terenske aktiviste OF, ki niso nosili uniforme, a jih borci danes obravnavajo kot veterane, to je odslužene vojake. Gorje pa, če je med državljansko vojno kdo položil roko nanje, »civiliste«.
Neprizanesljivo obravnava tudi napake protikomunistične strani. Med državljansko vojno bi bilo po Tinetovem mnenju manj nesreč, ko bi bilo ravnanje vodilnih, ki so radi poudarjali svojo krščansko držo, bolj odgovorno. Prav je, da so v Žužemberku prevzeli mlade fante, ki so se zatekli k njim, da si rešijo življenje, prav je, da so jih oborožili. Vendar jim ne more oprostiti, da so jih nepripravljene poslali v Ajdovec. Ocenjuje, da je bil domobranski pohod v rezervat Bela krajina konec leta 1944 nepotreben in brez smisla. Nemci so se zavedali možnosti, da se bodo domobranci ob koncu vojne obrnili proti njim – zato aretacije domobranskih oficirjev od decembra 1944 naprej. Med drugim meni, da je nerazumljivo slepo zaupanje slovenskega civilnega in vojaškega vodstva Angležem in da bi morala general Franc Krener in polkovnik Emil Cof 31. maja 1945 preprečiti vračanje vsaj zadnjih 1500 domobrancev iz Vetrinja.
Tine Velikonja je bil gotovo najboljši poznavalec medvojnih dogajanj na Primorskem, kjer je revolucionarni teror zamujal in dosegel vrh šele leta 1944. Po kapitulaciji Italije so postali odločilna sila politični aktivisti OF. Marsikje so se polastili moči prejšnji režimovci in spet udarili po narodno zavednih katoličanih. Dr. Tine je opisal take poboje Bricevih iz Dornberka, Brecljevih iz Žapuž, sester Čuk iz Lomov nad Črnim Vrhom in družine Lovrenčič iz Logov pri Breginju ter povojno zgodbo o celicah Franca Pavlice iz Dornberka, grobišča v Andrejčkovem in Ajharjevem breznu na črnovrški planoti, v Jami za Medvedovšem in Za Robom na Predmeji, Zagomili pri Grgarju, Zalesniki in Cvetrežu na Trnovem. Raziskal je dogodke v zvezi s padcem Črnega Vrha nad Idrijo ter poboj 31 ujetih Črnovršcev na polju smrti v Gorenji Trebuši, kjer je bil sedež Ozne za območje IX. korpusa.
Dobro je poznal in opisoval medvojna dogajanja na Dolenjskem, Notranjskem in na Gorenjskem kakor tudi umik na Koroško ob koncu vojne, vračanje iz Vetrinja na Teharje, kar sta osebno z bratom Marjanom komaj preživela, ter morišča na Starem Hrastniku, okrog Škofje Loke, v Kočevskem rogu, v Brezarjevem breznu.
Pomemben je tudi njegov opis spominskih slovesnosti na hrvatske žrtve v Crngrobu in na Teznem ter na srbske žrtve v Kamniški Bistrici. Zanimivo poroča o treh potovanjih po deželah nekdanje skupne države in ureditvi grobišča muslimanskih žrtev v Potočarih pri Srebrenici. Njegov zaključek je, da pomeni poraz Miloševićeve politike tudi konec partizanske zapuščine.
Zlasti veliko časa in truda je Tine posvetil drugi nalogi, to je postavljanju farnih spominskih plošč zamolčanim žrtvam, ki so umrle nasilne smrti v zvezi z revolucijo in državljansko vojno na protikomunistični strani, predvsem seveda po vojni pomorjenim domobrancem. Pri zbiranju podatkov za članke in za obe knjigi o farnih spominskih ploščah je bil neutruden.
Zapisal je: »Knjigi sta prikaz vztrajnega dela. Vedno po podobnem vzorcu: ustanovitev odbora, pisanje seznamov, romanje od vrat do vrat, preverjanje podatkov, dodajanje imen, menjavanje in brisanje. Potem pa vse tisto, kar je potrebno za postavitev spominske plošče, od ogleda kraja, zbiranja denarja, blagoslovitve in skrbi za objekt.« V veliki meri je njegova zasluga, da je bilo do leta 2000 postavljenih 183 farnih spominskih plošč, na katerih je napisano 12.284 imen, od tega 8.250 po vojni pomorjenih domobrancev. V naslednjih letih je pripravil postavitev še vsaj 23 farnih plošč.

K obema knjigama Farne spominske plošče s seznami mrtvih na skoraj 400 straneh, prvi leta 1995 in drugi leta 2000, je Velikonja napisal obširni spremni študiji. Tretjo knjigo farnih spominskih plošč je pripravljal za leto 2010 in zanimivo je, da je imel dogovor o pregledu zbranega gradiva prav za popoldne tisto nedeljo, ko se je ponesrečil.
O tretji knjigi FSP je leta 2000 zapisal: »Sodimo, da bomo za tretjo knjigo zbrali še 4.000 imen iz stodvajsetih župnij. Tisoč imen imamo že zbranih. Vklesali jih bomo v farne plošče v sledečih župnijah: Adlešiči, Blagovica in Krašnja, Brusnice, Dragatuš, Grahovo, Moravče, Mokronog, Mirna Peč, Planina pri Rakeku, Podlipa, Podzemelj, Raka, Semič, Smlednik, Soteska, Stara Loka, Stari trg ob Kolpi, Šmarjeta, Tržišče, Turjak, Unec. Ko bomo to opravili še pri drugih sto, bo večina od 300 župnij ljubljanske nadškofije pokritih in končno število napisanih na ploščah okrog 16.000. Za druge, predvsem mislimo pri tem na župnije mariborske škofije, kjer je bilo veliko civilnih žrtev med vojno, še več pa po njej, bo časa zmanjkalo. / … / Čas ni naš zaveznik. Vedno manj je takih, ki še toliko vedo, da se lahko z njimi sprehodimo po vasi, pa nam bodo za vsako hišo vedeli povedati, kakšna je bila usoda njenih prebivalcev.«

Večina farnih plošč v imenovanih župnijah je sicer postavljenih, a za dokončanje tretje knjige FSP je Tinetu, žal, zmanjkalo časa.
Tinetov oče Narte Velikonja je ob svoji smrti zapustil neobjavljen tipkopis z lastnoročno izpisanim naslovom Moj nekrolog. Seveda ni napisal časa in načina smrti, kakor ga je doletela, potrdil pa je svojo vdanost v božjo odločitev o načinu in času svoje smrti. Nekrolog je zaključil z besedami, ki lahko veljajo tudi za sina Tineta: »Jaz pa si niti nisem izbiral sam, jaz sem to moral vzeti! Božja volja je najbolja! Amen!«