Avtor: Jože Pavlič

Šentvid pri Ljubljani … poletje 1945. Partizanski zapori … Kake dva ali tri dni po slikanju – mislim, da je bilo 8. ali 9. avgusta 1945 – ko so nam rekli, da gremo domov. Dali so nam odpustnice – papir, približno pol lista A4 formata, ki naj bi nam zagotovil varno pot domov in dokazoval, da smo amnestirani – prosti, svobodni in oproščeni vsake krivde; da gremo torej lahko varno domov. Končno! Tam za zidovi smo mladoletni domobranci preživeli dobra dva meseca svojih najtežjih dni v življenju. Misel na rešitev v takih razmerah je vseobsegajoča in prevzame človeka, da skoraj pozabi na vse drugo. Eno samo pričakovanje se naseli v njem …
Bilo je nekako sredi dneva, ko so nas poslali iz sobe v prvem nadstropju na dvorišče. Takrat smo že vedeli, da bomo šli domov, a kar nismo mogli verjeti in ure, kaj ure … minute so se vlekle, da je kar bolelo. Postavili so nas v zbor na dvorišču ob stavbi. Naredili so nam še kratek nagovor in slišali smo, kako uvidevna in razumevajoča je nova oblast … kako ne smemo izrabiti te njene širokosrčnosti in kako ji moramo biti hvaležni za to, da so nas oprostili krivde in da bomo šli zdaj domov. Prav tam pa smo dobili tudi resno priporočilo in opozorilo, kako se bo treba vesti v prihodnje na svobodi – posebej poudarjena pa je bila zahteva, da se aktivno vključimo v gradnjo nove družbe.
Mislim, da je bilo že tam proti drugi uri, ko so nas izpustili. Dan je bil ukaz za odhod in razvrščeni v zbor smo se obrnili in kolona je krenila izpred velikega poslopja Škofovih zavodov preko dvorišča še strnjena in urejena. Tudi ko je zavijala čez progo, je bila nekaj časa videti še taka, potem se je pa raztegnila in razbila. Eni so le hodili hitreje, drugi počasneje – vsi pa, kot bi nekam bežali in bi hoteli čimprej izgubiti izpred oči tiste partizanske obraze, ki so jih prej z muko gledali v zaporu v tistih dneh, pa tudi velikansko zgradbo, neznosno in zadušljivo ječo, ki jih je tako zaznamovala ne le za tisti čas, ampak za vse življenje
Kakšne misli so se nam vrtele v glavi in kakšna čustva so nas preplavljala tistikrat, bi danes po tolikih letih težko opisal. Zase vem, da sem bil v nekakšnem evforičnem zanosu in sem kar plaval domu naproti, vendar so se mi vzporedno kar vračali grdi spomini na razočaranje, ponižanje in prestano trpljenje tistih dni ter me postavljali na trda tla. Pa še ena stvar je bila živa in je kar grizla … Lakota … Kako se najesti! Čim prej jesti! Res je, da so nam zadnje tri dni, preden so nas izpustili, dali k čorbi zjutraj in zvečer enkrat na dan še po en majhen, kot pest velik hlebček nekakšnega koruznega kruha, da bi si opomogli za pot domov, a kaj je to po dvomesečnem stradanju in še boleznih povrhu in vsem tistem maltretiranju in neznosnih razmerah, ki so nas dodatno izčrpale! Vse to, povezano z bolečimi in grdimi spomini, zraven pa neznansko hrepenenje po domu in svobodi nas je v tisti uri pravzaprav usmerjalo v en sam cilj: čim prej priti domov, na varno k svojim, se najesti … najesti … biti spet človek. Čeprav nismo bili več otroci, smo bili vendar še zelo mladi; naša mladost pa je bila takrat trdo preizkušena in ni čudno, da smo si tako želeli na varno domov.
Vsi takrat tam iz zapora izpuščeni mladoletni domobranci, izčrpani in shujšani skoraj do nespoznavnosti, so se v avgustovskem sončnem popoldnevu, bledi, povaljani in ponižani, bolj vlekli kot hodili – hiteli so, kar so mogli, v vse smeri, a največ se jih je kar peš usmerilo proti mestu, nekaj pa jih je zavijalo nazaj proti Gorenjski ali so se kar porazgubili na obe strani: proti Ježici ali proti Polhograjskim hribom. Šli so in si mislili: Šentvid je hvala Bogu za nami, končno smo svobodni in gremo domov. Ljudje pa, ki smo jih srečevali, so nas gledali nekako začudeno in pomilujoče. Nikomur očitno ni bilo do tega, da bi nas žalil ali se obregal ob nas, saj smo bili tako bedni in nemočni, kot nekakšne prikazni, ki so se kot oblak pojavile od nekod. Bili smo usmiljenja vredni, na nas je bilo očitno, kaj smo prestali. Vsaj jaz nisem opazil ali doživel kakega sovražnega pogleda. Morda sem bil v tistem položaju in razpoloženju čisto skrčen vase in v cilj, ki sem ga imel pred seboj. Pod pritiskom bede in v duši globoko osramočen si nisem mogel privoščiti radovednosti in oziranja okrog sebe. Redkokdo od ljudi na cesti je koga kaj vprašal. Molčeči smo bili tudi sami in s precej redkimi stavki smo vezali pogovor med seboj. Šli smo vsak svojo pot, po eden, po dva in tudi več, nekateri hitreje, drugi počasneje. Kdo je morda celo omagal in ga je kdo podpiral ali bog ve, kaj se je dogajalo z njim. Šli smo domov in težko bi kdo v tisti želji po domu tega ne zmogel. Naenkrat smo kar vsi imeli moč, da smo hodili.
Sam sem se vračal domov iz Šentvida skupaj z rojakom iz vasi. Bil je preprost vaški fant, ime mu je bilo Jože, tako kot meni. Oba sva bila zdelana. Lakota in nemoč sta igrali pomembno vlogo tako že v zaporu kot še sedaj na poti. Predlagal sem mu, da ko že morava skozi mesto, zavijeva k moji sorodnici, ki sicer ni bila teta, a smo ji vendar rekli teta in pri kateri sem kot dijak stanoval kako leto. Upal sem, da se bova pri njej malo najedla in si opomogla ter dobila prve informacije in pravi stik z zunanjim svetom.
Teta je stanovala na Svetega Petra nasipu ob Ljubljanici.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Barje Blaža Cedilnik

Poti in dogajanja skozi mesto se skoraj ne spominjam, le Celovške ceste, ki se je tako vlekla, in Sv. Petra nasipa, ceste ob bregu Ljubljanice, ki je danes Petkovškovo nabrežje. Tam sva potem doma našla prijazno teto; ljubeznivo naju je postregla s kruhom, ocvrtimi jajci in čajem. Za naju je bilo tiste hrane kar malo preveč, sem čutil, a odpočila sva si in dala nama je očitno spet dovolj moči, da sva potem že pozno popoldne nadaljevala pot proti domu. Tudi poti od Sv. Petra nasipa do sredine Ižanske ceste ali do Mokarja, kot smo rekli gostilni na križišču za Črno vas in Ilovico (danes križišče s Peruzzijevo cesto), se slabo spominjam. Vem le, da sva šla po Streliški ulici za Gradom, čez stari Karlovški most in potem po Ižanski cesti. Hodila sva bolje in lažje, ker sva se najedla in sva pridobila novih moči. Sicer pa sva šla, se mi zdi, kot v sanjah, potegnjena vase, osramočena, vendar z osnovno in prijetno mislijo na dom, na bližnje srečanje z domačimi, na vse razkošje, ki ga dom premore in nudi s svojim toplim vzdušjem ter ne nazadnje tudi s hrano in drugimi dobrinami. Rada bi pohitela in mislila sva, hitiva, šla sva bolj počasi kot hitro. Časa nisva prav zaznavala, le pot se nama je vlekla. Vse ceste so se mi zdele prazne in skoraj nisem opazil kakega dogajanja na njih ali ob njih. Počasi pa je pot le izginjala za nama in pomemben se je zdel le še tisti del, ki je bil še pred nama: osredotočena sva bila le nanj in gledala sva, kako končno in vendar počasi ostaja za nama prvi del dolge Ižanske ceste, ki se v ravni črti vleče od Botaničnega vrta do mostu na Iščici. Rekli smo mu in še zdaj mu stari ljudje tako pravijo, Pokriti most. Nekoč je bil lesen in pokrit; lesen je bil tudi še takrat, ko sva midva hodila proti domu – danes je pač betonski in precej pust.
Končno sva zakoračila čezenj in stopila na drugi še daljši, enako ravni del Ižanske ceste, ki tako teče vse do Iga. S svojo ravnostjo in videno dolgostjo v popotniku, ki jo mora prehoditi, navadno vzbudi nekakšno nelagodje spričo te premočrtne daljave in hkratne realne zaznave potrebnega časa in napora, da se jo premaga. A tokrat ni prevladal ta občutek. Ni me motila dolga ravna cesta, pač pa sem v sebi čutil kot tudi že prej nekakšno skrb ali nemir, morda celo nekaj strahu, če naju bo kje kdo ustavil in vprašal, od kod in kam greva ter kdo sva. Lažje je bilo prej, dokler smo hodili še kot množica in v gručah, zdaj pa sva šla čisto sama in po vedno bolj prazni cesti. V tistih razcapanih vojaških cunjah sva bila kar čudna popotnika. Sam sebe sem prepričeval, da sva varna, ker se vračava domov amnestirana in z vsemi pravicami, saj imava v žepu odpustnici – potrdilo o tem, da sva prosta. Seveda bo treba vsakemu ob tem potrdilu povedati, da sva mladoletna domobranca, ki se vračava iz Šentvida, kjer sva kazen odslužila. To se je na nama tudi dobro videlo.Torej je bilo treba samo hitro naprej in čim prej pod varno domačo streho. Prehodila sva že vse mesto in velik del poti, pa se nama ni primerilo nič takega, da bi naju prizadelo. Sedaj, ko že skoraj vidiva domačo vas, pa tudi menda ne bo česa takega, sem premišljal, in domov bova prišla ravno na večer, pred nočjo ali z njo, ko se ljudje že umaknejo v hiše, večerjajo ali si dajo opraviti v hlevih z živino, kar bo dobro, da naju ne bodo takšna, kot sva bila, videli ljudje. Bal sem se vaških zijal. Ne bi se rad čutil ponižanega še pred njimi. Če bi se smilil komu našemu, nič hudega, a najteže bi bilo prenašati vlogo ponižanega poraženca in biti še žrtev privoščljivosti kakega njihovega.
Ob takšnem premišljevanju in dopovedovanju samemu sebi, da mora biti vse v redu, sva se približala križišču Ižanske ceste s cesto za Črno vas pri Mokarju na desni strani in ceste za nekdanjo Ilovico ob Osnovni šoli Barje na levi. Tam pa sva zagledala že od daleč, da na križišču, kar sredi ceste, stoji partizan s puško, mimo katerega bo treba priti. Ni nama zastal korak. Vzpodbudil sem sotrpina Jožeta in šla sva proti stražarju kar mirno in odločno, brez strahu in dokaj samozavestno. Bilo je nekaj kot trema in ponavljal sem si misli, ki sem jih premleval že malo prej. Bilo je pozno popoldne in bližal se je že večer. Ko naju je partizan – očitno je bil stražar – opazil, je začudeno pogledal. Ni si predstavljal, da sta pred njim lahko domobranca, ki hodita prosta po cesti. Zraven pa še tako zdelana in razcapana. Povedala sva, kdo sva, od kod prihajava in kam greva – pravzaprav sem govoril jaz – in mu izročila najina papirja. Nekoliko presenečen je poklical druge partizane, ki so prišli iz Mokarjeve nove hiše, kjer so imeli rajonsko kontrolno postojanko. Sam se ni mogel odločiti oziroma mu sploh ni šlo vse skupaj v glavo, kaj bi z nama. Enako – je bilo videti – so bili presenečeni tudi partizani, ki so prišli iz hiše. Gledali so odpustnici in vpraševali še to in ono. Potem je bilo videti, ko sva obširno pojasnila, za kaj gre, da jim papirja in pojasnila zadoščajo in v nekakšnem zmagoslavnem samozadovoljstvu so naju milostno pustili naprej. Zares sva se oddahnila ter kar pohitela stran … naprej po dolgi in pusti Ižanski cesti proti domu. Pomislil sem: glej deluje … kmalu bova zares doma. Dan se je že nagibal h koncu; ni se še mračilo, a sonca ni bilo več, naznanjal se je večer, obzorje še ni bilo zastrto, le sence so postajale gostejše. Pogled po cesti je še segal daleč nazaj in naprej. Pred nama je bil še kak kilometer ravne Ižanske ceste, ki ga je bilo treba prehoditi do odcepa na Matensko cesto, nato pa bo treba, sva vedela, premagati še dolgo Matensko cesto in pot iz Matene v rodni kraj – Brest. Gnala naju je misel, da morava čimprej stran – stran od partizanov – in domov, k svojim, kjer bova dobila vse, kar sva takrat potrebovala. To naj bi bil dom, ljubeč sprejem, razumevanje, prijaznost, hrana in zavetje. S prihodom domov, sva vedela, bova osrečila starše, sebe in domače, ki ne vedo, kje sva in kaj je z nama. Razložila jim bova, kaj se nama je zgodilo in tudi izvedela, kje so drugi domobranci, ki so bili vrnjeni kot midva, a so nas mlajše ločili od njih že takoj po prihodu v Kranj. Predvsem pa se bova najedla kruha in drugih dobrot, se umila, rešila uši, preoblekla in mirno naspala v domači hiši. Naprej pa se, vsaj meni, ni dalo misliti, pravzaprav nisem mogel.
Tako sva že nekaj časa klampala naprej, zaverovana v prijetne misli, in se pomenkovala s tem v zvezi. V prijetnem pričakovanju sva kar lažje hodila in pot je začela iti izpod nog. Vseeno pa je nekje zadaj stala neka negotovost in grizla skrb. Nagonsko sem se vsake toliko časa ozrl nazaj po cesti, ki sva jo že pustila za seboj, odkar so naju pred postojanko ustavili, kontrolirali in spustili naprej. Partizani in misel nanje so v meni vzbujali nekakšen nemir in neugoden občutek. Je bila to samo skrb in negotovost, ki sta lahko bili posledica bridkih izkušenj tistih mesecev, ali pa je bila to neka moja slutnja, da se nama na poti še lahko kaj zgodi, ki jo je vzbujal morda moj pesimizem. Po vsem je bilo res kar težko verjeti, da sva rešena in že skoraj doma. Spet sem se ozrl in tokrat me je nekaj trdo stisnilo in spreletelo. Kot bi se v meni nekaj podrlo. Trdo je udarilo vame spoznanje, da se bliža nekaj zlohotnega in da s partizani za danes le še nisva opravila. Nekakšen strah in razočaranje hkrati. Kaj bo? Ob pogledu nazaj sem namreč ne čisto presenečen, kot bi to pričakoval, zagledal dva človeka na kolesih, ki sta hitela za nama in naju hitro dohitevala. V trebuhu me je stisnilo in Jožetu sem rekel: »Glej, za nama gresta!« Oba sva spet pogledala nazaj in videla sva, da se nama hitro bližata dva partizana na kolesih z brzostrelkama, ki sta bili kratki nemški in sta ju imela obešeni spredaj na prsih. Hitro sta naju dohitevala. Dobro sva videla, saj je bil avgust in večerni mrak še ni padel, zrak je bil čist in miren, nobene meglice, ki se sicer včasih useda na barju. Bilo je prijetno toplo in nakazoval se je lep večer, kar pa nama takrat ni pomenilo nič, morala sva se posvetiti čisto drugim stvarem naše takratne domobranske stvarnosti.
Partizana sta naju dohitela. Namrščenih obrazov sta razjahala kolesi in že sta stala ob nama. Bila sta malo zadihana in nekako čudno vznemirjena.Vsi smo obstali in se gledali. Onadva samozavestno in radovedno ali še kako drugače. V njunih očeh sem zagledal nekakšno odločenost in izraz nadmoči, slo po obvladanju in urejanju. Videti sta bila kot lovca, ki sta pritekla za plenom v bojazni, da bi jima ta ušel. Midva sva se postavila v ponižnejšo držo biti na uslugo in v vsestransko pripravljenost za pojasnila … nova pojasnila. Že ko sem ju zagledal, me je, kot sem rekel, neprijetno prešinilo in naenkrat sem jasno, nagonsko spoznal, da sva ogrožena in bova v težavah. Rdeči zvezdi na kapah sta se svareče svetlikali, brzostrelki, ki sta si jih vsake toliko časa popravljala in nameščala v boljšo lego na sebi, kakor da ti samovoljno silita z ramen, sta grozeče izstopali v svoji črnosivi barvi na svetli rumenkasti podlagi uniform.
Pogled na ta zadihana mladeniča, njun videz in opremo ni obetal nič dobrega. Vse je nastopalo v čudni, strašljivi dinamiki. Takoj sem pomislil, da bi naju lahko hotela pretepati ali kaj podobnega, kar smo že doživeli v partizanski ječi. Občutek je bil nejasen in silno neugoden, skoraj neznosen. Če nič drugega, je v nasprotju z najinim dotedanjim prijetnim sanjarjenjem njun prihod pomenil novo in pravo realnost. Vsekakor je pomenil, kar je bilo še najmanj, neprijetno in nezaželeno srečanje ter oviro na najini poti domov. V možganih se mi je nekaj zavrtelo z vso hitrostjo in v sebi sem začutil nekakšen navdih in moč. Že sem si bil na jasnem o stvari; samemu sebi sem rekel: zdaj bo šlo zares, treba bo ukrepati in se reševati. Omehčati in prepričati ju moram. K sreči takrat še nisem vedel nič o pomorih domobrancev – niti o tistih masovnih niti o tistih, ki so takrat marsikje zadeli izpuščene in vračajoče se uboge mladoletne domobrance na poti domov. Če bi takrat midva vedela za to, bi se vračala domov gotovo drugače – z večjim strahom in večjo opreznostjo ali pa sploh ne. Tako pa sva šla domov kar s precej samozavesti – morda tudi naivnosti – in prepričanjem, da naju tedaj po amnestiji ne more nihče več ogrožati. Tako me ni zgrabila panika in sem lahko ohranil precej mirno kri.
Partizana, ki sta prihitela za nama, sta bila mlada fanta tam okrog sedemnajstih let, morda eden kako leto več, pravzaprav najinih let ali še mlajša. Pogled nanju ni obetal nič dobrega. Enega sem poznal, drugega ne. Oba sta bila iz naših krajev. Vsaj enega pa sem k sreči dobro poznal. Kot otroci smo se še skupaj igrali, ko je s sestro prihajal v našo vas k svojim tetam in stricu, ti pa so bili naši sosedje in smo bili z njimi v dobrih odnosih. Tam v soseščini smo se lovili, plezali in skakali po drevju. Prav tam so v seči za cerkvijo rasli vitki jeseni, ravno pravšnji za plezanje in upogibanje. V sebi smo takrat močno doživljali Tarzana in kar nosilo nas je: vsi smo ga hoteli posnemati. Imeli smo se lepo in smo se dobro razumeli. Ta spomin je bil v meni živ in lep, upal sem, da mora biti tak tudi v mojem rojaku in znancu, nekdanjem tovarišu in v otroških igrah. Žal sta čas in revolucija v njem tako obrnila, da sva se zdaj tu na pusti in samotni Ižanki srečala kot človeka z nasprotnih strani. Morala bi si biti smrtna sovražnika, ki se v celoti izključujeta, in eden od njiju je zmagovalec s pooblastili in močjo – drugi pa je nemočen poraženec, za katerega naj zmagovalčeva ideologija ne bi poznala razumevanja in milosti. Partizana kot zmagovalca bi si nad izpuščenima ideološkima nasprotnikoma lahko privoščila marsikaj. To je bila v tistem trenutku stvar njune odločitve in volje. Odločila sta se, da naju zasledujeta in ustavita. Bila sva tako rekoč v njunih rokah in od njiju je bilo odvisno, kaj bosta storila. Bila sta mlada, močna, v bojih prekaljena, člana posebnih enot, ki so bile določene za čiščenje nasprotnikov in prišla sta za nama, da to moč izkoristita in pokažeta. Nista naju zasledovala kar tako iz nekakšne radovednosti in brez namena. Nedvomno sta imela nekakšen namen. Bila sta nama zelo nevarna.
Tega sem se dobro zavedal. To, da sem enega dobro poznal in da so bili naši dobri sosedje njegovi ožji sorodniki, hkrati pa sva imela še skupne spomine na mladostne igre, mi je prišlo prav – bilo je rešilna bilka, za katero se je bilo treba oprijeti. Moral sem ravnati zelo premišljeno in previdno.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Barje Blaža Cedilnik

Nekoliko čudno je zvenelo – skoraj malo grozeče – ko sta naju kot prvo vprašala, če se poznamo. Vprašanje je postavil moj znanec. Imelo je svoj namen, meni pa je prišlo zelo prav kot izhodišče za moj pogovor z njima in najino nadaljnjo igro obnašanja z njima. Rešilo me je neprijetne in zagatne napetosti, ki sem jo čutil ob njuni sršeči napadalnosti, in ne le mene, vseh nas. Vsi smo bili tisti hip do skrajnosti napeti in treba je bilo nekako začeti pogovor in ga prav usmeriti. Rešen zadrege, kako začeti, sem narejeno veselo in preprosto odgovoril: »Seveda vaju poznam.« Zdelo se mi je, da sem ju s tem nekoliko presenetil in nekako ustavil. Potem pa sem naprej z neko čudno lahkoto vodil pogovor in zdelo se mi je, da sem z njima nekako navezal stik. Nadaljeval sem: »Saj se spomniš«, kako smo plezali po jesenih za cerkvijo v Brestu, kako smo se igrali in podili tam okoli. Precej nas je bilo in zelo prijetno je bilo, kajne? Radi ste prišli k vašim v Brest, kajne?« Vedel sem, kot bi me nekaj razsvetlilo in navdahnilo, da moram nadaljevati v to smer. Moral sem se mu čim bolj približati in podreti med nama zid, ki ga je postavil med naju vojni čas. Potem pa bi morala pasti sama od sebe tudi pregrada, ki naju je ločevala z onim drugim.V najbolj normalnem duhu in tonu sem naprej razpredal z njim o tistih naših skupnih doživetjih, o njegovih sorodnikih, ki so bili naši sosedje in smo imeli prijateljske odnose z njimi, in o vseh drugih normalnih stvareh iz prejšnjih časov. Hote sem poglabljal vtise in spomine o naših takratnih skupnih igrah in doživetjih. Partizana sta postala radovedna in sta hotela vse vedeti. Spraševala sta tudi o najinem domobranstvu. Seveda sem jima pripovedoval o tem, kar se mi je zdelo primerno, pri tem pa uporabil tudi nekaj laži, tako da sem vso stvar poenostavil in olepšal. Moral sem. Vedel sem, da gre še kako zares in s kako vnetima mladima partizanoma imava opravka. Hlepela sta po dejanjih v duhu borbe in uničevanja sovražnika, v duhu dejanj, ki sta jih imela, kot sem zvedel kasneje, kar precej za sabo. Rekel sem jima, da so me v šoli mobilizirali in da sem bil le v Ljubljani v vodu za zveze kot telefonist. Tudi moj rojak Jože ni vedel o tem kaj veliko povedati. Tudi on je bil previden. Predvsem pa sem jima razlagal, da smo šli v Šentvidu že skozi vsa potrebna zaslišanja in da so nas kot mladoletne in nič krive, zdaj ko je bila sprejeta amnestija, izpustili na svobodo brez pogojev. Dali so nam odpustnico, ki sem jo jima tudi pokazal, in poslali domov z naročilom, da se vključimo v družbeno delo čim bolj prizadevno in tvorno. Na eni strani torej splošna amnestija, na drugi naše vračanje domov in pripravljenost na vključitev v družbo, ki bo zdaj živela v miru in tvornem sodelovanju vseh, saj je vojne konec. Tako nekako sem napeljeval besedo. Vse sem pripovedoval mirno in prepričljivo, kot kake vsakdanje reči med normalnimi ljudmi v vsakdanjem svetu, ki je urejen in brez napetosti. Tista nezastrta napadalnost z njune strani je s tem začetim pogovorom že nekoliko popustila, a partizana sta postala le še bolj radovedna in kazala sta vse več volje za pogovor. Njuni prvotna odločenost je že nekoliko popustila in ostrina otopela, vendar še nista mogla odnehati in naju pustiti v miru oditi. Nama bednikoma pa se je mudilo, njuna navzočnost pa ne le, da je nama vzbujala nelagodje, ampak tudi strah, kaj bo. Prihajal je večer in v pogovoru smo se pomikali po cesti le počasi naprej. Vendar smo hodili, kot da je to samoumevno, da greva midva naprej in domov. Nisva pokazala kakega vznemirjenja ali strahu. Nastopati sva morala v tisti igri zadržano in previdno: vse naj bi bilo videti kot srečanje med starimi znanci, ko si pripovedujejo svoje zgodbe; bilo naj bi tako, kot da smo se slučajno srečali po dolgem času na naši vsakdanji poti. Hojo sva nekako nevsiljivo narekovala midva, saj sva midva hotela priti domov, njeno počasnost in obotavljivost pa vedno z novimi vprašanji onadva. Pogovarjali smo se in hodili vsi štirje vštric: po desni strani sva hodila midva, po levi s kolesi in rokami na krmilu koles pa partizana. V sredini sva bila jaz in partizan, ki je bil moj znanec. Pogovor je tekel kot že rečeno, v vse smeri, naprej in nazaj; ponovno smo se vračali k istim stvarem, ki so predvsem zanimale partizana, in vedno sem ga obračal na stvari, ki naj bi nas zbliževale, ne pa oddaljevale. Sam ne vem in že takrat sem se čudil, kako da mi je tekla beseda tako živo, mirno in prepričljivo. Čutil sem, da moram tako nastopati in govoriti; bil sem igralec in dobro sem vedel, da mi gre za velik zastavek v igri tistega večera. Imel sem občutek, da igro kar dobro vodim in da mi je uspelo zmanjšati napetost med nama in partizanoma: ustavil sem njuno odločno napadalnost, ki ju je prignala za nama in tudi tista njuna prvotna nasršenost je izginila. To me je še utrdilo v prepričanju, da moram tako nadaljevati in partizanoma dopovedati, da sva tudi midva navadna zemljana, ki nista imela in tudi sedaj nimata kakšnih slabih namenov, še več, da sva normalna človeka in ne kakšna zločinca, dobro misleča in postavljena na isto raven z njima. Naprej sem širil krog starih skupnih spominov na razne dogodke in stvari iz domačih krajev, skrbno pa sem se izogibal dogodkov in odnosov iz vojnega časa, ignorirati sem poskušal tudi položaj, v katerem sva bila, mimogrede sem poudarjal, kako je vojna zgrešena in najslabša stvar na svetu, ki škodi vsem, zlasti pa gospodarstvu.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Barje Blaža Cedilnik

Vse tisto govorjenje je prihajalo iz mene nekako samo od sebe in kot po nekem navdihu. Spet in spet se je pojavljalo eno in isto. Čutil sem, da moram tako govoriti, da bi podrl zid med nami, ki ga je ustvarila vojna, in da bi našel neke niti povezave iz tiste naše normalne in lepe preteklosti v surovo sedanjost Potrebno se mi je zdelo ponovno vzpostaviti vsaj nekakšne človeške odnose, ki jih je uničila revolucija in njene strahote.Ne da bi se takrat prav in razumsko zavedal nevarnosti, ki nama je grozila – moram povedati, da se je v polni meri res nisem – le nagon ali nekaj takega mi je narekoval, da sem ravnal tako, kot sem. Še danes pravzaprav ne doumem in ne vem vsega, kar se je takrat zgodilo, in še danes se sprašujem, kaj bi se takrat lahko zgodilo, če bi ravnal kako drugače. Kakšne namene sta partizana resnično imela, ko sta naju zasledovala in potem spremljala toliko časa po dolgi samotni poti vse do mostu, ki povezuje preko lenega močvirnega potoka Ižansko in Matensko cesto. Videl in vedel sem, da sta nevarna in v njunem vedenju je bilo čutiti skrit namen. Njuno vztrajno spremljanje do tiste samote na mostu, čudni pogledi med njima, kaka nervozna kretnja in neka posebna zamišljenost in obotavljivost, ko gre za presojo: bi ali ne bi, zakaj da – zakaj ne. Vse je govorilo o neki nameri. Sama v sebi in med seboj sta tehtala, kaj naj storita, to sem vedel in se spraševal, kako se bosta odločila in ali ju bom prepričal ter odvrnil od misli, ki ju je gnala za nama. Bo moje zatekanje k spominom iz mladosti zaleglo, da se bodo v obeh spremljevalcih porodili kaki oziri in pomisleki? Bo njegovo sorodstvo v dobri sosedski povezavi z nami kaj pomenilo za naš odnos v nocojšnjem soočenju, saj sem čutil in vedel, kako različni so naši pogledi na stvari?

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Barje Blaža Cedilnik

Prav na tem mostu nad globokim jarkom, po katerem teče leni in s trstjem zarasli potok vzdolž Ižanske ceste in naprej mimo Mokarja v Ljubljanico, smo obstali. Za nekoga, ki Barja ne pozna, je ponoči ta prostor pravo prizorišče samote, zame, ki sem Barje poznal in sem moral tam na mostu igrati svojo vlogo, se je zdel kot nekakšen majhen in pust oder, na katerem smo stali štirje zapleteni v srhljivo igro strahu in sle po maščevanju. V eni smeri je napetost rasla, v drugi pa se je zmanjševala. Že se je zgrinjala noč nad ravno pokrajino in ustvarjala razsežno kuliso, ki pa je bila razsvetljena le toliko, da je s svojim nekoliko zabrisanem in mračnem videzu dajala vtis nekakšne skrivnostnosti in nejasnosti. Prav na tem križišču obeh cest na vsaki strani mostu pritekata ob Matenski cesti še dva manjša jarka, obrasla z grmovjem in več ali manj brez vode. Ponoči se zdi to prizorišče boleče samotno in primeren kraj za pričakovanje iz potuhnjene zasede lebdeče nevarnosti. Človeka kar nekaj potiska in sili stran, ven iz te s čudnimi strahovi napolnjene teme. Tudi midva, izpuščena domobranca, sva imela še en razlog več, da odideva s tistega mesta; morala sva se končno rešiti najinih spremljevalcev, ki sta naju tam še in še zadrževala ter iti naprej po Matenski cesti proti domu, imela sva še kakih pet do šest kilometrov hoje pred sabo in seveda negotovo noč, ko bova sama, opletajoča na tej dolgi in samotni cesti sredi Ljubljanskega barja. Pravzaprav pa naju to ni skrbelo, nisva razmišljala o tem. Morala sva na tistem mostu, kjer smo se ustavili, da rečemo lahko noč ali srečno pot, stati še kako uro, dve ali več in se pogovarjati. Ne vem, kako dolgo, vendar se je vleklo in vleklo.V pogovoru, ki je bil neke vrste zasliševanje in zadrževanje hkrati, pa nisva smela pokazati nestrpnosti ali želje po odhodu, to sem vedel: tam je bila na mestu samo ustrežljivost in pripravljenost na pogovor, lahko pa sem sam še naprej ta pogovor do neke mere oblikoval po svoje in v smer, da sem sogovornika čim bolj zadovoljil in pomiril. Z drugo besedo, tudi njuno prikrito zasliševanje in ocenjevanje sem moral sprejemati prijazno in ga ves čas spreminjati v nekakšno kramljanje med dobrimi znanci ali fanti na vasi. Čutil sem, da smo bili na trnju vsi, vsak po svoje, a drug drugemu tega nismo pokazali; midva z željo, da bi naju onadva izpustila in bi odšla domov, onadva, da bi se odločila in karkoli storila v skladu z namenom svoje poti za nama. Ves čas sta si izmenjavala nekoliko čudne in vprašujoče poglede, midva pa sva začenjala že vse pogosteje pozdravljati in zastavljati korak za odhod, a je bilo zmerom treba še na kaj odgovoriti in kaj pojasniti.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Nastanek odločitve Blaža Cedilnik

Po za naju že skrajno mučnem zavlačevanju in obotavljanju jima je končno le bilo vsega dovolj in pustila sta nama, da odideva naprej. Oddahnila sva si šele, ko sva se oddaljila in čudno se nama je zdelo, da sta si partizana z nama vzela toliko časa, še bolj čudno pa to, da ko sva se že zelo oddaljila in prehodila že lep kos Matenske ceste, sta zanesena mladeniča še vedno stala s kolesoma tam na mostu. Gotovo sta se pogovarjala. O čem ne vem, a verjetno sta premlevala najino zgodbo in premišljala, če sta ravnala prav, da sta naju kar tako izpustila. Morda tudi o tem, če naj se ponovno spustita za nama. Zakaj sta vendar stala tam toliko časa? Sta tehtala: bi ali ne bi – zakaj bi, zakaj ne bi? Je bil eden za, drugi pa ne, in kako se bosta odločila?
Noč je bila svetla in meglica, ki je nastajala, je bila tako fino tkana, da ko sva se spet in spet zaskrbljeno ozirala in se spraševala, če bosta še enkrat prišla za nama, sta partizana še kar stala. Iz daljave sva ju videla kot silhueto v temnem okviru noči, za njima se je odpirala nekakšna praznota v bledem odsvitu svetlobe, midva pa sva se končno že izgubljala za ovinkom, ki nama je dokončno zastrl pogled nazaj. Ob cesti so se vrstili travniki in njive koruze. Nisva bila še doma, a vedela sva, da nama je bilo nekaj podarjenega: imela sva tudi tokrat srečo, da je šlo nekaj zloveščega mimo naju in se naju je dotaknilo samo kot izkušnja, bolje, kot ena od izkušenj v najinem zapletenem domobranskem življenju. Danes vem in razumem to bolje kot takrat. Ponovno in bolj živo kot tistikrat se zahvaljujem Bogu, ki naju je spremljal in vodil na najini poti. Že čestokrat sem v življenju pomislil, le kaj bi se nama tistega večera, na svobodi tako blizu doma v tisti barjanski samoti in tihi mesečni noči, lahko zgodilo. Samo kdor pozna tiste čase, ko je bil odprt lov na človeka, lovci pa kot zveri podivjani, lahko razume in ve, kako utemeljena sta bili moja takratna slutnja in skrb. Lahko si mislim, da je bila najina srečna vrnitev nekaj več kot samo naključje. Ko kdaj sam v samoti pomislim na dogajanje tistega avgustovskega večera 1945, ko sva se z Jožetom vračala iz Šentvida, mi danes, ob vsem védenju, ki ga imamo o dogodkih po vojni, nekaj pošlje mravljince po hrbtu in začutim nelagodje, ki je večje od tistega, ki sem ga čutil takrat na Ižanski cesti. Vendar mi misel na srečno vrnitev domov in zavest, da pa sem le ostal živ po vseh tistih peripetijah, pomagata, da nelagodje nekako premagam in začasno pozabim. Hude stvari si vsakdo želi pozabiti in jih nadomestiti z lepimi spomini, ki nam pomagajo živeti. A vedno in v celoti se to ne da. S seboj nosimo bremena, ki nam jih je življenje naložilo, vsakomur svoje, in nosi jih vsak zase, kakor kdo zna in zmore.
Mojega sotrpina Jožeta danes ni več.Tudi ne mostu, po katerem smo šli narazen in vsak po svoje. Menda se nismo videli nikoli več. Nismo se mogli še kdaj pogovoriti in preveriti naših spominov, misli in poti. Vseeno moram reči, da kake zamere do obeh mladih partizanov niti jaz niti Jože nisva nikoli čutila. Kar se mene tiče, sem jima bil hvaležen, da sta ravnala, kot sta, in sem si tako tudi sam želel – v najino korist. Cenim to, da sta se v dvomu, kaj bi z nama naredila, odločila za merila človečnosti in se odrekla sovraštvu, ki je takrat vladalo in nerazumno urejalo stvari. Zanju sem vesel in upam, da sta bila kasneje enako vesela in srečna tudi sama, ko sta se pustila prepričati ter ravnala pametno in človeško. Nista si obremenila vesti z nama, ko bi naju v duhu nasilja tistega časa lahko imela za svoji trofeji in predmet najbolj primitivnega izživljanja.
Midva pa, zatopljena vsak v svoje misli in občutke, sva, ne meneč se za kakršnokoli nevarnost, nadaljevala že vsa prevzeta od bližine domačega kraja in doma pot po že skrivenčeni in ovinkasti cesti mimo izvira in vode, kjer se je reklo Pri brodu in tu in tam tudi izmenjala po nekaj besed in morda povedala kaj, kar nama je prišlo ravno na mar ali pa je bilo v zvezi z najino potjo. Prišla sva že do prve vasi, to je do Matene. Vas je spala. Bila je tišina, le kje se je oglasil kak pes, zaregljala žaba in žuželke so škrebljale na razne načine v svojih ritmih in tonih. Nisva želela skozi vas, obšla sva jo, kolikor se je dalo po takrat še dobro uhojeni stezi in šla sva mimo nekaterih hiš na robu. Tudi mimo hiše mojih sorodnikov. Nihče naju ni čutil. Naprej proti domači vasi sva šla spet po stezi in se ji približala z zadnje, to je vrtne strani. Razšla sva se tik pred vasjo, izbrala sva vsak svojo stezo in se spustila proti domu. Takrat stez še ni manjkalo, preprezale so polja in vrtove in ponujale ugodne bližnjice.
Ko sem stopil na naš domači vrt, me je objela nekakšna blaženost in zdelo se mi je, da sem končno na varnem, vendar nisem pozabil na pazljivost. Hotel sem priti domov zares neopažen, zato sem prisluškoval na vse strani in stopal počasi. Tako sem se približal našim gospodarskim poslopjem, ki jih ima hiša zadaj v smeri vrta. Nisem šel skozi, ampak ob strani poslopij. Čakal sem, da se bo oglasil naš pes in premišljeval sem, če me bo prepoznal in če ga bom lahko pomiril. Ni me slišal, ni se oglasil. Nato sem obšel še hišo. Zares oprezno sem se približal oknu starševske spalnice, ki je gledalo na cesto in vas. Ob njem je rasel grm vrtnic, ki so dišale. Stal sem ob njem in se izza njega prepričal, da ni bilo v bližini nikogar, rahlo potrkal in takoj se je eden od njiju oglasil. Takrat so ljudje na Ižanskem in tudi drugod po Sloveniji rahlo spali. Pogosto so prisluškovali v noč. Izdahnil sem: »Odprite! Jaz sem.« Ni bilo treba več klicati. K oknu je prišla mama. Prepoznala je moj glas. Rahlo je odprla okno in dahnila: »A ti si!« »Ja, jaz sem. Odprite vežna vrata! Nobene luči ne prižgite! Pa potiho!«
Tako se je zgodilo. Vstopil sem. Oče me je objel in zahlipal. Prišla je tudi mama. Prestrašeno me je takoj vprašala, kako sem prišel in kje sem šel. Povedal sem, da po vrtu. Začudeno je vprašala: »Pa ni bilo nikogar? Te niso ustavili?« »Kdo? Zakaj?« sem se začudil in nekaj me je streslo. Mama je nekako vznemirjena povedala: »Ja, še včeraj so tam pod kozolcem v zasedi pod štantom otave ležali partizani in nekoga čakali. Videla sem jih zjutraj zgodaj, ko so odhajali, ležišča so vidna še sedaj. Torej jih nocoj ni tam!« Neprijetna misel me je obšla le za trenutek. Potem je nekdo od njiju vseeno za hip prižgal luč, da so me videli. Eden od njiju je tudi rekel: »Jezus, kakšen pa si!« Že sem hitel ugašati luč in potem je sledilo spraševanje. Moral sem jim pripovedovati. Spomnim se, da je šla ura na polnoč, ko sem prišel domov in morali so mi v temi poiskati nekaj hrane. Brž sem pojedel, potem pa jima kar naročil, naj mi ne delajo prenočišča. Odločil sem se in jim povedal, da grem spat v seno, ker imam uši. Za naslednji dan pa smo se zmenili, da se okopam in preoblečem. Tako se je potem tudi zgodilo.
Medtem je že zunaj pod okni nastal nekakšen šum. Že so bili tam nekateri vaški mladinci, ki so imeli nalogo, da vohljajo po vasi. Pri Jožetovih so namreč prostodušno prižgali luči in na veliko hranili lačnega sina, ki se je vrnil domov. Govorili so na ves glas in Jože je seveda povedal, da sva prišla skupaj, vohljači pa so vse slišali in prihiteli so še pred našo hišo, da bi kaj videli. Pri nas pa ni bilo luči in hiša je bila pogreznjena v molk in temo. Bili so razočarani in začudeni, vendar so vedeli, da sem prišel. Drugega dne so mi že prinesli listek, na katerem je pisalo, da se moram obvezno udeležiti mladinskega sestanka ob osmi uri zvečer. Tako se je končalo moje domobranstvo in začelo moje novo, dvojno življenje v socialistični deželi. Šteli so me med mladince, a od vsega najpomembnejše je bilo, da sem bil spet doma. Svojega apetita nekaj mesecev po prihodu nisem mogel potešiti, griža je minila in prebava se je tudi počasi umirila, lasje na obriti glavi pa so mi rasli počasi in dolgo jih ni bilo, da bi jih počesal.

Za konec naj povem k svoji dolgi zgodbi le še nekaj, kar se mi zdi zelo značilno za tisti čas. Ko sem jaz čemel kot zapornik v Šentvidu v tistih poletnih mesecih, so se tudi doma godile hude stvari. Posebni partizanski oddelki so prečesavali vasi in iskali nasprotnike revolucije. Sem in tja so koga odpeljali, ga umorili ali poslali v zapor. Po hišah so delali preiskave in ustrahovali ljudi. Seveda pri tistih, ki niso bili pravi. Pravi so uživali in proslavljali.
Tako so enkrat v tem času prišli tudi k nam in zahtevali, da moji povedo, kje je naš stric in kje sem jaz. Preiskali so hišo in gospodarska poslopja. V hiši so gledali celo v omare in predale. Ko je sestra, ki ji je bilo takrat šestnajst let, rekla: »V predalu nočne omarice ga menda ni,« je partizan potegnil revolver in ji ga nastavil na čelo, češ, povej, kje je, sicer te bom ustrelil. Sestra je zamižala in nato je partizan dvakrat ustrelil v tla, sestra pa je čakala, kdaj se bo zrušila. Ni se in potem je videla, da je streljal v tla in jo je hotel le na smrt prestrašiti. Tako so osvoboditelji znali terorizirati ljudi in osvobajati. Našim so takrat za potrebe partizanske vojske vzeli tudi najboljšega konja iz hleva in ga seveda potem niso dobili nazaj. Dobil ga je človek iz sosednje vasi, ki je bil pomembna osebnost v Teharjih in so si ga teharski jetniki dobro zapomnili. Temu ni bilo prav nič nerodno, ko se je potem več let vozil z našim konjem mimo naše hiše.