Avtor: Justin Stanovnik

Dragi prijatelji!
Preden v imenu Nove Slovenske zaveze preberem spominsko besedilo ob petnajstletnici posvetitve te kapele, imenovane kapela mučencev, želim vse pozdraviti. Najprej gospoda dr. Janeza Juhanta, ki je bral to slovesno sveto mašo, in nato gospode, ki so mu stali ob strani pri tem najsvetejšem opravilu, ki ga zmore krščanska vera, nato pa vse, ki skrbite za politično in družbeno organiziranost Šentjošta in vasi, ki gravitirajo v to starodavno središče, in nazadnje, pa ne na zadnjem mestu, vas vse, ki s skrbno in zvesto roko gojite človeško podobo teh njiv, travnikov in gozdov, vasi in potov med njimi in do zadnjih hiš pod robovi gozdov. Bodite vsi prisrčno pozdravljeni! Pozdrav tudi vsem tistim, ki ste prišli na ta dan iz drugih krajev, ker ste slišali in veste, kako nenavadne stvari so se nekoč dogajale v teh krajih in kako pomembno, da ne rečem zgodovinsko vlogo so njihovi ljudje igrali. Pozdravljeni vsi!
Kakor vedno me tudi v tem trenutku skrbi, ali bom našel besede, ki bi se s tega mesta danes smele in morale slišati. Nekaj, kar bi bilo najprej tako spoštljivo, da ne bi žalilo spominov nobenega od nosilcev stodevetintridesetih imen v tej kapeli; in kar bi bilo hkrati tako resnično, da bi veljalo tudi za Slovenijo v letu Gospodovem 2010. To čutimo, da mora biti sedaj naša stvar: kakor so ljudje teh krajev naredili to, kar je od njih zahtevala Slovenija, kakršna je bila leta 1942, tako moramo, če hočemo biti celi ljudje, mi narediti to, kar zahteva naša sedanja Slovenija. To je logika, h kateri nas zavezuje ta kraj.

Opis slike: Obletna slovesnost pri Kapeli mučencev – Govori urednik Zaveze Justin Stanovnik

Kakšna je bila Slovenija poleti 1942? To je bila Slovenija, v kateri je tedaj že eno leto divjal teror kot zagonsko dejanje boljševiške revolucije. Žrtve tega strahovanja so bili katoličani. Tisti, ki smo doživeli tisto Slovenijo, vemo, da je nad njo visel poseben vonj, ki je bil vonj po ognju, dimu in pepelu, poleg tega pa še vonj, ki ga do takrat nobeden od nas ni poznal in je prihajal od strahu, ki je ovijal svet. To je bil predokus tistega vonja, ki je bil osrednja substanca tega, kar je pozneje viselo nad Teharjami. Poznal sem dekle, ki se je s kolesom peljala kropit župana Bastiča in njegovo ženo dan po umoru. Šla je skozi tri vasi in nikjer ni bilo nikogar, vsa vrata zaprta, vsa polkna zapahnjena, vsa dvorišča in vsa pota prazna, kakor da ljudi ne bi bilo več. In naslednji dan na pogrebu si nihče od cerkvenega zbora ni upal sodelovati, čeprav sta tako župan kot njegova žena bila oba njegova dolgoletna člana. Vse sta morala opraviti župnik in cerkovnik. Tako je vstopil v Slovenijo strah. Iz česa je bil izdelan, boste razumeli, če pomislite, da se v resnici ni izselil do današnjega dne. Proizvedli so ga boljševiki, ki so tudi pokazali, kaj so, s tem, da so še sedaj tu, čeprav so uprizarjali stvari, zaradi katerih jih že zdavnaj ne bi bilo smelo biti in čeprav so se ena za drugo pojavljale stvari, ki so jim nedvoumno dajale vedeti, naj odidejo: se pravi, čeprav jih je zgodovina odslovila, čeprav so morali napovedati politični bankrot, čeprav se je skoraj do vrha dvignila zavesa in se je pokazala vsa pokrajina smrti in nasilja in družbenega in duhovnega razdejanja, ki so ga ustvarjali s človeka presegajočo voljo in talentiranostjo.
Kako, da so boljševiki to zmogli? To so zmogli zato, ker so izšli iz zadnjega upora – iz upora proti Bogu. Ljudje, ki so se uresničili iz besedil francoskega jakobinizma in ruskega anarhizma, so mislili, da bodo na koncu postali bogovi. Bogovi niso mogli postati, a jim je od tistega vzpona na nebo ostala zavest, da jim je vse dovoljeno. Če pa se človeka polasti zavratna misel, da mu je vse dovoljeno, je že na poti, da se odreče zadnjim rečem, ki ga delajo človeka.

Proti takšnim ljudem so se prebivalci teh krajev uprli. Prav lahko si predstavljamo, da takrat, ko so hoteli zagospodariti nad njimi, niso prav dobro vedeli, kdo so. To so izvedeli šele takrat, ko so jih gole in zvezane podili po strmini proti Hrastniškemu hribu in jih zazidavali v rove Hude jame. Tedaj se je tistim med njimi, ki so še mogli misliti, razkrila zadnja resnica o ljudeh, s katerimi so se nekoč bojevali.
A so se vendarle uprli. Razmere, horizont duhovne, moralne in politične izbire je bil takšen, da je dal njihovemu uporu zgodovinski značaj. Uprli so se brez dvoma deloma gotovo tudi zato, ker so bili neposredno ogroženi, predvsem pa je njihovemu uporu dajalo vzgon dejstvo, da je bil v nevarnosti duhovni svet, ki jih je človeško utemeljeval. Da so napadalci res hoteli razrušiti ta duhovni svet, nam dokazujeta tista dva stavka, v katera se je reševal in s katerima se je tolažil promotor boljševiškega projekta v naših krajih dr. Cene Logar. Hotel si je dopovedati, potem ko se mu je vse podrlo, da vse le ni bilo zastonj. Njegove besede jemljem iz knjige Janka Mačka o Šentjoštu: »Da sedaj ti ljudje na življenje in na politiko ne gledajo več skozi religiozna očala, pač pa skozi osebne interese, da danes ti ljudje ne bi več umirali za Kristusa kralja in za boga in za vero, to je uspeh tega boja.«
Druga svetovna vojna je bila vojna za civilizacijo. Prvo svetovno vojno je povzročila nadutost evropskih narodov in ni imela nobenega zgodovinskega smisla. Povzročila je dvajset milijonov mrtvih, ki niso vedeli, zakaj so umrli. Druga svetovna vojna pa je bila nekaj povsem drugega. Bila je vojna za civilizacijo, kakor se je oblikovala v zgodovini. Bila je evropska državljanska vojna. Začela se je 1. septembra 1939 in se je končala 11. novembra 1989. Trajala je skoraj natanko petdeset let. Njen konec je dosegel upor narodov, s katerimi so zavezniki plačali sovjetske boljševike za to, da so stopili v vojno s konkurenčnim totalitarizmom nacističnega tipa. (Kar je bilo, v oklepaju povedano, nepotrebno, saj so bili od njega napadeni.) To zadnjo zmago je torej dosegel upor narodov, ki niso mogli prenesti, da se zanje, izročenim v novo okupacijo, vojna ni končala leta 1945. A tu je, ker smo na tem kraju, treba povedati nekaj zelo važnega: Poljaki pravijo, začelo se je na Poljskem, začelo se je v Gdansku. Vsa čast Poljakom, a je resnica drugačna. Začelo se je v Sloveniji in ta kraj tukaj je eden od krajev, kjer se je začelo. Boj proti boljševikom se je začel v Sloveniji. Ni se začel zato, ker so bili napadeni. A to, da so se napadu uprli, je bila njihova in samo njihova stvar. Lahko se namreč ne bi. Na nobeni olimpiadi to ne bo razglašeno, a imamo in bomo za zmerom imeli Slovenci to prednost, da se je začelo v Sloveniji. Ko bomo vzgojili zgodovinarje, ki bodo pisali knjige o naši avtentični zgodovini, ne dvomimo, da bodo seznanili Evropo in svet o tem odličnim prvenstvom. Začelo se je v Sloveniji in to tukaj ali predvsem tukaj.
Takšna je bila Slovenija leta 1942 in tako smo se Slovenci na stanje, v katerem se je domovina znašla, odzvali. Vse, kar smo storili, je bilo častno, nobenega madeža ne vidim nikjer. Da pa se je naš upor tako končal, kakor se je, za to je bil kriv tuji meč. Ta meč je držala britanska roka. Če bodo naši potomci kaj vredni, jim bodo za to izstavili račun. Toliko časa bodo s tem računom hodili za njimi, da se bodo končno morali ozreti. In tedaj bodo v tistem računu, kakor v ogledalu, zagledali svojo pravo podobo. Ne bodo je veseli.
A na začetku smo rekli, da bomo, spodbujeni od neke velike preteklosti, govorili tudi o adekvatnosti našega obstajanja v današnji Sloveniji. Mogoče je celo tako, da bi morali govoriti predvsem o tej Sloveniji. A je ne bi razumeli, če ne bi razumeli najprej one.
Slovenija je v letu Gospodovem 2010 v zelo nezavidljivem položaju. Tudi v primerjavi z drugimi nekdanjimi boljševiškimi državami. Trenutno je tako, da je celo Romunija z Basescujevo vlado pred nami. Za nami so mogoče samo še Kambodža in Kuba. Katoliška Poljska se je z konservativnim liberalcem Donaldom Tuskom vzpela takorekoč v evropski vrh. Ko je v začetku maja Tusk v Aachenu prevzel prestižno nagrado Karla Velikega, je čutil, da lahko deli nauke tistim, ki so še pred kratkim govorili o »poljskem gospodarstvu«, če so hoteli koga žaliti. Poljaki, katoliški Poljaki so nam pokazali, kaj je mogoče narediti.
Kaj moramo postaviti na program, da jim bomo lahko sledili? Tri stvari: Za začetek moramo premisliti slovensko 20. stoletje. Premisliti moramo sebe, narediti moramo samopremislek, da bomo vedeli, kaj smo kot narod. Ali lahko nase računamo? Razmislek o sebi mora steči v dveh stvareh: Prvič, kako to, da se je iz slovenske substance, iz slovenske snovi, zgodilo boljševiško jedro s tako visoko atomsko številko, s tako visokim ideološkim nabojem, da so največjo narodovo nesrečo mogli izkoristiti za izvedbo svojega ideološkega projekta. Od kod ta strašna arogantnost, saj so bili vendar oni kljub vsemu Slovenci? Na kateri dieti pa so morali biti, da so se oblikovali v tako snov? O tem ne vemo ničesar. Še vedno nimamo knjige o Kardelju. Pomislite, deset inštitutov imamo, ki bi bili morali to vprašanje vzeti za svoje, pa še ne vemo, kdo je bil Kardelj, ki je bil boljševik vrhunskega formata. Kdo od Slovencev pa je že kot Alexis de Tocqueville, francoski diplomat, intelektualec in zgodovinar, tožil, »da se mu duh izčrpava«, ko hoče razumeti ta »virus nove in neznane vrste« – mislil je s tem jakobinsko prvino francoske revolucije. Kdo od Slovencev je že kdaj izrazil tako duhovno stisko ob nemoči, da bi razumel genezo, nastanek in notranjo strukturo slovenskih boljševikov? A dokler ne bomo rešili boljševiške enigme – dokler ne bomo vedeli, kaj so brali, kakšne učitelje so imeli, kako to, da se niso še pravi čas ustavili, ko so opazili, v kaj se spreminjajo – vse do tedaj ne bomo vedeli, kaj smo tudi mi in kako bomo lahko našli zanesljivo pot v prihodnost.
In druga reč. Zakaj se je ravno v Sloveniji toliko ljudi odločilo, da tem »nosilcem virusa neznane vrste« pomaga, da razširijo svojo bolezen po narodovi citadeli in jo osvojijo. Zakaj so ravno slovenski liberalci tako nonšalantno podprli boljševike, zakaj so ravno slovenski liberalci pokazali toliko veselja, ko so se pojavili ljudje, ki so dali vedeti, da imajo moč in voljo, da razrušijo stavbo narodove kulture, ki je bila skoraj v celoti krščanska? Kakšen je bil ali kakšen je slovenski liberalizem? Ali drugače: Kakšni pa smo Slovenci? Kako to, da nas je na Koroškem v enem stoletju od sto tisoč ostalo samo deset tisoč? Kako pa je to mogoče? Kaj pa Edvard Kocbek? Kako to, da je po vseh nesmislih in protislovjih, ki jih je razširjal po svojih dnevnikih, njegovih trditvah, ki se ne rimajo z osnovno pametjo, še vedno slovenska ikona? Če človek pokaže na katero od njih, priredijo intelektualci vsenarodni jok, Barbarin rov pa jim je, kakor vemo, deveta briga!
Ta dva sklopa problemov bi morali torej Slovenci narediti za predmet intenzivne raziskave. Če ustanove, ki so za to poklicane – in plačane – tega zaradi totalitarne poškodovanosti ne zmorejo, potem ne ostane drugo, kot da tisti brezimni Slovenci, ki še znajo brati, izkoristijo to svojo zmožnost in poizkusijo priti sami stvari do dna. Po trahison des clercs – po izdaji intelektualcev – ki jo je molk po Barbarinem rovu tako prepričljivo dokazal, je to ultima ratio – edino, kar nam je ostalo, da postane naša preteklost predmet vsenarodnega razmisleka. V resnici vse to pomeni samo eno reč: vrnitev k navadni pameti. Vsi, od pastirja pod Triglavom pa do člana akademije znanosti in umetnosti, vemo, kaj je pamet. Samo odločiti se je treba zanjo! Zakaj tega ne zmoremo? Zakaj?

Opis slike: Otroci prinašajo šentjoškim mučencem bele marjetke

Morda je čas – ali celo skrajni čas – da vsi začnemo razmišljati o sebi. To, kar se sedaj dogaja z nami, dobiva vse bolj določne poteze narodovega samomora. Na vsak način moramo priti k sebi, preden ta proces pride v stanje nepovratnosti. Preden bo tako, da ne bo mogoče nazaj! Saj vidite, da je že mogoče reči karkoli. Jezik skoraj ne zavpije več. Če je jezik zdrav, potem se ob nekaterih izjavah samodejno sprožijo določeni mehanizmi in takšno izjavo izvržejo. Ko jih tisti, ki si take izjave privoščijo – sedaj se spreminjajo že v večino in njihova nesramnost nima več meja – dobijo – če je jezik zdrav, kot smo rekli – po zobeh, se počasi naučijo jezik rešpektirati. A jezik, kakor je videti, teh energij nima več. Zato mu je treba, kako naj rečemo, pomagati. To pa ne pomeni nič drugega kot to, da varujemo svojo normalnost, da si ne damo vzeti normalnosti, da zavestno pazimo na to. Da če kdo govori tako, da je dve krat dve tri ali pet, to povemo. Da je skozi točko zunaj pravice mogoče potegniti več vzporednic, to povemo.
Druga stvar pa je politična. Vsi – iz že navedenih razlogov že spet prav vsi – moramo začeti delati za nov družbeni dogovor. Kar ta pojem preprosto pomeni, je sprejetje države. Ljudje boljševiške tradicije države ne marajo. Prvič so boljševiki državo vedno razumeli kot instrument nasilja – tudi svojega. Posebej pa sedanjo državo sovražijo zato, ker jih neprestano spominja na njihov zgodovinski poraz. Politična sterilnost , ki jo trenutno nonšalantno razkazujejo, izhaja iz te osnovne antipatije. Novi družbeni dogovor bodo lahko sklenili samo tisti, ki so v posesti takih zgodovinskih in etičnih izhodišč, da bodo državo lahko sprejeli kot državljani, kar pomeni, da ji bodo izkazovali skrb – ne samo tiste, ki jo predpisujejo zakoni, ampak tudi tisto, ki je zakoni ne morejo ne registrirati ne predpisati. To pomeni novi družbeni dogovor. Mislim, da imamo Slovenci tako gledanje na državo v sebi, da imamo za to v resnici celo talent, samo poklicati nas mora kdo, samo pohujševati nas ne smejo kar naprej. Tradicija tega kraja to zahteva.




Vse moramo poklicati k delu za novi družbeni dogovor, posebej pa velja, da moramo poklicati mladino. Mladi imajo svoje pomanjkljivosti: za mnoge reči na primer ne vejo, poleg tega so jih hudobni učitelji oblikovali po svoji podobi, a imajo vendar to izjemno prednost, da so čisti. V Sloveniji se med vojno ni kolaboriralo, gotovo manj kot kjerkoli drugod po Evropi. Po vojni, ko je bila večina odporne sile pomorjena, ostali del pa se je po taboriščih zunaj pripravljal, da si v tujini zgradi nadomestne domovine – pomislite na Argentino – tedaj se je v domovini zgodila velika vdaja: morali smo molčati. Pomislite, kaj se zgodi z narodom, ki mora pol stoletja molčati. Mladini je bilo to milostno prihranjeno. Poleg tega pa so mladi pač mladi, kar pomeni, da imajo primarno veselje do življenja. Vsaka generacija naredi kaj posebnega: naj sedanja mladina postavi temelje za nov družbeni dogovor. Naj s tem dejanjem gre v zgodovino, naj si pridobi pravico do tega imena, do te slave. Pokličite jih in videli boste, da bodo prišli.

Da pa bo mogoče uresničiti nov družbeni dogovor, bo treba še naprej zagotoviti neko malenkost. Pri nekih prihodnjih državnozborskih volitvah bodo izvorno demokratske stranke morale dobiti dvotretjinsko večino in spremeniti ustavo. Bistvena drugačnost te nove ustave bo v tem, da bo vsebovala besedilo mirovne pogodbe po državljanski vojni. Ko sem temu dosežku dal ime malenkost, sem to storil zato, da bi izmenično še bolj poudaril, kako težko bo to doseči. Težko, a ne nemogoče. Predvsem zato ne, ker je nujno. Ker je nujno, če hočemo živeti.
Toda ali je res tako težko, skoraj nemogoče, demokratičnim silam doseči dvotretjinsko večino v skupščini? Ali je to res skoraj nemogoče? Pomislite nekoliko! Pomislite naslednje. Kaj pa v resnici pomeni voliti katero od strank boljševiške kontinuitete? Vidite, v zadnji analizi pomeni to glasovati za krimsko jamo, za Kočevski rog, za Barbarin rov. Čudno se to sliši samo zato, ker je del naše totalitarne poškodovanosti tudi to, da ne znamo več zgodovinsko misliti. Toda tisti, ki odda glas kateri od strank boljševiškega izvora, jim poleg drugih nedopustnih reči, da tudi odvezo za največje zločine ne samo v Sloveniji, ampak tudi v Evropi in morda na svetu. Te zločine takorekoč potrdi post factum. Kako to morejo! Kako je to človeško sploh mogoče! Glasovati za Barbarin rov! Toda ali se niso opravičili? Mogoče je res kdaj kateri od prvakov stisnil skozi zobe kako besedo, ki so jo njihove medijske agenture potem skušale prodajati za opravičilo. Na primer ko je predsednik aktualne slovenske vlade gospod Borut Pahor prišel preteklo nedeljo v Kočevski rog, je to storil kot predsednik stranke, ki ima v prtljagi, v kateri so njeni identitetni dokumenti, vse tri kategorije zločinov, ki jih je registriralo mednarodno vojno pravo. Prvič: etc. … In kaj je storil Pahor? Vso to strašljivo tradicijo je kontriral z dvajsetimi praznimi stavki! Čakajte malo, ali se šalijo? Ali smo res že tako daleč, da se z nami lahko šalijo? A kar hočemo povedati, je to, da demokratom, če si bodo le nabavili malo močnejše svetilke, ne bo težko presvetliti slovenski politični somrak in ustvariti pogoje za nov družbeni dogovor. Kaj potrebujemo, sta pogum in pamet. Resnica je na naši strani, zgodovina je na naši strani! Ko bomo to zares vedeli, bomo tudi vedeli, kaj je treba narediti. In kako. Ljudje, ki so uprizorili Barbarin rov, pa ne morejo voditi in oblikovati države slovenskega naroda.