Avtor: Blaža Cedilnik

Bilo je na soboto, dan pred slovesnostjo v Kočevskem rogu. Imeli smo družinsko praznovanje. Zbralo se nas je veliko na prekrasnem koncu v osrčju Gorenjske. Čudovito vreme, izjemen pogled na vršace, na modro nebo, na puhaste bele oblake, pogled na vse to zelenje in cvetje in skale, prava paša za oči, zdravilo za srce in dušo. In odlična hrana in pijača za oči in želodec. Prisrčno druženje ob prepevanju slovenskih narodnih pesmi, zraven tudi zvoki orglic, harmonike, kitare. Zares si ne moreš želeti še več. Bilo je lepo, prelestno.
Druženje se je približevalo kraju, a hrane in pijače je bilo še na pretek. V manjših skupinicah smo se počasi poslavljali, še malo kramljali in vmes so padale vse mogoče ideje. V naši skupinici je nekdo predlagal, da se dobimo naslednji dan pri njih doma na kosilu in nadaljujemo praznovanje in še malo poklepetamo ob vsej tej hrani in pijači. Takrat sem rekla, da je naslednji dan slovesnost v Kočevskem rogu in da je ni stvari, ki bi me odvrnila od tega, da grem tja, da grem tja vsako leto, da je to zame simbol … Takrat mi je beseda zastala. Ob teh besedah sem namreč s kotičkom očesa opazila, kako je prijazen nasmešek z obraza nekega sorodnika izginil, obraz se mu je pomračil in na njem se je zrcalilo neizmerno sovraštvo, gnev, zloba – ne najdem besed, s katerimi bi opisala to, kar se je zrcalilo na njegovem obrazu. In z grlenim glasom je izgovoril besede, ki so zvenele nekako takole: »Ne prenesem ljudi, ki so vzeli od okupatorja (morda je rekel: sovražnika) orožje, da so z njim, skupaj z okupatorjem pobijali naše ljudi.« Vsi, kar nas je bilo zraven, smo ostali brez besed, na nek način nam je uspelo preiti preko teh besed, na nek način nam je uspelo razpotegniti obraze v prijazen nasmeh, da smo se poslovili, si voščili srečno pot in vse dobro.
Pri drugih to očitno ni pustilo kakih trajnejših sledov. Mene pa je silno prizadelo, da sem še na poti domov govorila o tem. Mož me je okaral, češ kaj govorim vpričo tega sorodnika take reči, ko vendar vem, kakšen odnos ima on do teh reči. Očitno ni videl izraza na obrazu svojega sorodnika ali pa ga morda ni hotel videti. Ne vem, kako bi se sama obnašala, če bi šlo za mojega bližnjega sorodnika. Morda bi ga tudi sama poskušala na vse možne načine zagovarjati. Pa vendar mislim, da ne. Imam prijatelje, ki gledajo na reči v zvezi s partizanščino, revolucijo, poboji, komunizmom itd. drugače kot jaz, pa vendar dopuščajo (tako kot dopuščam sama), da imam jaz takšen pogled, kot ga imam, da imam takšno prepričanje, kot ga imam. Se pa ujamemo na nekih drugih področjih, si medsebojno pomagamo, torej lahko rečem, da smo prijatelji.
Torej, da nadaljujem. V meni je zapustil omenjeni dogodek težko moro, težak kamen na duši, bolečino v prsih, ki ne pojenja. In vprašanje, ki mi nenehno vrta po možganih: kako je to mogoče. Kako je mogoče, da se v nekem človeku skrivajo takšna čustva. Imela sem občutek, kot da sem vse življenje poznala le Doriana Graya, zdaj pa sem za hip zagledala njegovo sliko, njegovo pravo podobo. Ves čas se prepričujem, da to ni njegova prava podoba, pa mi ne uspe kaj dosti. Ne spomnim se, da bi me že kdaj tako prizadelo, ko sem videla na kakem obrazu sovraštvo, zlobo, gnev ob omembi medvojnih ali povojnih komunističnih zločinov ali morda omembi dejstva, da so bile vaške straže in domobranci samoobramba naroda pred komunističnim terorjem. In zares sem videla že vse mogoče transformacije obrazov ob takih omembah. Veliko ljudi pa reagira drugače. Izgleda, da vsaj nekateri med njimi vedo ali vsaj slutijo, da je pri celi zadevi nekaj hudo narobe, da uradna podoba teh dogodkov ni povsem resnična ali je celo zlagana, pa se nočejo mešati v to, nočejo imeti nobenega opravka s tem, nočejo ne poslušati ne govoriti o teh rečeh. Če pa že morajo kaj reči, mečejo iz sebe »napiflane stavke«, floskule, ki jih poberejo iz medijev ali iz govorov bivših komunističnih veljakov ali njihovih naslednikov na proslavah dražgoških bitk in podobnih predstavah. Ampak tudi oni ali pa oni še posebej pomagajo pri tem, da se ta izkrivljena zgodovina še naprej »prodaja« kot suho zlato.
Naj se vrnem k tistim, ki tako rekoč napadejo vsakogar, ki podvomi v »sveto NOB«, ki misli, da je bila samoobramba ljudi pred komunističnim terorjem nujna, ki je prepričan, da so bili medvojni in povojni poboji zločin itd. Nekateri med njimi gojijo v sebi tako močna čustva do NOB in vsega v zvezi z njo, čustva, ki jih tako globoko prežemajo, da ne morejo trezno misliti, da ne prenesejo, da nekdo misli drugače, da ne samo, da ne sprejmejo drugačnih argumentov, celo poslušati oziroma slišati jih nočejo, ne marajo, ne morejo. In takih je veliko, zelo veliko, preveč. Drugo pa so ljudje, ki tako »mislijo« iz preračunljivosti, ker je to oportuno, ker jim koristi pri uveljavljanju, pri napredovanju, pri karieri. Ti se morda celo zavedajo, da ni čisto tako, pa jih prav malo briga oziroma ne razmišljajo o tem. Vedo oziroma mislijo le na to, kar je dobro zanje. Pri prvih je to nekakšna religija, drugi so pokvarjeni. Pri enih in drugih pa se to odraža na njihovi pravi podobi, če ostanemo pri primerjavi z Dorianom Grayem. Mislim, da so v naši politiki (vladajoči) predvsem ti drugi. Pa ne samo v politiki. Tudi v gospodarstvu – najbrž na vseh pomembnih položajih v naši družbi. Značilno zanje je, da mislijo le nase, delajo samo v svojo korist in v korist tistih, ki jim lahko koristijo, lahko pa mirno pustijo človeka umirati na cesti. Ampak izgleda, da vsi ti Doriani Grayi svoje prave podobe bolj skrbno varujejo, skrivajo, prikrivajo. Bogve, kakšne so. Morda so še grše. Ne vidimo jih, najbrž jih ne bomo nikoli. Ampak lahko jih pa zaslutimo, če jih dobro opazujemo, če dobro opazujemo njihova dejanja, če dobro prisluhnemo njihovim besedam.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Skladnost sveta Mirko Kambič

Mene najbolj prizadenejo ti »verski fanatiki«, malo čisto po človeški plati, ker fanatizma nekako ne razumem, malo pa zato, ker osmišljajo kult NOB, kult komunizma s človeškim obrazom, kult »tovariša Tita« itd. in končno dajejo »raison d’être« strankam, naslednicam komunistične partije in njenega podmladka iz prejšnjega režima. Takih je večina zgodovinarjev, novinarjev, pa učiteljev in umetnikov in športnikov; pa še za marsikatere poklice so v preteklosti skrbno izbirali take ljudi. In to se nadaljuje in prenaša na nove generacije. Vendar ti ljudje niso pokvarjeni, oni sledijo svojemu prepričanju, svojemu verovanju, zato jim tega pravzaprav niti zameriti ne moreš. Je pa zagotovo z njimi nekaj hudo narobe – seveda pa se sami tega ne zavedajo. In človek se vpraša: Kako jim pomagati, ali se jim sploh da?
Nekako mi ne znese, da bi sproti prebirala reviji Reporter in Demokracijo, zato odneseva skoraj neprebrane izvode na morje. Tam imava čas in prebereva vse za nazaj. Je še vedno zanimivo branje. In tako mi je v januarski številki Reporterja padel v oči članek »Ertl v ideološkem deliriju«. V njem pravi Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine, da je evidentno, da Tomaž Ertl še vedno živi v ideološkem deliriju, da se ne zaveda, da je deloval v tajni policiji, ki ji je z vso navlako titoizma uspelo uničiti sistem, ki naj bi ga branila. V članku je bilo zame najbolj zanimivo dejstvo, da pravi Dežman zase, da je bil »ideološko zadrogiran s totalitarnim titoizmom« in ko se je pred petnajstimi leti soočil s to zasvojenostjo, se je odločil za zdravljenje odvisnosti. Pojasnjuje še, da se je šele s takšnim identitetnim obratom lahko posvetil raziskovalnemu delu v zgodovinopisju. Pravi še, da je tako, kot je abstinenca od alkohola nujni pogoj za ozdravitev od alkoholizma, tako je abstinenca od halucinacij, ki jih je povzročilo njegovo sodelovanje v titoizmu, nujen pogoj za njegov prehod v demokracijo. Upa, da bo zdravljenje tako maliganskih kot titoističnih zadrogirancev potekalo po poti, ki jo priporočajo anonimni alkoholiki: »Odkrili smo, da moramo svojemu najglobljemu jazu odkrito priznati, da smo alkoholiki. To je prvi korak k ozdravljenju.«
Ko sem to prebrala, sem ugotovila, da sem bila s svojo idejo o verskem fanatizmu precej blizu dejanskemu stanju. Ampak zasvojenost oziroma zadrogiranost je pa prava beseda, ki pove, da gre pri teh ljudeh za bolezen in to za zelo hudo bolezen. Ki pa se jo da pozdraviti. Torej bi se morala razveseliti – krasno, jih bomo pač pozdravili. Treba jih je torej soočiti z njihovo zasvojenostjo in jih postaviti pred dejstvo, da ne morejo opravljati svojega poklica, če se ne grejo zdravit. Hudo je to, da je med temi zasvojenci večina novinarjev in zgodovinarjev in učiteljev in vzgojiteljev, ki to zasvojenost prenašajo na mlade generacije. Najhuje pa je to, da so na vodilnih mestih v državi taki zadrogiranci in seveda pokvarjenci, ki jim še kako ustreza takšna množična zasvojenost, ki jim zagotavlja, da se obdržijo na oblasti, in jim niti na kraj pameti ne pride, da bi želeli, da se te zasvojence pozdravi. Torej je več kot nujna zamenjava vlade in preko nje vseh vodilnih struktur, ki bi morale imeti takšno večino, da bi lahko soočili zadrogirance z njihovo zasvojenostjo in jih prisilili k zdravljenju. Žal pa je za kaj takega zelo malo možnosti. Torej bomo morali »zdravi« ljudje »še kar nekaj časa« živeti v družbi, kjer nekaj veljajo samo ljudje, ki so v »ideološkem deliriju«.

Namesto pravljice za lahko noč:

»Nič škandaloznega ni v tem, da Stalin lahko zavzame mesto glavne figure v domovinski zgodovini. Nikoli ne žali človeka, ki ljubi Stalina. Ne zmerjaj ga, ne topotaj z nogami, ne padaj v obup, od njega ne terjaj nemogočega. To je težko bolan človek, ki ima nečloveško bolezen – izpad duha. Ne sočustvuj z njim, ker bo od tvojega sočustvovanja padel v besnilo. Ne trudi se ga prepričevati – ne boš ga prepričal. Izključi vse svoje emocije, pogasi ogenj svojih oči, glej nanj s hladnim ravnodušnim pogledom – njegova bolezen se hrani s tvojimi čustvi, njegova duša je žejna tvojega gneva. Raje mu kupi portret Stalina in mu ga uslužno pribij z žeblji na steno.

Še dobro, da Stalina ljubi samo polovica domovine. Bilo bi mnogo huje, če bi ga ljubila vsa. Pol domovine ne ljubi Stalina – Mar ni to upanje za prihodnost?«

(Ruski pisatelj Viktor Jerofejev: Hvalnica Stalinu, razmišljanje ob izboru Stalina za »Obraz Rusije, zgodovinski izbor 2008«)

Bogo Sajovic je v reviji Reporter zapisal: »Ko človek to prebere, zlahka ugotovi, da smo Slovenci pravi sorodniki starejšega ruskega brata. Le ime Stalin je treba zamenjati s Titom.«