Avtor: Justin Stanovnik
Narodova identiteta
Če vas zanimajo vprašanja današnjega človeka ali današnjega časa, boste prej ali slej srečali besedo identiteta ali katero njenih izpeljank. Beseda je tujka in pomeni večjo ali manjšo skladnost česa s seboj, tudi istost ali istovetnost, odvisno od tega, kakšni nameni ali kakšne ambicije ženejo človeka, ki se je odločil, da bo motril svet pod tem specifičnim vidikom. Kmalu se nam tudi pokaže, da so tisti, ki se jim je ta beseda razkrila kot možnost in so se zato podali na pot, ki jim jo je nakazovala, odkrili stvari, ki niso puščale nobenega dvoma, da se je njihova odločitev splačala. Lahko nas celo navda občutje, da za stvari, ki so jih na tej poti našli ali zagledali, sicer sploh ne bi vedeli. To je predvsem zaradi tega – če se že tu omejim na človeka, posameznega in skupinskega, ki ga bomo v naslednjem skušali nekoliko razumeti – ker nam raziskovanje skladnosti česa s seboj ukazuje, da se posvetimo dvema in ne enemu samemu vprašanju: kaj kdo je in kako se kdo – v tem, kar je – uresničuje; ali kaj katera od človekovih skupnosti je in kako – v skladu s tem, kar je – v življenju, se pravi, v zgodovini, obstaja. Pri tem je treba vedeti, da odgovor na prvo vprašanje vključuje tudi bitni razmislek – kaj človek po sebi je ali za kaj se je določena kultura odločila, da bo v človeku kot človeku videla – s čimer dobi drugo, zgolj empirično ali zgolj zgodovinsko vprašanje, kako človek kot skupinsko ali družbeno bitje uresničuje svojo človeškost, kriterij in s tem varnost.
Če se sedaj omejimo na tisto specifično človeško skupnost, ki se imenuje narod, se moramo v skladu s povedanim vprašati, kaj narod kot oblika človeške družbenosti je: kaj človek kot posameznik sme od njega pričakovati in katera upanja in ambicije ima pravico vanj polagati. Torej, kaj se sme in kaj se mora o narodu kot narodu misliti. Poleg svoje bitne identitete ima narod tudi svojo empirično ali zgodovinsko identiteto. Ena od njenih prvin je narodov začetek, o katerem govorijo bodisi arhivi in dokumenti bodisi različne in na različne načine ohranjene pripovedi in miti. Dejstvo je, da želi narod biti utemeljen z bolj ali manj jasnim védenjem o svojem začetku. To je eden od dokazov, da narod ne more preživeti brez zavesti, da obstaja kot subjekt, ki hoče poleg zavesti o svojem začetku imeti še družbene in zgodovinske dokaze, da je sprejet v svoji specifični enkratnosti. To pa seveda najprej vključuje eksistencialno nujnost, da sprejme samega sebe. Narod mora najprej sprejeti samega sebe, kar pa hkrati pomeni, da mora najprej hoteti biti. To hotenje mora biti utelešeno najprej v njegovi eliti, v neki obliki pa mora biti prisotno v vsakem od njegovih pripadnikov. Nosilec tega hotenja je narodova kultura, zavestno gojena in oblikovana od posameznikov, nošena in vzdrževana od vsega občestva. Osnovna prvina, kot pravi Charles Taylor, je duh naroda, »ki je v njegovem jeziku in spontanih storitvah njegove zgodovinske kulture«.
Nosilec narodove identitete je torej primarna in naravna zavest naroda, da je, in tistih vrednostnih in zgodovinskih norm, ki iz tega dejstva izhajajo. Temeljna faktura te zavesti pa je spomin. Narod ima, kot pravimo, zgodovinski spomin. Ta ima v svojih prostorih shranjene fascikle, v katerih je zapisana zgodba o njegovem prebivanju na zgodovinskem prostoru. Vse je odvisno od avtentičnosti zapisanega in pripovedovanega in od ubogljivosti teh, ki poslušajo. Od te je odvisno, ali bodo poročila o tem, kaj je čemu sledilo, imela to moč, da bodo dosegla, če bo to potrebno, korekcijo kurza narodove poti skozi zgodovino. Zgodovinski spomin v narodu je vedno nekaj, vedno je v neki obliki prisoten. Nekateri narodi pa so z njim posebej obdarovani in ga gojijo, bodisi da je takšna njihova čud – njihov etos – ali pa jim je bila izkazana milost, da je med njimi vstal prerok.
Spomin govori o preteklosti, nanaša pa se na prihodnost. V njem je nekaj dvodimenzionalnega. V luči te okoliščine razumemo, zakaj je Reinhart Koselleck, profesor za zgodovino na univerzi v Bielefeldu, napisal knjigo Pretekla prihodnost. Človekova zgodovinska zavest se namreč ne napaja samo iz spomina, ampak nosi v sebi tudi pričakovanja, ki se oblačijo v upanje in strah. Med prostorom preteklega izkustva in prostorom prihodnje pričakovanosti se boči lok, po katerem hodi skrb. Zato je eden najbolj vplivnih modernih filozofov za skrb rekel, da je bit bivajočega. Skrb je torej naravna norma ali zaukazana drža in – še najprej in še najbolj – velika človekova možnost. A človek ni zastonj bitje z dvojnim težiščem – eno ga vleče tudi v ne-skrb. Moderna beseda za ne-skrb je utopija. Ker pa utopije niso samo zaradi lepšega u-topije – kraji, ki jih ni – ampak svet, kakršen je, s takšnim prostorom tudi v resnici in zares ne razpolaga, ga tisti, ki so se obvezali, da takšen kraj kljub temu postavijo, presenetljivo kmalu spremenijo v nasilje. Če pa se en del naroda odloči, da bo do drugega dela naroda vzpostavil odnos nasilja, se nemudoma pojavi vprašanje, ali je ta del še mogoče prištevati k narodu. Krzysztof Michalski, profesor za filozofijo v Bostonu in Krakovu in direktor Instituta za znanosti o človeku na Dunaju, je v uvodniku h knjigi Identiteta v prehodu, kjer je skušal razložiti kompleksnost besedice »mi«, zapisal stavek, ki ga bomo Slovenci hitro in dobro razumeli. Rekel je: »Ali so komunisti, bi se Poljaki danes lahko vprašali, spadali k nam? Ali so bili Poljaki? Ne, bo človek moral odgovoriti, če pa smo se mi, Poljaki, definirali z uporom zoper komunistično zatiranje. V luči postrevolucionarnega časa pa bi morali le reči, da k nam spadajo tudi rablji, ravno tako kakor žrtve.« Mogoče to velja za Poljake, bi pripomnili mi, kjer so rablji odložili svoja orodja in zamenjali oblačila. Pri nas pa ne samo, da rablji niso odšli iz nekdanjih služb in svoj odhod označili z zavezujočimi besedami, ampak so ostali – politično ostali, seveda.
Protislovnost identitete slovenskega naroda – njegova neidentiteta
Slovenija, ki se je vzpostavila 1990, ima protislovno družbeno in politično signaturo. Boljševiki, ki so leta 1941 izvedli agresijo na narod in jo leta 1945 s pomočjo zunanjih sil uspešno zaključili, kar jim je omogočilo polstoletno ideološko in politično okupacijo naroda, so, potem, ko se je izkazalo, da svojo socialistično avanturo vzdržujejo samo s pomočjo kapitalistične rente; potem ko se je začel rušiti še celotni imperij na Vzhodu, ki jim je s svojo, čeprav trhlo velikostjo dajal videz nekakšne trdnosti; ko so slovenski boljševiki videli, da njihovega političnega podjetja ne iz domačih ne iz tujih virov ni mogoče dokapitalizirati – če smemo uporabiti aktualni jezik – so se odločili, da bodo odšli. A boljševiki ne bi bili boljševiki, če bi bil njihov odhod res odhod in ne velika zgodovinska ukana, izvedena v izbrani maniri njihove specifične koreografske talentiranosti. Protislovnost stanja, v katerem sta se znašla narod in njegova država, je v tem, da je njegovo duhovno in politično tkivo heterogeno na način, ki ne omogoča obstajanja v zgodovini. Nekdanji agresorji in dolgoletni okupatorji sedijo v istih najvišjih ustanovah države kot ljudje, ki so se proti njim in njihovim ciljem bojevali – in umirali in umirali – ne da bi ob tem bila postavljena dolžna vprašanja.
Kar pa je ne samo čudno, ampak nevzdržno, je to, da je slovenski narod to stanje pripravljen ne samo prenašati – kot nekdanjo okupacijo – ampak tudi vzdrževati. Kot nas spominja nekdanji nemški ustavni sodnik in eden vodilnih evropskih političnih mislecev E. W. Böckenförde (Identität im Wandel, str. 154) je generalni tajnik ZN Boutros Gali v nekem predavanju leta 1993 izjavil: »Narod se legitimira v zgodovini in v nameri, da bo oblikoval skupno življenje.« Poglejmo nekaj izbranih in vznemirljivih prizorov iz zgodovine skupnega življenja naroda, ki mu pripadamo. Mogoče nam bodo odkrili, kakšne so njegove možnosti in nemožnosti za pot naprej.
Koroški plebiscit
Ena najbolj pomembnih preizkušenj, skozi katere je šla zavest narodnosti pri Slovencih, je bil koroški plebiscit. Posledice, v katere se je ta preizkušnja izšla, so bile ne samo pomembne, takorekoč usodne, ampak predvsem boleče. Nehote so nas seznanile z nekimi dejstvi, ki niso pomenila samo velike enkratne izgube, ampak so nas opozorila na nezanesljivost tistih narodovih prvin, ki so potrebne za obstajanje v zgodovini.
Kakšno razpoloženje je zajelo Slovence po porazu na Koroškem, nedvoumno kažejo uvodne besede v članku Koroški plebiscit (Čas 1921, XV, 118–126), ki ga je napisal profesor na ljubljanski teologiji dr. Gregor Rožman, poznejši škof dr. Gregorij Rožman. Tam pravi: »Zavesa je padla. Koroška tragedija je končana. Izza zavese strmih Karavank slišimo ječanje umirajočega junaka.«
V članku – Rožmanovih ocen se bomo v tem razmišljanju tudi sicer držali – je povedano, da so Slovenci pričakovali od Pariške mirovne konference, »da nam bo pravična antanta priznala koroškega ozemlja, kolikor ga bomo hoteli, brez glasovanja«. Toda zgodilo se je drugače. (Mimogrede in že zdaj: ta vera nas žalostno spominja na brezpogojno zaupanje, ki so ga ljubljanski politiki dve desetletji pozneje gojili v »angleške gentlemane«!) Politiki, ki so pisali senžermensko mirovsko pogodbo, so se v coni A razdeljene Koroške odločili za plebiscitno rešitev. Rezultat plebiscita 10. oktobra 1920, ki je »presenetil ves svet in ne samo Slovence«, se je glasil: za zelene glasovnice, ki so pomenile »nemško Avstrijo«, se je odločilo 22.025 glasovalcev ali 59 %, za bele, ki pa so veljale za Kraljevino SHS, pa 15.278 volivcev ali 41 %. Slovenci so sicer večinsko glasovali za novo državo SHS, a jih je bilo vseeno 41 % ali 10.000 za Avstrijo, »kar je gotovo pomenilo več kakor jeziček na tehtnici« (ES, 5, 289).
Izid je, kakor pravi Rožman, pomenil ne samo izgubo za Slovence, ampak tudi mednarodno škodo in sramoto za SHS.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Poletje je sicer že davno odšlo, a rože se vedno dobijo Mirko Kambič
Slovenski razlagalci so hoteli reševati slovenski obraz tako, da so kazali na zunanje vzroke. Dr. Luka Sienčnik (Koroški plebiscit 1920, Obzorja 1987) je opozarjal na to, da je italijanski delegat v plebiscitni komisiji v svojih odločitvah protežiral Avstrijo; da je zadnjih nekaj mesecev pred plebiscitom uprava cone bila prenesena na plebiscitno komisijo, kar je spet škodilo ugledu SHS; da zavezniški častniki niso dobro poznali koroških razmer; da je negativno deloval tudi poraz jugoslovanskih čet aprila 1919; da je na izid vplivala tudi dolga roka koroške utrakvistične šole.
Nekaj zunanjih razlogov za slovenski poraz je navedel tudi profesor dr. Rožman: da je bil nemški Heimatdienst na končni spopad pripravljen, slovenski Narodni svet pa ne. (Glede organiziranosti Heimatdiensta je Rožman posebej poudaril dejstvo, da je »njegova organizacija bila popolnoma tajna, tja dol do zaupnikov v zadnji slovenski vasici, tako da tudi nemška javnost ni vedela za njegovo delovanje«. Refleksno se tu vprašamo, ali je Rožman kdaj pomislil na ta svoj nekdanji stavek, ko se je po dvajsetih letih seznanil s podobno virtuozno kapilarno vosovsko organiziranostjo v svoji škofiji?); nadalje na to, da so medzavezniški okrajni sveti »preganjali Orle in Sokole, ki so došli v varstvo domačega prebivalstva«. Toda, zaključuje Rožman svoje pojasnjevanje, »najgloblji vzrok bridkega poraza na Koroškem pa moramo iskati v ljudstvu samem«. Po njegovem so se Slovenci odločili za nemško Avstrijo, »čeprav so vedeli, da bo življenje v Avstriji težavnejše kot v Jugoslaviji«, iz treh razlogov:
Prvič je delovala zgodovinska skupnost med Nemci in Slovenci na Koroškem, Nemci so kar naprej govorili o »Kärntnerheimat« in »Heimatland«. Kar naprej so napadali »Kranjce, ki hodijo kalit lepo soglasje Slovencev in Nemcev«. Ta propaganda je bila zelo uspešna: »Le prav zavedni Slovenci so pozdravljali nekoroške sonarodnjake kot svoje brate, drugi pa so gledali v njih le tujce, s katerimi jih ne vežejo nobene druge vezi kakor ‘sličnost jezika’«. Drugi razlog pa je bil, po mnenju bodočega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, najgloblji: »narodna neopredeljenost velikega dela prebivalstva«. Zlasti je raznorodovanju bilo izpostavljeno delavstvo, ki je bilo organizirano v nemški socialdemokratski stranki, ki je bila nemško nacionalnega naziranja.« Državni kancler dr. Renner je že 15. oktobra izjavil, da so delavci v Pliberku, Velikovcu in Borovljah »odločili nam v prid«. Tretji razlog pa je bil ta, »da ljudstvo ni prav razumelo vprašanja, na katero naj bi odgovorilo z belo ali zeleno glasovnico«. Resnično vprašanje bi bilo treba razumeti takole: »Ali narodna država ali robstvo tujemu narodu v tuji državi.« Ljudje niso prav vedeli, za kaj gre. Mislili so, da »volijo med dvojno upravo, ne med dvojno državo, med starim in znanim in novim in nepoznanim sistemom«. »Samo za to je šlo in za nič drugega«, poudarja Rožman. Vprašanje bi se bilo morali glasiti: »Ali za Nemce ali za Slovence, ne pa Ali za Avstrijo ali za Jugoslavijo«.
Mladega profesorja v izgnanstvu v Ljubljani je seveda zanimalo, kakšna bo usoda koroških Slovencev v prihodnosti – zlasti kaj bo s tistimi 16.000 glasovalci, ki so dali glas »po srcu in vesti« za Jugoslavijo. Ker je imelo glasovalno pravico le petdeset odstotkov prebivalcev, je bilo sedaj v Avstriji 32.000 Slovencev, ki jih »po vsej pravici smemo prištevati med najzavednejše in najzvestejše Jugoslovane«. Vedel je sicer, da vsebuje senžermenska mirovna pogodbe tudi medla določila o varstvu narodnih manjšin: »da bodo v ljudskih šolah nenemške državljane poučevali v njihovem lastnem jeziku in da bo oblast nudila primerne olajšave«. A, izučen od lastnih koroških izkušenj, dodaja: »Kakšne bodo te ‘primerne olajšave’, katere bo nudila ozkosrčnost koroških nemških politikov, pa ve vsak, ki je kdaj živel na Koroškem.«
Končuje pa Rožman svojo razpravo iz leta po tem takole: »Med strahom in upanjem žive sedaj Slovenci na Koroškem. Še gledajo od daleč svetle žarke, ki razsvetljujejo temo njihove narodne bodočnosti. Ali je to zarja vzhajajočega ali zahajajočega sonca?«
To se, devetdeset let pozneje, sprašujemo tudi mi, čeprav nam to sonce, sodeč po tem, kako je potovalo do sedaj, ne pušča veliko dvoma, k čemu se nagiba. (Leta 1920 je bilo na Koroškem 100.000 Slovencev. Danes jih je 10.000. Če … ! Torej nas je tisto glasovanje zdecimiralo. Ne, ne, ni bilo krivo glasovanje, kriva je bila naša nepripravljenost biti to, kar smo. Krivo je bilo to, da nismo vedeli, kaj je tisto, kar mora majhen narod predvsem vedeti: kaj je identiteta. Da je identiteta le druga beseda za to, da hočeš biti to, kar si. (Zadnjih županskih volitev se je v Ljubljani udeležilo 20 % volivcev! Ali se bo našel kdo, ki nam bo to razložil?)
Beneških slovencev leto 1866
Koroški plebiscit je že drugo poglavje zgodbe, ki povzema ključne momente nedoraslosti, ki v prevelikem sorazmerju spremlja svoje nasprotje skozi slovensko zgodovinsko obstajanje. Prvo se je dogajalo dobrega pol stoletja prej na zahodni strani naše domovine. Gre za Beneško Slovenijo. Po ‘sedemletni vojni’ med Avstrijo in njenimi zaveznicami na eni strani in Prusijo in Italijo na drugi je zmagovita Prusija omogočila Italiji, da je anektirala Benečijo. Z dunajskim mirom 3. oktobra leta 1866 je Avstrija sicer ohranila Tirolsko in Trst, odstopiti pa je morala Italiji Benetke in njene posesti, tudi Beneško Slovenijo. Čeprav je bila dežela de iure in de facto (Italija jo je že 21. oktobra zasedla) italijanska, je nova oblast, skoraj istočasno, izvedla še referendum, za katerega je vedela, da bo manifestativno potrdil že obstoječe stanje. To predvidevanje se je v celoti izpolnilo. Proti je bil samo en glasovalec, kot sledi iz besedil vseh zgodovinarjev, s katerimi smo se o temi posvetovali. (Beneški Slovenci pod Italijo, F. Gestrin in Vasilij Melik v Zgodovini Slovencev, Ljubljana 1979; Beneška Slovenija, Lavo Čermelj, 1946 v zborniku Slovenci v Italiji včeraj in danes, Trst 1974; Jaromir Beran, Plebiscit in razmejitve v Benečiji 1966–1867, v zborniku Zahodno sosedstvo, Ljubljana 1996; v istem zborniku tudi Vasilij Melik, Beneška Slovenija; Ivan Trinko, Beneška Slovenija in Hajdimo v Rezijo, ur. Marijan Brecelj, Celje 1980).
Nekaj bomo o tem plebiscitu, kako je potekal in kaj je pomenil, še povedali. Še prej pa naj v nekaj potezah skiciramo prostor tega nenavadnega dogajanja. Na svoji poti na zahod so Slovani prišli do Furlanske nižine, kjer jih je ustavil tako imenovani langobardski limes. Ustalili so se potem v dolinah, ki iz furlanske nižine vodijo v hribovje na vzhodu, na ozemlju, ki je pripadalo oglejskemu patriarhatu. Od konca srednjega veka, ko je to ozemlje pripadlo Beneški republiki, ozemlja goriških grofov pa so se polastili Habsburžani, so Beneški Slovenci živeli ločeno od ostalih Slovencev. Izvzeti moramo obdobje med letom 1797, ko je po kampoformijskem miru Napoleon v zameno za Lombardijo Avstriji prepustil Benetke in vse njeno ozemlje, torej tudi Beneško Slovenijo – pa tja do leta 1866, ko je ta dežela spet postala italijanska in takšna ostala do danes.
Italija je uprizorila plebiscit »bolj iz nekih demonstrativnih vzrokov«, kot pravi Jaromir Beran. Poznala je namreč razpoloženje Beneških Slovencev in zamere, ki so jih imeli do Avstrije. Niso namreč mogli pozabiti na samoupravo, ki so jim jo Benečani ne samo dopustili, ampak jo posebej – iz obrambnih razlogov – tudi gojili. Beneški Slovenci so v tej samoupravi – vključevala je tudi ljudsko sodstvo – videli določeno avtonomnost. Nekakšen dokaz za to jim je bilo tudi uveljavljeno ime Schiavonia Veneta. Simpatije do »demokratične Italije« so kazali že prej na različne načine, tudi tako, da so vstopali v piemontsko vojsko in se pridruževali garibaldincem. Glasovanje je bilo zato pričakovano bučno in slovesno, izid pa takorekoč soglasen. V vsem špetrskem okraju je bil, kot pravi V. Melik, en sam glas proti. V resnici je bil ta plebiscit demonstracija ljudstva, spremljana od župnikov in škofov.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Sedaj ima vso oblast zima Mirko Kambič
Čudno je to vseeno. Ideja Zedinjene Slovenije je leta 1848, kot pravi Trinko, vseeno prišla v Benečijo. To je bil »program vseh Slovencev, živečih v avstrijskih dednih deželah«. Slovenska ideja je bila torej prisotna in bi lahko delovala. Ljudje so žalovali za lokalno samoupravo, doseženo v času Benetk, ki pa jim nacionalnega čuta ni bila v stanju dati. Jaromir Beran tu še dodaja, da je zgodovinska znanost, »dolžna obrazložiti, da Beneški Slovenci v dobi plebiscita niso premogli nikake samorastniške lastne politične ali programske ideje in zato tudi nikakega samosvojega stališča niso imeli, ki bi ga bili izrazili z abstinenco ali negacijo«. Res je, kot še dostavlja, da to ni bil pravi plebiscit in da jim »ni bilo dana možnost, da bi s svojim glasovanjem (dejansko) odločili, kateri od sosednjih držav naj pripadajo«. To je res, dodajamo mi, a so s toliko večino pritrdilnih glasov rešitev, ki je bila postavljena prednje, demonstrativno odobrili. V nekem smislu so se torej odločili.
Najostrejši je v tej sodbi Lavo Čermelj: »Ob plebiscitu leta 1866, ki jim je dajal možnost, da bi volili za združitev s svojimi rojaki na Primorskem, Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, so, z eno samo izjemo, volili kralja Viktorja Emanuela in njegove naslednike.« Italijani so potem vse storili, da bi zabrisali slovenski značaj dežele. Naj navedemo Berana: »V nobenem svojih diplomatskih tekstov ni (Italija) jemala v poštev dejstva, da na zahodnem ozemlju avstrijskega Primorja kompaktno in z jasno jezikovno mejo v tisočletni kontinuiteti živi drug narod.«
Zaradi optiranja za Italijo so Slovenci pričakovali, da bo Italija pokazala pravičnost in celo simpatije do Slovencev. Zgodilo se je ravno narobe. Obnovitve nekdanje avtonomije ni bilo. Nova oblast ni bila naklonjena slovenskemu jeziku po šolah, uradih in sodiščih. Lavo Čermelj kaže na fašistični značaj ukrepov, ki jih je uvajala »demokratična« Italija, za katero so bili Beneški Slovenci tako vneti. (Pri vsem moramo, resnici na ljubo, le upoštevati, da je Čermelj pisal te vrstice leta 1946.) Špeter Slovenov je postal San Pietro al Natisone. »Pod Avstrijo so trije ali štirje uradniki, in včasih sodnik, razumeli slovenski jezik. Pod Italijo ni bilo nobenega uradnika, ki bi razumel slovenščino,« še pravi Čermelj. In še: »Glede šol so nekateri višji šolski nadzorniki zahtevali, kakor je to zahtevala poznejša fašistična oblast, da je treba s slovenskimi otroki ravnati ostreje, da bi tako dosegli boljše rezultate pri italianizaciji.«
Javna raba slovenščine se je polagoma začela omejevati na cerkev. A je postopoma začela izginjati tudi od tu, »ker duhovniki niso poznali jezika skupnosti, med katero so službovali«. Poleg tega »so duhovniki, ki so še pridigali v slovenskem jeziku, dobivali od policije grožnje in agenti so izvajali hišne preiskave in iskali slovenske katekizme«. In tako naprej. Slika, ki nam jo daje v pogled Trinko, je primerna za zaključek te zgodbe. V prvi svetovni vojni, pravi, so se Beneški Slovenci junaško bojevali, »pri tem pa nič pomislili, da se borijo proti lastnim bratom po krvi, proti Slovencem, ki so krvaveli na drugi strani fronte«.
Nastajanje identitetne zavesti – identitetni vzgon
Kar je bilo tako na Koroškem leta 1920 kakor v Slovenski Benečiji leta 1866 na preizkušnji, je bila zavest narodove identitete, ki človeku, če obstaja, sleherni čas sporoča, od kod prihaja in kaj je. Sporočilo te zavesti je takšno, da je v njem tudi že ukaz, da mora človek to, kar je, tudi ostati. Jezik, s katerim prihaja ta ukaz, ni umetelen, ampak naraven. Njegova govorica je refleksna, sporočilo samo je že ukaz. Ko se človek zave, kaj je – ko spregovori njegova identitetna zavest – tudi že ve, samodejno in brez posebnega dokazovanja, da mora to biti tudi vnaprej. Zapustiti to, kar si, pomeni zapustiti samega sebe. S tem pa nočemo reči, da ukaz, ki smo ga tako označili, prihaja iz nič. Moralna energija njegovega samodejnega nastopa se hrani iz humusa vseh človekovih preteklih dejanj in misli. Tako, da je človek tudi v tem vsak čas podoba tega, kar je kdaj bil. Tu pa takoj začutimo, da moramo svojo misel razširiti. Človek ni vezan samo na svojo preteklost, ampak tudi na preteklost vseh svojih vsakovrstnih skupnosti, predvsem narodne skupnosti in skupnosti, ki je povezana po jeziku. Še bolj – nihče še ni tega prav izmeril – pa je človek odvisen od tega, kaj misli, ko izgovarja credo. Predvsem pa, kaj misli skupnost, ki ga je tega naučila. Hočemo reči, da se nič ne izgubi. Mogoče bo kdo rekel, da je preveč tvegano to reči in res moramo priznati, da te trditve seveda empirično ni še nihče dokazal, a vseeno čutimo, da je res, da kulture, sredi katere, in od katere živimo, ni ustvaril en sam človek, ampak mnogo ljudi, morda vsi. Prav gotovo ne vsi enako. Večina daje svoj prispevek s tem, da jo vzdržuje, nekateri pa dajejo celoti kulture njeno signaturo. Od vseh možnih izkustev sveta je Shakespeare doživel in izrazil neko drugo kot Dostojevski. A pred Shakespearom sta bila Beda Venerabilis in Ockham, ki si ju pred Dostojevskim ne bi mogli zamisliti, za Shakespearom pa so prišli Hume, Lock in Smith, ki jih v območju ruske kulture in ruskega jezika nihče ni pričakoval.
Človekova identiteta, njena specifičnost, pa tudi intenzivnost in obstojnost, je odvisna od tega, kakšnega se je človek postavil iz sebe, in od tega, kar mu narekuje skupna kultura, na katero je pripet preko spomina in jezika. Kar je bilo mogoče še enkrat poudariti, je to, da človek živi in deluje iz tega, kar so konec koncev ustvarili vsi, čeprav seveda ni mogoče zanikati povzdignjenega deleža izbranih posameznikov. Predvsem pa bo morda vedno bolj tako, da bo kultura še bolj odvisna od splošne zavesti. To doživljamo s strahom – izjemoma tudi z vznesenim upanjem – ko slišimo, kaj kdo reče, ali vidimo, kaj napiše, zlasti kdo od tistih, ki imajo ambicijo – od koga ocenjeno in preverjeno? – da bi osvojili in spremenili svet ljudi. (Ali obstaja kdo, ki ima pregled nad tem, kaj pod njihovimi rokami nastaja?) Čisto brez moči nismo. Če stvari merimo v horizontu civilizacije, se nam nekoliko pokaže, kaj jo je ne samo reševalo, ampak tudi utrjevalo in kaj jo je gnalo na rob obstanka. Po vsem, kar smo doživeli, je o tem mogoče nekaj vedeti! To je velika prednost našega časa, to je edinstvena prednost našega časa!)
Koliko pa je v resnici takih, ki se še sprašujejo, kakšno vlogo bo v veliki igri nastajanja imelo to, kar so pravkar napisali ali povedali? Nič se ne izgubi. Nič ne nastane povsem samo od sebe, vse je tudi po nekom ali nečem povzročeno. A ko potem pridejo katastrofe, velike in majhne, prihajajo vse kot pošiljke brez podpisa. Vse so anonimne, nihče ne ve več, kdo je napisal prvi stavek njihovega scenarija.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Kljub belemu snegu bodo tudi temačni dnevi, a kar velja, je dih optimizma Mirko Kambič
Prvi korak v identitetni razkroj
Med temeljnimi točkami OF slovenskega naroda je tudi četrta, ki pravi, da »OF preoblikuje narodni značaj« in da ljudske množice, ki se bojujejo za »narodne in človekove pravice, ustvarjajo nov lik aktivnega slovenstva«. Besede, ki smo jih navedli, nas nezgrešljivo peljejo do Kocbeka. Toda ali je kdo od njegovih trdovratnih častilcev že kdaj pomislil, ko jih je prebral in jih primerjal s sedanjo slovensko resničnostjo, da je v njih mogoče videti začetek klavrne sedanjosti? Adepti novega »aktivnega slovenstva« nam – pravzaprav slovenskemu narodu – niso pripravljeni izkazati te usluge. Mi pa si le domišljamo, da smo odkrili primer, kako iz imenitnih začetkov, če jih narekuje prezir do pameti in odgovornosti in če v njih ni sočutja do človeka, nastajajo velike katastrofe. Sedma točka istega programa tudi daje epohalne obljube: »Vsa vprašanja, ki presegajo okvir narodne osvoboditve, se bodo rešila na dosleden ljudsko demokratični način.« Gibanje, ki obeta, da bo politična vprašanja reševalo na »ljudsko demokratični način«, se pravi na »ljudsko ljudski način«, bi moralo na mah postati sumljivo. In res se je izkazalo, še v »okviru narodne osvoboditve«, da je z »ljudsko ljudskim načinom« mišljen brutalni rafinirani teror Vosa, za katerega je Edvard Kardelj v pismu Josipu Brozu Titu dne 29. 3. 1942 zapisal tale stavek: »Dejansko je ves aparat sestavljen iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole.« To, vidite, pomeni besedna zveza »ljudsko ljudski način«, če ga prevedemo v boljševiški vsakdanjik. Po vojni za ta »ljudsko ljudski način« ni skrbela VOS, ampak OZNA. Ampak to so besede. Ko je po vojni Slovenija postala del boljševiške totalitarne države, se je načelo »ljudsko ljudske politike« uresničilo tako, da so bile ljudem vzete človekove pravice, kar pomeni preprosto, da se je z vsakim zgodilo karkoli. Slovensko so ljudje še lahko govorili in pisali, a brezpogojno samo na ljudsko ljudski način.
Zgodovinska ali civilizacijska neidentiteta
Gornje razmišljanje nas je pripeljalo do tretje zatemnitve slovenske identitetne zavesti. Prvi dve sta povzročili izgubo dveh obrobnih predelov slovenskega narodnega ozemlja, Slovenske Koroške in Slovenske Benečije. Tretja zatemnitev pa je legla na vso Slovenijo. Ker še ne vemo prav dobro, kaj se je med to temo z nami zgodilo – kako globoke in usodne so bile rane, ki so nam v tisti temi bile zadane – tudi še ne vemo, če bo prišlo do izgube tudi tu in Slovenci, raztepeni in raztreseni po svetu, ne bodo imeli kam iti domov. Rane, ki jih dobivajo ljudje in narodi, so različne: tiste, zaradi katerih so padali v kočevska brezna vojaki slovenske narodne vojske, so delovale zvečine hitro; za tiste, ki so jih zazidali v Barbarin rov, pa boljševiški rudarji smrti niso zaupali ranam, ampak debelim betonskim zidovom in so zazidani morali nanjo čakati dolgo; poškodbe, ki jih je narod dobil med polstoletnim boljševiškim okupacijskim tretmajem, pa bodo morda delovale zelo počasi – leta in desetletja in stoletja. (Tako dolgo, da se bo med tem mogoče le pokazalo hotenje po ozdravitvi.)
Kaj lahko rečemo o tej vsenarodni akutni krizi identitete? Najprej seveda, da smo Slovenci identitetno zavest vzpostavili in je delovala. Njena vsebina je bila dvojna: narodna in, kako naj to povemo z eno besedo, zgodovinska ali civilizacijska. Vedeli smo, da smo Slovenci, in vedeli smo tudi, da smo del tega, čemur pravimo krščanska Evropa. Čeprav smo bili nazorsko in politično različni in je bila zavest slovenske in civilizacijske identitete različno prisotna pri liberalcih in katoličanih – liberalci so bili do tistih, ki so lahko izrekali credo, kritični in so glede narodnosti in protikatoliškega sindroma iskali zveze najprej z avstrijskimi Nemci in potem s pravoslavnimi Srbi; katoličani pa so bili s svojimi avtonomističnimi ambicijami nacionalno osveščeni, civilizacijsko pa so gradili na krščanstvu in hkrati politično sprejemali Evropo, kakršna se je naredila po francoski revoluciji – kljub tej različnosti se je zdelo, ves videz je bil tak, da sprejemamo drug drugega in tako skupaj ustvarjamo integralno slovensko identiteto. Okupacija tega stanja ni bistveno spremenila, posamezna kolebanja, različna od človeka do človeka, od pokrajine do pokrajine, lahko mirno preidemo. Kolaboracija pri Slovencih, mogoče pri edinem narodu v Evropi, ni bila vprašanje in vse je kazalo, da bo tako tudi ostalo. Tako bi tudi bilo, ko boljševiki, v vojni, kakor je potekala, ne bi bili zagledali svoje edinstvene možnosti. A tudi boljševiki sami ne bi tako celovito spremenili položaja, ko ne bi bilo prišlo do civilizacijske identitetne zatemnitve v delu demokratskega tabora. Boljševiki so bili, kar so bili od začetka. Imeli so svojo identiteto, ki je bila radikalno protinarodna, protievropska in proticivilizacijska. Bila je celostna – duhovna, ideološka in politična – in zato brezkompromisna. Boljševiki so bili v identiteti vse od svoje velike vdaje – od takrat, ko so podlegli strašni skušnjavi, da se lahko dvignejo nad človeka in postanejo bogovi. Od francoskega jakobinizma do leninskega boljševizma so v tej identiteti zoreli. Osnovna točka njihovega programa je bila vera – ne vera, ampak opredmeteno zavedanje svoje biti, da so oni tisti, ki jim pripadata svet in človek – kot nagrada za samoizbranost, ki jih je usposobila za prestop v red bogov. Boljševiki so bili, vse odkar so bili boljševiki, v identiteti s seboj. V taki pokritosti z njo, da končno niso bili več njeni nosilci, ampak njeno orodje.
Do pozabe identitete je prišlo v taboru, ki je sicer obstajal na aksiomih civilizacije. Kako to? Napor civiliziranega obstajanja je v hkratnem in avtentičnem pristajanju na dvoje svetov, na svet človeka in svet transcendence. Praktično to pomeni, da je človekova norma služenje – služenje v gospodovanju, a vseeno služenje: vsa človekova avtonomnost je v razumnem služenju. V tem je napornost, ki jo od človeka terja civilizacija – v nenehnem iskanju ravnotežja. V luči tega premisleka nekoliko bolj razumemo prebeg katoliških disidentov – krščanskih socialistov in kocbekovcev – in plebejske liberalne mase v območje, ki ga je obvladovala Partija – k sili, ki jih je rešila napora biti v civilizaciji in ki so ji zato pri njenem prometejskem vzponu sklenili priskočiti na pomoč z dobrimi uslugami.
Pozabili so na svojo identiteto. Morali bi biti pravzaprav natančnejši: iskali so priliko, da pozabijo, kaj so, in to priliko našli.
Kakor so Slovenci na Koroškem in v Benečiji pozabili, da so Slovenci in da je to stanje moralno takšno, da je hkrati tudi zapoved, ki ji morajo biti zmerom in do kraja pokorni, če hočejo avtentično in avtonomno prebivati v zgodovini – kot subjekt, bi morda še lahko rekli; tako so premnogi Slovenci, cele historično in nazorsko opredeljive skupine, pozabili, kaj je tisto, kar jim daje status civiliziranosti, in tako odprli vrata in pot silam, ki so nje same, spričo okoliščin, kakršne so se naredile, pa cel narod odnesle v orbito razkroja, nasilja in smrti.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Pomembno je imeti jasen cilj – kakor ta dva planinca Mirko Kambič
Umetna identiteta – nastanek vzvodnega človeka
Noben narod v Evropi boljševikom – ki so sicer povsod poizkušali – tega ni dovolil; razen Slovencev noben narod ni tako lahkomiselno žrtvoval svoje suverenosti kot Slovenci. S svojim »osvobodilnim« angažmajem si je slovenski narod, ironično, podaljšal okupacijo za pol stoletja. Dovolj dolga doba je to bila, da so se nekatere stvari usedle v družbeno zavest, predvsem pa specifična dvojnost legalnega in ilegalnega. Po vdaji in civilizacijskem izpisu je bilo legalno to, kar je pisalo v časopisu, kar je bilo povedano na radiu in prikazano na televiziji, ilegalni pa so bili odzivi, ki so ob tem v ljudeh nastajali, sprva še v moči protesta proti potvarjanju sveta in duhovnemu nasilju nad človekom potem pa, ko je bilo vedno bolj jasno, da to, kar spontano nastaja v človeku, nima več ne veljave ne moči, potem je ta uporna samosvojost začela vedno bolj izgubljati tudi značaj resničnosti in veljavnosti. Resničnost, ne samo zaukazanost, pa je dobivalo to, kar je prihajalo iz središč totalitarne države. Tako je polagoma nastajal človek, ki je vedno manj zaupal v moč in veljavo tega, kar je nastajalo v njem ali pa je bilo tam od začetka. Tako je rastla njegova nemoč, obdržati sebe nasproti temu, kar je bilo ukazano ali pa tudi samo sugerirano in svetovano. Slovenec je tudi miselno – ne samo politično – postajal vedno bolj človek na vzvod ali vzvodni človek.
Maščevanje in poimenovanje stvari z imenom
Kaj je v takih razmerah mogoče narediti? Boljševiški Srednji in Vzhodni Evropi je bilo svetovan odhod z obrazom, nepopustljivo obrnjenim naprej v prihodnost. To izbiro je najbolj zagovarjal poljski disident in petkratni zapornik Adam Michnik. Čeprav je poznal »vse laži« in je gledal, »kako so obešali ljudi«, in razume, da »tolikšno ponižanje na neki ravni kliče po maščevanju«, se obenem dobro zaveda, da »maščevanje ne pozna konca«. Za revolucijo, ki so jo Poljaki pripravljali poleti leta 1989, je bil trdno prepričan, da ne sme biti francoska in ruska, ampak ameriška, da mora zato biti za nekaj – za ustavo – in ne proti nečemu: Tudi da mora biti protiutopična revolucija, zakaj utopija pelje k giljotini in v gulag.
Podobnega naziranja sta bila pri nas predsednik prve demokratične vlade Lojze Peterle in predsednik prve demokratično izvoljene skupščine France Bučar: prvi je zatrjeval, da je »ena revolucija dovolj«, drugi pa, da bo kakršenkoli obračun, če bi kdo z njim poizkušal, »moral preko njegovega trupla«. Pri tem pa, zanimivo, vsaj v Sloveniji nihče ni mislil na »maščevanje«. Zla maščevanja Slovenci nismo, kot Poljak Michnik, videli v tem, da je protislovno, ampak v tem, da pogoltne svoje obljube in svojo uteho v trenutku, ko se udejani; da maščevanje pušča človeka z grenkim okusom; da je maščevalec ranjen človek; da nanj v nekem smislu ni mogoče več računati. Toda označiti zločin z imenom in povedati, koliko kotira v pravnih sistemih civiliziranih družb – to je nekaj povsem drugega kot maščevanje. Ne samo, da to ni maščevanje, ampak mora človeška skupnost to nujno storiti, če hoče obstati pred zrcalom svoje vesti; če hoče misliti o sebi z osnovnim samospoštovanjem. Polnjenje sedanjega javnega prostora z »maščevalnostjo« ni drugo kot postboljševiški trik.
Na Poljskem so se sprva nekateri ravnali po Michnikovih priporočilih, potem pa so prišli drugi in plovbo po postkomunističnih vodah normalizirali in stalibizirali. Predsednik vlade Donald Tusk je v Aachnu že prejel nagrado Karla Velikega, katere pomen lahko razumemo, če pomislimo, da je bil Karel Veliki duhovni in politični utemeljitelj poantične Evrope. In ko je letos septembra novoizvoljeni predsednik republike Poljske Bronislav Komorowski obiskal Nemčijo, se ni samo spoštljivo ustavil v nacističnem taborišču Sachsenhausen, ampak je tudi govoril v Reichstagu, stoječ ob »spomeniku iz Gdanska« – poleg kosa zidu iz ladjedelnice, v kateri se je, kot Poljaki ne nehajo govoriti, »vse začelo«. (Toda Poljaki so tudi narod, ki na Wawlu hrani urno s prstjo iz Katinskega gozda! Ali naj se že tu vprašamo: kdaj pa bomo Slovenci v kaki cerkvi, recimo na Brezjah, lahko hodili mimo urne s prstjo s Kočevskega roga ali Barbarinega rova, kdaj nas bodo ti simboli povedli iz jame, podobne tisti, o kateri govori Platon v Državi, in bomo zunaj, na sončni svetlobi, zagledali v resničnih merah svet in sebe?)
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Potem boš vedno stal visoko, kakor na primer ta grad Mirko Kambič
Ne bodo odšli – morali jih bomo pospremiti
Boljševiki, v svojih umetelnih mutacijah vedno isti, sami ne bodo nikoli odšli. Končno so nas o tem prepričali: Slovenci bomo končno morali zbrati toliko lucidnega razuma in poguma, da se bomo odločili za nevljudno gesto in jim dali consilium abeundi in jih uslužno pospremili do vrat. Brez vsakega rokovnjaštva seveda, le s tem, kar zmore demokratski floret. Sami pa ne bodo nikoli odšli in tudi spremenili se ne bodo, ne samo zato, ker bi bili tako hudobni in zakrknjeni, ampak zato, ker ne morejo, ker so nekoč z nekim odločilnim dejanjem zapravili esencialno normalnost. Tu sedaj ne bomo segali nazaj do njihovega skupnega izvornega prestopka, ampak bomo, zadržujoč se v naših okvirih, pokazali na neko dejanje, ki ga nihče in pod nobenim pogojem ne sme narediti; ki je prepovedano od davna, že tako dolgo, da nihče ne ve od kdaj – to je prepoved, ki je ni šele »Zeus razglasil«, kot pravi Antigona – pokazali bomo na to, da so nas leta 1941, ko so slovenski narod napadli fašisti in nacisti, napadli še oni. Tako zavrženo je to dejanje, da se v tem, kar je, vrne nazaj na storilca. Zato ne bodo odšli, če jih ne bomo pospremili. Vljudno, seveda, dovolj so že udarjeni. Samo nesrečni še niso dovolj! Nesrečni ne znajo biti – ta milost jim je bila vzeta.
Sami si, kot smo rekli, ne morejo pomagati. Naj za ilustracijo navedem samo dve drobni sličici. Najprej kandidaturo Zorana Jankovića za župana mesta Ljubljana. Če nekoliko pomislimo, vidite, tega ne bi bil smel narediti. Seveda ima Zoran Janković, kot državljan RS, vso pravico, da se poteguje za to visoko službo. A vseeno tega ne bi bil smel – po tistem zakonu, ki človeku požene kri v lice, če ga prekrši. Janković je namreč od drugod in, čeprav ima mogoče mnogo milijonov, Ljubljano premalo pozna, da bi lahko bil njen župan. To je tudi dokazal, ko je potem, ko je bil izvoljen, naredil edino reč, ki jo je zmogel – postal je njen lastnik, storil je to, kar mu je dala duša, ki jo je imel v sebi. Vsi smo ga razumeli – njegov komercialni duh mu je narekoval, da izkoristi Ljubljano za svojo promocijo. Najdlje pa je šel – nič si tu ni mogel pomagati, tu je spregovoril njegov specifični »antifašizem«, ki se mu je bil zapisal – ko se ni ustavil niti pred – ne bom rekel »svojim prednikom« – Ivanom Hribarjem, ki je bil, čeprav ni imel veliko milijonov, vseeno velik gospod in župan. Kipar Mirsad Begić Hribarju to priznava, a Janković je zanj boljši, saj Hribarjevo »vizijo sedanji župan stopnjuje«. V svoj skrbno pripravljeni in z velikim zanosom uprizorjeni proskýnesis pred ponovno izvoljenim županom je umetnik Begić vpletel še misel o »svetovljanski etiki mesta«, ne da bi, ko se je že mudil na Gradu, dodal še dolžno misel na oskrunjeno domobransko vojaško pokopališče nekaj sto metrov proč. Je pa kakor pod silo skrivnega navdiha pripomnil, da Grad omogoča turistu »doživeti čudež, da je ta narod obstal« (Ljubljana, 7. oktobra 2010).
Podobno nas je zadela tudi vest v začetku novembra, da je vlada imenovala Milana Kučana za posebnega poročevalca premiera za Bosno in Hercegovino, ki naj bi izdelal »kakšen predlog za napredek omenjene države«. O sposobnostih nekdanjega predsednika države ne gre dvomiti, pomisleke pa smo imeli o tem, če je ta politik, spričo placentarne povezanosti z nekdanjo totalitarno državo, primeren izvesek demokratske Slovenije. Pač pa se vsega vajenemu človeku ob tem utrne misel, če za reaktualizacijo politika te vrste niso kaki dolgoročnejši cilji. Nobena skrivnost namreč ni, da ga še vedno obkroža avreola Kralja Matjaža (Delo, 9. novembra 2010). Tudi teren, se zdi, bi bil naklonjen spremembam. Naj navedem neko opažanje: »Ni razlogov, da bi še naprej verjeli kateri od političnih strank. Strankarska politika že nekaj časa ne uživa več pravega zaupanja, njena kredibilnost se vsak dan bolj ruši … (Andrej Jaklič, Polet, november 43). Pod poglavje Pripravljanje terena – za vsak slučaj – spadajo tudi množični rituali, podobni tistim iz časov boljševiškega socializma, nekakšne koreografije množic, ki dobiva vedno bolj silovite oblike. Da jih preletim: Maraton Franja (6.000 udeležencev), Ljubljanski maraton (17.000 udeležencev), Pot spominov in tovarištva z nekaj tisoč udeležencev. Družbeno politični značaj Ljubljanskega maratona je mogoče videti tudi v geslu, ki ga je letošnjemu dal župan Zoran Janković: »Tečemo vsak zase, zmagujemo pa skupaj.« Vse, česarkoli se dotaknemo, nas prepričuje, da sami ne bodo odšli. Morali jih bomo pospremiti. V demokraciji se to dela na volitvah.
Potem so tu še katoličani in njihova Cerkev. Razumno je misliti – zato ni treba, da si katoličan ali kristjan – da je Evropa v veliki nevarnosti in da je krščanstvo lahko rešitev. Če sploh je kakšna rešitev! A veliko ljudi, tudi veliko pripadnikov intelektualne elite se je s ponesrečene boljševiške rajže vrnilo z dragotino, ki jim po velikem bankrotu nudi še neko uteho in jo zato skrbno varujejo. Ta dragotina je sovraštvo do katoličanov in Cerkve. Predvsem pa čutijo, da morajo biti krivi tudi katoličani, če ne, bo njihova zabloda neznosna. (In to kljub temu, da je v deželo prišel zmaj in požrl 20.000 mladih katoličanov, za katerimi – dasi je že dolgo tega – še niso bile izjokane vse solze.)
Omejimo se na akademika prof. dr. Tineta Hribarja, ki je nedavno (20. oktobra) v Pogledih povedal tudi naslednje:
»Na eni strani imamo imenovanje Titove ceste, na drugi strani pa Grozdetovo beatifikacijo.« »Obuditev Titove ideje in militantni katolicizem nas vračata v tiste čase.« »Komunizem ni bil uvožen in je v Sloveniji avtohton in to priča, da je imel v Sloveniji globoke korenine, menim, da v klerikalizmu.« »Kardelj in njegovi so vsi bili učenci Katoliške akcije.« »Na eni strani imamo boljševiško zaroto molka, na drugi strani pa vse bolj uveljavljajoči se militantni katolicizem, ki nima niti minimalne pripravljenosti priznati krivdo.« »Cerkvena oblast bi morala priznati krivdo, ker potem bi se vzpostavili pogoji za medsebojno odpuščanje.« In tako dalje, tukaj in drugod.
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Skupaj z drugimi, kakor ti domovi, visoko v hribih Mirko Kambič
Hribarju bi moral kdo povedati – ne morem si predstavljati, da ne bi imel čisto nobenega prijatelja – da mora nekoliko paziti na svoje besede. Čisto mogoče je namreč, da ima vsaka beseda končno neke posledice. Koliko ljudi, koliko tisoč, koliko deset tisoč, sto tisoč, koliko milijonov ljudi pa so že pokončale v ideološkem transu napisane besede! Še tako subtilna pesem ima, dokler jo imamo lahko za pesem, neki logos, ki pesem umešča v osnovno človekovo duhovno ali kako drugo izkustvo. Potem to izkustvo pesem ali sprejme in – bi lahko rekli – dopušča, ali pa jo zavrne. Če pa izključimo logos, če ga degradiramo in diskreditiramo, zadnje gotovosti ali suverenosti nikoli ne dosežemo. Koliko ljudi je že, če smemo tako reči, pokončalo pero! Po vseh »killing fields«, ki jih je uprizorilo 20. stoletje, bi morali na to vsi bolj misliti. Ko so mladi partizani in skojevci iz bližnjih krajev na Hrastniškem hribu junija 1945 morili krhka dekleta, ki jih je iz Teharij vozil tisti znameniti plavi avtobus, je vsaj eno gotovo: razlog, da so lahko počeli nekaj tako nenaravnega, ni zvečine treba iskati v njihovi prirojeni duhovni pohabljenosti, ampak je to prišlo vanje bogve po kateri besedi bogve katerega izrekovalca ali spisovalca. Kdo je naredil tiste fante? Ali so jih – kot kaže da misli akademik dr. Tine Hribar – naredili duhovniki slovenske Katoliške cerkve, ki so mislili, da morajo povedati Slovencem, da se bo tudi pri nas dogajalo, kar se dogaja v Španiji, Mehiki in v Rusiji, če se bo določenim ljudem uspelo uveljaviti? Ali pa ta gospod ne ve, da so Figesovi Šepetalci, ki pripovedujejo o svojih in svojih ljudi pretresljivih izkušnjah, natanko iz istega časa, v katerem je slovenska Katoliška cerkev svojemu narodu hotela vse to prihraniti? Tega naj bi se sedaj katoličani kesali?
Avtor slike: Mirko Kambič
Opis slike: Ali kakor to božično drevo med mogočnimi gorami Mirko Kambič
Ne samo narod, vsaka določnejša in obstojnejša družbena skupina je s seboj v identiteti ali ne. Takšna skupina so tudi razumniki. Nosilna prvina njihovega identitetnega kriterija je avtoriteta besede. Če je ta prezrta ali prezirana, je mogoče reči karkoli. Potem ni nič res ali pa je vse res. Če kdo lahko vidi vzporednost med »imenovanjem Titove ceste« in »Grozdetovo beatifikacijo«, ima z avtoriteto besede težave. Pri besedi pa se vse začne. Mogoče tudi zato, ker v neki knjigi, ki še vedno zavzema prvo mesto med knjigami, piše, da je bila na začetku.
Avtor slike: Stanko Klinar
Opis slike: Kakor vse, bo tudi pomlad spet hitro tukaj Stanko Klinar