Avtor: Blaža Cedilnik

Bilo je na Vseh svetih dan. Tako smo vedno rekli temu prazniku, ali pa smo rekli Dan vseh svetnikov, kar je nekako isto. Dan, ko godujejo vsi tisti svetniki, za katere pravzaprav ne vemo, da so svetniki. Mislim, da je kar veliko ljudi, ki bi zaradi svoje dobrote in čuta do soljudi zaslužili svetniško titulo, ampak procedura je precej zapletena in tak človek mora tudi imeti nekoga, ki zbere vse podatke o njegovem življenju in priče, ki bodo potrdile njegove navedbe. Žal je tudi tu tako, da mora biti tak človek poznan v širšem okolju in ne samo v lokalnem. Ampak to je že druga zgodba.
Ostanimo pri Dnevu vseh svetnikov. Ker je praznovanje tega dne globoko ukoreninjeno v zavesti slovenskega človeka, so ga obdržali tudi v komunizmu. Vendar so ga preimenovali – najprej so ga preimenovali v Dan mrtvih, zdaj pa ga imenujejo Dan spomina na mrtve. Razmišljam o tem prazniku. Ne o njegovi vsebini, ampak o imenu, o formi, ki mu bo prej kot slej narekovala tudi vsebino. Ki ne bo imela prav nič skupnega z originalnim praznikom. Vsekakor je pomembno za komunistično srenjo, ki je imela ves čas oblast in si jo je prisvojila tudi sedaj, da ni v imenu tega praznika prav ničesar, kar bi spominjalo na krščansko vero ali cerkev. To so izrazi, ki se jih naša oblast izogiba, lahko rečem, da se jih boji kot hudič križa (kot bi rekla moja stara mama). S tem v zvezi bi bilo treba omeniti, da se omenjeno vidi tudi iz tega, kakšnega človeka so postavili na čelo Urada za verske skupnosti. Govori, kako je sam sicer ateist, vendar spoštuje verujoče ljudi itd. – lepe besede se kar usipljejo iz njegovih ust. Ampak niso pomembne besede, pomembna so dejanja. Brž se je lotil zakona o verskih skupnostih, kamor naj bi po novem sodile tudi nekakšne svetovnonazorske skupnosti. In za ustanovitev takšne skupnosti bi bili potrebni le trije (3!) ljudje. Torej trije mandeljci se zberejo ali pa slučajno srečajo v kakšni gostilni in sklenejo, da bodo ustanovili skupnost, ki verjame, da je zemlja ploščata, ali pa še kakšno hujšo neumnost. In to je dovolj. Že zdaj, ko imamo verske skupnosti po starem zakonu, se jih je nabralo okoli trideset. Ko se bodo začele ustanavljati še vse mogoče obskurne skupnosti, jih bo ogromno. In kadarkoli se bo kaj govorilo o katoliški veri (cerkvi), bodo mahali s to veliko številko vseh teh (čudnih) skupnosti, ki morajo biti enakovredno obravnavane. Grozljivka!
Sama na Vse svete posebej razmišljam o svojem očetu, pa morda še bolj kot samo o njem o vseh teh trumah mučencev, ki so jih najprej stradali, mučili, pretepali (mar ne spominja to na Golgoto?), potem pa onečaščene vodili na morišča – krivi so bili zato, ker so ljubili svojo mater, svojo domovino in Boga. Ko sem pospravljala stare revije in časopise, mi je v reviji iz leta 2004 padel v oči članek, pravzaprav nekaj vrstic v članku: »Do sedaj je evidentiranih 156 prikritih grobišč. Pričakujemo, da jih bomo v naslednjih letih odkrili in evidentirali še nekaj deset (10!).« Zdaj pa smo pri številki 600!!! Ja, poskušali so zminimalizirati povojne zločine (da o medvojnih zločinih, ki so povzročili državljansko vojno, ne govorimo), pa jim nekako ni uspelo. Grobovi tulijo, je napisal pesnik. Pa bolj kot grobovi tulijo brezna in rudniški jaški, kamor so pometali napol žive ljudi – pa saj to menda niso bili ljudje, to so bili sovražniki. In zato ne zaslužijo spodobnega pokopa in groba. In kaj pravijo naši ljudje, Slovenci? Pravijo, da imajo vsega dovolj. Da naj jim nehamo težiti s temi kostmi in, pa saj vsi vemo. Vsi slišimo take izjave. Seveda jim dajejo »svetel« vzgled naši politični veljaki s predsednikom države na čelu. Ni še dolgo od tega, ko je bilo na radiu predstavljeno novo odkrito grobišče pri Dobovi – oddaja je bila kontaktna, poslušalci so lahko povedali svoje mnenje po telefonu. In mnenja v stilu: »Nehajte že enkrat s tem. Pustite to zgodovini,« niso bila osamljena. Ljudje so postali apatični, ravnodušni, nobena, še tako grozljiva stvar jim ne gre do srca. Ampak, to velja samo za naša, slovenska grobišča, grobišča iz druge svetovne vojne, ne svetovne vojne, državljanske vojne. Pri tem so pa pretreseni nad zločini, ki so se dogajali v Bosni, ki se dogajajo na Bližnjem vzhodu in še marsikje.

Opis slike: Pred boljševiško justico

V Angliji ustanavljajo nekakšno društvo slovensko-britanskega prijateljstva, ki naj bi med drugim sodelovalo pri ustanovitvi meddržavne komisije, ki bi raziskala dejstva okrog predaje domobrancev in civilistov iz Vetrinja. Za začetek so organizirali nekakšno »spravno« mašo in povabili tudi vrsto slovenskih ljudi, da prisostvujejo temu dogodku. Kaj si sama mislim o tem? Moje mnenje je, da lahko gledamo na zadevo s pozitivne in negativne strani. Po eni strani bi moral resnico o tej predaji, ki je vodila v grozovito mučenje in smrt, podati britanski državni vrh s kraljico na čelu in zraven opravičilo, ki sicer ne bi popravilo ničesar, bi pa stvari postavilo na pravo mesto. Ker pa tega ne stori, je morda način, da se ga do tega nekako prisili z delovanjem takega društva. Če je to njegov namen in bodo izkoristili vsa sredstva, ki so na voljo, potem je to v redu. Če pa bo vse skupaj samo nekakšno pometanje pod preprogo, samo nekakšen blef, potem je popolnoma brez pomena. Bomo videli. Žal pa imamo kar nekaj izkušenj s takimi rečmi, zato smo lahko črnogledi.
Namesto, da bi se posvetila prazniku tako, kot ga sama razumem, sem takole razmišljala. Namesto da bi molila, sem klela. Žal, ne znam prav dobro preklinjati. Ampak, karkoli sem mislila in rekla, je imelo tak ton.
Namesto pravljice za lahko noč vam nudim pojasnilo naslova. Dan spomina na mrtve je postal kar Dan spomina. Vsaj na radiu je bilo tako. Rekli so: Danes je Dan spomina. Torej je prav, da se spomnimo velikih dosežkov v košarki, nogometu, atletiki oziroma nekem športu. Torej, naziv praznika je predolg in očitno bo počasi odpadel zadnji del in bo samo Dan spomina. Spomina na vse sorte reči. In tako nam bodo ukradli še en družinski praznik, ki nas je nekoč združil z našimi rajnimi, ki smo jih imeli radi in jih pogrešamo.

Opis slike: V tej gozdni dolinici so 23. februarja 1943 otroci našli nepokopano truplo Lojzeta Grozdeta