Avtor: Tymothy Snyder

Auschwitz in Gulag nista bili edini prizorišči groze v dvajsetem stoletju. V smrtnem pasu med Berlinom in Moskvo sta nacistični in sovjetski režim izstradala, postrelila in zaplinila kakih štirinajst milijonov ljudi. To so bile krvave dežele – današnja Ukrajina, Belorusija, Poljska, zahodna Rusija in vzhodna obala Baltika. V svoji zadnji knjigi, ki je rezultat raziskovalne teme IWM (International War Museum, London) »Združena Evropa – razdeljen spomin«, Timothy Snyder spet opisuje zgodovino političnih množičnih umorov.

Sredi Evrope in sredi dvajsetega stoletja sta nacistični in sovjetski režim pomorila kakih štirinajst milijonov ljudi. Prostor, kjer so umrle vse te žrtve, krvave dežele, se razteza od osrednje Poljske do zahodne Rusije, skozi Ukrajino, Belorusijo in baltske države. Med utrjevanjem nacizma in stalinizma (1933–1938), med skupno nemško-sovjetsko zasedbo Poljske (1939–1941) in nato med nemško-sovjetsko vojno (1941–1945) so ti kraji doživeli množično nasilje, kakršnega do tedaj zgodovina še ni videla. Žrtve so bili predvsem Judje, Belorusi, Ukrajinci, Poljaki in prebivalci baltskih držav, ljudje, avtohtoni v teh krajih. Štirinajst milijonov jih je bilo pomorjenih v samo dvanajstih letih, med 1933 in 1945, ko sta bila na oblasti oba, Hitler in Stalin. Čeprav so njihove domovine v tem razdobju postala bojišča, so bili vsi ti ljudje bolj žrtve morilske politike kot pa vojne. Druga svetovna vojna je bila najbolj smrtonosen konflikt v zgodovini in tudi približno polovica vojakov, ki so umrli na vseh bojiščih sveta, je padla tu, prav v tej pokrajini, v krvavih deželah. Niti eden od štirinajstih milijonov pomorjenih pa ni bil aktiven vojak. Največ je bilo žensk, otrok in starcev; noben od njih ni nosil orožja; mnogi so bili oropani svojega imetja ali celo svojih oblek.
Auschwitz je najbolj znano morišče v krvavih deželah. Danes Auschwitz pomeni holokavst, holokavst pa pomeni zlo stoletja. Vendar so ljudje, ki so trpeli in umirali v Auschwitzu, imeli možnost preživetja: zaradi memoarjev in romanov, ki so jih napisali preživeli, je ime Auschwitza znano. Daleč več Judov, največ od njih poljskih, je bilo zaplinjenih v drugih nemških tovarnah smrti, v katerih ni preživel skoraj nihče, a se njihova imena navajajo mnogo redkeje: Treblinka, Chelmno, Sobibór, Belžec. Še več Judov, poljskih, sovjetskih in baltskih, je bilo postreljenih nad jarki in jamami. Večina teh je umrla v bližini svojih domov, v zasedeni Poljski, Litvi, Latviji in Sovjetski zvezi. Nemci so vozili Jude v krvave dežele, da bi jih pobili, od vsepovsod. Z vlaki so prihajali iz Madžarske, Čehoslovaške, Francije, Nizozemske, Grčije, Belgije, Jugoslavije, Italije in Norveške. Nemške Jude so deportirali v mesta krvavih dežel, v Lodž ali Kovno ali Minsk ali Varšavo, preden so jih postrelili ali zaplinili.
Holokavst je zasenčil nemške načrte, ki so predvidevali celo še več ubijanja. Hitler ni nameraval izkoreniniti samo Judov; hotel je tudi uničiti Poljsko in Sovjetsko zvezo kot državi, iztrebiti njuna vladajoča razreda in pobiti desetine milijonov Slovanov (Rusov, Ukrajincev, Belorusov, Poljakov). Če bi nemška vojna proti Sovjetski zvezi potekala tako, kot so jo načrtovali, bi trideset milijonov civilistov umrlo od lakote v prvi zimi, nadaljnje desetine milijonov pa bi bile izgnane, pobite, asimilirane ali razslovanjene. Čeprav ti načrti niso bili nikoli uresničeni, pa so pomenili moralno osnovo za nemško okupacijsko politiko na Vzhodu. Med vojno so Nemci pomorili približno prav toliko Nejudov kot Judov, predvsem z izstradanjem sovjetskih vojnih ujetnikov (več kot tri milijone) in prebivalcev obleganih mest (več kot milijon) ali s streljanjem civilistov v represalijah (dobra polovica milijona, predvsem Belorusov in Poljakov).
Sovjetska zveza je v drugi svetovni vojni premagala nacistično Nemčijo na vzhodni fronti in s tem si je Stalin prislužil hvaležnost milijonov ter odločilno vlogo pri vzpostavitvi povojne ureditve Vzhodne Evrope. Vendar pa je njegov seznam množičnih pobojev skoraj tako mogočen kot Hitlerjev. Zares, v mirnem času je bil še neprimerljivo večji. V imenu obrambe in modernizacije Sovjetske zveze je dal Stalin v 30-h letih izstradati milijone in postreliti tričetrt milijona ljudi. Stalin ni pobijal svojih državljanov nič manj učinkovito kot Hitler državljane drugih držav. Od štirinajstih milijonov ljudi, ki so bili v krvavih deželah načrtno pobiti med 1933 in 1945, gre tretjina na sovjetski račun.

Opis slike: Kočevski rog 1990 – Boljševiška sprava

Krvave dežele so zgodovina političnih množičnih umorov. Štirinajst milijonov ljudi je bilo zmeraj žrtev sovjetske ali nacistične morilske politike, pogosto vzajemnega delovanja obeh, nikoli pa žrtev vojne med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo. Četrtina jih je bila pomorjenih, preden se je druga svetovna vojna sploh začela. Nadaljnjih dvesto tisoč je bilo pobitih med 1939 in 1941, ko med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo ne le ni bilo vojnega stanja, ampak sta bili celo zaveznici. Smrt štirinajstih milijonov je bila včasih predvidena v ekonomskih načrtih ali pospešena zaradi ekonomskih premislekov, nikoli pa je ni povzročila ekonomska nujnost v strogem pomenu besede. Stalin je vedel, kaj se bo zgodilo, ko je 1933. odvzel hrano stradajočim ukrajinskim kmetom, prav tako kot je vedel Hitler, kaj lahko pričakuje, ko je osem let pozneje pritrgoval hrano ruskim vojnim ujetnikom. V obeh primerih je umrlo po več kot tri milijone ljudi. Stotisoči sovjetskih kmetov in delavcev, ki so bili postreljeni med velikim terorjem v letih 1937 in 1938, so bili žrtve izrecnih Stalinovih ukazov, prav tako kot so bili milijoni Judov, postreljeni in zaplinjeni med 1941 in 1945, žrtve nedvoumne Hitlerjeve politike.

Najhujše pobijanje pa se je pričelo, ko je Hitler izdal Stalina in so nemške sile 1941. vdrle v nedavno povečano Sovjetsko zvezo. Čeprav se je druga svetovna vojna začela septembra 1941 z združeno nemško-sovjetsko invazijo v Poljsko, je bilo njeno krvavo jedro nemško-sovjetski konflikt, ki se je pričel z drugo vzhodno invazijo. V Sovjetski Ukrajini, Sovjetski Belorusiji in na področju Leningrada, deželah, v katerih je stalinistični režim že v prejšnjih osmih letih izstradal in postrelil okrog štirih milijonov ljudi, jih je nemškim silam uspelo izstradati in postreliti v polovici tega časa celo več. Takoj po invaziji je Wehrmacht pričel stradati svoje sovjetske ujetnike in skupine za posebne naloge, imenovane Einsatzgruppen, so pričele streljati politične nasprotnike in Jude. Skupaj z nemško redarstveno policijo, Waffen-SS in Wehrmachtom ter s sodelovanjem krajevnih policij in milic so Einsatzgruppen to poletje pričele likvidirati judovske skupnosti kot take.
V krvavih deželah je živelo največ evropskih Judov, tam so se prekrivali Hitlerjevi in Stalinovi osvajalski načrti, tam sta se bojevala Wehrmacht in Rdeča armada in tam sta sovjetska NKVD ter nemška SS koncentrirali svoje sile. Večina morišč je bila v krvavih deželah: v politični geografiji 30-ih in zgodnjih 40-ih let je to pomenilo Poljsko, baltske države, Sovjetsko Ukrajino, Sovjetsko Belorusijo in zahodni rob Sovjetske Rusije. Stalinovi zločini se pogosto povezujejo z Rusijo in Hitlerjevi z Nemčijo. Toda najbolj smrtonosni del Sovjetske zveze je bilo njeno nerusko obrobje, nacisti pa so večinoma pobijali zunaj Nemčije. Misli se, da je groza dvajsetega stoletja povezana s taborišči. Ampak večina žrtev nacizma in stalinizma ni umrla v taboriščih. To so nesporazumi, ki nam otežujejo dojemanje groze dvajsetega stoletja.
Nemška in sovjetska koncentracijska taborišča so obkrožala krvave dežele tako na vzhodu kot na zahodu in so prikrivala čisto črnino s svojimi sencami sivine. Na koncu druge svetovne vojne so ameriške in angleške sile osvobodile nemška koncentracijska taborišča, kot Belsen in Dachau, vendar pa zahodni zvezniki niso osvobodili nobene od tovarn smrti. Nemci so izvajali vse svoje največje ubijalske načrte v deželah, ki so jih potem zasedli Sovjeti. Rdeča armada je osvobodila Auschwitz, prav tako je osvobodila Treblinko, Sobibór, Belžec, Chelmno in Majdanek. Američani in Angleži niso dosegli nobene od krvavih dežel in niso videli nobenega od največjih morišč. Ne samo, da ameriške in angleške sile niso videle nobenega od krajev, kjer so pobijali Sovjeti, in tako so zločini stalinizma ostali nedokumentirani vse do konca hladne vojne in odprtja arhivov; nikoli tudi niso videle krajev, kjer so pobijali Nemci, kar pomeni, da je bilo za razumetje Hitlerjevih zločinov potrebno prav toliko časa. Fotografije in filmi iz nemških koncentracijskih taborišč so bili največ, kar je večini zahodnjakov kadarkoli omogočalo dojemanje množičnega ubijanja. Kakor so bile te podobe že grozljive, bile so samo namigi na zgodovino krvavih dežel. Niso celotna zgodba; žal, celo niso niti uvod vanjo.