Avtor: Marija Žabjek

Otroška in mladostna leta sem preživljala sredi vasi, blizu Ljubljane. Oče nam je v jesenskih in zimskih večerih večkrat pripovedoval o dogodkih druge svetovne vojne. Kako živo mi je segla v srce njegova pripoved, da so se k nam večkrat zatekli partizani. Pri nas so našli prostor za spanje in hrano, oče pa je imel razlog, da mu kot tridesetletnemu možu in tedaj že očetu dveh otrok ni bilo treba v partizane. Kako sta z mamo trepetala, ko sta v kuhinji gostila Nemce, na skednju pa partizane. Temu strahu so partizani dodali še novega.
Nekaj sto metrov od nas so prebivali nemški vojaki. V začasni dom so hodili mimo naše hiše. Partizani so jih z skednja opazovali, in modrovali kako bi nanje skozi lino spustili rafal. Oče jih je rotil, moledoval in prosil naj tega ne storijo. Res niso, ker so nekega večera od nas odšli drugam. Tam pa so jih še istega večera zajeli Nemci. Kaj lahko bi se v naši vasi ponovila Rašica, Dražgoše …
Ko sem obiskovala srednjo šolo v Ljubljani, je bil med učitelji profesor, ki je bil zadržan, miroljuben, korekten in prijazen do nas mladih. Mnogo zgodb so napletli o njem. Zakaj, sem začela spoznavati, ko sva že več let oba poučevala na isti šoli. Zgodbice o njem so krožile, da bi ga mladi zasovražili in mu tako še bolj otežili njegovo življenje, ki je bilo spremljano na vsakem koraku. Bil je domobranec in po vojni zaradi mladosti izpuščen iz vsem nam znanih Škofovih zavodov.
Zgodbe, ki jih je pripovedoval oče, in izkušnje mojega profesorja so mi bile nedojemljive. Ko pa sem se poročila, sem v moževi družini začela spoznavati še bolj krute zgodbe, resnično tragiko vojnega in povojnega časa.
Izvedela sem za dogodke v Škofovih zavodih, Kočevskem rogu, Crngrobu, Brezarjevem breznu. Kaj se je dogajalo v slednjem? Prve dni po koncu vojne so začeli ponoči po cesti iz Šentvida nad Ljubljano skozi Glince voziti tovornjaki, polni ranjencev in jetnikov. Njihova pot se je končala v bližnjem gozdu, ob Brezarjevem breznu, kjer so postrelili okrog 800 žrtev in jih zmetali vanj, prepričani, da tega ni videl nihče. Da bi zakrili svoj zločin, so vhod v brezno zaprli z betonsko ploščo. Vendar: resnica bode v oči, če je še tako zamolčana. Po nekaj dneh so pri kmetu, ki je bil približno kilometer stran od brezna, konji začeli prhati, namesto da bi pili vodo. V kmetov vodovod in bližnji potok je pritekla kri pobitih. Kot da kri v potoku ni bila dovolj, se je v okolici, ki je bila močno zastražena, začel širiti neznosen vonj. Mikrobi v telesih mrtvih so delovali po svoje. Beton je počil. Razpadajoča trupla so morali potegniti iz brezna in jih po drčah spustiti v bližnjo Kucjo dolino. Tam so jih pokopali. To težko delo so opravili jetniki. Da ne bi bilo prič, so morali skopati še svoj grob.
Lahko si je predstavljati, kaj ob teh zgodbah doživljaš, ko ti spomin oživi, in pomisliš, kaj se je dogajalo tem, ki so se bojevali za sebe, za svoje življenje, za krščansko civilizacijo, za to, kar so imeli vrednega. To boli, boli, boli, … srh in groza te spreletavata, ko se spomniš na te dogodke, na občutke, stiske, strahove in grozote tistih, ki so to prestajali.
Kaj šele pa so prestajali tisti, ki so bili hote ali nehote živi vrženi v brezna. Ti, sicer izčrpani, izstradani in do smrti izmučeni, a polni življenjske volje, so se na vse mogoče načine trudili, da pridejo iz brezna. Mnogi so od napora in izčrpanosti omahnili in ostali tam, kamor so jih na zadnjo pot porinili njihovi krvniki. Nekaj pa se jih je rešilo. Čeprav so trpeli nečloveške bolečine, so v sebi zbrali zadnje kapljice moči in se rešili.
Prva zmaga je bila za njimi. A začela se je nova kalvarija. Spraševali so se, kje smo, kam naj gremo, kdo nas bo sprejel, nas nahranil in nas vsaj za silo oblekel, kakšne nevarnosti nam pretijo. Redki so po vseh zaprekah, osebnih stiskah zbrali dovolj moči, da so se za več let skrili ali zapustili tako ljubljeno domovino. A bili so, da lahko pričajo, kaj se je dogajalo.
V knjigi Vetrinje, Teharje, Rog so me še bolj globoko presunili opisi dogodkov v neposredni bližini. Kako težko sem brala poglavje, ko so po barakah v Teharjah pobirali otroke materam. Še danes se sprašujem, kaj so bila mlada dekleta, žene in matere krive, da so jih mučili, pobijali in jim pobirali otroke. Najmlajše, dojenčke do enega leta in pol, so dali na dero, jih brez hrane in tekočine izpostavili vročemu junijskemu soncu, da so se izsušili in v nemogočih razmerah umirali. Ali res lahko dekletom, ženam, materam in čisto nedolžnim otrokom pripisujejo že tako izpeto krivdo kolaboracije?
Kakšne stiske, grozote, bolečine so doživljali vsi ti v zadnjih dneh življenja. Kako je bolelo njih, ko nepojmljivo boli nas. Bolečina nam udarja na srce, sega v dno duše. To bolečino želim poudariti z besedami gospoda Justina Stanovnika, ki jih je izrekel na spominski slovesnosti v Kočevskem rogu. Dejal je: »Zato mislim, da moramo, najprej in še preden začnemo govoriti o čemerkoli drugem, izreči prvo besedo, ki je nekoč zagospodarila na tem prostoru. Ta beseda je bolečina. Kaj je bolečina? Vsa bolečina je v tem, da boli. Zato ostaja v celoti za zmeraj nesporočljiva. Kako zelo boli, nam ostaja skrito, ker zanjo nimamo fizikalne enote, kakor jo imamo za merjenje jakosti glasu ali pritiska. Samo to vemo za te bolečine tukaj, da so vse morile, da je vsaka bila smrtna. In tudi to vemo, da jih je bilo mnogo, sto, tisoč, deset tisoč. Kakšen orkester je moral biti to, ki je paral te gozdove in to nebo. Kakšni instrumenti so tu igrali? Ta partitura je bila komponirana v ključu muke, zapuščenosti, izdanosti in zadnje samote. Predvsem pa sovraštva. Predvsem pa sovraštva. Ko so na Vetrinjskem polju zvedeli, kam so jih odpeljali, je neko dekle zavpilo: ‘Ali ne bo že sodni dan!’. Vedela je, kaj je svet, kjer so sedaj. Kar naprej moramo ponavljati ta stavek. Ne samo zato, ker je nadomestek za simfonijo, ki ni bila skomponirana, za roman, ki ni bil napisan, za film, ki ni bil posnet.«

Besedam, ki jih je v Kočevskem rogu izrekel gospod Justin Stanovnik, lahko dodam še: ne le bolečina, bolečina, ampak v dno srca, v dno duše segajoč nerazumljiv srh, ki te spreletava, ko se povojni poboji le omenijo in ti spomin na te slišane, prebrane dogodke oživi.

Opis slike: Govori Marija Žabjek

Sprašujem se, kdo so ti ljudje, ki so zmogli vsa ta nečloveška ravnanja nad neoboroženimi ljudmi? Kaj jih je vodilo? Kdo je bil njihov bog? Ali so imeli v sebi kanček vesti, morale, etike, ali jih je vodil Zli duh, ki vabi, obljublja raj na zemlji? Je to Zli duh, ki ne govori resnice? Je njegov bog le laž, s katero je našim prednikom obljubljal svobodo vesti, svobodo besede, svobodo tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja? Nam medvojnim in povojnim generacijam pa v šoli prikazoval, kaj vse so zgradili, kako dobro gospodarijo, kako bogata je naša domovina, v kakšni demokraciji živimo, kako nas ogroža zunanji sovražnik, kako moramo delati in živeti, da bomo živeli bratsko življenje z našimi bratskimi narodi! Kako junaško so se bojevali v narodnoosvobodilni vojni!
V resnici pa so se bali mrtvih. Saj so vsa mesta, kjer bi lahko našli najmanjše sledi pobojev, zastražili z vojaki. Ali jih je preganjala vest ali pa strah pred resnico, groza pred nasilno pobitimi mrtvimi brati?
Še lahko razumemo, da so nam te medvojne in povojne dogodke zamolčevali do leta 1990, težko pa razumemo, da še danes, 20 let po osamosvojitvi, predstavniki borcev in predstavniki tranzicijske oblasti teh dogodkov ne priznavajo, če pa že, nedolžne žrtve obdolžijo tega, kar so počeli sami. Dolžijo jih kolaboracije. Ne priznajo pa, da so to počeli sami. Saj poznamo veliko primerov, ko so komunisti sodelovali s fašisti in nacisti, da so s pomočjo njihove ovadbe zapirali in streljali ljudi, ki so se jih komunisti želeli znebiti.
Kaj takega, kar se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej, slovenska zemlja še ni videla. Pa tudi videti ne sme več. Da bi narod, ki na njej živi, moril sam sebe! Ali naj bo slovenski narod res narod roparjev in morilcev, ne pa narod poštenjakov?
Če pa hočemo, da se kaj takega ne bo več ponavljalo, moramo začeti drugačno življenje. Zaorati moramo bolj na globoko. Do zdaj smo orali preplitvo, zato smo naželi premalo žita, preveč pa osata. Treba je narod bolje vzgojiti! Kultivirati ga resnično in srčno. To vzgojo pa mu more dati samo vera, globoka vera. Brezverska vzgoja sploh ni vzgoja. Samo umska izobrazba ne zadostuje. Saj vidimo njene sadove. Ne varuje niti pred najstrašnejšimi zločini, ne pred ovaduštvom, tudi ne pred izdajstvom naroda. Kar ti kaže, kar ti nese, kar sploh koristi, to ti je dovoljeno. Človek in družba brez vere je zmožna najstrašnejšega, najhudobnejšega in najgršega, kar si je mogoče misliti. Dokaze imamo desetletja nazaj, tu sedaj in pred seboj. Take, da bolj kričečih ne potrebujemo. Brez vere se človek poživini, pozverini, pozablja na svojo čast, ubije svojo vest, zapravi vse poštenje.
Pri ljudeh brez vere je najvišje načelo in pravilo koristnost in profit. Vse kaj drugega je človek z živo, močno vero. Ta ti s svojo večno sankcijo postavi meje, ki jih ne smeš prekoračiti, pa naj se ti obeta še tolik dobiček, ali pa te čaka smrt in mučeništvo. Le kar je v veri krepko zasidrano, to drži, na to se lahko zaneseš. Vse drugo se maje, ker nima trdnega temelja, je od danes do jutri, ali celo od trenutka do trenutka.
Zato zavihajmo rokave in se potrudimo, da bomo naš voz preokrenili in z Markom Twinom rekli: »Čez dvajset let bomo veliko bolj razočarani zaradi stvari, ki jih nismo storili, kot zaradi tistih, ki smo jih. Zato razrahljajmo vrvi in odplujmo iz varnega pristana. Ujemimo veter v svoja jadra. Raziskujmo. Sanjajmo. Odkrivajmo.«
Sama pa še dodajam: bodimo odločni, pokončni in molimo k Bogu, da si bomo podali roke, strnili svoje vrste vsi, ki slovenski narod resnično ljubimo in mu želimo ohraniti življenje, mu pripraviti lepšo, svobodnejšo, bolj blagoslovljeno bodočnost na temelju resnice, pravice in ljubezni. Hvala.