Avtor: Janko Maček

1. Le nekaj tednov nas še loči od vsakoletne proslave dražgoške bitke, ki bi jo lahko vzeli za enega od simbolov našega mita o NOB. Sergej Kraigher, ki je 22. julija 1976 odkril spomenik v Dražgošah, je začel svoj slavnostni govor takole: »Lansko leto prav na ta dan smo proslavljali 30-letnico zmage našega narodnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije s polaganjem temelja za spomenik dražgoški bitki, ki ga odkrivamo danes ob proslavljanju 35-letnice vstaje našega naroda. Dražgoše, po tej junaški tridnevni bitki Cankarjevega bataljona požgana in do tal porušena slovenska vas, v kateri je nemški okupator pobil 41 vaščanov, sedaj pa novega življenja polna krajevna skupnost, so tako dve leti zaporedoma prizorišče skupnega slavja za zgodovino našega naroda in za razvoj socialistične revolucije najpomembnejšega praznika.«
Namen tega sestavka seveda ni razmislek o dražgoški bitki, ampak o knjigi Gregorja Medveška Mit o NOB, vendar najprej nekaj misli o njej. Kaj se je zgodilo 22. julija 1941, na dan, ki ga je Kraigher toliko poudarjal ob odkritju spomenika dražgoški bitki, zakaj smo kasneje skozi desetletja ta dan praznovali kot državni praznik – dan vstaje slovenskega naroda? Če bi sodili po imenu praznika, bi rekli, da se je na ta dan zgodilo nekaj odločilnega v rezistenci proti italijanskemu ali nemškemu okupatorju. Pa ni bilo nič takega, pač pa so trije partizani pod Šmarno goro iz zasede streljali na slovenskega orožnika Franca Žnidaršiča. Le en mesec pred tem, 22. junija 1941, je Hitlerjeva armada napadla Sovjetsko zvezo in s tem prekinila nemško-sovjetsko prijateljstvo, ki so ga bili po navodilih kominterne dolžni upoštevati tudi slovenski komunisti in njihovi somišljeniki. Nobena skrivnost ni, da je bila Angela Vode tedaj izključena iz partije, ker je tem navodilom javno nasprotovala. Protiimperialistična fronta se je šele po 22. juniju 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto.
O dražgoški bitki se je desetletja govorilo, da je bila edinstvena bitka v takratni okupirani Evropi. Da, edinstvena po tem, kako so komunisti prepustili vas in vaščane brezobzirnemu maščevanju nacističnega okupatorja in potem celih petdeset let dovoljevali o tem povedati samo tisto, kar se je ujemalo z njihovim mitom dražgoške bitke. Selškega župana Franca Benedika – Dražgoše so spadale med vojno pod občino Selca – so nekaj mesecev kasneje ubili kot izdajalca, čeprav se je v okviru svojih možnosti zavzel za Dražgošane in jim kljub skoraj brezupni situaciji skušal pomagati. Kmalu zatem so neke noči v Dolenji vasi, od koder je bil župan doma, umorili še njegovo ženo in sina ter nekaj vaščanov. Kakšno zvezo je imelo to z osvobodilnim bojem? In o tem se ni v zgodbah o junakih dražgoške bitke in njihovi veliki žrtvi nikoli govorilo. Saj bi to razblinilo dražgoški mit.
V enem prvih poglavij Medveškove knjige Mit o NOB beremo, da je govorjenje, kako so okupatorji obsodili slovenski narod na izginotje in da je bil zato upor, ki ga je organizirala in izpeljala OF, nujen, pravljica za poneumljanje ljudi, ki se lahko prodaja le zgodovinsko neukim ljudem in ljudem z rdeče prebarvanimi možgani, ki pa na žalost v Sloveniji prevladujejo … Prav zaradi partizanskega NOB je slovenski narod utrpel žrtve, ki so bile relativno nekajkrat višje kot pri drugih primerljivih okupiranih evropskih narodih. Tudi uporabo famoznih fraz »boj proti okupatorju« in »osvobodilni boj« smatra Medvešek za zavajanje in manipulacijo. Po njegovem je pravilen izraz za označitev partizanskega boja »boj za komunistično oblast«. Izgon okupatorja ni bil končni cilj partizanskega boja, ampak le pogoj, da so komunisti lahko prišli na oblast. Kardelj je že jeseni 1940 povedal, da bodo komunisti branili Jugoslavijo le, če bo ta boj napreden. Naprednost je za Kardelja pomenila služenje koristim Sovjetske zveze in revolucije. Komunisti so vodili boj proti okupatorju zato, da bi po vojni prevzeli diktatorsko oblast, zato ta boj ni bil osvobodilen. Navzočnost tujih okupatorjev jim je omogočila pridobivanje borcev v svojo vojsko, katere glavni cilj ni bil boj proti okupatorju za osvoboditev naroda, ampak komunistična revolucija in prevzem oblasti.
2. V naši reviji Zaveza, ki izhaja že skoraj 20 let, je od začetka tudi rubrika Kako se je začelo, ki obravnava zlasti dogodke iz začetkov boljševistične revolucije pri nas in vzroke za oborožen protikomunistični odpor. Komunistična partija je pod krinko OF v času največje narodove stiske začela svoj pohod na oblast s pobijanjem domačih ljudi, svojih političnih nasprotnikov, in jih s tem prisilila k samoobrambi, ki pa brez povezave z okupatorjem ni bila možna. Čeprav so si dogodki okrog ustanovitve posameznih vaških straž precej podobni, je povsod tudi kaka posebnost, ki pa je bila navadno odločilna za začetek oboroženega protikomunističnega odpora v fari ali občini. Za vsako od teh zgodb stoji eden ali več konkretnih pričevalcev, čeprav marsikdo ni hotel biti imenovan; vsako od teh pričevanj je zraslo iz osebne izkušnje in trpljenja.
Če sporočilo teh zgodb primerjamo z interpretacijo ključnih momentov Medveškove knjige, hitro ugotovimo, da sta v veliki meri skladna. Seveda so tudi nekatera odstopanja od te skladnosti in našega splošnega vedenja, na primer poglavje Jugoslovanska zabloda na začetku knjige. Čeprav se z marsikatero trditvijo tega poglavja strinjamo, v celoti ne moremo pritrditvi avtorju, ko govori o katastrofalnih posledicah, ki jih je slovenskemu narodu prinesla »jugoslovanska ideja«. Ali je res samo povezovanje z drugimi Slovani del Slovencev porinilo najprej v naročje nemškega političnega tabora in nato k odpovedi slovenski in privzetju nemške etnične identitete? Bi res vzdržali v nemškem morju, ki nam je bilo v narodnostnem pogledu izrazito nenaklonjeno?

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Da se ne pozabi Tamino Petelinšek

5. Naši zgodovinarji se temam, kot je »mit o NOB«, radi izognejo. Nekateri še mislijo, da je prava zgodovina že napisana, in se zato ne spuščajo v debate o njenem spreminjanju, zlasti kar se tiče partizanskega osvobodilnega boja, drugi pa ob tem težko plavajo proti toku. Nazorna slika tega stanja so naši zgodovinski učbeniki. Revija Zaveza je pred nedavnim o tem prinesla nekaj dobrih člankov. Dokler bo tako, je težko pričakovati, da se bo kak viden zgodovinar zavzel za knjigo, kot je Mit o NOB.
6, 7. Ni dvoma, da bi bila Medveškova knjiga primerna za srednje šole oziroma gimnazije. Veliko bi pomenilo že to, da bi jo učitelji zgodovine priporočili dijakom kot dopolnilno branje. Toda … ? Vsekakor pa je treba knjigo priporočiti tudi starejšim bralcem, saj jim lahko bistveno razširi obzorje in prinese več jasnosti o polpretekli zgodovini.
7a. Del odgovora na vprašanje, zakaj med referenčnimi deli Medveškove knjige ni revije Zaveza, je v njegovi ugotovitvi, da v Sloveniji prevladujejo zgodovinsko neuki ljudje z opranimi možgani. Ali bi ti ljudje segli po knjigi, ki bi med svojimi viri navajala revijo, ki že dvajset let dopoveduje in dokazuje, da slovenski protikomunisti niso bili kolaboranti, da glavni in končni namen partizanskega boja med vojno ni bil izgon okupatorja in osvoboditev domovine, ampak uničenje domačih političnih nasprotnikov in priprava terena za vzpon na oblast po vojni?
Avtor na koncu knjige spregovori tudi o odnosu »moderne slovenske politične desnice do dogodkov med 2. svetovno vojno na naših tleh: »Pogled slovenskih političnih strank, ki se prištevajo desno od sredine, na našo polpreteklo zgodovino, je nekonsistenten, za razliko od levice, katere pogled je logičen in dosleden … Desnica smatra, da je bil režim, ki je vladal od 1945 do 1990, nelegitimen, čeprav se na njeni strani najdejo tudi taki, ki menijo, da so bile tedaj tudi dobre stvari. Toda, ko gre za pogled na obdobje 2. svetovne vojne, postanejo stvari bolj zapletene. Levica je tudi tu enotna. Edino, kar po njenem mnenju do neke mere kazi podobo NOB, so povojni poboji. Odnos desnice do dogajanja v letih 1941–45 je precej bolj nedorečen. Zdi se, da so razpeti po eni strani med uradnim mitom partizanstva kot narodnoosvobodilnega gibanja ter komunističnim značajem partizanstva, do česar so zadržani zaradi svojega protikomunizma. Po drugi strani pa so razdvojeni med protikomunizmom domobranstva in njegovo kolaboracionistično podobo, katere prav tako ne spodbijajo. Kar se njihovega odnosa do domobranstva tiče, je pri njih viden vpliv komunistične propagande. Poskušajo najti olajševalne okoliščine za to kolaboracijo, ne pa je tudi opravičiti, poleg tega pa je vidna njihova zadrega, ko je treba govoriti o teh stvareh.« Res si ne znamo pojasniti, zakaj avtor kljub tem in še drugim podobnim ugotovitvam popolnoma prezre revijo Zaveza, ki ima glede tega jasna stališča.
8. Zanimiva je avtorjeva misel o vsestranski javni razpravi o medvojnem dogajanju na Slovenskem, ki se je postkomunistična levica boji, ker bi utegnila spremeniti trenutno prevladujočo in njej koristno predstavo o tem dogajanju. Rehabilitacija medvojne protirevolucije v slovenski javnosti bi po njegovem morala biti eden glavnih srednjeročnih ciljev političnih sil, ki predstavljajo diskontinuiteto s komunističnim režimom. Nelogično je biti v politiki na desni strani, to je na strani demokracije, in hkrati podpirati gibanje, ki je imelo za cilj uvedbo komunizma. Ti dve zadevi bi morali postati nezdružljivi.
Za konec tega skromnega razmišljanja o knjigi Mit o NOB pa naj ponovimo njen zadnji stavek: »Do narodne sprave ne bo moglo priti brez drugačnega pogleda na naše medvojno dogajanje od tistega, ki ga je narodu vsiljeval komunistični režim in se v bolj prefinjeni obliki vsiljuje še danes ter je zato prevladujoč v ljudski zavesti.«

Avtor slike: Tamino Petelinšek

Opis slike: Da bo lepše Tamino Petelinšek