Avtor: Roman Leljak

Člani komunistične partije, pripadniki Varnostno-obveščevalne službe, OZNE, so bili tako zavedni, da so komunizem čutili kot duh, ki je bil v njih, intuicijo, v kateri je človek zagledal strašno možnost. In ta duh, ta notranja intuicija je imela svoje prepričanje, ki je bilo tako močno, da danes niti slutiti ne moremo, sploh pa ne razumeti. Da je namreč resnico možno postaviti za laž in laž za resnico; dobro za zlo in zlo za dobro, je bilo zanje nekaj povsem normalnega. Smeli smo predvidevati, predvsem pa so verjeli, da je bila njihova resnica že na začetku vsake stvari prava resnica. O krivdi so se običajno vedno dogovorili na višji ravni, v imenu pravice pa jo je bilo potrebno dokazati na terenu.
V Arhivu Republike Slovenije je v dosjeju št. III 0052491 Helmuta Rozumeka o povezavi s tem nemškim kontraobveščevalcem, ki je imel sedež na Bledu, zabeleženo od strani UDBE na strani 407 in 408 dosjeja, da se sumi, da je Vidmar med drugo svetovno vojno sodeloval z Rozumekom. Svetina je v svojih knjigah Ukana opozarjal in dokazoval trditev, da nekdo z vrha OF oziroma KPS sodeluje z nemško kontraobveščevalno službo. Verjeti je, da Svetini takrat ta dosje ni bil dostopen, če bi bil, bi verjetno svoj roman končal drugače.
UDBA je zaslišala Jožico Gabrijelčič, članico OF Zapužane. Ta je v izjavi povedala, da je bila zaslišana o sestanku med ing. Alojzem Pahorjem – Gregorjem, rajonskim sekretarjem KP Zapužane, hkrati obveščevalcem, in Rozumekom, že leta 1944 od strani VOS-a. Zasliševala sta jo Marjan Šifrer – Kuki, član oblastnega komiteja KPS za Gorenjsko, in neznani »Tonček«. Prav ta »Tonček« je Jožici Gabrijelčič dejal, naj mu poskrbi kontakt z Rozumekom. Ona je to povedala Rozumeku, ki jo je vprašal, če je ta »Tonček« komandant VOS-a, odgovorila mu je, da se ji ni predstavil, pač pa da je verjetno od vodstvenih v KP. Rozumek ji je nato komentiral, da komandanta VOS-a itak pozna, ker ima njegovo fotografijo, in da momentalno ne rabi zvez s takimi ljudmi, kot sta »Tonček« in Alojz Pahor – Gregor. Povedal ji je še, da lahko govori z Vidmarjem, in pri tem je povedal še eno drugo ime, katerega pa se Gabrijelčičeva ni zapomnila.
Iz poročila PK VOS za Gorenjsko z dne 14. 2. 1944, št. 213 centralni komisiji za varnostno in obveščevalno službo je razvidno, da je Rozumek odklanjal vsako zvezo s krajevnimi instancami z utemeljitvijo, da mu nove zveze niso potrebne, ker ima zvezo z dr. Vidmarjem in da je z njim in vrhovnim plenumom v direktni zvezi.
V zapiskih UDBE se na strani 407 pojavljajo tudi imena Albin Kolb – Edvard, lastnik podjetja s športno trgovino v Šentvidu, in Ivan Miklavc – Nace, lastnik tekstilne tovarne v Domžalah. Oba sta bila aktivna člana PK VOS za Gorenjsko in oba sta imela kontakte z Rozumekom. Niko Kavčič je takrat aktivno sodeloval na reorganizaciji PK VOS za Gorenjsko. V začetku julija je namreč v Davči bil sestanek med Rozumekom in vodilnimi PK VOS za Gorenjsko. Rozumek je na sestanku, ki so se ga udeležili prav Kolbl, Miklavc, Milko Hojan – Marko, Franjo Cerar, Benko (Beno Anderwald), ki ga je Boris Kraigher, kot študenta tehnike, doma v Kranju, iz Ljubljane poslal v pomoč PK VOS za Gorenjsko. Na sestanek je Rozumek prišel z Olgo Bohinc, gostilničarko iz Medvod, ki je bila kasneje od partizanov likvidirana, in šoferjem Stankom Heinricherjem. Rozumek je na tem sestanku dobil seznam partizanskih »sovražnikov«, katerih razdiralno delo naj bi Rozumek onemogočil, tako da jih da odpeljati v Dachau. Partizani so izrazili interes za Prežihovega Voranca, Toneta Dolinška in dr. Cundra.
Niko Kavčič je kasneje ugotovil, da sta prav Hojan in Benko tista, ki sta na tem sestanku Rozumeku dala podatke o lokacijah partizanskih enot na Gorenjskem. Hojan je bil takoj likvidiran. Mesec dni po sestanku, v začetku avgusta 1943, je bila razbita Prešernova brigada na Žirovskem vrhu. Ubitih je bilo 44 partizanov. Med vodilnimi partizani je takoj prišlo do podatka, da je bil sestanek na Davči, in pričeli so ta dva dogodka povezati. Niko Kavčič je takoj onemogočil nadaljnje delo Milka Hojana, Franja Cerarja in Stanka Heinricherja. Hojan je bil takoj ustreljen. Med zaslišanjem Hojana, ki sta ga opravila Vinko Hafner in Niko Kavčič, sta namreč zvedela, da je Hojan z Benkotom odpiral vso pošto, ki je šla po kurirskem kanalu med PK KPS in CK KPS. Dalje, da so v Dedkovem podjetju v Kranju po Hojanovem naročilu označevali na kartah posamezne lokacije partizanskih enot s podrobnejšimi podatki in imeni. Našla sta tudi pričo Marjana Masterl.
Prešernova brigada je bila torej izdana od OF. Izdana zato, da bi Rozumek nekaj »sovražnikov« partizanov odpeljal v Dachau in iz Begunj izpustil tri pomembne člane izvršnega odbora OF.
Naprej iz poročila UDBE, stran 407, izhaja, da se je ime dr. Vidmarja pojavilo tudi pri zaslišanju igralca Ivana Levarja v KZ Dachau od strani SS generala Krugerja. Pri tem zaslišanju je Kruger predlagal Levarju, da bi odšel domov in vzpostavil zvezo z OF in dosegel sporazum med Nemci in OF. Nemci bodo OF pustili na miru, če ne bodo izvršili nobene akcije več. Kruger je predočil Levarju, da bi on kot sorodnik dr. Breclja in prijatelj Aleša Stanovnika in dr. Vidmarja lahko izvršil to misijo. Levar je UDBI izjavil, da je brez dvoma Rozumek poročal Krugerja o situaciji v Sloveniji, kajti Kruger je točno vedel, kakšna je situacija v Sloveniji in kdo so vodilne osebnosti v OF. Rozumek je preko generala Krugerja predlagal zato kombinacijo prav dr. Vidmarja, ker ga je poznal in imel direktne veze z njim.
Zaslišana je bila tudi Justina Kolbl, žena Edvarda Kolbla, da je šel njen mož z materialom, ki ga je skril, v Ljubljano, kjer je obiskal Ivana Levarja, za katerega je vedel, da ima kontakte z IO OF. Prvič je bilo v juniju, drugič pa v septembru 1943. Dalje je povedala, da je tudi Miklavc imel svojo posebno zvezo z IO OF, in sicer preko svojega sina, ki je bil učenec pri Levarju.
Na koncu je zapisano mnenje UDBE: »Tudi v tem primeru ni jasno, oz. še ni razčiščeno, kakšen cilj je zasledoval Rozumek s to svojo povezavo s IO OF, posebno, če je res bil povezan z dr. Vidmarjem samim. To bi mogel pojasniti samo Levar.«
UDBA je zadolžila polk. Mitjo Ribičiča, da se pogovori z Ivanom Levarjem. Pogovor je opravil 3. 8. 1948 leta. Njegovo poročilo s tega sestanka se je glasilo:
Dne 3. 8. t. l. sem imel razgovor z Ivanom Levarjem, ki je trajal dobre tri ure. Med drugim je v pogovoru povedal sledeče:
Začel bom s taboriščem, ker vem, da vas to najbolj zanima. Takoj, ko sem prišel v Dachau, me je tam srečal v sprejemni dvorani Kalman. Kalman je sin pevke, s katero sva svoje dni skupaj pela in bila dobra prijatelja. Verjetno mu je ona pripovedovala o meni. Tako me je spoznal. Bil je napol jud (Halbjude) in že deset let v taborišču. Dejal mi je, naj ne prevzamem nobene funkcije. Vsi, ki imajo funkcijo, so »njihovi« sodelavci. Vprašal sem ga, če je tudi on »mitarbeiter«, kot so imenovali take. Odgovoril je, seveda sem tudi jaz. Kje se ta Kalman danes nahaja, ne vem, vedela pa bi to povedati Matejka, ki živi na Dunaju in je neki referent za prosveto na nekem ministrstvu. O tem, da ne smem prevzeti funkcij, so mi pozneje govorili še drugi. Tega sem se potem držal vso križevo pot skozi tri taborišča: Dachau, Sachsenhausen, Buchenwald. To mi je bilo tem laže, ker sem smatral, da sem obsojen na smrt in me ne more nobena stvar več rešiti.
Vzrok moje aretacije in transport v taborišče mi ni bil poznan, dokler nisem bil v Dachauu prvič zaslišan, hkrati s Francijem Koblarjem, ki je bil priveden istočasno z menoj v taborišče. Zaslišal naju je general Kruger. Iz samega poteka zaslišanja, to je iz postavljenih vprašanj, sem spoznal, da me je izdal Rozumek. Vedel je za razne detajle mojih razgovorov z Rozumekom, čeprav ni imena Rozumek nikoli omenil. Enkrat, smatram, da namenoma, se je general Kruger celo odstranil iz sobe in sem videl na mizi telegrame s podpisom Rozumek (natiskano), tako, da sem bil prepričan, da je Rozumek vse povedal GSP. Takrat mi Rozumekova igra seveda ni bila jasna.
General Kruger mi je večkrat ponujal rešitev, in sicer v tej obliki, da bi šel domov, poiskal stik z OF ter poskušal tam izposlovati nekak sporazum: Nemci bi pustili OF pri miru, če OF ne bi delal akcij. General Kruger je izrecno poudarjal, da rabijo divizije drugod, ne pa v Sloveniji. Mislil je, da bi jaz zavoljo svojih zvez kot sorodnik Breclja, Stanovnik Aleša, ter kot Vidmarjev prijatelj zmogel to misijo. Odgovoril sem, da bi to izzvalo smeh po vsej Sloveniji. Pri nas v Sloveniji namreč, sem trdil, na igralca še vedno gledajo kot na nekega komedijanta, kar tudi precej drži, in je zato ta stvar že v naprej obsojena na neuspeh. Kljub temu me je poskušal še naprej politično prepričevati, da bo Nemčija zmagala itd. Ko vse to ni uspelo, je dejal: »Še radi boste govorili, ko vas bodo zasliševali v Berlinu.« Berlin mi je kasneje še parkrat omenil in so me kasneje resnično transportirali v Berlin, kamor pa nisem prišel, najbrž radi bombardiranja centrale GSP. Kruger mi je strogo zabičal, da ne smem nikomur povedati, kaj smo govorili, vendar sem to povedal Kopaču, ki je fungiral v taborišču kot nekak zaupnik KP, vpričo Marka Zupančiča, pesnikovega sina.
Kar se tiče mojega sodelovanja z Rozumekom, naj omenim, da sem bil z njim v svojem stanovanju trikrat, enkrat pa pri Miklavcu. Z njim me je povezal Miklavc, ki sem ga poznal, ker sem bil učitelj njegovega sina. Za Rozumeka je vedela tudi moja žena. Pri meni je bil skupno z Rozumekom tudi enkrat Fedja Košir. Za mojo vezo z njim je vedel tudi Kolbl. Nihče drug ni vedel. Pozneje v zaporu sem izvedel, da sta izvedela za Rozumeka tudi Kopač in faktor Blaznikove tiskarne. Fedor Košir je bil prisoten, ko smo se glede tega razgovarjali z Rozumekom, kako bi rešili smrti gestapovca, ki so ga partizani prijeli skupaj z Ruffinijem (pripis – Levar se ne spominja imena). To je bil gestapovec Kruger. Tov. Svetina mi je nekoč pravil, da so poslani ljudje na teren, da bi ga rešili.
Rozumek in še neki gestapovec, ki je razgovoru prisostvoval, sta pokazala izreden interes, da bi tega gestapovca rešili živega (tj. Krugerja). Rozumek je trdil, da je iz Berlina prejel brzojavko, v kateri se zahteva streljanje 52 talcev, ako ne rešijo gestapovca. Konkretno se spominjam, da je ponujal Rozumek 32 železničarjev in sličnih pripornikov, ki so bili zaprti v Begunjah. Ali Košir Fedor je dobil obvestilo, da je tisti gestapovec skupaj z Ruffinijem že prejel svoje, in je tako vse padlo v morje. Talcev niso streljali, pa tudi izpustili niso nikogar. Malo kasneje je bil izpuščen Del Cott, a ne vem, če v tej zvezi. Rozumek je bil z menoj zelo prijazen. Bil je uglajen, razgledan in je kazal izredne simpatije do našega naroda. Dejal je, da je bil prej gestapovec v Alzaciji in da je napravil mnogo dobrega za ljudi. Fedor Košir ga je nekoč vprašal za motiv, zakaj sodeluje z OF. Odgovoril je, da je po značaju sentimentalen človek. Razlagali smo si sami, da je verjetno zato z nami, ker ni pravi Nemec, ampak Čeh. Z Rozumekom sem se tudi pogovarjal o Prežihovem Vorancu, ki je bil zaprt v Begunjah. Rozumek me je prosil, naj napišem listek, s katerim sporočam Vorancu, naj njemu pove vse in mu vse zaupa, ker je absolutno naš človek. Ta listek sem zapisal, vendar mi je Voranc pozneje pravil, da kljub temu Rozumeku ni zaupal in da mu ni verjel, da mu ni ničesar povedal. Preko Rozumeka sem poskušal tudi v Ljubljano dobiti hčerko Marije Vere. Za to me je prosila Marija Vera. Vendar hčerka ni prišla do Ljubljane, marveč samo do Medvod. Prej je bila, mislim, na Dunaju. Slišal sem nekaj, da je imela vmes prste pri izdaji, ko so v neki vili zalotili mnogo funkcionarjev. Te akcije za hčerko Marije Vere se spominjam tako dobro, ker je v zvezi z mojo aretacijo. Ko sem bil namreč aretiran, je šla bliskoma po Ljubljani vest, da sem bil aretiran skupaj z nekim gestapovcem, ki je nesel moje pismo na Bled. Drugi dan je prišel v celico k meni Rozumek ves preplašen in me spraševal, kakšno pismo sem poslal na Bled in komu sem pisal. Dejal sem mu, da ne vem ničesar. Vprašal sem ga, zakaj sem zaprt in je dejal, da zaradi mnogih malenkosti in da bom čez nekaj dni že verjetno zunaj. Nato ga nisem videl več. O njem mi je še pisala v taborišče Bohinčeva, ki je verjetno bila njegova ljubica. Pisala je: »Rozumek grüsst sie!« Njegovo poznejše ime je bilo Karlo.
Prej sem omenil, da sem iz Krugerjevega izpraševanja sprevidel, da me je izdal Rozumek. Omenil bi to okolnost, ki točno dokazuje. Ko so v Ljubljani zaprli Koblerja (prip. Mogoče Cundra, bom moral preveriti) sem interveniral zanj pri Rozumeku. Rozumek me je vprašal: Ali je važen za OF? Odgovoril sem: seveda je važen. Čez nekaj časa je bil izpuščen. V Dachauu mi je Kruger citiral mojo izjavo, da je Kobler važen za OF. Po tem sem spoznal, da me je izdal Rozumek.
Pripomba: Ker nisem pisal, sem pogovor rekonstruiral po smislu. Levar je pripovedoval brez vsakega sistema, skakal je iz enega predmeta na drugi. Mislim, da je skušal napraviti videz nepripravljenosti in neprisiljenosti, kakor da šele zdaj vleče iz spomina »te grozne dogodke«. V resnici je bil dobro pripravljen. Skrbi ga, ali bomo dobili Rozumeka, ter je nekajkrat vprašal, ali ga bomo kmalu dobili. Govori tako, kot da bi bil najbolj nesebičen in pošten človek. Svoja izdajstva med okupacijo, črnoborzijanske afere itd. prikazuje v korist OF.
Zapisnik pogovora je v spisu UDBE v Rozumeku na strani 392 do 396, ki ga hrani Arhiv RS.
Verjetno bo potrebno še veliko časa, da bomo res izvedeli, kaj in kako se je dogajalo. Odgovornost pa vsekakor nosijo sedanji oblastniki, ki jim zgodovinarji brezpogojno služijo. Jim bo kdo povedal, da so odgovorni za slovensko kulturo in da naj začnejo delati red? Jim jasno povedal, da je nekega sistema konec! Zdaj so še vsi oportunistični in čakajo. Le kaj? Verjetno naravno smrt vseh akterjev. Torej sodobne slovenske zgodovinarje in slovenske komuniste enači smrt. Eni so jih ubijali, drugi čakajo smrt, da bi delovali. Strah jih je dotikati se registrov partizanskih zgodovinarjev, ki so pisali pod okriljem borčevske organizacije. In ko bomo to sprejeli, potem nam bo jasno, zakaj je Václav Havel svoje disidentsko pisanje naslovil Živeti v resnici. Ali je v Sloveniji to možno? Živeti v resnici, namreč?