Avtor: Lojze Kastelic
Zapozneli potopis z nekaterimi dodatki
V ranem jutru se pri Robbovem vodnjaku poženem v sedlo svojega veteranskega jeklenčka.
Na obletno mašo Pod Krenom in vročemu dnevu naproti.
Namen tovrstnega romanja: fizični in psihični napor romanja darovati za pokoj pobitih in za podoživetje trpečih pred desetletji na vožnji po kočevski progi v zaklenjenih živinskih vagonih.
In kot prošnjo za dosego narodne sprave.
Brez božjega varstva na taki dolgi poti tja in nazaj tudi osebna pozornost popusti.
Cesta smrti. Kolesarim
domobranski križev pot,
da pod Krenom ga podarim,
v ogenj žrtvenih posod.
Letos je bila podkrenska obletna maša za en teden prestavljena. Evharističnega kongresa sem se udeležil le v duhu, preko Kladja in drugih maratonskih klancev sem s sloganom Franja – Konfin pedaliral spravni križ:
Kdo je vozil po dolinah Franje?
Milost božja, kaj je znamenj tam!
Brezna, rovi, v njih lobanje,
nemi kriki temnih jam.
Franja, Dražgoše, Žica … Množice mladih!
Jih ne gane ne Huda jama ne Konfin.
To ni zgolj športno samouresničevanje, gre za ohranjanje vrednot enobeja, tudi če je namen začasno skrit pod pepelom športne prireditve.
Pojav množičnosti mladih na omenjenih prireditvah je posledica desetletij radijskih oddaj za šolajočo mladino obveznih »Še pomnite, tovariši?« Zraven pa še obvezna tovrstna čtiva.
Mladi in manj mladi se na podlagi indoktrinirane resnice o junakih in o izdajalcih brez pomisleka odločajo za sodelovanje na športno komemorativnih prireditvah v organizaciji borčevskih društev in njihovih somišljenikov.
Ob takem razmišljanju skoraj ne opaziš Turjaškega gradu, tu pa te zasuje kup asociacij:
Rozamunda grede v klošter
čast ljubljanskih nun postane –
Črtomir med misijonarje
– črn zamorc po sivem morju pride,
kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepó –
– in ti mi boš krvava tekla, –
– v ognju trepetam –
– kdor reče svojemu bratu raka, bo kriv sodbe –
– besede imajo ustvarjalno-rušilno moč –
V začetku je bila beseda
Turjak obudi dogodke na september 1943, mimo ceste potekajoča kočevska proga na maj 1945 in na domačo nalogo prof. Justina:
Kako se je moglo zgoditi, da so se pojavili ljudje, ki so bili pripravljeni začeti in izvajati bratomorni poboj, kaj so jedli in brali začetniki in ukazovalci revolucije, kaj aktivni volivci na zadnjih državnih in lokalnih volitvah ?
Začetniki so se šolali v prvem socialističnem raju in bili postavljeni pred izbiro brezpogojne poslušnosti vodstvu ali smrti
Revolucija je težka, krvava stvar, smo slišali enega glavnih izvajalcev, malo pred osamosvojitivijo.
Strah pred smrtjo se je zalezel v izvajanje indoktrinacije in v sprejem diktirane resnice, ta pa se še dandanes avtonomno obnavlja, tudi preko učnih programov zgodovine zmagovalcev.
Tako se kali jeklo; non vi, sed saepe cadendo.
Četrta programska točka OF, sprememba slovenskega narodnega značaja, se vse od medvojnih časov izvaja z naročeno raznarodovalno politiko; k nam tujec, naš človek pa z doma.
V vseh strateških točkah države se delež neslovenskega prebivalstva povečuje.
Na državni ravni se je od leta 1953 pa do popisa leta 2002 od 3,48% povečal na 16,94% in verjetno z novim priseljevanjem znaša eno petino.
VIR: SURS
Opis slike: Škarjasti graf: vse več je ljudi, vse manj je Slovencev!
Po popisu 2002 se je v večjih slovenskih občinah za slovensko narodnost opredelilo naslednji odstotek prebivalcev :
Za Slovence opredeljeni prebivalci po nekaterih občinah, po podatkih SURS, popis 2002:
Ob teh podatkih so nekateri volilni rezultati razumljivejši; sinergija četrte točke.
Ob teh prebliskih prikolesarim do Stare Cerkve in zavijem na Grič in proti Gorenju.
Na križišču pri Željnah mi pot preseka predsednik vlade, spet bom zamudil Confiteor.
Na naslednjem razpotju mi policisti predlagajo krajši obvoz Pod turnom, senčen in gladek makadam, cesta pa precej pokonci.
S prihodom v gozdove je moralo biti vsem jasno, da ni pričakovati milostnega logorja …
Letos so dostopni samo smerniki ROG, le na zadnjem razcepu pri osamljeni hiši je komaj opazen, sramežljiv bel narisek križa, ki poznavalcem naznanja grobišče.
Nazadnje zališim metropolita, ki gozdnemu mestu in svetu utemeljuje tri korake sprave; jih nismo iz nekih znanih ust slišali že pred pred leti?
Na koncu maše, po blagoslovu, dobi besedo Borut Pahor, predsednik vlade, ki obžaluje povojne poboje, pri tem pa implicitno obsodi »kolaboracijo«. In požanje za to celo nekaj aplavza. O tempora, o mores!
In požanje aplavz ne tako majhnega števila udeležencev; o tempora, o mores!
Stezica do kapele nad breznom je posuta s prijaznim peskom, zemljica sveta, bose noge prešinja blagi preliv, tudi žrtve so na poslednjo pot stopale bose!
Bosa pojdiva dekle, osorej,
bosa pojdiva, med drevja vrhove.
V kapelo vrziva molitvenih vej,
naj brezno v nebesa dviga duhove.
Mimo stopa naš profesor emeritus, odzdravi z nasmehom in z roko, kot v blagoslov.
Obletna je končana, pol spravnega romanja. Povratek pa me še čaka.
In ko se prebijam skozi morje toplih zračnih prelivov, skozi zelene vedute hribov, polj in gozdov in se moj duh raduje, pa se mi kar naprej vsiljuje škarjasti graf in prišepetava mračno pesem:
Slovo od radosti
Ko sprevidi Dobri Duh Dežele,
da pogum in um so bratje bratom strli,
kod radosti v genih jim življenja črta,
prej kot starci – njih otroci so pomrli.
V rovih, jamah, po smetiščih,
bele jočejo kosti,
tisočeri brez imena,
čakajoč na sodne dni.
To sadovi so zlokobne volje,
Tihi Don preplavil je slovensko polje.
Ko tujina domovina naših je ljudi,
pa Deželo tujerodec via facti si lasti.
Kar nam vnukov preostane, oni dožive,
v tuji zemlji, na Slovenskem, dedje jim trohne
Meso in kri mi tega nista razodela.