Avtor: S. K.

Seveda je vsak primer drugačen. Velika razlika je tem, ali je bil razkrinkani ovaduh nekoč prisiljen sodelovati ali pa se je iz prepričanja vrgel v objem tajni policiji, ali je nekdo s svojimi poročili nameraval ljudi uničevati ali pa se je poskušal iz zadeve izvleči z nepomembnimi podatki. Tisto, kar pa ostaja vedno enako, je bolečina ovajanih. Ti morajo zdaj izvedeti, da so jih med drugimi izdajali tudi njihovi najbližji prijatelji, družinski člani, kolegi in ljubimci. Odzivi – bes, žalost, zgroženost, zbeganost – se neredko iztekajo v vprašanje vseh vprašanj: Zakaj nisem nič od tega zapazil in zakaj ni o tem nikoli spregovoril? Tudi, če je v sedanjem trenutku komajda mogoče presojati, v kolikšnem obsegu je bil Oskar Pastior povezan z romunsko tajno policijo Securitate, ker doslej razen enega samega poročila o aktih ni prišlo na dan nič obremenilnega izpod njegovega peresa, je pretresenost Herte Müller še preveč razumljiva. Na Nobelovo nagrajenko, rojeno l. 1953 v romunskem Nitzkydorfu, namreč Oskar Pastior, alias »IM Otto Stein«, ni bil le kolega, temveč tudi tisti prijatelj, s katerim sta skupaj prav do njegove smrti l. 2006 pisala »Zazibani dih«, prav tisto delo o Pastiorjevem martiriju v sovjetskem delovnem taborišču. Prav to delo pa morda daje ključ do vprašanja, zakaj se je Pastior udinjal za sodelovanje pri romunski tajni policiji: Kdor je doživel kaj takega, bo storil vse, da ne bi tega pretrpel še enkrat, zlasti še, ker so pod romunsko diktaturo Pastiorja kot homoseksualca lahko izsiljevali. Herta Müller je morala že dostikrat spoznati, kako je pozneje prišlo na dan, da so se kolegi, pisatelji, prijatelji udinjali pri Securitate. Šele pred kratkim je v pogovoru za neki romunski časopis kritizirala, kako se ji noben izmed vpletenih še nikoli ni opravičil, ampak so vsi tajili, »dokler se je le dalo«. V tem primeru pa, ko iz prijateljstva in bližine zraste razumevanje, presoja bolj prizanesljivo. Mi drugi, ki Pastiorju nismo bili tako blizu, pa ga moramo presojati tako kakor druge vohljače: po teži njegove krivde.
FAZ 18. september 2010