Avtor: Breda Železnik

V zadnji številki Zaveze (Zaveza 78) smo objavili zgodbo o družini domobranskega častnika Ignacija Železnika, njegove žene Vere in njunih štirih otrok: Brede (1937), Marjance (1939), Klemena (ali Menka, kakor so mu rekli – 1943) in Metke (1944). Oče je bil vrnjen in ustreljen na Hrušici pri Jesenicah. Žena je s tremi otroki (Metka je ostala v Ljubljani) šla v Argentino. Kako so tam živeli, je v tem besedilu opisala Breda.

Ko smo prišli v Buenos Aires, so nas za 5 dni nastanili v Emigrantskem hotelu. Vse naše stvari so bile v dveh kovčkih (enega imam še zdaj jaz), morda smo imeli tudi kaj denarja, ki ga je mama prihranila, in ničesar drugega. Sami, mama s tremi otroki, pred novim, neznanim svetom in brez vsakega, ki nam bi pomagal. Konec pomoči Rdečega križa.
Gotovo ni lepo, da rečem državi, ki nam je odprla vrata in nas sprejela, da je bil Emigrantski hotel zame nekaj groznega. Res je, da smo imeli vsaj za nekaj dni hrano in streho nad glavo, vendar se mi je zdel mrzel. Ogromne sobe, železni pogradi v treh nadstropjih, moški ločeni od žensk, jedilnice velike z dolgimi mizami in klopmi. Ko smo prišli, so vsakega posebej slikali, kot da smo ujetniki, dali so nam osebno izkaznico. S tem dokumentom je vsak moral najti delo in stanovanje.
Za razvedrilo je bil blizu hotela Trg Retio z raznimi napravami, kot so vlak smrti, vlak duhov in veliko drugih. Najbolj sem uživala, ker me ni bilo strah in mi ni bilo slabo.
K sreči se je mama srečala tam s prijateljsko družino. Skupaj smo si delili hišo v kraju Ciudadela. Spoznala je tudi nekega nemškega duhovnika, ki je pripomogel, da sva s sestro Marjano bili sprejeti v šolo »Jezusova hiša«. Mama je načrtovala, da bi čimprej dobila službo, najmlajši otrok Menko bi pa ostal v varstvu pri tej družini, ker so tudi imeli otroke. Prijateljica je imela moža, zato ji ni bilo treba iti v službo.
Življenje ni bilo lahko. Za nas je bil to tuj svet, težak in sovražen. Na tisto šolo imam obupne spomine. S sestro nisva znali jezika, šola je bila namenjena predvsem deklicam iz visoke družbe, so pa naju vzeli iz usmiljenja. Bili sva v skupini revnih deklic. Nikdar nisem razumela tega usmiljenja. Ob treh zjutraj nas je sestra (nuna) zbudila (kaj je hujšega za otroka) in smo morali iti prosit s sestro na tržnico v Abasto. Najbrž je to bila hrana za nas revne. Jaz sem bila čisto obupana. Niso razumeli, da midve, čeprav emigrantki, nisva spadali k obrobnim in revnim družinam. To jih ni zanimalo. Vedno smo živeli v družini, z mamo, povezani v ljubezni, sedaj pa ločeni na tak krut način. Bilo je grozno. Ko smo se vrnili, smo morali nesti še hrano v kokošnjak. Imeli so gosi, jaz sem pa nosila rdeče nogavice. Gosi so me napadale in ščipale. Zelo sem se jih bala. Nisem bila navajena na tako življenje, želela sem umreti. Tista leta sem imela kitke, moje ljube kitke, katere so mi pa nune ostrigle. Zame je to bilo sadistično, ampak nisem se mogla potožiti. Še jokati nismo smele.
Po vsem hudem, kar smo že doživeli, smo sedaj bili v novi, svobodni državi, kjer je vladal mir. Da bi znova zaživeli, smo morali še to potrpeti.
V šoli so bile deklice, ki so se iz naju norčevale in so nama na vse načine nagajale. Jaz sem že v Italiji hodila v gimnazijo, pa so me razporedili v prvi letnik. Bilo mi je zelo ponižujoče. Ostale so se šele začele učiti množenje in deljenje, jaz sem to že znala. Vsi ti nizki udarci in zasmehovanja so pomagali, da sva se izredno hitro naučili jezika. Po dveh mesecih sva govorili tekoče kot ostale sošolke (to je bil tudi dokaz, da imam talent za jezike, saj so mi vedno bili všeč in so še danes moj hobi).
Kar na lepem sem zbolela za noricami. Bila je lažja oblika te bolezni in tudi vročine skoraj nisem imela. Pike sem imela samo po telesu, zato nisem nikomur povedala. Na žalost se je noric nalezla moja sestra Marjana, njo so pa morali peljati v bolnico Muniz. Mislila sem že, da se ne bova več videli.
Kar mi je tudi ostalo v spominu, je to, da smo si zelo želele piti čaj zjutraj za zajtrk ali popoldne za malico. Ko smo videle skodelice, glej razočaranje! Ko smo čaj poskusile, je bila namesto čaja zelena sladka voda (mate čaj). Bile smo razočarane (danes mi je pa zelo všeč).
Če sva se lepo obnašali, sva ob nedeljah lahko šli domov. Mama naju je prišla zjutraj iskat, zvečer pa spremljala nazaj. To je bilo za naju kalvarija. Nisva hoteli nazaj, zelo sva jokali. Pogosto sem imela vnetje grla in mandeljnov ter bolečine v ušesih. Zato so me sestre peljale v otroško bolnico na pregled. Odločili so se, da mi bodo vzeli mandeljne. Neko jutro so me peljale v bolnico. Zelo sem se bala, vendar si nisem predstavljala, kaj me čaka. To je bilo nekaj nečloveškega. Bilo je tam veliko otrok, ki so vpili in jokali. Gotovo je bil to dan operacij. Šla sem v veliko sobo, kjer je bilo več naslanjačev (podobno kot pri zobozdravniku). Najprej se je usedel velik in močan moški, nanj sem se usedla jaz. Mene je objel z rokami in nogami. Morala sem odpreti usta in mislim da so mi v 1 ali 2 minutah izrezali mandeljne. Nimam besed, da bi to opisala. Morda je bilo zaradi hitrosti vzdržljivo. Od tam so me spremljali v drugo sobo, kjer je bila cela vrsta veder, v katere smo morali bruhati kri. Tam je bilo že veliko otrok ki so jokali, bruhali, vpili, pljuvali kri. Podobno kot v mesariji. Ne spomnim se, koliko časa naj bi to trajalo, vem pa, da sem od tam šla z nuno, ki mi je po čudežu kupila sladoled, kar so svetovali po operaciji. Teh občutkov ne morem pozabiti, zato tudi ne želim, da bi še kdaj po nepotrebnem trpela.
Po šestih mesecih sva s pomočjo istega duhovnika zamenjali šolo in prišli v kolegij francoskih sirot, ki ga je vodila kongregacija sester »Jezus iz Pradere«. V tej šoli se nam je življenje spremenilo. Francoske sestre so bile čisto drugačne.
Med tem je mama iskala službo. Reva ni bila navajena na vse, kar je morala doživeti. Delala je v vsemogočih krajih v tovarnah, kjer so barvali blago, kar je zelo škodljivo za zdravje. Urnik je bil izmeničen, včasih je delala ponoči, in delo slabo plačano. K sreči je bilo veliko dela. Sčasoma se je navajala in ko je bolje govorila španščino, je iskala boljšo službo, dokler ni začela delati v pletilnici. Tam se je naučila pletenja. Kupila si je stroj, da je nekatere dele delala za istega delodajalca doma po službi. Imela je veliko dela. Tako si je zaslužila in prihranila za boljši in večji stroj. Potem je šla na svoje. To je bilo tvegano in težko, velikokrat je cele noči delala, da je dokončala delo in dobila plačilo, kar tudi ni bilo lahko. Spomnim se, da je velikokrat doma bilo tako, da nismo imeli niti denarja za avtobus (kar je bilo nujno, da smo šli po volno ali oddali delo). Ampak vedno se je kaj zgodilo, da smo šli v nov dan. Verjeti v Božjo previdnost? Prepričana sem vanjo.
Mama je vedno imela težave z najemom stanovanja zaradi delavnice. Po eni strani so ji ljudje zavidali, ker so videli, da napreduje, po drugi strani je imela težave, ker je bila vdova in zaradi ropotanja strojev. Zaradi tega smo se velikokrat selili. Živeli smo v krajih Ciudadela, Boca (kjer je kuhala za delavce), Mataderos, Villa Madero, Paternal in končno Ramos Mejia. Tja smo prišli, ker se je spoznala s Slovencem (zelo delaven starejši samski čudak), ki je imel tovarno barvil. Imel je stanovanje v slabem stanju. Nas so podili iz Patenala, ker pa nismo imeli kam iti, nas je on sprejel. Mislim, da je bilo to leta 1954. Počasi smo se privadili. Jaz sem bila že v četrtem letniku srednje šole.
Hčerke smo bile zelo sebične in nismo marale da bi mama spoznala kakšnega drugega moškega. Nobeden nam ni bil všeč. In sedaj smo se znašli pred to situacijo. Ni bil slab človek, ampak čuden tip. Strašno si je želel, da ga spoštujemo, pozdravljamo, mu strežemo itd.; vse je bilo zelo prisiljeno. Jaz ga nisem prenašala, velikokrat sem se z njim skregala in nisem bila pripravljena tako živeti. Ampak sem vseeno več let živela tako.
Leta 1949 sva se z Marjano ločili, ker so za peti in šesti razred imeli drugo lokacijo v mestu, nižji razredi pa so imeli pouk v šoli v kraju Viktoria. Jaz sem bila v petem razredu, Marjana pa v tretjem. V naši šoli smo imeli normalno in lepo življenje.
V tem razredu sem imela odlično in nepozabno učiteljico. Izven pouka so nas nune učile francoščino. Učile so nas tudi šiviljstva in vezenja. Med kosilom so vedno brale na glas kako knjigo ali kakšno zanimivo zgodbo. Nepozabne so bile tekme košarke. Jaz sem bila vodja ekipe in sem igrala v obrambi. Globoko v spominu mi je ostalo ropotanje tramvaja, ki so vozili ponoči po cesti Córdoba in se je slišalo v spalnico. Spalnica je bila preprosta za vsa dekleta, in ko je nuna mislila, da že spimo, je odšla. Potem smo pa me imele zabave. Zanimivo je bilo, kako smo si izmislile, da je kakšna od nas ušla v bližnjo slaščičarno po kakšen posladek, sladoled. To je bila cela avantura. Bilo je treba zlesti čez visoko ograjo, še prej pa preslepiti nuno, ki je bila vratarka, saj nismo smele ven.
Vsako jutro smo imele mašo, katero je daroval zelo dober in znan duhovnik, znanstvenik, gospod Monticelli.
V času počitnic smo šli v kraj Viktoria, kjer je bilo tako, kot bi bili na podeželju.

Opis slike: Vera Železnik z otroki v begunstvu v Italiji

Nove spremembe

Leta 1951 sem končala osnovno šolo in nadaljevala srednjo ekonomsko šolo. Od takrat naprej sem živela z mamo. Končala sem prvi in drugi letnik v šoli Sveti Jožef iz Calasanza, ker smo živeli v Mataderosu. Tam smo živeli nekaj časa z družino tete Vande, ko je ravno takrat prišla iz Avstrije.
V tisti šoli so ukinili ekonomsko smer, zato smo morali poiskati drugo šolo. Nisem hotela nadaljevati v državni šoli, ker niso bile v dobri luči. Tiste čase so nas grdo gledali, če smo iz katoliške privatne šole šli v državno. Za našo ekonomsko situacijo so privatne šole bile zelo drage. Ker sem pa vedno imela dobre ocene, so me sprejeli v šolo Marija Janer v Floresu za polovično štipendijo. V tistih časih je bila navada, da so v šolah prirejali družinska srečanja. V meni je to vzbujalo odpor, ker nisem imela očeta kot vsi ostali sošolci, pa tudi mama zaradi svojih obveznosti ni mogla hoditi na srečanja. Spomnim se, da sem se večkrat v domišljiji pogovarjala z atom in mu očitala slogan: »Mati, Domovina, Bog.« Pravila sem mu, da naj bi on na prvo mesto postavil družino, da nas ne bi smel pustiti sirote in tudi mame ne vdove. To so bili moji uporniški, najstniški in mladostniški izpadi, mislim pa, da normalni.
Takrat smo živeli v Paternalu in smo pomagali mami pri njenem delu v delavnici. Tisto delo mi nikdar ni bilo všeč, zame je bilo muka. Ko je bilo veliko naročilo, smo morali delati tudi ponoči, zato sem bila tako utrujena, da bi tudi kar na tleh zaspala. Bili so težki časi za mamo in mi smo ji bili dolžni pomagati. Marjana je takrat hodila na medicinsko šolo v bolnico. Potem smo se preselili v Ramos Mejijo, kjer nam je Anton Trpin ponudil prostor, ker nismo imeli kam iti. Bratec Menko je tudi pomagal mami, največ pa je pomagala Marjana. Naslednje leto (1955, padec Perona) sem končala srednjo šolo in bila zastavonoša v šoli. Naslednje leto sem želela študirati naprej na univerzi in izbrala sem si ekonomsko smer, ker se mi je zdela najlažja, pa še doma bi lahko pomagala. Tiste čase je bilo na univerzah veliko politike. Bili so pa boljši časi, kar zadeva kakovost študija. Imeli smo kvalitetna predavanja znanih tujih profesorjev in bilo je tudi veliko tujih študentov iz Latinske Amerike. Do leta 1958 sem študirala, potem sem začela iskati službo predvsem zaradi situacije doma, pa tudi ker mi tkanje ni bilo všeč. Kmalu so me poklicali v Holandsko banko in Francosko banko. Znanje jezikov in moja strast do matematike sta mi pomagala. Odločila sem se za Holandsko banko, ki je bila sto metrov od »Casa Rosada«. Tam sem delala tri leta. Imeli smo poseben urnik, ker smo začenjali uporabljati nove računovodske stroje. Zjutraj sem začenjala ob šestih. Da sem pravočasno prišla v službo iz Ramos Mejije (imela sem eno uro in pol vožnje z avtobusom in podzemeljsko železnico), sem vstajala ob 4. uri zjutraj. Opoldne smo imeli eno uro prosto za kosilo in potem smo delali do 16. ure. Plačali so nam tudi nadure. Ta služba je bila zelo izčrpujoča. Na začetku sem podnevi in ponoči sanjala o številkah. Počasi mi je vzela moči za študij, tako da nisem opravljala izpitov.
Pozabila sem napisati, da sem v šoli Ana Marija Janer imela dobro sošolko Lidijo, s katero sva se spoprijateljili. Doma je bila iz kraja Apóstoles, provinca Misiones. Ko smo končale srednjo šolo, se je ona vrnila v Misiones in jaz sem se šla poslovit od nje. Pospremit jo je šel tudi njen brat, ki je študiral in delal v Buenos Airesu (kakšne so življenjske poti!). Ime mu je bilo Edmundo. Ta je kasneje postal moj mož, oče mojih otrok. Bili so potomci Evropejcev: Poljakov in Ukrajincev. Stari starši so prišli v Argentino pred prvo svetovno vojno in bili prvi kolonisti kraja Azara in Apóstoles. Še sva se videvala, tudi on je študiral ekonomijo. Začela sva hoditi skupaj, ker pa tudi njemu ni šlo prav dobro s predmeti, se je odločil, da gre nazaj v Apóstoles, kjer so skupaj z bratom (Alfredo) in svakom (Tata, Lidijin) ustanovili podjetje za pridobivanje citrovnih kislin. Edmundo je delal na komercialnem področju ter stikih z Buenos Airesom. Nekaj časa je šlo dobro, potem so se začele med njimi težave in so vse pustili. Edmundo je dobil službo v računovodstvu province in v Jockey clubu. Jaz sem pa po treh letih dela v banki pustila službo in sva se poročila v Apóstolesu (v kolonialnem stilu), ostala sem v Posadasu.
Nekaj let kasneje se je Marjana poročila z zdravnikom (Emilio).
Menko je med drugim delal z mamo. Doživela sta veliko peripetij, kar se tiče dela in mama je večkrat imela velike težave. Tudi on se je poročil. Mama je vedno imela željo po samostojnem delu in tega je tudi opravljala, dokler so ji dopuščale moči.
Čas je tekel. Po skupni življenjski hoji, pa tudi zaradi družbe, saj sta oba bila sama, sta se mama in Anton poročila 1962. leta.
Predno sta se poročila, je mama potovala v Evropo, v Slovenijo, kjer se je po dolgih letih spet srečala s svojo najmanjšo hčerko Metko, katero smo pustili omi, ko smo bežali tistega 5. maja 1945. Samo za nekaj dni, smo mislile. Ona je imela komaj eno leto. Oma je umrla leta 1966. Bila je precej osamljena in iskala je zdravstveno pomoč na več straneh. Metka je bila ob maminem obisku že poročena in je imela sina Robija. Omeniti moram, da smo vedno bili v stiku z njo in z omo preko pošte. Oma mi je pošiljala razglednice iz različnih krajev, kjer je bila. Imela je lepo pisavo in vedno je spraševala po pravnukih. Še vedno imam shranjene nekatere razglednice. Ko sem ji pisala, sta Alex in Sylvia še kaj narisala zraven. Alex je vedno risal vlak, ki drvi in se za njim močno kadi, zadaj so se pa videli hribi, Sylvia je pa narisala hišo, ki je imela velika okna, vrata in dimnik, zraven še drevo, rožice, kakšen pes ali maček, v ozadju pa hribi, izza katerih je kukalo sonce. Vse z lepimi barvami. To so bile preproste risbice, čeprav sta mama in oma menili, da imajo skupne lastnosti. Ko to mislim, vem, da sem nehote del svojega otroštva posredovala svojima otrokoma.
Ko je bila Marjana že poročena in je imela otroke, je tudi enkrat potovala v Slovenijo. Takrat je tudi obiskala Jesenice in kraj v gozdu, kjer naj bi ubili ata in kjer naj bi bil tudi pokopan.
Kar sem pozabila prej napisati, je, da sta za Metko skrbela stric France (očetov brat) in njegova žena. Takrat še nista imela otrok, kasneje se jima je rodil sin Marko, s katerim sta bila kot brat in sestra, stric in teta pa sta zanjo bila kot prava starša, čeprav je vedela, da ima pravo mamo in še sestri in brata.
Vsi smo že poročeni, jaz z dvema otrokoma, Alexom in Sylvio. Vsake toliko smo potovali v Buenos Aires. Med počitnicami smo šli z mamo in Antonom v njegovi »camioneti« v Miramar. Odnosi z Antonom so bili tiste čase zadovoljivi. Kasneje, ko je Alex študiral na univerzi v Buenos Airesu, predno je bil sprejet v Balseiro, je živel nekaj časa pri njiju, prav tako tudi Sylvia, ko je študirala za inženirko. Po letih, ko sta se že upokojila, sta se preselila v mesto, na cesto Acoyte, blizu Rivadavije, skoraj v Caballito. Mama je še občasno delala.
Zdravje jima je začelo pešati. Mama je bila v resnici že zelo bolna. Operirali so jo. Potem so ji odkrili osteoporozo in »melom«. Ampak ona je imela veliko volje do življenja.
Gospodinjska dela je sama opravljala. Redno je hodila okrog zdravnikov v bolnico in delala čudeže s svojo majhno pokojnino. Bila je tako slabotna, da je morala v posteljo počivat, ko se je vrnila z nakupov, nato je šele nadaljevala z drugim delom. Vse je delala počasi, ampak je sama zmogla vse. Potem so ji odkrili metastazo. Takrat je tudi Anton hudo zbolel in umrl v bolnici. Ona ga je hodila obiskovat, dokler tudi sama ni onemogla in je morala v bolnico. Vzela sem si dopust v službi in sem šla k njej za nekaj dni, potem so jo pripeljali k Marjani na njen dom. Po nekaj mesecih je močno oslabela, to je bilo ravno takrat, ko sem imela zlomljeno nogo. Ker sem bila na bolniškem dopustu, sem šla k njej, saj je bila vedno bolj slaba.
Kako težko se je bilo posloviti za vedno. O tem nisem hotela prej razmišljati. Ona je točno vedela, da bo odšla, mi smo se pa delali, kot da ne. Vedela je, da sem jaz precej povezana s cerkvijo in versko vsebino, mislim, da se je ona želela pogovarjati o zemeljskem odhodu in minljivosti, pa jaz nisem imela moči, bila sem prešibka, da bi se o tem pogovarjali. Edino, kar sem naredila, je to, da sem poskrbela, da jo je prišel večkrat obiskat duhovnik. Moja bolniška je prihajala h koncu, morala sem nazaj v Misiones in se posloviti z mislijo, da se nikdar več ne bova videli. Ko sva se poslovili, me je prosila, naj molim zanjo, jaz pa sem ji med solzami in smehom rekla, da bom. Prosila sem jo, naj tudi ona prosi za vse nas iz onstranstva. To je bilo najino slovo. Nisem je več videla. Umrla je 18. 11. 1991, stara 80 let. Edinstvena mama, malo je takih. Pogumna v življenju. Korajžna v vseh zadevah. Bila je prava gospa.
Pustila je 4 otroke, 9 vnukov in 1 pravnukinjo še na poti: Leta 1991, še predno je umrla, se je Slovenija osamosvojila. Zvedela je za to, 150 let boja je bilo potrebnih in končno so uspeli. K sreči je vojna trajala samo 10 dni, drugače je bilo na Hrvaškem in v Srbiji (Kosovo, Sarajevo etc.), kjer so potekali krvavi boji.
Metkin mož Srečo je napisal lepo zgodovinsko knjigo z razglednicami, starimi tudi 150 let, kjer prikazuje, kako so Slovenci vedno sanjali, da bi nekoč bili samostojni ter svobodni in končno se je to uresničilo. Mama je dobila to knjigo in delno sva jo tudi skupaj prebrali.
Tukaj se konča ta življenjska zgodba. Kot sem na začetku napisala, je glavna junakinja mojih spominov v resnici mama, katera bi morala napisati to zgodbo. Ona mi je vedno pravila: »Jo boš ti napisala.«
Tukaj je. Izpolnila sem ji obljubo.

Končni preudarki

Februarja 1994 sta Metka in Srečko obiskala Argentino. To je bilo njegovo darilo za njeno 50-letnico. To se pravi, da smo se po 49 letih spet videli. Eno leto kasneje pa je prišel na obisk Robi, njen sin.
Februarja 2000 je Srečko umrl po dolgi in hudi bolezni, na žalost se nismo več videli, bil je tudi hud udarec za Metko in sina.
Edmundo in jaz sva prvič potovala v Evropo avgusta 2001. En mesec smo bili v Nemčiji, v Bochumu, od tam smo šli še v druge severne države Evrope. Potem smo bili še en mesec v Sloveniji pri Metki in Robiju. Z njo smo prevozili Slovenijo z avtom. Kljub temu da nisva nikdar živeli skupaj, sva se čutili sestri (tudi podobni sva si). Bilo je čudovito in onadva sta se trudila, da sta nama stregla.
Zelo ganljivo je bilo ob snidenju, drugič. Ona je bila že upokojena in zelo ranjena zaradi Srečkove smrti. Moram priznati, da je odlična kuharica. V tem se čisto razlikujeva, sama rada kuham včasih in za posebne priložnosti. Ona sedaj študira umetnostno zgodovino, ki je prirejena za upokojence, potuje v druge države. Kar se mene tiče, sem delala vsak tečaj, ki mi je prišel pod roke, ampak moj najljubši hobi so vedno bile knjige, moja strast je branje in tudi fizična aktivnost, kot je telovadba, joga, plavanje in pohodi, kar mi je že od malega bilo všeč in kar sem pravila, da bom, ko bom velika. Še vedno mi je všeč gledati balet in atletiko. Ne vem, če bi s tem kam prišla, ampak v življenju nisem nikdar imela možnosti, da bi to poskusila. Rada poslušam zborovske in orkestralne koncerte.
Kar se pa tiče službe, so mi vedno bili všeč tuji jeziki, ekonomija, matematika, kakšna smer prava itd. Bilo bi mi všeč doštudirati nekaj v zvezi z ekonomijo ali diplomacijo. Resnica pa je, da sem prišla, kamor sem zmogla, ne pa, kamor sem želela. Vseeno se ne pritožujem.
Imela sem precej razburljivo življenje, vedno sem bila s čim zaposlena. Z Metko sva se lepo razumeli. Sprašujem se, ali se bova še kdaj videli, saj so zaradi ekonomske situacije, v kateri se je znašla naša država, potovanja nekaj nedosegljivega.
Moram še reči, da je Slovenija zelo lepa država, ki zasluženo nosi ime: Zeleni vrt Evrope. Majhna, a v njej dobimo vse pokrajine: zjutraj je mogoče smučati v hribih, popoldne pa se kopati v Jadranskem morju. Poleg tega ima zgodovinske in turistične znamenitosti. Večkrat pravim, da je zame kot država iz makete. Spoznali smo tudi druge države južne Evrope, kot Italijo, Avstrijo, Hrvaško, kjer smo se kopali v Jadranskem morju. Bilo je prekrasno.
Zame je bil zelo ganljiv prihod v Slovenijo, predvsem v Ljubljano, glavno mesto, kjer sem se rodila. Neverjetno je bilo to, da sem prepoznala hišo, kjer smo živeli. Tudi sem prepoznala stanovanje, kjer je živela oma, danes je hiša spomeniško zaščitena. Spoznali smo se z bratranci, od katerih sem se spominjala samo imen. En bratranec, umetnik, mi je podaril sliko Ljubljane, gledane z Gradu, po katerem je Ljubljana tudi znana. Zelo lep spomin.
Na žalost od starejših že ni nikogar. Videla sem grob starih in prastarih staršev in spomenik pobitim domobrancem iz Ljubljane, na katerem je tudi atovo ime. Zelo ganljivo.
Omeniti moram, da še dandanes odkrivajo skupna grobišča, trupla iz tistih časov. To je nedokončana zgodba, kršitev človekovih pravic. Evropska unija zahteva od Slovenije, da se to razjasni, saj je bilo veliko smrti in pobojev ljudi brez sojenja. Ampak levičarska vlada nima želje, da bi priznali zločine, storjene v tistem času. Nihče noče priznati resnice. Odpuščanje se ne prosi po vojni.
Prebrala sem tudi kratek dopis, v katerem so 5. aprila 1945 povišali ata za čin kapetana za III. bataljon in bi prevzel mandat po končani vojni, ko bi domobranci postali del Slovenske vojske. Mislili so, da bodo zmagali. Zaradi prevare je bilo na žalost ravno obratno in načrti so ostali na papirju.
Obstaja tudi dopis svaka Srečka iz leta 1996, kjer naproša takratno oblast, da pove kraj, kjer so ga ubili in kjer naj bi bil pokopan, ker se točno ne ve. In drug dopis, v katerem odgovarjajo, da je njegov bataljon bil vrnjen 28. maja 1945 v Slovenijo iz Avstrije in da je najverjetneje v skupnem grobu v Kočevskem rogu.
Imela sem tudi možnost prebrati očetovo pismo bratom in svakinji z dne 8. 1. 1944, napisano lastnoročno malo pred rojstvom zadnje hčerke Metke. V njem opisuje tipične družinske zadeve, kako so otroci, da hitro rastejo, da šola, katero obiskuje Breda, ne deluje redno, da je Marjana visoka in zelo živahna, da Menko pleza povsod, kamor lahko, pa čeprav pade, ne joka.
Mislim, da je tiste čase že pustil službo in šel k domobrancem, zato nadaljuje s pojasnilom o odločitvi. Pozornost zbuja njegova globoka vera in krščanska vzgoja, ki jo je dobil doma, in odločno protikomunistično prepričanje.
Moja verska prepričanja izhajajo od začetka družinskega življenja tistih časov. Še danes molim lepe molitve zjutraj in zvečer po slovensko in tudi še znam glavne molitve v tem jeziku, katerega tudi govorim, kar je presenetilo marsikoga ob obisku v Sloveniji, saj sedaj, razen da preberem časopis po internetu, imam vsake toliko kakšen telefonski pogovor z Metko in Robijem, ne govorim slovensko.
Ko prebiram svojo življenjsko zgodbo, lahko opazim, kako pomembno vlogo je imela zame družina. Je morda naključje, da sem članica v župnijskem društvu za družine? Ne vem. Najverjetneje Gospod vodi naša pota.
Po drugi strani sem po mami in stari mami podedovala nemirnega duha, odprtost in radovednost do vsega, česar se lahko naučim v življenju, čeprav vsem stvarem nisem kos. Znam se tudi soočiti s težavami, ki nas doletijo v življenju, in rasti ob njih.
Tu je opisan del našega življenja z najpomembnejšimi dogodki. Čas razkadi in ublaži težke trenutke. Čas hitro beži in uhaja neizprosno. Naše življenje je vpisano pri Božji previdnosti … in se zahvaljujem zanj.
Posadas, marec 2004