Avtor: Janko Maček

Tale uvod bo nekoliko drugačen kot običajno v naši rubriki. O čem pa naj bi razmišljali, preden se lotimo še ene zgodbe o začetkih boljševistične revolucije na Škofjeloškem? V 72. številki Zaveze smo pod naslovom Škofja Loka se upre komunističnemu nasilju skušali podati skromno sliko tisočletnega mesta v polpretekli zgodovini s poudarkom na vosovskem pokolu desetih Ločanov oziroma njihovih gostov, ki so zaradi strahu pred komunističnim nasiljem pribežali k njim z okoliških hribov. Ta pomor, ki ga Enciklopedija Slovenije popolnoma zgrešeno imenuje spopad z organizatorji domobranstva, se je zgodil 14. marca 1944 v loškem predmestju Karlovec in le dva dni kasneje je bila v Škofji Loki ustanovljena domobranska postojanka. Prva naloga maloštevilnih novih domobrancev je bila častna straža ob mrtvaškem odru desetih žrtev vosovskega nasilja. Nemci so seveda njihov pogreb izkoristili za svojo propagando. Mrtvaški oder in govornico ob njem so odeli z rdečimi zastavami s kljukastim križem, kot da bi pokopavali kakega znanega nacista. Kakšna ironija! Preproste hribovce je v mesto prignala stiska, upali so, da bodo tu varni tako pred komunisti kot pred Nemci, zdaj pa so jih prvi osvobodili življenja, drugi pa izkoristili za svojo propagando.
Ko so 2. junija 1942 v Šmihelu pri Novem mestu pokopavali Miha Turka, dijaka VII. razreda novomeške gimnazije, ki so ga komunisti vpričo njegovih domačih ustrelili na njegovem domu v Velikih Škrjančah, še nikjer ni bilo vaške straže. Ob grobu je umorjenemu dijaku govoril takratni ravnatelj gimnazije Ivan Dolenec (doma iz Sopotnice pri Škofji Loki), ki je prišel na pogreb na čelu profesorskega zbora in vseh dijakov. Toda na pogrebu so se pojavili tudi poveljnik italijanske divizije in še nekaj visokih predstavnikov italijanske oblasti v Novem mestu in Slovenski dom, ki je poročal o pogrebu, je naštel vsa njihova imena ter dodal, da »je bil Miha Turk znan po simpatijah do Italije«. Seveda tisto o simpatijah ni bilo res, ampak so fašisti pogreb uglednega dijaka zlorabili za svojo propagando, ki je bila koristna tudi za njegove morilce.
24. julija 1942 zvečer so »osvoboditelji« med hudo nevihto prišli v Begunje pri Cerknici in vdrli v hišo Hitijevih sredi vasi. Starejšega sina Janeza, ki jim je skušal pobegniti, so obstrelili in zaklali na sosedovem dvorišču, dve leti mlajšega Franceta pa odgnali s seboj, ga nekaj dni vlačili po gozdu, nato pa najbrž živega vrgli v Mihčevo brezno. Ta njihov zločin je bil odločilen za nastanek vaške straže v Begunjah. Kmalu po tem je neki pobegli partizan povedal, kaj so naredili s Francetom, in 30. oktobra 1942 so begunjski stražarji potegnili njegovo iznakaženo truplo iz brezna, ga pripeljali domov in nato pokopali na domačem pokopališču. Že pred tem so se vaški stražarji iz Begunj in Otav spustili v Krimsko jamo, kamor so »osvoboditelji« sredi julija 1942 pometali več meniševskih deklet, in se prepričali, da na dnu do tedaj skrivnostnega brezna res ležijo človeška trupla. Ena od nalog vaških straž v jeseni 1942 in pomladi 1943 je bila namreč, da so skupaj s svojci poiskali v gozdovih trupla žrtev revolucionarnega nasilja in jih prenesli v blagoslovljeno zemljo. Tako je bilo 28. in 29. oktobra 1942 na pokopališču pri farni cerkvi v Stopičah 10 krst, v katerih so legisti pripeljali iz okoliških gozdov trupla župana Brulca, njegovega sina Jožeta in osmih drugih faranov; 21. marca 1943 so vaški stražarji iz Žužemberka skupaj z domačini odkopali pri Brezovi Rebri 21 žrtev krivične sodbe nad ujetimi branilci Ajdovca in jih potem pokopali na krščanski način; semiški legisti so spomladi 1943 izpod Mirne gore prinesli posmrtne ostanke učiteljice Marice Nartnikove, že decembra 1942 pa profesorja Antona Ovna in jih pokopali na pokopališču pri cerkvici sv. Duha. Podobno je bilo v Šentjoštu nad Horjulom, v Rovtah, na Zaplani in še bi lahko naštevali.
Za prenekateri grob medvojnih žrtev revolucionarnega nasilja se do danes ni izvedelo, da ne govorimo o grobiščih povojnih pobojev, ki jih še vedno odkrivajo. Ko se je po maju 1945 začelo obdobje komunističnega totalitarizma, so medvojni in povojni poboji postali tabu. O njih se ni smelo govoriti, kaj šele odkrivati grobove. Kljub temu pa se je zgodilo, da je tudi v tem času ta ali ona družina izvedela za grob svojega bližnjega sorodnika in se odločila, da kljub prepovedim in nevarnosti poskrbi zanj. Naj navedemo tak primer iz Bele krajine, kjer je bilo poleti 1942 na pobočju Peščenika nad Brezovo Rebrijo pri Semiču taborišče in morišče. 9. junija 1942 je prišla partizanska patrola iz tega taborišča na Krvavčji Vrh. Odpeljali so duhovnika Jožeta Kofalta, ki je pribežal v domači kraj pred Nemci, in kmečkega gospodarja Jožeta Pluta ter njegovo ženo Frančiško. Vse tri so obsodili na smrt in jih površno zagrebli v skupen grob. Pretresljiva je pripoved Kofaltove nečakinje, kako je nekega dne leta 1946 odšla z mamo, Plutovimi in nekim neznanim moškim po pobočju Peščenika do kraja, kjer je neznanec pokazal: »Tu ležijo, tu kopljite.« S tesnobo v srcu je potem z golimi rokami pobirala stričeve posmrtne ostanke iz plitve jame in jih v nahrbtniku nosila na dolgi poti do Krvavčjega Vrha. Tudi Plutovi so tedaj prenesli kosti svojih staršev v družinski grob. Vse so opravili na hitro in v tihoti. Ni bilo duhovnika, da bi blagoslovil izmučene kosti, in ne sorodnikov ter sosedov, da bi jih pokropili z blagoslovljeno vodo. Vsaj nekateri sovaščani so zvedeli za ta dogodek, pa so se naredili, kot da niso videli in ne slišali. Je bilo menda tako za vse bolj prav.
Tak je pač bil tisti čas, čigar težo so občutili tudi Okornovi iz Škofje Loke, o katerih govori naša zgodba. Ko se boste poglobili vanjo, boste razumeli upravičenost teh uvodnih misli in razumeli, da so bile rane, ki jih je ljudem na Gorenjskem povzročila komunistična revolucija, zelo podobne tistim, ki so jih doživljale njene žrtve v Beli krajini.

Opis slike: Jože Okorn (sedi brez klobuka) s člani škofjeloškega čebelarskega društva leta 1921

Čebelarski učitelj Jože Okorn in njegova družina

Jedrnate in vendar dokaj natančne podatke o Jožetu Okornu smo našli v Slovenskem biografskem leksikonu. Navajamo: »Okorn Jože, čebelar, rojen 3. septembra 1897 v Škofji Loki. Ljudsko šolo je obiskoval doma, dovršil nižjo gimnazijo v Kranju, učiteljišče v Ljubljani z maturo 1916, bil nato vojak do konca vojne, sredi marca 1919 od deželne vlade za Slovenijo nastavljen za čebelarskega potovalnega učitelja, dovršil več tečajev za čebelarstvo v Erlangenu (v Nemčiji), 31. julija 1932 upokojen in živi v Škofji Loki ter vodi sitarsko industrijo v Stražišču. S strokovnim poukom (predavanji in tečaji) in strokovnimi članki v Slovenskem čebelarju (1919–29) in Kmetovalcu od 1930 dalje je mnogo storil za napredek racionalnega čebelarstva med Slovenci. V letih 1919 do 1929, ko se je reorganiziralo Čebelarsko društvo za Slovenijo, je bil društveni tajnik.«
Seveda namen našega članka ni razlaga razvoja čebelarstva na Slovenskem, nekaj o tem je pa vendar treba povedati za razumevanje gornjih podatkov o Jožetu Okornu. Naj v ta namen povzamemo nekaj misli iz obširnega članka, ki ga je napisal Janez Žontar in je bil objavljen v Loških razgledih 3 / 1956. Začne s tem, da je čebelarstvo, ki ga umetniki radi imenujejo poezija kmetijstva, od davnine znano tudi na Škofjeloškem, saj že v Grudnovi zgodovini piše, da so morali podložni kmetje v Stari Loki dajati desetino od medu in voska. V zadnjih desetletjih je tudi čebelarstvo napredovalo. Nastala so čebelarska društva, ki so izdajala čebelarske knjige in časopise. Boljša prometna sredstva, zlasti železnice, so pripomogla, da se je začela trgovina z živimi čebelami. Prvotni preprosti panj se je moral umakniti modernemu panju. Leta 1898 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Slovensko čebelarsko društvo z namenom združiti vse slovenske čebelarje, jih izobraževati in jim pomagati pri njihovem delu. Izdajalo je list Slovenski čebelar in ustanavljalo podružnice po deželi. Med prvimi je bila ustanovljena podružnica v Škofji Loki in med pomembnimi njenimi člani sta bila Matej Vidmar ter Fortunov oče s Pevna. Za napredek čebelarstva je veliko naredil tudi Jože Okorn. Kot potujoči čebelarski učitelj je imel v vasi Pungert vzorno urejeno čebelarstvo, kjer je prirejal tečaje in predavanja. Imel je tudi plemenilno postajo za vzrejo matic. Kot priznan strokovnjak je tudi pisal v domače in tuje čebelarske liste. Žontar omenja, da je Okorn prezgodaj umrl, ne pove pa vzroka njegove smrti.

Opis slike: Okornov čebelnjak v Pungertu

Zgodovinar Bojan Godeša je leta 1999 pripravil za objavo v knjižni obliki spomine nekdanjega urednika Slovenca dr. Ivana Ahčina na dr. Antona Korošca. Knjigo je izdala Nova revija pod naslovom Izgubljeni spomin na Antona Korošca. Na prvih straneh knjige pripoveduje Ahčin, da je bil v letih 1921 do 1925 študijski prefekt v Marijanišču. Ravnatelj Marijanišča je bil tedaj prelat Andrej Kalan, dr. Korošec pa je v hiši stanoval, kadar se je mudil v Ljubljani. Hrano so dr. Korošcu večinoma nosili v njegovo sobo, le tu in tam je sedel k prelatovi mizi. »Okrog marijaniške mize so v tistih letih poleg prelata in obeh prefektov, to je dr. Rožmana (poznejšega ljubljanskega škofa) in mene, sedeli še prof. dr. Lukman, ki je stanoval v hiši, g. kanonik dr. Kimovec, ki je bil pevovodja marijaniškega cerkvenega zbora, čebelarski učitelj Jože Okorn, ki je gospodu prelatu oskrboval čebele, ter končno Franc Smodej, v tistih letih glavni urednik Slovenca.« Iz povedanega je razvidno, da se je mladi učitelj Okorn družil s pomembnimi osebnostmi tistega časa.
Poglejmo še članek Čebelarji se gibljejo, ki ga je 13. julija 1931 objavilo liberalno Jutro. Ko v začetku zapiše, da bi bilo treba krizo, ki je zajela tudi čebelarje, premagovati z boljšim delom, nadaljuje: »Zahvaliti se moramo iniciativnosti posameznika, da stoji tudi v tem oziru dravska banovina na prvem mestu in to po prizadevanju čebelarja, strokovnjaka Jožeta Okorna, referenta kmetijskega odseka banske uprave, ki je že leta 1923 v gozdu v neposredni bližini Škofje Loke po vzoru svetovno znanega strokovnjaka dr. Zandra z žrtvovanjem mnogih tisočakov uredil vzorno čebelno plemenilno postajo in deluje brez vsake subvencije s prav lepimi uspehi. Včeraj popoldne so si postajo ogledali oče slovenskega naprednega čebelarstva g. Anton Žnidaršič, predsednik društva g. prof. Verbič s tajnikom Dermeljem in mnogi čebelarji iz dravske banovine. Upravičeno je postaja vzbudila začudenje vseh posetnikov, kajti v svojem osemletnem razvoju beleži naravnost krasne uspehe in je dosegla odlično stopnjo … V nujni potrebi, da se ta vrsta čebelarske prakse, ki je bila doslej zanemarjena, dvigne in se ji da potrebna stalna višina, se otvarja pod vodstvom g. Okorna in v okrilju čebelarskega društva tudi tečaj za vzrejo plemenskih matic, ki naj usposobi 16 čebelarjev za vsa dela, ki so potrebna za tako postajo. Narodnogospodarski interesi pa zahtevajo, da se stremljenja naprednih čebelarjev podpro in se tako postavi siguren fundament razvoja čebelarstva.« Tako časopis Jutro.

Opis slike: Z banom dr. Natlačenom med narodnimi nošami

Naj tu samo še ponovimo, kaj nam je povedala Okornova hči na vprašanje, kako je bilo z upokojitvijo leta 1932, ki jo omenja biografski leksikon. Približno takole nam je odgovorila: »Saj je bil nekajkrat upokojen. Vedno ko so na volitvah zmagali liberalci, je bila očetova služba na banovini v negotovosti.«
Jože Okorn pa ni bil samo čebelarski strokovnjak ampak tudi družinski oče. Za življenjsko sopotnico si je izbral Marijo Faigel, ki jo je spoznal v Ljubljani po njenem povratku z Dunaja, kjer je študirala glasbo in že bila na tem, da postane operna pevka. Kot zanimivost omenimo, da je bila Marija Faigel sestrična znanega skladatelja, dirigenta in pedagoga Lucijana Marije Škerjanca. Za tisti čas ni bilo prav nič nenavadno, da Marija po poroki ni iskala službe, ampak se je posvetila družini in domu. Očetova služba je družini omogočala solidno meščansko življenje, poleg tega pa so imeli v Pungertu čebelnjak, ki je precej prispeval v družinski proračun. Stanovali so v novi hiši z velikim vrtom. Imeli so služkinjo, prijazno in marljivo dekle iz Poljanske doline, na katero so bili otroci zelo navezani, in je »držala s hišo«, kot so tedaj govorili. Mati je sodelovala pri cerkvenem pevskem zboru in tako je njena glasbena izobrazba vsaj nekoliko prišla do izraza. Leta 1930 je pri Okornovih prijokal na svet prvorojenec Jože, dve leti kasneje se mu je pridružila sestra Marjana, nato pa leta 1935 še Anton. Oče je kot učitelj in strokovnjak užival ugled in se srečeval z vplivnimi politiki tistega časa: dr. Korošcem, banom dr. Natlačenom, dr. Pušem in drugimi.
Prvi dve leti okupacije so Okornovi preživeli razmeroma mirno, saj je oče imel zvezo z uglednimi strokovnjaki v Avstriji in Nemčiji, kot smo že omenili. Seveda to ni imelo nobene zveze z nacizmom; oba – oče in mati sta bila zavedna Slovenca. Ko se je tudi v Škofji Loki začelo »osvobodilno« gibanje, je oče takoj razumel, kaj se za tem skriva, saj se je v krogih, kjer je bil zaposlen, govorilo tudi o »rdeči nevarnosti«, vendar je bil previden in o tem ni govoril, poleg tega pa je njegovo delo bilo izrazito strokovno, zato tudi med loškimi organizatorji novega gibanja ni imel večjih nasprotnikov. Mogoče je celo verjel, da se bo dalo z njimi dogovoriti, in zato upal, da se ne bodo spravili nadenj.

Opis slike: Jože Okorn (2. z desne) med predavatelji in gojenkami Gospodinjske šole na Mali loki

Usodni 3. marec in njegove posledice za Okornove

K gornjemu naslovu namenoma nismo pripisali letnice, saj je bilo v začetku razgovorov s pričevalci kar nekaj dileme, v katero leto bi postavili Okornovo smrt – v leto 1943 ali 1944. Nekaj te negotovosti smo našli tudi v zapiskih, ki smo jih uspeli dobiti. Zdi se nam verjetno, da je Jože Okorn umrl leta 1944, v času ko so se škofjeloški vosovci »spopadli z organizatorji bele garde«. Lahko si predstavljamo, da je bil Okorn, ki se je nekoč družil z banom Natlačenom in drugo »klerikalno gospodo«, že vnaprej sumljiv. Dejstvo, da je škofjeloško sodišče leta 1947 ugotovilo, da je bil verjetno »likvidiran na podlagi netočnih podatkov, ker je prebivalstvo dvomilo v njegovo zanesljivost«, te predpostavke ne spremeni. Nekaj vosovcev je bilo pač »prebivalstvo«, kot je bila že leta 1941 peščica komunistov narod in so postavili zakon o zaščiti slovenskega naroda, po katerem so potem obsodili na smrt na tisoče političnih nasprotnikov ali, kot bi bilo bolj prav reči, razrednih sovražnikov.

Opis slike: Jože Okorn, žena Marija, dr. Vilko Fajdiga in njegova sestra, ter Okornovi: Jože, Anton in Marjana – okrog leta 1939

3. marca 1944 so torej Okornovi dobili sporočilo, da so izhodne reže na panjih v Pungertu zamašene. Oče sploh ni pomislil, da so mu nastavili past, da bi ga izvabili iz mesta. Vedel je, da se bodo čebele zadušile, če ne bo ukrepal, zato se je takoj odpravil v Pungert in s seboj vzel 11-letno hčerko Marjano. Ko sta opravila delo in se že napotila domov, so ju nenadoma obstopili štirje partizani. V začetku so bili čisto prijazni, kajti vsi so bili domačini, skoraj sosedje. Želeli so, da oče gre z njimi, otroka po pošlje domov, vendar se je hčerka temu uprla in na vsak način hotela iti z očetom. Oklenila se ga je in odločno vztrajala pri svojem. Oče je nekaj časa verjel, da bo z mirno in preudarno besedo partizane, ki so bili njegovi znanci, pregovoril, da ju bodo spustili domov, toda kmalu se je izkazalo, da so njegove besede zaman. Eden izmed četverice je snel z rame puško in jo nameril v otroka. V strahu je dekle spustilo očeta in steklo proti domu. Po velikem ovinku so ga potem odpeljali na Zalubnikarjevo domačijo nad Svetim Tomažem, kjer so imeli svoje oporišče, v bližini pa tudi morišče. Mnogo kasneje se je izvedelo, da so ga imeli nekaj dni zaprtega v drvarnici in ga zasliševali ter mučili. Le kaj so hoteli zvedeti od njega?
V naslednjih tednih in mesecih je družina dobivala pisma z očetovo pisavo; v njih so bili pozdravi za domače in prošnja, naj mu pošljejo obleko in hrano. Mati je zato pripravila nekaj paketov, ki so jih otroci odnesli na določeno mesto v bližini čebelnjaka v Pungertu. Verjela je, da je oče res nekje pri partizanih in da mu s tem pomaga. Zgodilo se je, da je mati pravkar odprla eno takih pisem, ko je v hišo nepričakovano vstopil gestapovec. V strahu, da so Nemci kaj zvedeli, je pismo na hitro požrla. Ob drugi priliki so otroke, ki so nesli paket v Pungert, srečali domobranci. Niso jih ustavili, vendar jim je bilo sumljivo. Kljub nesporni očetovi pisavi je mati opazila, da je ta in ona beseda v pismu drugače obrnjena, kot je bila navajena iz prejšnjega njegovega pisanja. Seveda ji je to povzročilo dvome, ki pa jih je hitro potlačila z razlago, da oče živi v izrednih razmerah in da je temu primerno tudi njegovo pisanje. Tako so mati in otroci še maja 1945 upali, da je oče živ in da bo nekega dne potrkal na vrata domače hiše.
Menda je bilo konec maja ali v začetku junija 1945, ko sta se srečala Zalubnikar in Okornov stari oče. Med vojno se skoraj nista videvala, čeprav sta bila prijatelja. Beseda je dala besedo in Zalubnikar je povedal, kako so vosovci na njegovi domačiji zadrževali Jožeta Okorna in kje ležijo njegovi posmrtni ostanki. Stari oče, mati in sin Jože so kmalu potem šli k Zalubnikarju in z njegovo pomočjo našli očetov grob. Pravzaprav to ni bil grob, saj je očetovo truplo ležalo v kotanji, površno založeno s skalami, in bilo tako dostopno gozdnim živalim. Ker bi bilo na tistem kamenitem terenu težko izkopati primeren grob, so ga prenesli malo niže na rob travnika in spodobno zakopali. Konec vrvi, s katerim je bil oče zvezan, so vzeli s seboj in hčerka ga še danes spoštljivo hrani kot spomin nanj in na njegovo trpljenje.

Opis slike: Jože Okorn – malo pred drugo svetovno vojno

Tisto leto, ko je nastalo toliko novih grobišč, so se z grobovi medvojnih žrtev revolucionarnega nasilja dogajale čudne stvari. Notranji minister nove slovenske vlade je 12. junija izdal odlok o odstranitvi grobov okupatorjev in njihovih sodelavcev. Menda je to naredil po ukazu iz Beograda, ki pa je imel dodatek, naj odstranijo samo zunanja znamenja, ostanke žrtev pa pustijo pri miru. Slovenci so marsikje šli dlje. Na Orlovem vrhu so na primer s pomočjo nemških ujetnikov odkopali grobove na domobranskem pokopališču, naložili posmrtne ostanke na kamione in jih odpeljali neznano kam. Podobno se je zgodilo z grobom dr. Natlačena, dr. Ehrlicha in še nekaterimi na ljubljanskih Žalah. Tudi nekateri grobovi izven pokopališč so čez noč izginili. Okornova mati je bila v skrbeh, da bi se kaj podobnega zgodilo z očetovim grobom na robu Zalubnikarjevega travnika, ki je bil celo označen s skromnim križem. Mati Marija je bila pogumna in odločna žena. Čeprav je vedela, da se loteva nemogočega, je stopila do krajevnih predstavnikov nove oblasti, da bi dovolili pokopati očetove posmrtne ostanke na pokopališču. Seveda so jo zavrnili. Vendar ni odnehala, ampak sklenila, da napravi prekop skrivaj in tako zaščiti očetovo truplo.
1. maja 1946, ko je mesto bučno proslavljalo delavski praznik, so se Okornovi odpravili na »izlet« k Svetemu Tomažu. Odkopali so očetov grob, zložili posmrtne ostanke v tri nahrbtnike in jih odnesli v dolino. Ker na mestnem pokopališču ni bilo mogoče opraviti pokopa, ne da bi kdo opazil, so ostanke položili v kovinski zaboj in pokopali na domačem vrtu. Tam počivajo še danes in molče trobentajo o krutem času, ki je med vojno in po vojni prizadel družino, mesto in celo domovino.
Okornovim otrokom – Jože je bil tedaj star 16 let, Marjana 14, Tone pa 11 let – je ta dogodek vtisnil neizbrisen pečat za celo življenje. Lahko si mislimo, kolikokrat so imeli očeta pred očmi, ko so se mudili na domačem vrtu, vendar se o tem z nikomer niso mogli pogovoriti. Na zunaj so bili veseli kot njihovi vrstniki, v notranjosti pa so nosili breme, ki bi strlo celo marsikaterega odraslega. Kako so se počutili, ko so ob raznih proslavah poslušali napihnjene govore o zlati svobodi in z drugimi prepevali pesmi o veličastnem osvobodilnem boju!
Mati je kljub vsem težavam ostala pogumna in pokončna. Obdržala je prijateljske stike z nekaterimi uglednimi ljudmi, ki so zmogli toliko poguma, da niso zatajili poznanstva z njo. S svojo navidezno neprizadetostjo in pokončnostjo je bila otrokom v veliko moralno oporo. Skrbno je obdelovala domači vrt in sadovnjak, redila koze, zajce in kokoši, od časa do časa prodala tudi kako odvečno premičnino in tako družino reševala prevelikega pomanjkanja.
Bil je čas, ko so nekdanji revolucionarji – med njimi so bili tudi eksekutorji Okornovega očeta – postali najvišji predstavniki ljudstva. Škofja Loka je bila razmeroma majhno mesto, zato so se Okornovi z njimi večkrat srečali in vsaj na zunaj so bili njihovi odnosi skoraj prijateljski. Že 15. oktobra 1945 je Okrajni narodnoosvobodilni odbor Škofja Loka izdal »odločbo« o zaplembi premičnega in nepremičnega premoženja Okorn Jožeta z utemeljitvijo, da »je zgoraj imenovani lastnik sumljiv, da je vojni zločinec odnosno pomagač«. V zaplembenem postopku je bila vdovi in otrokom sicer priznana služnostna pravica do stanovanja v njihovi hiši, vendar je občinska oblast tedaj del hiše dodelila za stanovanje stranki, ki jo je sama določila. Mati se je na zaplembo pritožila in sodišče je v ponovnem odločanju ugotovilo, da je »bila likvidacija Okorn Jožeta pomota« in zato zaplembo oziroma podržavljanje njihove imovine razveljavilo. Leta 1947 je odločna mati dosegla, da ji je Odsek za notranje zadeve okraja Škofja Loka izdal potrdilo, da »Okorn Jože, rojen 3. 9. 1897, gospodarski referent pri bivši banovini v Ljubljani, med okupacijo ni bil pod orožjem v službi okupatorjev in njihovih pomagačev, bil pa je osumljen, da je bil organizator be-ga, zaradi česar je bil od partizanov likvidiran. Zaradi te okolnosti se po vsestranskem poizvedovanju ni moglo ugotoviti nič pozitivnega, vsled česar izgleda, da je imenovani bil likvidiran na podlagi netočnih podatkov. Prebivalstvo je pač sumljalo v njegovo zanesljivost. Bilo je tudi ugotovljeno, da ni bil organizator, funkcionar ali aktivni član kvizlinških organizacij in tudi ne član Kulturbunda«. Kasnejša nacionalizacija, ki je Okornovim vzela pretežni del njihovega velikega vrta in sadovnjaka, sicer ni bila povezana z očetovo »likvidacijo«, jih je pa seveda prizadela, čeprav so bili otroci tedaj že samostojni in niso bili več odvisni od materine skrbi za preživetje. Seveda je to najbolj občutila mati, ki je bila že v letih.
Omenili smo že, kako močno so dogodki okrog očetove smrti in končnega pokopa na domačem vrtu vplivali na otroke. Tudi kasneje se je večkrat zgodilo kaj takega, kar jih je opozorilo na njihovo zaznamovanost. Najstarejši sin Jože je bil po postavi in zunanjem videzu zelo podoben očetu. Ko je bil ob neki priliki oblečen v očetov plašč, je srečal nekdanjega vosovca, ki je bil prisoten v Pungertu, ko so odpeljali očeta. Še preden sta prišla z Jožetom skupaj, je nekdanjega »junaka« zgrabila panika in je zbežal. V Jožetu, ki je stopal proti njemu, je najbrž nenadoma zagledal učitelja Okorna, ki ga je pred mnogimi leti zasliševal pri Podlubnikarju in morda tudi pospremil na zadnji poti. Misel na očeta je Jožeta spremljala do smrti. Bil je v stalnem sporu z novo družbo. Silili so ga v partijo, toda on je to vedno odklonil, čeprav se je zavedal morebitnih posledic. K vojakom so ga leta 1948 poslali na madžarsko mejo. Za njim je seveda od doma prišla primerna karakteristika, zato se je nadrejeni stalno znašal nad njim. Tedaj je Jože tudi zbolel za astmo in potem bolehal do konca življenja. Umrl je leta 2003 v starosti 73 let.
Anton je bil od treh Okornovih otrok najmlajši. Čeprav morda vseh dogodkov v zvezi z očetovo smrtjo in kasnejšim prekopom ni toliko občutil, saj je bil tedaj še otrok, so se mu nekateri močno vtisnili v spomin. Po naravi je bil delaven in zelo ambiciozen. Če je hotel kot poklicni športnik napredovati, se je moral vpisati v partijo, s katero se pa globoko v notranjosti – tudi zaradi spomina na očeta – ni strinjal. Tako je živel dvojno življenje, ki ga je tajil celo pred lastno družino. Nikoli ni govoril o očetu in o tem, kje je pokopan. Kot posledica te notranje razklanosti so prišle nadenj razne bolezni in smrt, ko mu je bilo komaj 62 let.
Hči Marjana, rojena leta 1932, je edina od ožjih članov družine Jožeta Okorna še živa. Ona je bila z očetom, ko so ga prijeli pri čebelnjaku v Pungertu in so jo na grob način ločili od njega, in bila je prisotna pri prekopu njegovega trupla in pokopu na domačem vrtu. Po naključju je iz ozadja spremljala tudi pogreb enega tistih, ki jih je 3. marca 1944 srečala pri čebelnjaku v Pungertu. Zvedela je, da je pred smrtjo veliko trpel in obžaloval svoja prejšnja dejanja. Imel je cerkveni pogreb. Sicer je pa od tistega dogodka pri čebelnjaku preteklo že skoraj 70 let. Pregovor pravi, da božji mlini meljejo počasi, toda zanesljivo. Ali smemo k temu dodati še misel, da so pota božje previdnosti nenavadna in večkrat težko razumljiva?!

Zaključek

Okrajno sodišče, ki je razveljavilo zaplembo Okornovega premoženja, je svoj sklep utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil Jože Okorn likvidiran po pomoti. Odsek za notranje zadeve škofjeloškega okraja je bil v besedilu svojega potrdila nekoliko bolj natančen, saj piše, da je bil Okorn likvidiran, ker je bil osumljen organiziranja bele garde, vendar se je kasneje izkazalo, da ta sum prebivalstva ni bil točen. Tako sodišče kot Okrajni odbor bi leta 1947 brez težave našlo katerega od eksekutorjev Jožeta Okorna, ki bi lahko natančno pojasnil, kdo in zakaj je odredil njegovo likvidacijo. Težko verjamemo, da so se spravili nad njega neki krvoločni posamezniki brez vednosti in odobrenja partije, ki je budno spremljala vsak še tako nepomemben dogodek v mestu in okolici. Vsekakor pa je bila taka razlaga potrebna, da bi ljudje verjeli v dobre namene partije, da pri njih tisti, ki so med vojno in po njej ubijali, ne bi bili prepoznani za zločince.
Čeprav je bil Okorn s tem na nek način rehabilitiran, je temna senca likvidacije ostala nad njim in njegovo družino. To začutimo tudi, če pozorno beremo Žontarjev članek o škofjeloškem čebelarstvu. O Okornovih zaslugah za napredek čebelarstva na Škofjeloškem in v Sloveniji so čivkali celo vrabci na strehi, zato tega ni imelo smisla prikrivati, medtem ko je bilo o njegovi smrti nevarno govoriti. Kdo danes v Škofji Loki in v Sloveniji še ve za Jožeta Okorna in njegovo delo?
Pred nekaj leti so v Škofji Loki uredili alejo škofjeloških kulturnih velikanov. Ne poznamo kriterijev za sprejem v to alejo, ne vemo, ali bi Jože Okorn kot učitelj in čebelar dosegel njen prag, smo pa prepričani, da je čas, da končno vstane iz zamolčanosti in da ima pravico do javnega spomina. Čebelarski strokovnjak Okorn, ki je dobro poznal marljivost in zares socialni medsebojni odnos čebel delavk, bi nam tudi danes imel veliko povedati.

Mogoče bo kdo ob branju tega članka zmajal z glavo, zakaj toliko besed o grobovih in grobiščih. Ali ne bi bilo prav, da bi v času svetovne gospodarske krize razmišljali o sedanjem času in iskali poti za izhod iz krize? Brez dvoma to drži in je treba razmišljati o tem, vendar si takoj dovoljujemo pripombo, da pri diagnozi sedanje krize ne smemo prezreti, da njeni vzroki niso samo materialni, ampak tudi moralni, duhovni. Pa smo spet pri preteklosti. Kako je pri nas prišlo do komunistične revolucije? Ena njenih začetnih značilnosti je bil odnos revolucionarjev do mrtvih nasprotnikov, popolnoma nasproten s tisočletno tradicijo evropske kulture, h kateri spadamo tudi Slovenci. Krimska jama, Mihčevo brezno in stotine podobnih krajev o tem zgovorno pričajo.
Protikomunistični odpor, ki se je začel leta 1942 v takratni Ljubljanski pokrajini, kasneje pa tudi na Gorenjskem, in po krivici še danes nosi nalepko kolaboracije, ni bil samo samoobramba za zaščito življenj in premoženja, ampak tudi obramba kulture, ki smo ji stoletja pripadali. Še posebno pristen znak te kulture so bila dejanja, ki so jih še po maju 1945, v času komunističnega totalitarizma, ko so bili tudi nekdanji vaški stražarji in domobranci večinoma »pospravljeni« v kraška brezna, rudniške jaške in druga množična grobišča, opravile dekleta in žene kot Kofaltova nečakinja s Krvavčjega Vrha in Okornova mati iz Škofje Loke. Kljub prepovedi totalitarne oblasti, kljub nevarnosti, da jih pri njihovem delu zalotijo, so v gozdu poiskale na pol zakopane ostanke svojih dragih in jih skrivaj prenesle na varen kraj ter dostojno pokopale. Zakaj so to počele? Kdo si upa reči, da je bilo to »brskanje po kosteh in nabiranje političnih točk«? Da, to so bile prave slovenske Antigone. Ali ni prav, da jim tudi v času ekonomske krize izkažemo priznanje in spoštovanje!
Za konec pa samo še tale misel: Brez razumevanja preteklosti in dogovora o njej ne more biti urejene sedanjosti in prihodnosti.