Avtor: Slavko Žižek
1. Knjiga Mit o NOB nudi povprečnemu bralcu, med katere se prištevam tudi sam, dober pregled medvojnega dogajanja v slovenskem prostoru. Političnih in vojaških dogodkov v ostalih delih takratne skupne države se s prikazom posledičnosti za Slovenijo dotakne le bežno. Prikaže tudi dogajanja v zvezi z izgubo oziroma pridobitvijo delov slovenskega etničnega prostora v Avstriji in Italiji po obeh svetovnih vojnah. Glavni del vsebine pa je namenjen razlagi in rušenju stereotipov, povojnega enoumnega pisanja o t. i. narodnoosvobodilni borbi z opozarjanjem na zlorabo odpora proti okupatorju in izvedbo boljševistične revolucije.
2. Kdorkoli se je hotel seznaniti s pravo resnico o medvojnih dogodkih, je moral seči po literaturi, ki ni bila produkt komunistični partiji naklonjenih avtorjev. Te je bilo v letih po vojni in vse do osamosvojitve veliko in preveč. Preveč pa je je žal tudi še danes, predvsem v smislu ene in edine zveličavne resnice, podkrepljene s prikrivanjem in lažmi. Povprečnemu bralcu je bila relevantna literatura dolgo časa prepovedana, pretihotapljena iz tujine pa dostopna le manjšini. Generacijam, rojenim po vojni, kamor spadam tudi sam, je bilo tako spoznati pravo resnico skoraj nemogoče. Kdor hoče svoje vedenje o preteklosti ozdraviti, ima sedaj v samostojni državi za to dovolj priložnosti, da lahko brez strahu seže po gradivu, ki ni pisano s partijskim peresom. Avtor skozi to knjigo dobro interpretira medvojno dogajanje. Gotovo pa je v knjigi nekaj momentov, ki so vredni razprave. Eden takšnih je lahko trditev, da Slovenija ne bi ostala v jugoslovanski državi in da se ta ne bi niti obnovila, če ob koncu vojne ne bi zmagali Titovi partizani. Vprašljivo je tudi špekuliranje o tem, kako dolgo bi KPJ odlašala z oboroženimi akcijami, če že junija 1941 ne bi prišlo do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo. A o tem naj razpravljajo kvalificirani strokovnjaki.
3. Verjetno je širšemu krogu bralcev manj znana analiza komunističnega neuspeha pri prevzemu oblasti v Grčiji, ki je povzeta iz Vukmanovićeve knjige; piše o ljudski revoluciji v Grčiji in dobro naniza vzroke, zakaj je v Sloveniji revolucija uspela oziroma zakaj je grškim komunistom spodletelo. Za razumevanje dogajanja je ta primerjava dobrodošla.
4. Glede na obilico dogajanja ob kapitulaciji Italije (prost odhod italijanskih okupatorjev, boji v Grčaricah in na Turjaku, poboji ujetnikov in nastanek Slovenskega domobranstva) se zdi, da knjiga z letom 1943 opravi preveč na hitro. Enako velja za medvojno delovanje generala Leona Rupnika in vlogo Lamberta Ehrlicha pri prizadevanju za samostojno državo. Slednji bi za svoje delovanje zagotovo zaslužil več pozornosti.
5. O tem močno dvomim. Časa po osamosvojitvi – avtor Medvešek se v knjigi posrečeno sprašuje: »Le čemu neki smo se morali še enkrat osvobajati od posledic narodnoosvobodilnega boja«, – pa tudi knjig za ocenjevanje je bilo dovolj, a se zgodovinarji in razlagalci NOB še vedno izogibajo soočanja z resnico in resnim primerjalnim razpravam brez ideološke obremenjenosti. Tudi ta knjiga bi lahko bila priložnost za to. Kako močna je ta zavrtost, lahko vidimo na primeru Dražgoš ali pa bitke na Javorovici. Kljub obilici relevantnih podatkov ni možno preseči enostranskih interpretacij. Ob omembi Dražgoš lahko spomnimo še na dogodke pri Frankolovem v februarju 1945, ko nihče od partizanov ni poskušal preprečiti demonstrativnega obešanja talcev v povračilo za napad na nemško motorizirano kolono.
6. Knjiga gotovo lahko služi srednješolcem, pa tudi drugim kot pomoč za boljše razumevanje bližnje preteklosti. Sama vsebina je primerna, oblika pač ne. Učbenik bi naj snov podajal v strnjeni obliki, jezikovno primerno in brez hipotetičnih razmišljanj v slogu, kako bi bilo, če bi bilo. Teh je v knjigi kar nekaj. Pogrešam predgovor, spremno besedo in navajanje vsebine opomb pod črto. Ob napakah v tekstu so vidne opombe nekoga, ki mu je bilo verjetno besedilo dano v predhodno branje. Veliko trditev in ugotovitev se večkrat ponavlja. Dobrodošla bi bila časovnica, iz katere bi bilo moč jasno razbrati sosledje komunističnih umorov in zapoznele reakcije demokratične strani na to krvavo dogajanje. Vidno manjka delo lektorja.
7. Knjiga je brez dvoma priporočljivo branje, saj na enem mestu zajame veliko že objavljenih virov. Avtorju ni bilo potrebno brskati po arhivih. Brez zapletenih zgodovinskih analiz mu je uspelo prikazati bistvo medvojnega dogajanja na slovenskem in manipuliranje komunistov z uporom proti okupatorju. Ni pa ne prva in ne edina, ki lahko, kot pravi vprašanje, pomaga sanirati slovensko zgodovinsko zavest.
7a. Revija Zaveza je s svojimi zapisi dodala neizmeren prispevek slovenskemu zgodovinskemu spominu. Žal je v širši javnosti prezrta. Za njo velja neke vrste medijski molk. O čemer se ne piše, ne govori, citira, to ne obstaja. Zelo prefinjena taktika tistih, ki jim vsebina ni všeč. Včasih so imeli moč pisanje zapleniti in prepovedati, sedaj ga pa namesto tega hote prezrejo in se nanj ne odzivajo. Lep primer takšnega početja je Bajtova knjiga Bermanov dosje, ki je takoj po izidu utonila v pozabo, pa bi glede na vsebino morala pretresti slovensko zgodovinsko zavest.
8. Običajno berem izmenično več knjig naenkrat. Tokrat sem ob Medveškovi knjigi prebiral še knjigo Franca Pedička z naslovom Razklani čas. V njej avtor iz lastnih medvojnih doživetij in opazovanj poda svoje videnje revolucije in komunistične zlorabe okupacije. Takole pravi o ‘tovarišici Revoluciji’:
“V začetku so bili njeni koraki skrivnostni in tihi, previdni in na zunaj plahi, navznoter pa odločni in polni premočrtnosti ter poguma. Šale ni poznala. Zahtevala je duha in dušo ter življenje. Bila je nosilka popolnoma nove izkušnje in stoodstotne predanosti ter s smrtjo zagrožene konspirativnosti. Vstop na njeno stran ni poznal umika. Vstopila pa je v našo domačijo z močjo strahovlade in oblastiželjnosti. Njene največje ‘priročnosti’ so bile laži in enoumnost, varanje in zvitost, brezobzirnost do drugačnosti in brezčutna ubijalnost.
Opremljena z vsemi temi atributi je ‘tovarišica Revolucija’ zakoračila med nas, v začetku predvsem med prebivalce v Ljubljanski pokrajini, kasneje pa tudi med ostali, pod okupatorjem trpeči del naše domovine. Kakšen satanizem zgodovine: s terorizmom osvobajati v suženjstvo pahnjeni narod, ljudstvo, ljudi.
Prvo uresničevanje vseh navedenih značilnosti iz osebne izkaznice tovarišice Revolucije se je kazalo v bogati beri ob italijanskem in deloma tudi nemškem kaznovalnem naskoku okupatorske vojske na notranjske in dolenjske vasi in zaselke. Vojaki revolucije, to je pojavljajoči se partizani, so nemočne ljudi s svojimi osvobodilnimi akcijami pehali pred puške in v ogenj okupatorja, sami pa so se pravočasno umikali v gozdove in na varno. S tem so domnevno prebujali duha upora med ljudmi, v resnici pa so jih pehali pred puške okupatorja in v ognjene zublje domačij ter celih vasi pa v muke internacij in krute maščevalnosti tujca. To ‘kolektivno’ ideološko revolucionarno ozaveščanje nemočnega prebivalstva je bilo še dopolnjevano z individualnimi likvidacijami vidnejših, drugače mislečih in delujočih Slovencev ob kar lepem toleriranju okupatorjev pri njihovih zločinih nad nemočnimi prebivalci. Kako množično je bilo pobijanje domačih ljudi in načrtno spregledovanje zločinskosti tujcev, se najlepše kaže iz objektivne govorice številk domačih in tujih padlih v Ljubljanski pokrajini v času vojen oziroma revolucije.”
Ta citat iz Pedičkove knjige sem dodal zato, ker se mi zdi, da je v literarni obliki na jasen način in iz osebnega izkustva v nekaj stavkih napisano to, kar Medvešek lepo dokazuje in razlaga skozi vsebino svoje knjige. Žal pogubne posledice revolucije čutimo še danes.
Avtor slike: Tamino Petelinšek
Opis slike: Molitev Tamino Petelinšek