Avtor: Stanislav Lipovšek

Drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
1) Ko smo vstopili na ta, s trpljenjem in krvjo žrtev posvečen prostor, nas je sprejelo dovolj vidno in žal še ne dokončano spominsko obeležje. Posebej izstopa visoko dvignjen odprt venec spomina, ki je po izpovedi arhitekta lahko simbol smrti in večnosti, pa tudi prispodoba trnove krone trpljenja in mučeništva ali kot črka omega simbol zmage in poveličanja. Razprti venec visoko nad nami sprejema vase dolino gorja in je dovolj povzdignjen, da obvladuje tudi pregrado, odlagališče industrijskih odpadkov, in postaja viden do cerkve Sv. Ane; tako je oživljena simbolna povezava tistih usodnih dni, ko je bil zvon v zvoniku Sv. Ane še edina tolažba trpinom v dolini smrti in gorja.
Tu se je zgodil prvi krvav in boleč zločin. In se je zgodil še drug prav tako strašen in nerazumljiv zločin, ki še traja, ko so z umetnimi pregradami in jezeri zmaličili naravo, ki sedaj kriči in oznanja, da so tu pod odlagališči sadre in drugih komunalnih in industrijskih odpadkov zakopane žrtve pobojev, ki jim niso vzeli le življenja, ampak so jih izenačili s smetmi in jim vzeli ime človek.
Ko vzamemo v roke knjigo »Grobovi na Štajerskem« in druge vire, preprosto ne moremo doumeti, da se je v Sloveniji, v tej prijazni deželi na sončni strani Alp, v tej deželi prijaznih in veselih ljudi, moglo zgoditi kaj takega, da je možno takšno zlo in nasilje, ki se je zgodilo na tem kraju.
Tu je »steza tišine«, povzdignjena brv – po kateri smo šli – , občutljivo odmaknjena od svetih in nedotakljivih tal taborišča. Ta brv vodi sem, k spominski ploščadi z oltarjem in pod njim kripta s krsto, s sarkofagom, ki s spominsko razsežnostjo povezuje vse v dolini raztresene in z odpadki pokrite posmrtne ostanke žrtev.
Od tu dalje bo vodila »pot spomina« vse do cerkve sv. Ane, označena s štirinajstimi postajami križevega pota in obeležji, na katerih bodo imena pokojnih žrtev. Hvaležni smo gospodu arhitektu in vsem, ki so omogočili dosedanjo postavitev spominskega obeležja in parka in upamo, da se bo delo dokončalo, da bo tako storjen prvi korak na poti očiščenja spomina.
2) Pred nami je še drugi korak, druga, še veliko težja naloga. V prvem berilu smo poslušali preroka Izaija, ki nas je povabil, da se povzpnemo na Gospodovo goro, da nas bo poučil o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah. In katere so Gospodove steze? Izaija nadaljuje: »Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v vinjake.« (Iz 2, 4) Po naše povedano, namesto orožja, ki seje smrt, bomo proizvajali kmetijske stroje, ki prinašajo blaginjo. Pa ne samo to, ta stavek, ki je napisan tudi v avli palače Združenih narodov, pomeni tudi to, da je treba vedno znova stopiti na pot sprave in odpuščanja. »Ni miru brez sprave, ni sprave brez odpuščanja«, je v novoletni poslanici za mir zapisal pokojni papež Janez Pavel II. (1978–2005), ki je tudi sam bridko okusil trpljenje in posledice medvojnih in povojnih zločinov.
V povabilu za sveto leto 2000 pokojni papež Janez Pavel II. piše: »Na pragu 3. tisočletja smemo upati, da se bodo odgovorni politiki in ljudstva, predvsem tista, ki so vpletena v dramatične konflikte, ki jih hranita sovraštvo in spomin na pogosto zelo stare rane, dali voditi tistemu Duhu odpuščanja in sprave, za katerega pričuje Cerkev, in se bodo trudili za rešitev nasprotij s pomočjo iskrenega in odkritega dialoga.« Posebna mednarodna teološka komisija je pojasnila, kako iskati pota sprave in odpuščanja.
Ko si prizadevamo za spravo, moramo najprej poudariti, da sprava nikoli ne zanika resnice. Za »spravo« ob zanikanju resnice se navdušujejo tisti, ki so povzročili nasilje ali krivice. Le-ti poskušajo prikriti trpljenje žrtev, ga ignorirati ali prekriti z betonskimi ploščami, pregradami ali z industrijskimi odpadki. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Vsak, kdor dela hudo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela.« (Jn 3, 20) Zatiskanje oči pred preteklostjo samo podaljšuje trpljenje in nasilje nad žrtvami se na ta način nadaljuje. Jezus nas v govoru na Gori vabi na drugačno pot, ko pravi: »Slišali ste, da je bilo rečeno: oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še drugo.« (Mt 5, 38) Jezus ni naivnež. Ne zahteva pasivnosti, niti tega, da bi se morali odpovedati boju proti zlu in krivičnosti. Pove le to, da vračanje zla z enakim zlom, četudi v imenu pravičnosti, ne spremeni človeške družbe.
Potrebna je nova drža, ki ustvarja nekaj novega in preseka začarani krog sovraštva. In ta novost, to presekanje začaranega kroga sovraštva, je navzoča prav v odpuščanju. To ne pomeni pozabljanje in zanikanje tega, kar se je zgodilo, pač pa pogumno odločitev za novo pot, za novo prihodnost. Odpuščanje tako odpira novo upanje in novo prihodnost ter s tem tudi novo kakovost življenja na osebni in družbeni ravni.

Opis slike: Govori celjski škof dr. Stanislav Lipovšek

3) Prav zato smo priromali na ta sveti kraj, da bi stopili na novo pot za novo prihodnost. Potrebna je luč in moč Svetega Duha, ki se rojeva v molitvi. Zato bomo molili za žrtve, ki so pokopane na tem kraju in po drugih grobiščih naše domovine. Umirali so z molitvijo na ustnicah in v srcu, prenašali so trpljenje in čakali na grozljivo smrt. Tudi mi molimo za domače, za svojce in prijatelje, za naš narod, za spravo in odpuščanje in tudi za krvnike, ki so se izživljali nad njimi. S pokojnimi smo tudi danes na poseben način povezani, saj vsako sveto mašo, posebej to spominsko mašo, obhajamo v občestvu, v povezanosti s Cerkvijo na zemlji in s Cerkvijo v nebeški slavi; z Marijo, angeli in svetniki, z našimi rajnimi in še posebej z žrtvami povojnega nasilja. Vsi smo povabljeni na Jagnjetovo gostijo; oni, ki so že na cilju, in mi, ki smo še na poti, vsi smo povabljeni, da vstopimo v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, še posebej, ko bomo po duhovnikovem opozorilu »Skrivnost vere« odgovorili: »Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi«. – Kdaj oznanjamo Gospodovo smrt in vstajenje? – Ko v nas umira stari človek in se rojeva novi človek, po Bogu ustvarjen, v resnični pravičnosti in svetosti.
Pri tej spominski sveti maši tu na teharskem taborišču in grobišču to pomeni, da postajamo v večji meri nosilci luči, graditelji sprave, miru in odpuščanja.
V evangeliju smo slišali, da je Jezus rekel Nikodemu: »Obsodba pa je v tem, da je luč prišla na svet, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna.« (Jn 3, 19) Mi smo vstopili v to luč. Bodimo nosilci te luči, bodimo nosilci in graditelji miru, sprave in odpuščanja; za Božje kraljestvo, za svetlo sedanjost in prihodnost. Amen.