Avtor: Hubert Spiegel

Diktatura žrtve najprej oropa njihove prihodnosti, nato še preteklosti: V Jeni so razpravljali o hudodelstvih Securitate in razkritju Oskarja Pastiorja.



Ko je bil Marius Oprea izvoljen za mestnega svetnika v Cluju, je moral uradno priseči na rotovžu. Oprea je poznal moža, ki je med obredom držal sveto pismo, na katero naj bi položil roko. Bil je to častnik tajne policije, ki ga je gnjavil pred padcem Ceausescujeve diktature. »Kaj počenjaš tukaj?« je vprašal Oprea. »Saj ni nobenega zakona, ki bi prepovedoval, naj bi nekdanjih pripadnikov Securitate ne sprejemali v javno službo.« V zakonu, mu je odgovoril mož, je govor o ljudeh, ki so s Securitate sodelovali. On pa naj ne bi bil sodeloval – saj je bil vendar uslužbenec tajne policije.
Marca letos so Oprea kot direktorja državnega Inštituta za raziskovanje komunističnih zločinov, ki je bil ustanovljen na njegovo pobudo, razrešili. Vzdignil je preveč prahu. Oprea zdaj na svojo roko nadaljuje raziskave o zločinih nasilja Securitate. V ta namen je ustanovil zasebno organizacijo, ki jo med drugimi finančno podpira ustanova Konrada Adenauerja.
Oskar Pastior, ki ga je romunska tajna policija pripravila tako daleč, da je podpisal obveznostno izjavo na petih straneh in zapisal svoje ime na vsako posamezno stran, danes v mestni hiši svojega rodnega mesta še poda ne bi smel pometati – saj velja za sodelavca, angažiral se je namreč kot neformalni sodelavec (Informeller Mitarbeiter /IM/, FAZ 18. septembra 2010). Pet let je Pastior prebil v sovjetskem delovnem taborišču in o tem napisal prgišče pesmi, ki bi si jih v Romuniji petdesetih in zgodnjih šestdesetih let lahko razlagali kot protisovjetsko propagando. Pastior jih je zaupal v varstvo neki prijateljici. Pesmi so našli, prijateljico so izsiljevali, vendar se je branila delati za tajno policijo in je bila obsojena na sedem let zapora. Securitate je pustila, da je minilo več ko poldrugo leto, preden se je prikazala pri Pastiorju, in v tem času je moral pesnik vsak dan pričakovati aretacijo. Vsaka avtomobilska vrata, ki so se zaloputnila, vsak šum na stopnišču bi lahko naznanjal prihod tajnih agentov. Ko je šlo to tako daleč, je Pastiorja strah pred taboriščem tako strl, da je med zasliševanjem sam od sebe zaprosil za priložnost, do dokaže svojo zanesljivost in zvestobo romunskemu režimu. Kakor je razložil Stefan Sienerth, se ne da ugotoviti, ali je Pastior vedel, kako bi se njegova ponudba lahko tolmačila, ali pa je samo uporabil floskule, kakršne so bile tisti čas običajne, da bi izkazal kesanje in pripravljenost. Pastior je šel s tem korakom Securitate naproti, ker je vedel, da ne bi imel moči za upor proti njej. Je to kolaboracija?

Mučenje, trpljenje, surova sila

Stefan Sienerth, direktor münchenskega Inštituta za nemško kulturo in zgodovino jugovzhodne Evrope (IKGS – Münchner Institut für deutsche Kultur und Geschichte Südosteuropas), je Pastiorjev IM akt v Bukarešti odkril in ga skrbno preučil. Le nekaj dni po tem, ko je njegova spektakularna najdba prišla v javnost, je zdaj prvikrat predstavil svojo nadvse podrobno rekonstrukcijo takratnega dogajanja. Sienerthovo predavanje je bilo znanstveni biser in dramaturški vrhunec zborovanja v Jeni. Vendar naj nihče ne misli, da je bilo letno zborovanje delovne skupine za sedmograško deželoznanstvo, ki je bilo izpeljano hkrati s Seinerthovim münchenskim IKGS in z jensko katedro za vzhodnoevropsko zgodovino Joachima Puttkamerja, povsem pod vtisom osupljive najdbe uradnega akta. Medsebojni trk znanstvenikov in pričevalcev tistega časa, ki so se imeli za kroniste, žrtve, preživele in zgodovinarje svoje lastne preteklosti, medsebojno rivalstvo romunskih emigrantskih organizacij, razdraženo razmerje do današnje Romunije, občasno samodejno odklanjanje sleherne kritike na račun begunskih združenj, delujočih na Zahodu, ne nazadnje konkurenca med žrtvami kakor tudi včasih bolj obremenjujoča kakor pojasnjujoče primerjava s Stasijem in razmerami v nekdanji NDR – vse to je več ko dovolj, da nastane ekplozivno ozračje.
Vsakdo pozna vsakogar na malem romunskem prizorišču, mreža razmerij je gosta in nevpleteni bi jo razmotali teže kakor gordijski vozel. Na prvi mah novodošlec doume samo eno: tukaj se vneto negujejo sovražnosti. In nikoli se ničesar ne pozabi. Kolektivni spomin nemškojezikovnih manjšin v Romuniji ohranja vse, vendar se komajda zmore sporazumeti o neki zavezujoči verziji preteklega dogajanja. Tisto, s čimer so zvarjeni skupaj prijatelji kakor tudi sovražniki, je krčevito prizadevanje za rekonstrukcijo in razlago preteklosti, ki so jo nasilje in izdajstvo, spletke in korupcija, samovolja in ljudomrzništvo popačili do nerazpoznavnosti. Diktatura svoje žrtve najprej oropa prihodnosti, nato, po njihovem poginu, jih oropa še preteklosti.
Kar sta strah in spomin na trpljenje v taborišču povzročila pri Pastiorju, je Securitate pri drugih dosegla s surovo silo. O tem je pretresljivo pripovedoval župnik iz Cluja. Kot žrtev je pogled v svoje akte tvegal šele potem, ko je bil sam pri sebi povsem gotov, da je zmožen vsakomur odpustiti vse, ne glede na to, kako huda bi utegnila biti izdaja, ki bi mu jo razkrili akti. Drugo jutro, zborovanje je šlo h koncu, je odpuščanja voljni župnik, častitljiv in star daleč čez sedemdeset let, nepričakovano poslal gumijevko krožit med vrstami v zbornični dvorani. Medtem ko se je ta ali oni od udeležencev za poskus udaril po stegnu, po rokah ali ramenih, potem ko je preskusil težo in prožnost gumijevke, je župnik opisoval, kako je Securitate ljudi pretepala tako dolgo, dokler niso bili že skoraj mrtvi. Potem jim je pustila čas, da so si opomogli in nato spet udrihala. Kdor koli ve za kakšen nerazložljiv samomor v družini, v soseščini, v krogu prijateljev ali kolegov, je prosil ljubeznivi stari gospod, naj mu to sporoči. Napel bo vse sile, da bo v arhivu CNSAS-aCNSAS – Nationales Zentrum zum Studium der Securitate-Akten. odkril, ali ni morda zadevna oseba šla v smrt iz strahu pred Securitate. Odpuščanje vseh grehov? Da, vendar šele po razkritju vseh zločinov.

Sem živel napačno?

Dragos Petrescu, predsednik CNSAS-a, romunskega Nacionalnega sveta za obdelavo arhivov Securitate, pendanta Birthlerjevega urada, je bil razburjen, ko je stopil pred plenum. Pravkar je krepak orjak iz občinstva udeležencem dal razumeti, da on že ne potrebuje župnikovega nazornega pouka. Ko je nekoč v taborišču brez predhodnega dovoljenja šel iz ene barake v drugo, iz dušnopastirskih razlogov, kakor je rekel, je bil za to deležen bastonade z zračnico iz trde gume. Danes pa mora iz Romunije poslušati, kako CNSAS velikodušno deli potrdila o nekrivdi nekdanjim storilcem. Mož se komaj še obvladuje: »Sem živel napačno? Povejte mi, da sem živel napačno!« V odgovoru Petrescu opisuje pritiske, ki jim je izpostavljen njegov urad zavoljo romunske zakonodaje. On sam še ni dolgo vodja CNSAS-a. Njegov predhodnik je prostovoljno zapustil to službo. Govori se, da je obremenitev velikanska. Anonimni klici, zmerjanje in grožnje z nasiljem zoper celo družino so nekaj vsakdanjega.
Zvečer, ko petdeset udeležencev zborovanja sedi skupaj v gostilni ob pivu in izdatnih turinških dobrotah, se ponudi priložnost za pogovor z Virgilijem Tarauom, podpredsednikom CNSAS-a. Richard Wagner je prejšnji večer izjavil, da po njegovem za Oskarja Pastiorja ne smejo veljati druga merila kakor za ostale IM. Neštetokrat, tako pove med pogovorom, so sedeli skupaj s Herto Müller in se družno pogovarjali o Securitate, še in še: »Ampak Oskar nikoli ni rekel niti besedice o času, ko je bil IM, niti črhnil ni. Tega mu ne morem kar tako oprostiti.« Wagnerju se zdi čisto mogoče, da bi ovaduška poročila, napisana s Pastiorjevo roko, utegnila ležati v arhivu v Bukarešti.
Virgiliu Tarau pa gre še korak dlje: »Precej gotovo se mi zdi, da se je primer Oskarja Pastiorja šele začel. Prej ali slej se bo našlo še drugo gradivo.« Stefan Sienerth misli podobno: »Pastior je bil sedem let IM. Securitate ga verjetno ne bi imela toliko časa v evidenci kot sodelavca, če jim v vseh teh letih ne bi bil dostavljal časa, kar bi ustrezalo njihovim pričakovanjem.«
Zakaj Pastiorjev akt vsebuje komajda kaj razločnih sledi njegove dejavnosti, čeprav je bil deležen pohval in so mu zaupali celo naloge v tujini, ostaja doslej nerešena uganka. Sienerth bo preučil akte Pastiorjevih prijateljev in kolegov. Mogoče se bo kdaj prikazal na dan tudi tenki sveženj pesmi, ki pričujejo o strašnih letih v taborišču. On sam je pravzaprav sploh ni hotel javno brati, takrat, poleti 1955, ko je na nekem srečanju hermannstadtske mladine prednašal svojo pesem »Kaseta«. Bil je to prvi bralni nastop pesnika Oskarja Pastiorja v javnosti. Vendar prijatelji s hermetično »Kaseto« niso vedeli prav kaj početi. Pastior je bil razočaran. Potem je bral pesmi, ki so bile preprostejše, bolj dostopne. In na koncu je bral o nečem, kar so vsi razumeli. Najpomembnejša surovina Romunije, je dejal Marius Oprea, je bila strah.
FAZ 29. september 2010