Avtor: Tamara Griesser-Pečar

1. Knjiga spada pod (boljše) poljudno zgodovinopisje in ne v kategorijo znanstvene literature, in to, čeprav je opremljena z opombami.
2. Knjiga je dober komentar dogajanja med drugo svetovno vojno za tiste, ki zgodovino druge svetovne vojne na Slovenskem poznajo in ocenjujejo brez plašnic na očeh, in daje veliko impulzov za premislek. Je primerno branje tudi za kritične medije, za razgledane izobražene laike, ni pa uporabna kot učbenik za srednje šole, tega namena seveda tudi nima, ker ni didaktično pripravljena, ne vsebuje vseh potrebnih osnovnih podatkov, ni kronološko urejena itd. Predvsem pa ni primerna zato, ker predpostavlja preveč znanja, ki ga niti maturanti – razan redkih izjem – nimajo.
Zaključki v glavnem sicer niso novi, razen morda tisti, ki nasprotuje nekemu konsenzu v javnosti, da so se Slovenci upravičeno ločili od Avstro-Ogrske in šli v Jugoslavijo. Avtor namreč piše, da je »najbolj katastrofalne posledice … slovenskemu narodu prinesla jugoslovanska ideja« (str. 11). Avtor podpira temeljito odkrito razpravo o drugi svetovni vojni, ki je po njegovem predpogoj za pomiritev in zlorabo zgodovine v politične namene. Temu lahko samo pritrdimo, dodati bi morali še to, da moramo priti do tega, da totalitarizme in totalitarne pojave ocenjujemo po enakih kriterijih.
Nekoliko moteče so nekatere opombe med oklepaji, ki deloma nasprotujejo tekstu in so deloma opremljene z navedbo »op. Lojze« (npr. str. 59). Kdo je Lojze? Je morda to knjigo sestavilo več avtorjev?
Medvešek špekulira tudi o tem, kaj bi se zgodilo ob drugačnem izzidu vojne, seveda se znanstveno zgodovinopisje ne more ukvarjati s tem, kaj bi bilo, če bi bilo. V 26. poglavju zatrjuje (str. 216, 219), da bi v primeru, če partizani ne bi zmagali, Slovenija leta 1945 postala samostojna. Ta teza je tvegana že zaradi t. i. »Londonskih točk«, ki so jih SLS in liberalci sprejeli jeseni 1941 – na radiu London jih je objavil Alojzij Kuhar 23. 11. 1941, od tod tudi ime. Vsebovale so v sedmih programskih točkah med drugim tudi obnovo Jugoslavije in ustanovitev svobodne Slovenije kot samostojnega, z vsemi drugimi jugoslovanskimi deželami enakopravnega partnerja. Govorijo o notranji ureditvi kraljestva, o oblikovanju enotnega gospodarskega prostora z demokratičnim, socialnim, državnim in vladnim sistemom. Skupne zadeve bi naj bile še zunanja politika in obramba, poleg tega bi skupno določali splošne smernice skupnega življenja.
Nekatere širše povezave, ki pa so zelo pomebne za razumevanje dogajanja, manjkajo oz. so nezadostno prikazane. Tak primer je pakt Hitler–Stalin. Tako dela primerjavo s Poljsko (str. 51), ne da bi upošteval pakt, govori o sovjetski okupaciji baltskih držav (str. 68), ne da bi omenil sporazum, ki je med obema državama jasno razdelil del vzhodne Evrope. Dejansko je Sovjetska zveza začela drugo svetovno vojno na strani Nemčije, kateri je tudi pomagala pri dobavi surovin, ki so bile potrebne za nemško vojno industrijo, torej za oborožitev.
Tudi koroški plebiscit, ki ga večkrat omenja (npr. str. 84), nekako obvisi v zraku, ker ne navaja pravih vzrokov za izid, izpušča gospodarske vidike, pa seveda tudi napake na slovenski strani ter na strani jugoslovanske (srbske) vojske.
Avtor je sicer delal primerjave z drugimi državami, tudi z zahodnimi, vendar ne dovolj jasno. Tudi pojem kolaboracija ni povsem jasno opredeljen, kljub temu da seveda nazorno prikaže dilemo, v kateri se je znašel slovenski narod – na eni strani je bila okupacija, na drugi revolucija. Dobro bi bilo npr., da se razloži, kako so se pripravljali na vojno v drugih državah oz. na katerih prodročjih in zakaj so se odločili za sodelovanje. Kot primer bi lahko navedli Nizozemsko in Belgijo. Na Nizozemskem in v Belgiji so se že pred vojno pripravljali na možnost vojnega stanja, tako da bi v primeru okupacije lahko na družbeni ravni ohranili in dalje opravljali določene funkcije. Na Nizozemskem je bila v ta namen na vladi deponirana zapečatena ovojnica z napotki (npr.: da ministri zapustijo deželo, medtem ko naj državni sekretarji ostanejo in vzpostavijo stike z okupatorsko silo, da bi si s tem zagotovili ohranitev svojih delovnih področij); v Belgiji pa je od leta 1937 dalje obstajala celo »uradna knjiga civilne mobilizacije«, ki je poleg Haške konvencije iz leta 1907 vsebovala tudi določen zakon iz leta 1935. Po omenjenem zakonu naj bi državni uslužbenci, v primeru vkorakanja tujih sil, ostali na svojih položajih, ne da bi nudili kakršenkoli odpor. Jugoslavija pa je šla v vojno popolnoma nepripravljena.
3. Znanstvena literatura mora upoštevati vse dostopne vire in literaturo o obravnavani tematiki in jih tudi navesti. Ne sme izključevati virov in literature iz ideoloških razlogov. Mora biti zelo natančna, in če nekega vira ne more uskladiti, tega ne sme zamolčati. Seveda zgodovinar tudi ne sme služiti neki politični opciji oz. interesom. Za neodvisnega zgodovinarja je odločilen prikaz dejstev, ne glede na to, komu ta prikaz služi in komu škoduje. Znanstveno delo mora najprej vsebovati točen prikaz predmeta, primarnih in sekundarnih virov, na katerih prikaz sloni, šele potem se lahko loti komentiranja in prikaza širših povezav in primerjav. Tako delo pa je seveda lahko osnova za bolj poljudni, žurnalistični prikaz oz. komentar, ki je zelo pomemben, saj suhoparno znanstveno delo ni vedno primerno za širše branje. Poljudnoznanstvene publikacije ne potrebujejo točnih navedb, naslovljene so na širšo javnost. Pri tem se lahko zgodi, da zgodovino (namerno ali pa tudi ne) poenostavijo, da jo popačijo ali v najslabšem primeru celo falzificirajo. Dobre poljudnoznanstvene knjige pa širijo znanje zgodovine daleč preko stroke. Idealno je, če grade na spoznanjih, izsledkih zgodovinske znanosti. V to kategorijo bi spadala tudi predložena publikacija.
4. Kot že omenjeno, se zgodovinopisje gradi počasi. Profesionalni zgodovinar zbira in pregleda najprej vse dostopne vire, jih potem po pravilih stroke obravnava in interpretira ter končno svoje zaključke predstavi javnosti v diskusijo. Dogajanja ni moč razumeti, če niso opravljene osnovne raziskave in analize. V slovenski zgodovini je še kar nekaj belih lis, katerih se povojno zgodovinopisje ali ni lotilo ali pa jih je preučevalo z ideološkimi predpostavkami. Interpretacije se lahko razlikujejo, slonijo pa vedno na dokazih, ki jih ne moremo spreminjati. Ne obstajajo, kot je mnogokrat rečeno, različne zgodovinske resnice. Obstajajo samo različne interpretacije dejanskosti, različni sklepi in različne moralne ocene dejanskega stanja. Kakor je 1+1=2, tako resno zgodovinopisje ne more negirati Auschwitza, Kočevskega roga, Hude jame itd. Zgodovinopisje lahko primerjamo z mozaikom, čim več kamenčkov je znanih, tem bolj se približamo zgodovinski resnici, četudi je mogoče nikoli ne dosežemo povsem. Kaj takega je seveda možno samo v svobodni družbi. Zato bi zgodovinar že po svoji profesiji moral biti nasprotnik vsakršne nesvobode in vsakega totalitarizma. To lahko seveda imenujemo tudi civilizacijo.
5. Totalitarni režimi – tako fašistični kot nacionalsocialistični in komunistični – ne dopuščajo neodvisnega zgodovinopisja. Slovenija je bila vse od leta 1941 – na Primorskem pa že po prvi svetovni vojni – pod knuto totalitarnih sil, ki svobodnega razmišljanja in s tem tudi neodvisnega zgodovinopisja niso trpele. Ker je komunistična partija vladala najdalj časa, je seveda s svojim pretežno tendencioznim komunistično-ideološkim gledanjem na svet zgodovinopisju najbolj škodovala. Posledice marksistične šole in zgodovinopisja so zelo občutne še danes. Samoumevno je torej bilo, da je politična sprememba v letu 1990 tudi za zgodovinopisje zelo pomemba. Medtem ko je bilo komunistično zgodovinopisje propagandno sredstvo v rokah komunističnih oblastnikov, mora zgodovinopisje v demokratični družbi najti pot nazaj k znanstvenim pravilom stroke. Nova interpretacija zgodovine je potrebna, in sicer interpretacija, ki odstrani potvorbe in odloži plašnice na očeh – taka, ki je zastavljena nepristransko, brez predsodkov in brez vnaprej določenega rezultata. Zgodovinopisje kot znanost, to je vsekakor konsenz resnih znanstvenikov v celotnem svobodnem svetu, je zadolženo zvestobi dejstvom, z drugimi besedami, zgodovinski resnici. Delo zgodovinarja, če ustreza prizadevanju za največjo možno objektivnost – in samo v tem primeru lahko govorimo o korektnem zgodovinskem delu – ne more biti v skladu z vnaprej predvidenimi rezultati, tudi ne sme biti vezano na določeno smer, njegov cilj ne more biti opora določene svetovnonazorske drže ali celo podpiranje določene organizacije. Zgodovinska znanost mora biti v svojih izjavah jasna in neprizanesljiva.

Avtor slike: Mirko Kambič

Opis slike: Tudi v skromnem domu je lahko toplo Mirko Kambič

6. Potrebna je diferenciacija. So zgodovinarji, ki so bili hlapci ideologije, kljub temu, da so vedeli, da je zgodovinska resnica drugačna. To so delali bodisi zato, ker so zastopali mnenje, da so za dosego cilja, ki si ga je zastavila komunistična partija, dovoljena vsa sredstva, bodisi zaradi kariere, privilegijev, iz strahu, zaradi prisile itd. Nekateri pa so to delali dejansko iz prepričanja. Tak zamegljen pogled pa je seveda predvsem tudi produkt ateistične indoktrinacije šolstva in publicistike v času totalitarnega komunističnega režima.
7. Iz zgornjega sledi, da so nekateri resnično »lizuni oblasti«, vendar tako posploševanje ni umestno. Iz vrst teh t. i. »lizunov« prav gotovo ne izhajajo zgodovinarji, ki delajo po kriterijih stroke.
8. V prejšnjih odgovorih je pojasnjeno, kako naj zgodovinar dela.
9. To bi lahko naredila Zveza zgodovinskih društev, ki je obstajala že v komunističnih časih, ali pa inštitucije, ki so takrat že bile, kot npr. Inštitut za novejšo zgodovino, ki se je takrat imenoval Inštitut za zgodovino delavskega gibanja. Vendar je komaj pričakovati, da bodo svoje propagandno delo obžalovali (še živeči) zgodovinarji, ki so bili v raznih ideoloških zgodovinskih gremijih, zgodovinski komisiji CK in podobno. Redki so tisti, ki so spregledali in se zavzemajo za neodvisno zgodovinopisje. Ti pa imajo zelo težko stališče, ker se takoj soočijo z žaljivkami prejšnjih somišljenikov, češ da so konvertiti. Od zgodovinarjev, ki pa niso delovali enostransko, se kaj takega seveda ne more in ne sme pričakovati. Bolj pomembno kot to, da zgodovinska in pravna društva, sodišča itd. obžalujejo svoje delovanje, je, da na državni ravni pride končno do obsodbe vseh totalitarizmov, torej tudi komunizma.
9a. Med referenčnimi deli ne manjka samo Zaveza, manjka cela vrsta razprav, ki so pomembne za razumevanje obravnavanega obdobja. Avtor seveda ni zgodovinar in tudi ni vezan na pravila stroke. Iz napisanega lahko upravičeno domnevamo, da pozna več literature, kot jo citira. Zakaj pa česa ni uporabil, je vprašanje, ki bi ga morali postaviti njemu.