Avtor: Justin Stanovnik

Bukovžlak, nedelja 3. oktober

Letos smo tu že enaindvajsetič. Pravzaprav bi moral reči šele. Ko v knjigah, po katerih so se ravnale okupacijske sile, ki so leta 1945 zasedle Slovenijo, ne bi stalo tudi poglavje Popolni zločin, bi zelo verjetno bili tukaj že večkrat. Toda v podtalnih prostorih boljševiškega genija se je nekoč zgostilo tudi spoznanje, da nisi naredil dovolj, če si ubil samo človeka; tam je stalo zapisano, da moraš ubiti tudi njegov spomin. Ubijati ga moraš kar naprej; vsakič, kadar bi se pokazala katera od njegovih isker na površju človekove zavesti, je treba znova udariti. Celjske boljševiške ekspoziture so v neki rodovitni uri človeške pokvarjenosti spočele idejo, da si bodo za dolgo zagotovile varnost, če se bo na tiste, ki jim je tu bilo vzeto življenje, navozilo nekaj tisoč ton odpadkov, ki jih proizvede to mesto; pri čemer so se še najbolj zanašali na njihove strupene sestavine, ki jih – tudi to prednost ima to mesto – pridela v izobilju. Računali so, ljudje iz teh duhovnih kvartirjev, da nihče od normalnih ljudi ne razpolaga z dušo, ki bi mogla verjeti, da je človek to storil človeku. Provincialni boljševizem je torej to vprašanje reševal na nivoju odpadkov, matica pa na nivoju visoke politike. Tu so bili na razpolago vzvodi, ki so zagotavljali molk spomina v zadnji predmestni ulici in v zadnji hribovski vasi. Tako je bila zajamčena velika, skoraj popolna tišina. Partijo si namreč še najbolje zadel, če si si jo predstavljal kot monstrum z orjaškimi ušesi.
To je kratek poizkus opisa stanja, ki je povzročilo, da smo tu šele enaindvajsetič. A vendar, kadar pridemo sem – od dva do tri tisoč ljudi – se duh tega kraja – njegov genius loci – spremeni. Takrat se tu naseli velika ljubezen, veliko spoštovanje, pa tudi veliko svete groze in žalosti in – zadnje čase – veliko užaljenosti: ne samo nad tem, da so se nekoč neki ljudje tako dvignili nad človekom; ne samo zato, ampak vedno bolj tudi zato, da so še vedno tukaj – politično tukaj in kvarijo dostojno podobo človeške družbe.


Kot vsako leto sem tudi letos tu že zelo zgodaj – nekje med osmo in deveto. Na poti proti spomeniku zadenem na prijatelja profesorja Jožeta Gorjupa. Še prej pa opravim mini pogovor s p. Rampretom, ki se s svojo aparaturo prebija z nami v ospredje. Hočem se mu zahvaliti za njegovo delo in za njegove številne usluge in razložim okolici: »To je gospod, ki ohranja in prenaša govorjeno besedo v slovenski Katoliški cerkvi.« »Ne, ne,« se brani, »delam samo za radio Vatikan.« Potem pa, ko ne odneham, se le vda: »Res pa malo tudi za internetne strani, malo pa snemam tudi za radio Ognjišče.« »Vidite, da ste eden od centrov slovenske krščanske komunikacije,« ponovim, »kadar kaj rabim, se lahko obrnem na vas.« »Samo s strani in samo slučajno,« se še vedno brani in že hiti iskat primerno mesto za svojo aparaturo.
Jaz pa se spet obrnem k Jožetu Gorjupu. »Tudi sam sem bil v Teharjah, pa se te ne spomnim.« Spet mi mora povedati svojo zgodbo. Na Koroško je šel v navadni obleki, tam pa je stopil med domobrance. Tako je prišel v Teharje v uniformi. Ko so domobrance klicali k okencem v komandni baraki, Jože z nekaterimi drugimi ni hotel iti. Kot vem iz nekega drugega vira, je to pravzaprav preprečil Jože Podržaj iz Čušperka, ki je bil iz pripovedovanja poučen, kako je bilo s takim javljanjem na Turjaku. Poleg Gorjupa in Podržaja sta med civilisti tam stala še mladoletni Jože Marolt iz Zamosteca pri Sodražici – pozneje znan ljubljanski zdravnik – in Franc Mustar, Kovačev iz Škocjana. Torej štirje mladi uniformirani domobranci med množico civilnih ljudi. V tem sta se zgodili dve, spomina vredni reči. V bližini je stal tudi njihov vrstnik Lovrenčev z Rožnika in fantje so ga vabili, naj ostane z njimi. Toda ni hotel. »Jaz grem z očetom.« V bližini je bil namreč tudi njegov oče, ki pa je že bil v skupini C. Kljub vsemu prigovarjanju je vztrajal in že čez kak dan, kot oče, končal na Hrastniškem hribu ali pa v Barbarinem rovu.
Oni trije pa so, kljub domobranski uniformi, imeli srečo. K civilistom, med katerimi so ostali, je prišel starejši partizanski major – Podržaj, ki mi je nekoč pripovedoval to zgodbo, je bil mnenja, da je bil še oficir iz stare Jugoslavije. Civiliste je poslal v eno od barak. Ostali so samo ti trije domobranci. Oficir ni delal težav. »Pojdite v barako tudi vi.« A ni minil teden, ko se je spet prikazal, kot bi se, čudno, prišel od fantov poslovit. »Prestavili so me. Videli so, da nisem primeren za to delo.« Le kaj se je potem z njim zgodilo. Podržaj si je čez nekaj let veliko prizadeval, da bi ga našel in mu dal priznanje za to, kar je storil, a brez uspeha.
Oni trije pa so prišli domov, vsi trije. Tudi Anton Mustar, Kovačev iz Škocjana, ki se je tako že drugič rešil. Prvič je bil v nevarnosti, ko so partizani napadli patrolo vaških stražarjev oktobra 1942 za Lipljenjem. Neki tovariš, Jože Andolšek iz Gradeža, je bil tako ranjen, da ni mogel nikamor, Mustar pa se je, tudi ranjen, zavlekel za cesto in tako ostal živ. Ko so se vrnili, so našli Andoljška večkrat prebodenega skozi prsi.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Teharje Blaža Cedilnik

Jaz pa sem se kmalu za tem, že v naraščajoči množici, ne da bi ga posebej iskal, znašel pri Alojzu Strletu, starem znancu z Gradeža pri Turjaku. V Teharjah ga nisem nikoli srečal, spoznal pa sem ga potem, ko sem na Gradežu nekajkrat obiskal Škindrovo Faniko, o kateri bom pozneje še povedal dve ali tri besede. Najbolj mi je ostal v spominu po tem, kako se je držal tega, kar je bil. Ko ga je ravnatelj osnovne šole na Turjaku prijemal, ker se sin ni udeležil neke proslave padca Turjaka, mu je odvrnil: »Dogodkov, ki so bili moj poraz, moj sin ne bo slavil.« Mislim, da vsi vemo, kaj je v tistih časih to pomenilo.
A mene je sedaj zanimalo nekaj drugega. Vedel sem, da se je v Teharjah izdajal za kako leto mlajšega, kot je bil. To ga je rešilo. Tam zaradi tega ni bilo nobenih zapletljajev, drugače pa je bilo v Velikih Laščah, kjer se je po prihodu domov moral javiti na notranjem odseku. Oznovec je takoj videl, da številke v matičnih knjigah ne kažejo na njegovo mladoletnost. Stvar je postajala bolj in bolj napeta, a okoliščina, da sta se šla javit skupaj z nečakom policista, ki je obravnaval njun primer, je pripomogla, da sta ga končno prepričala, da se tudi v uradnih papirjih take napake dogajajo. Oznovec je nazadnje knjigo zaprl in označil stvar za urejeno.
Letos pa mi je Strle v Teharjah povedal še eno zgodbo, ki je bila tako značilna za tisti čas, da se mi zdi prav, da zanjo zvejo tudi bralci Zaveze. Na Gradežu sta živela dva brata Potokar, po domače Grebenčeva: Jože in Janez. Jože je bil vnet za projekt, ki so ga v Sloveniji hoteli uresničiti boljševiki. V povezavi s tem se je znašel v nekem italijanskem koncentracijskem taborišču, septembra 1943 pa na zahtevo partije vdano čakal v taborišču, da bi se nabralo dovolj ljudi za partizansko brigado. Tega ni dočakal, dočakal pa je prihod Nemcev, ki so nekdanje internirance zajeli in jih odpeljali v Nemčijo, nemara v Buchenwald. Tam je Jože umrl. (Zgodba je popolnoma verjetna, ker poznam še nekaj podobnih primerov.)
Janez pa je bil zelo drugačen. Bil je pri vaški straži in postal pozneje tudi domobranec. Poslali so ga v oficirski tečaj, kjer je dobil častniški čin. Ko so na celjski železniški postaji partizanski knojevci vpili, naj oficirji in podoficirji stopijo naprej – oziroma naj se dvignejo, ker smo vsi ležali – je Janez to storil med prvimi. Zaradi nekega vzroka ga niso takoj mučili in ubili, kot ostale, ampak so ga, bogve zakaj, odpeljali v Stari pisker, od koder je, čudno, na neki način zbežal skupaj še z nekim domobrancem s Police. Prišel je domov in se skril, soubežnika s Police pa so na poti domov ujeli. Z njim so tako ravnali, da je nazadnje priznal, da ni hodil sam, ampak s tem in tem z Gradeža. Po teh informacijah je OZNA nemudoma prišla na Gradež k Grebenčevim. »Če ne poveste, kje se skriva pobegli domobranec, bomo zažgali.« Mati oziroma mačeha ali teta – oče se je po smrti žene poročil z njeno sestro – je prestrašena vzela grožnje zares in, vsa panična, zavpila: »Janez pridi dol, sicer bodo zažgali.« Oznovci so ga potem odpeljali in verjetno še iste noči izmučenega ubili v gozdu Stahan pri Grosuplju. Ko so Grebenčevi izvedeli, kje leži – to je moralo biti kmalu – Alojza še ni bilo s Teharij – so ga šli ponoči iskat, spravili razpadajoče truplo v vreče in jih v eni od naslednjih noči skrivaj zakopali na pokopališču v Škocjanu.
Domobranski oficirji so se glede dileme, obdržati častniško identiteto ali ne, različno odločali. Nekateri so bili prepričani, da bodo z njimi ravnali po mednarodnih pravilih za vojne ujetnike in niso videli razloga, da bi skrivali čin. Takšen je bil Lojze Mohar iz Male Račne. (Podržaj!) Toda že v Slovenj Gradcu, kjer smo tisti, ki so nas odpeljali iz Vetrinja v torek, 29. maja, prebili dve noči v neki tovarni, je Jože Palčar, domobranec iz iste vasi, videl, kako ga nekam ženejo. Za poročnika Lojza Bastiča, ki je v Vetrinju napredoval v čin stotnika, pa pripovedujejo, da je nove oficirske epolete prišil na partizansko bluzo, ki so mu jo v Slovenj Gradcu nasilno zamenjali za domobransko. Tudi on se je na celjskem kolodvoru dvignil med prvimi. Večina pa je častniške znake le odstranila. Ti so bili v stalni nevarnosti, da bo kateri od domobrancev podlegel skušnjavi in jih izdal.
Ivan Korošec, znani domobranski pisec, mi je letos na Teharjah to stanje takole prikazal: »Med nas je pogosto prihajal komisar taborišča Jože Škulj iz Iške vasi in spraševal domobrance, zakaj so tako neumni, da prenašajo vročino, žejo in lakoto, ko bi se vendar lahko rešili, če bi povedali, kdo med njimi je oficir. Napetost je bila vedno hujša. Do 20. junija se nobeden od fantov ni vdal. Tega dne pa je hinavski Škulj spet prišel in nagovarjal domobrance, naj se odločijo, ker da je to zadnji dan. Potem bodo začeli streljati vse po vrsti. Tisti, ki smo se že nekaj časa pripravljali na beg, smo sedaj vedeli, da smo dosegli skrajno mejo. Ob treh ponoči na 21. junij nas je enajst s silnim vpitjem planilo na ograjo. Ne pomnim, da bi domobranci kdaj prej uprizorili tak juriš. Partizani so mislili, da je taborišče napadeno od zunaj.« Tako Korošec.
Podržaj, ki je bil, kot smo rekli, v civilni baraki, pa pravi, da je slišal, kako je eden od stražarjev vpil, da mu je mitraljez odpovedal in da naj brž telefonirajo v Celje po drugega. Kakšen masaker bi šele bil, če bi partizanski mitraljez delal. Že tako so krogle švigale po taborišču in skozi stene barak. Je pa Jože Podržaj iz Čušperka drugo jutro videl nekaj drugega. Za taboriščno ograjo prostora, kjer je tisoč šeststo domobrancev še čakalo, da jih odpeljejo na morišče, sta stala privezana dva domobranska oficirja, Anton Žitnik iz Čušperka, Jožetov sosed, in Franc Brodnik iz Male Račne. Pravi, da so ju tepli do smrti in da ležita v Teharjah pod enim od tistih okopov iz odpadkov. Čin sta dobila v Vetrinju, skupaj z drugimi udeleženci turjaške obrambe.
Srečanje z Jožetom Uršičem iz Ščurkov v Želimeljski dolini mi je bilo posebno drago. Živi namreč na domačiji, od koder sta bila Jože in Tone Krampelj, ki sta bila z nami v Teharjah. Jožetu se je tam življenje končalo, Tone pa je prišel domov in se pozneje poročil na Gradež. Vzel je Škindrovo Faniko, pri kateri sem se po letu 1990 nekajkrat oglasil, da mi je pripovedovala pretresljive in pomembne reči o svojih treh bratih, ki so padli pri obrambi Turjaka, in o obeh Krampljih, od katerih je bil eden, Tone, njen mož.
Tudi sam se vsega še dobro spomnim. Stali smo na pesku, zunaj barak, v dveh vrstah, obrnjenih druga proti drugi, med njima pa trije mladoletni domobranci, ki so se zjutraj javili za urejanje nahrbtnikov odpeljanih domobrancev in pri tem vzeli vsak zavojček piškotov, ki jih je komisar Škulj ob preiskavi našel in vse tri za to »krajo« obsodil na smrt. Ko so tam stali med vrstama, jim je prebral obsodbo. Vsi se še spomnimo, kako je na to sodbo reagiral Jože Krampelj – njegovega strašnega krika, ki nam je potem še dolgo ostal v ušesih. Dr. Tine Velikonja je pozneje večkrat rekel, da je že mnogo ljudi videl umirati, nobenega pa ne tako težko kot Jožeta Kramplja v Teharjah. Mene pa je še to doletelo, da me je Škulj izbral za enega od tistih desetih prič, ki smo morali od blizu (iz razdalje dveh metrov) gledati to smrt. (Natanko je ta dogodek opisan v Zavezi 6.) Z Jožetom Uršičem se še domeniva, da se enkrat oglasim ne njegovem domu v Želimeljski dolini, da dobim fotografije za Zavezin arhiv in zvem še kaj podrobnega o Jožetovi in Tonetovi mladosti. Tone in Fanika na Gradežu sta tudi že umrla. Posebno mi je žal za Faniko, vedno sem jo rad poslušal, to modro kmečko ženo.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Pri teharski spominski maši Blaža Cedilnik

Moj čas je začel počasi odtekati. Izpred oltarja so zadnje predmašne molitve odhajale v teharsko nebo. Marsikdo bi rad še kaj povedal, tudi jaz bi rad še marsikaj zvedel. Čas beži in premnogi odhajajo in nosijo s seboj, na prostranstva onkraj, svoje zgodbe, od katerih je vsaka tudi pomemben podatek, kakšni smo Slovenci bili v času, ki nas je od vseh, kar smo jih preživeli na tem prostoru, najbolj preizkusil in razkril, kakšni smo. Res, kakšni pa smo bili? Res, kakšni pa smo? Toliko zločincev in toliko mučencev! In nikjer nobenega – ne zločinca in ne mučenca. Kakor da ne bi bili v stanju, napraviti osnovnega reda v svoji zgodovini.
Na hitrico prisluhnem še trem, štirim stavkom. Eden me pouči, zakaj krivica, potem ko se je enkrat uveljavila, traja in traja: »Oni so si prisvojili kapital in sedaj z njim vladajo ljudem.« Drugi stavek mi pove sin profesorja zgodovine, ki si nikoli ni mogel zares odpustiti, da je govoril v nasprotju z svojim védenjem in prepričanjem; da so ga tako žalili; da so toliko ljudi tako žalili; da so temu, kar so počeli, morali reči narodnoosvobodilni boj. V tretjem stavku je bila tožba in ogorčenje, da so mladi še vedno tako »napihnjeni«. Da so slišali nekaj majavih trditev in se jim zapisali za zmerom; da jih izrekajo naprej, kakor da bi jih sami dognali. Mene pa je najbolj presunil stavek, ki je prišel od nekod iz mojega diktafona, ne da bi vedel, kdaj sem ga posnel: »Dva brata in strica so mi tu ustrelili.« Anonimen stavek, pomislim, a bi ga lahko povedala polovica obiskovalcev tega kraja. Izbral si ga bom za moto tega poročila.
Po mostovžu, ki pelje proti oltarju, vidim prihajati celjskega škofa dr. Staneta Lipovška. Prvič bo letos bral teharsko spominsko mašo. Hitim ga pozdravit.

Avtor slike: Blaža Cedilnik

Opis slike: Veliko je še nepovedanega Blaža Cedilnik